VSL Sodba I Cpg 79/2017

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

- v prvem odstavku I. točke izreka sodbe tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 25.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.2013 do dne plačila, vse v roku 15 dni.“

- v III. točki izreka sodbe pa tako, da se tožeči stranki naloži, da mora v 15 dneh od vročitve izpodbijane sodbe povrniti prvi toženki njene pravdne stroške v znesku 1.503,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe prvi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 3.433,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prva toženka tožeči stranki dolžna plačati 25.000 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek I. točke izreka), tožbeni zahtevek zoper prvo toženko za plačilo 800 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in v celoti tožbeni zahtevek zoper drugo toženko, pa je zavrnilo (drugi odstavek I. točke in II. točka izreka). Sklenilo je še, da morata prva toženka tožeči stranki (III. točka izreka), tožeča stranka pa drugi toženki (IV. točka izreka) povrniti stroške postopka z morebitnimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo je prva toženka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Obseg izpodbijanja

4Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, jo preizkusi v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu, tako kot mu to nalaga določba prvega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku, od tu ZPP. Ker prva toženka v postopku na prvi stopnji ni zmagala v delu, v katerem ji je bilo naloženo, da mora tožnici plačati 25.000 EUR in ji povrniti pravdne stroške, je predmet pritožbenega odločanja zajet v prvem odstavku I. točke in v III. točki izreka izpodbijane sodbe.

Okvir spora

5Tožnici, javni delniški družbi, je bila zaradi nepravočasne oddaje oziroma objave vmesnega poročila poslovodstva izrečena globa v višini 25.000 EUR. Tožnica meni, da je bila prva toženka tista, ki je bila na podlagi njunega dogovora dolžna sestavljati in oddajati vmesna poročila poslovodstva, pa te svoje obveznosti ni izpolnila. Zato v tem sporu od nje zahteva povrnitev škode v višini globe.

6Prva toženka je v postopku na prvi stopnji nasprotovala tako obstoju dogovora med pravdnima strankama, kot tudi obstoju škode. A je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnica svoje trditve dokazala, pri čemer je dokazno oceno glede obstoja dogovora oprlo predvsem na izpovedbo M. G., zakonitega zastopnika tožnice, ki mu je verjelo, da je bilo med strankama že od leta 2003 dalje dogovorjeno, da bo prva toženka za tožnico izvajala vsa dela v zvezi z računovodskimi izkazi in poročanjem, ki so po zakonu potrebna za delniške družbe, da se je tako tudi izvajalo in da je imela prva toženka potrebno pooblastilo za oddajo poročil preko sistema SEOnet. Verjelo mu je tudi, da mu je zakoniti zastopnik prve toženke, A. V. dejal, da vmesnega poročila ni oddal pravočasno zaradi preobilice dela.

7Prvostopno sodišče se je oprlo tudi na okoliščino, da prva toženka do te pravde ni nasprotovala temu, da je njena odgovornostna zavarovalnica tožnici izplačala odškodnino iz naslova zamujene oddaje prejšnjega vmesnega poročila poslovodstva, s čimer se, po prepričanju prvostopenjskega sodišča, prva toženka gotovo ne bi strinjala, če bi štela, da oddajanje vmesnih poročil ni njena obveznost. Izpovedbo A. V. pa je ocenilo za neprepričljivo. Končno je na podlagi odločbe o prekršku v zvezi s sodbo o prekršku (prilogi B3 in A6) sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnici zaradi nepravočasne oddaje poročila nastala škoda v obliki plačila globe. Zato je tožbenemu zahtevku ugodilo in prvi toženki naložilo plačilo vtoževanega zneska.

8Pritožnica sodišču prve stopnje očita predvsem to, da je sodbo izdalo na podlagi nepravilne dokazne ocene. Med drugim pravi, da je prvostopenjsko sodišče izpovedbo zakonitega zastopnika prve toženke, A. V. (ki je povedal, da je bil dogovor glede vmesnih poročil sklenjen šele po tem, ko sta bili dve zamujeni in pojasnil, zakaj je pristal, da zavarovalnica poplača škodo iz naslova prvega zamujenega poročila), napačno ocenilo za neprepričljivo, opozarja pa tudi na dejstvo nespremenjene pogodbene cene in na to, da računovodski servis kot tak sploh ne more sestaviti vmesnega poročila poslovodstva. Pritožnica opozarja še na to, da tožnica v postopku na prvi stopnji o tem, da bi bila škoda sploh izplačana, ni predložila nobenega podatka.

Utemeljenost pritožbe

9Pritožba je utemeljena.

