VDSS Sklep Psp 443/2018

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o ugoditveni začasni odredbe št. VI Ps 1370/2017 z dne 8. 11. 2018.

2Sklep izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa, ugoditev ugovoru zoper sklep o začasni odredbi z dne 18. 11. 2018 ter zavrnitev predlaganega ukrepa zavarovanja.

Gre za denarno terjatev, zato morajo biti poleg pogojev iz 1. odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju¹ (ZIZ) izpolnjene tudi druge predpostavke. Upnik mora verjetno izkazati nevarnost, da bo zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odst.). Izjemoma upnik ni dolžan dokazovati te nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odst.). Tožnik ni verjetno izkazal nevarnosti iz 2. odst. 270. člena ZIZ-a. Zavod je oseba javnega prava, ki kot nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja skrbi za izpolnjevanje obveznosti in uveljavljanje pravic zavarovancev. Glede na obseg sredstev v skladih ni nobene nevarnosti, da tožnikova pravica, v kolikor bi se v rednem postopku dokazalo, da obstoji, ne bi bila uresničena. Izplačilo dajatev za katero ni pravne podlage pomeni kršitev zakona. Z javnimi skladi je potrebno pravilno gospodariti, zato ni mogoče sklepati, da bi z izdano začasno odredbo nastala neznatna škoda. Sklicuje se na sklep Psp 77/2012 z dne 5. 3. 2012.

Ni mogoče upoštevati argumentov sodišča, da zaradi začasne odredbe, četudi bi se v sporu o glavni stvari izkazalo, da ukrep ni utemeljen, tožena stranka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez odredbe nastale tožniku. Navedeni pogoj je določen v 2. odstavku 272. člena ZIZ in se nanaša na začasno odredbo za zavarovanje nedenarnih dajatev. V kolikor tožnik v sporu o glavni stvari ne bo uspel, bo po uradni dolžnosti izdana odločba o preplačilu. Dolžan bo povrniti morebitno neupravičeno izplačilo, kar bo pomenilo precejšnje finančno breme in bodo zanj nastale hujše neugodne posledice.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ki je izdan ob izkazanih relevantnih predpostavkah in pravilno uporabljenem pravu za izdano ugoditveno začasno odredbo. V postopku ni prišlo do kršitve procesnega prava iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku² (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Zavrnilni sklep o ugovoru zoper pozitivno začasno odredbo je utemeljen z odločilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na toženkino izvajanje poudarja le še naslednje.

5Pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve predstavlja Zakon o delovnih in socialnih sodiščih³ (ZDSS-1). Po 1. odst. 70. člena ZDSS-1 lahko sodišče med postopkom na predlog stranke ali celo po uradni dolžnosti odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda, ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. V skladu s 4. odst. 70. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, torej ZIZ-a.

Že načeloma je po 267. členu ZIZ-a mogoče začasno odredbo izdati in predlagati pred, med in celo po koncu sodnega postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Osnovni namen začasne odredbe je, da omogoča hitro vmesno odločitev sodišča, ki ne temelji na ugotavljanju materialne resnice, temveč hitrosti. Izdati jo je mogoče na podlagi verjetno izkazanih predpostavk, ki v ničemer ne vplivajo na končni izid spora o glavni stvari in ga tudi ne prejudicirajo.⁴

6Tožena stranka sicer pravilno poudarja, da je glede na 270. člen ZIZ-a mogoče začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve izdati, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala (1. odst.) in nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odst.). Vendar slednje predpostavke ni dolžan izkazati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odst.), kar povsem ustreza pogoju iz 1. alineje 1. odstavka 70. člena ZDSS-1. Slednja predpostavka, da toženi stranki z izdano začasno odredbo ne more nastati večja nepopravljiva škoda, je podano tudi v predmetni zadevi.

7Z izpodbijanim sklepom je ob uporabi 9. člena ZIZ-a zato utemeljeno zavrnjen ugovor zoper ugoditveno začasno odredbo z dne 8. 11. 2018. Z navedeno odredbo je namreč začasno, do odločitve v sporu o glavni stvari zadržana izvršitev upravnih odločb z dne 7. 6. 2017 in 5. 4. 2017 o odmerjeni delni invalidski pokojnini v znesku 211,15 EUR od 1. 4. 2017 dalje. Hkrati je izrečeno, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačevati dajatev v višini, kot je znašalo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu do 31. 3. 2017 tudi od 1. 4. 2017 dalje in mu v osmih dneh plačati razliko med že izplačanimi zneski delne invalidske pokojnine in nadomestilom plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu.

8Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je v obravnavani zadevi terjatev verjetno izkazana. V sporu o glavni stvari zaradi presoje zakonitosti upravnih odločb o odmerjeni delni invalidski pokojnini je postopek po 156. členu Ustave RS prekinjen in vložena zahteva za ustavno sodno presojo 397. člena ZPIZ-1. Upoštevaje tudi odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kranjc proti Sloveniji je bilo ugotovljeno, da je med drugim kršena tožnikova pravica do prejemkov iz socialnega zavarovanja na način, ki je povzročil oslabitev bistva njegovih pravic. Drugih pravno relevantnih materialnih in ustavno pravnih razlogov iz 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ne navaja znova, saj jih tožena stranka niti ne prereka.

9Toženkino izvajanje, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj iz 2. odst. 270. člena ZIZ-1 za izdano začasno odredbo, ni relevantno. Bistveno je, da te nevarnosti upnik ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Ta predpostavka je zanesljivo podana v predmetni zadevi. Toženi stranki ne more nastati večja nepopravljiva škoda iz 1. alineje 1. odstavka 70. člena ZDSS-1, četudi bi se v sporu o glavni stvari izkazalo, da ukrep ni bil utemeljen. Po prepričanju pritožbenega sodišča v okoliščinah konkretnega primera ne more utrpeti hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdane pozitivne začasne odredbe nastale tožniku. Bistveno nižja denarna dajatev na temelju preostale delovne zmožnosti, kljub poslabšani invalidnosti bi povzročila hujše neugodne posledice, saj tožniku ne bi zagotavljala niti minimalnih sredstev za preživljanje.

10Preostala izvajanja tožene stranke, od morebitnega neugodnega izida spora o glavni stvari, ugotavljanja preplačila po uradni dolžnosti, vračanja preveč izplačane denarne dajatve do izpostavljanja odgovornosti za gospodarno ravnanje z javnimi sredstvi, za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso relevantna, zato se pritožbeno sodišče do njih posebej ne opredeljuje.

11Iz vseh predhodno navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo na podlagi 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

¹ Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 75/2007, 45/2008 in 10/2017.
³ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
⁴ Zakon o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 308.