10Sodišče druge stopnje je zaradi dvoma v pravilnost dokazne ocene glede (1) obstoja dogovora o pripravi in oddaji vmesnih poročil poslovodstva še preden je bilo zamujeno vmesno poročilo, zaradi katerega je bila tožnici izrečena globa, in glede (2) plačila globe, opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo dokaze z listinami in z zaslišanjem zakonitih zastopnikov pravdnih strank. Ker ne gre za zapleteno zadevo, od odločitve o pritožbi pa tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, je pritožbeni senat sklenil, da za pripravo in vodenje obravnave ter za odločitev o zadevi pooblasti sodnico poročevalko, tako kot mu to omogočata določbi četrtega in petega odstavka 347. člena ZPP.

O obstoju pogodbene obveznosti

11Po opravljeni pritožbeni obravnavi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede dogovora o vsebini obveznosti, ki jih je v zvezi z oddajanjem poročil prevzela prva toženka.

12Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo zlasti na izpovedbo M. G., ki je povedal, da se je tožnica s prvo toženko, že ko sta podpisali Pogodbo, dogovorili, da bo zanjo opravljala tudi vsa dela v zvezi s poročanjem, potrebna v skladu z zakonodajo. Povedal je, da se je dogovor tako tudi izvrševal, vse dokler ni prišlo do zamude z vmesnimi poročili, ki so predmet tega spora.

13V nasprotju s sodiščem prve stopnje, ki mu je verjelo, pritožbeno sodišče po ponovljenem dokaznem postopku ocenjuje, da mu ni mogoče slediti. Če bi se stranki ob sklenitvi Pogodbe o vodenju računovodstva, od tu Pogodbe, res dogovorili, da bo prva toženka opravljala tudi vsa dela v zvezi s poročanjem, kot pravi G., pritožbeno sodišče ne najde razloga, zakaj ne bi tega v 11. točki Pogodbe¹ tudi določneje zapisali. Tako pa sta v njej sestavljanje drugih poročil opredelili le kot možnost, vezano na naročnikovo željo. Stranki sta torej širitev obveznosti prve toženke na druga poročila v Pogodbi vezali na tožničino dodatno naročilo. Takšen dogovor je prepričljiv tudi upoštevajoč pogodbeno ceno. Prva toženka se je namreč s Pogodbo zavezala vseh ostalih enajst določno opredeljenih obveznosti, razen dveh, ki se nanašata na sestavljanje letnih računovodskih izkazov in davčne bilance, opravljati za dobrih 200 EUR mesečno.² To, da bi računovodsko podjetje, ki tako kot vsako drugo stremi k poslovanju z dobičkom, pristalo na (morebitno) širjenje svojih obveznosti na nove posle ob nespremenjenem plačilu, pritožbenega sodišča ne prepriča. Tudi zakoniti zastopnik prve toženke, A. V., je obstoj takšnega dogovora vseskozi zanikal in vztrajal, da je bil dogovor glede oddajanja vmesnih poročil poslovodstva sklenjen šele po tem, ko sta bila (oba) roka že zamujena. V luči besedila 2. člena Pogodbe in opredelitve obveznosti iz njegove enajste točke ter glede na dejstvo nespremenjene pogodbene cene, pritožbeno sodišče njegovo izpovedbo ocenjuje kot verodostojno.

14Pritožbeno sodišče M. G. ne verjame niti v delu, da naj bi se Pogodba izvrševala tako, kot je povedal, ves čas do spornih zamud. Če bi se res, bi tožnica sodišču o tem lahko predložila tudi kakšen listinski dokaz, a ga ni. Pa tudi A. V. česa takega ni potrdil.

15Zakoniti zastopnik toženke, A. V., je bil v postopku na prvi stopnji zaslišan dvakrat in je na obeh zaslišanjih skladno in notranje dosledno izpovedal, da sta se z G. o tem, kaj in do kdaj je treba poročati, dogovorila šele po tem, ko je prišel poziv za oddajo drugega vmesnega poročila³ in ko sta bili zamujeni že obe vmesni poročili. Pritožbeno sodišče ne najde razloga, da mu ne bi verjelo. Iz izpovedbe M. G. sicer izhaja, da naj bi prva toženka z oddajo vmesnega poročila zamudila zaradi preobilice dela, kar naj bi G. izvedel v pogovoru z V. Vendar pritožbeno sodišče, glede na siceršnjo neprepričljivost njegove izpovedbe, ki je tudi ostali dokazi, kot je bilo že povedano, niso potrdili, in glede na to, da v izpovedbi A. V. takšnih pomanjkljivosti ni našlo, bolj verjame njemu, kot pa G. Ne nazadnje tudi iz obrazložitev odločbe ATVP in sodbe Okrajnega sodišča v Celju⁴ izhaja, da je tožnica v prekrškovnem postopku kot razlog zamude z oddajo vmesnega poročila navajala svoje nerazumevanje pravil o objavi vmesni poročil zaradi zapletene dikcije v zvezi z roki. Pritožbenega sodišča v nasprotno ne prepriča niti dejstvo, da je imela prva toženka posebno pooblastilo za sistem SEOnet, še preden je prišlo do zamude z oddajo vmesnega poročila. Iz izpovedbe A. V. namreč izhaja, da je prva toženka to pooblastilo tudi sicer potrebovala za oddajanje ostalih poročil po Zakonu o gospodarskih družbah.

16Pritožnica utemeljeno izpodbija tudi dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, da naj bi prva toženka pristala na izplačilo odškodnine za prvo zamujeno vmesno poročilo poslovodstva zato, ker je štela, da je oddaja vmesnih poročil njena obveznost. Iz izpovedbe A. V. namreč izhaja, da je prva toženka zahtevek na zavarovalnico vložila šele v letu 2012 in to zaradi stalnih pritiskov s strani tožnice v obliki klicanj in pogovorov. Pritožbeno sodišče mu verjame. Povsem verjetno je, da si je tožnica prizadevala, da bi plačilo izrečene ji globe prevalila na drugega, zlasti ob tem, da se je v prekrškovnem postopku, kot izhaja iz navedb v odločbi ATVP in v sodbi Okrajnega sodišča v Celju, sama sklicevala na svoje slabo finančno stanje. Povsem verjetno je tudi, da se je prva toženka takrat pri tehtanju, ali naj zadevo prepusti zavarovalnici ali izgubi stranko, izbrala drugo možnost, ker jo je ocenila kot manjše zlo. Nenazadnje se je postopek pred zavarovalnico odvijal šele leta 2012, torej dve leti po prvih zapletih z oddajo vmesnih poročil. Pritožbeno sodišče zato A. V., ki je za okoliščine izplačila odškodnine ponudil življenjsko sprejemljivo razlago, ob odsotnosti nasprotnih dokazov, tudi v tem delu verjame. Zgolj dejstvo, da prva toženka ni nasprotovala izplačilu odškodnine s strani njene odgovornostne zavarovalnice, po prepričanju drugostopenjskega sodišča, samo po sebi še ne dokazuje, da bi prva toženka obveznost oddajanja vmesnih poročil tudi res štela za svojo.

17Zaradi vsega povedanega je pritožbeno sodišče prepričano, da prva toženka vmesnega poročila poslovodstva, v zvezi s katerim je bila tožnici izrečena globa, ki je predmet te pravde, ni oddala v postavljenem roku zato, ker takrat dogovor o tem sploh še ni bil sklenjen.

18Nenazadnje pritožnica utemeljeno graja tudi materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča o upoštevanju prakse, vzpostavljene med tožnico in prvo toženko, po katerem je sodišče prve stopnje zato, ker je prva toženka za tožnico od sklenitve pogodbe leta 2003 do leta 2009 brez težav izvajala vse potrebne storitve štelo, da je bilo kasneje, ko je z Zakonom o trgu finančnih instrumentov nastala obveznost oddaje poročil, med njima dogovorjeno tudi oddajanje vmesnih poročil. Praksa, vzpostavljena med strankama res lahko služi za določitev in razlago vsebine njunega pogodbenega razmerja, tako kot to določa 12. člen Obligacijskega zakonika. Vendar lahko o obstoju takšne prakse govorimo le v primerih, ko gre za ponavljanje istovrstnih poslov z istovrstno vsebino pogodbenega razmerja,⁵ ne pa v primerih, kot je obravnavani, ko je tožničina zakonska obveznost oddajanja poročil nastala šele naknadno, več let po nastanku pogodbenega razmerja. O prevzemu tudi te, naknadno nastale zakonske obveznosti, bi se morali stranki zato izrecno dogovoriti.

O obstoju škode

19Na podlagi ponovno izvedenih dokazov z listinami in z zaslišanjem zakonitih zastopnikov obeh strank, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo tudi dejansko stanje v zvezi z vprašanjem plačila globe, ki je bila izrečena tožnici zato, ker ni oddala spornega vmesnega poročila poslovodstva.

20Noben dokaz namreč pritožbenega sodišča ne prepriča v to, da bi tožnica to globo sploh plačala,⁶ kar bi za svoj uspeh v pravdi morala dokazati tožeča stranka. Tudi sicer se zgolj s tem, ko je Okrajno sodišče v Celju s sodbo o prekršku tožnici naložilo plačilo globe, njeno premoženje še ni zmanjšalo. Pravno priznana premoženjska škoda je namreč le tista, ki pomeni poseg v premoženjski položaj drugega. Torej tista, ki, kot pravi 132. člen OZ, povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje.

21Z odločbo ATVP v povezavi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju,⁷ na kateri se glede tega sklicuje prvostopenjsko sodišče, je bila tožnici sporna globa šele izrečena in naložena v plačilo. Za dokazovanje svojega plačila globe pa tožnica sodišču ni ponudila nobenega listinskega dokaza, ki bi ga, če bi bila globa res plačana, glede na to, da se denarne kazni za prekrške v zvezi z vodenjem poslovnih knjig plačujejo na transakcijski račun ATVP, lahko. Poleg tega je celo sam zakoniti zastopnik tožnice M. G. povedal, da globa še ni poravnana.⁸ Iz njegove izpovedbe sicer izhaja, da naj bi bila zaradi izterjave globe zoper tožnico v teku davčna izvršba na sredstva na tožničinem transakcijskem računu in da naj bi bilo v izvršilnem postopku poravnanega „nekaj na račun obresti“. A takšna splošna izjava, ki je ne potrjuje nobena dokazna listina v sodnem spisu, pritožbenega sodišča ne prepriča v to, da bi bila izrečena globa tudi plačana. Pritožbeni očitek, češ da tožnica sodišču ni predložila nobenega podatka o tem, da je bila škoda izplačana, se tako pokaže kot utemeljen.

Sklepno

22Po opravljeni pritožbeni obravnavi drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da tožnici ni uspelo dokazati niti da bi na prvo toženko res prenesla obveznost sestave in oddaje vmesnih poročil poslovodstva še pred nastopom zamude, niti da bi plačala izrečeno ji globo. Odškodninski zahtevek, ki je predmet te pravde, zato ne more biti utemeljen, pritožbeno sodišče pa je na podlagi drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Stroški postopka

23Pritožbeno sodišče je spremenilo sodbo, zoper katero je bila vložena pritožba, zato je v razmerju med tožnico in prvo toženko, v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP, odločilo tudi o stroških vsega postopka. Prva toženka, ki je v tej pravdi v celoti uspela, je upravičena do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP), ki jih je drugostopenjsko sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika (na listovni št. 164 sodnega spisa), v skladu z Zakonom o sodnih taksah - 1 in Zakonom o odvetniški tarifi.

24Prvi toženki je sodišče druge stopnje tako priznalo 1.503,65 EUR stroškov za postopek na prvi stopnji, kar predstavlja: 640,90 EUR nagrade za postopek na prvi stopnji, 591,60 EUR, nagrade za narok na prvi stopnji in 271,15 EUR davka na dodano vrednost 22% ter posledično odločitev o stroških glede prve toženke v III. točki izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

25Pritožbeno sodišče pa prvi toženki ni priznalo vseh treh nagrad za postopek na prvi stopnji po tarifni številki 3100, saj iz četrtega odstavka opombe 3 k tej tarifni številki izhaja, da se v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Ker nagrada za narok po tarifni številki 3102 po stališču, uveljavljenem v sodni praksi,⁹ vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej, je pritožbeno sodišče prvi toženki tudi to nagrado priznalo le enkrat.

26Drugostopenjsko sodišče je prvi toženki, ki je s pritožbo uspela, priznalo tudi 3.433,39 EUR stroškov za pritožbeni postopek, kar prestavlja: 675 EUR sodne takse za postopek na drugi stopnji, 788,80 EUR nagrade za pritožbeni postopek I Cpg 730/2015, 788,80 EUR nagrade za ta pritožbeni postopek, 591,60 EUR nagrade za narok na drugi stopnji, 71,78 EUR potnih stroškov (97 km x 0,37 EUR x 2), 20 EUR izdatkov za plačilo potnih in telekomunikacijskih storitev in 497,41 EUR davka na dodano vrednost 22%. Ta znesek mora tožnica povrniti prvi toženki v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodbe tožeči stranki do plačila.

¹ Enajsta točka Pogodbe o vodenju računovodstva se glasi: „11. sestavljanje drugih poročil in zbiranje podatkov za državne institucije (banke, zavarovalnice) po želji naročnika.“ (priloga A2)
² Glej dogovor iz prvega odstavka 10. člena Pogodbe na prilogi A2, pri čemer je 50.000 SIT preračunano 208,65 EUR.
³ Tožnica je bila pozvana z odredbo ATVP s 14. 10. 2010, kot izhaja iz odločbe o prekršku na prilogi B3.
⁴ Glej tretjo stran odločbe ATVP na prilogi B3 in tretjo stran sodbe na prilogi A6.
⁵ Glej Kranjc, v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 136.
⁶ Glej zlasti drugi odstavek 22. točke izpodbijane sodbe.
⁷ Na prilogah B3 in A6 sodnega spisa.
⁸ Glej izpovedbo na listovni št. 67 sodnega spisa.
⁹ Glej Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 56/2011 s 14. 4. 2011.