VSL Sklep I Cp 1292/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v I. in II. točki spremeni tako, da se pravilno glasi:

„Zavrne se ugovor tožene stranke zoper sklep za izdajo plačilnega naloga Okrajnega sodišča v Ljubljani Pl 11/2017 z dne 3. 1. 2018.“

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 76,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se plačilni nalog Pl 11/2017 z dne 3. 1. 2018 razveljavi (I. točka izreka) in da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku po določilih v sporu majhne vrednosti (II. točka izreka).

2Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) v pritožbi zoper sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sklep nerazumljiv, saj nima razlogov. Ne ve, zakaj naj bi bil ugovor obrazložen. Ugovor mu niti ni bil vročen. Sodišče bi moralo navesti vsebino ugovora in zakaj meni, da je obrazložen. Sodišče je kršilo 8. točko 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 22. člen Ustave RS (URS) oziroma pravico do izjave. S takšnim postopanjem je favoriziralo toženca. V pravdnem postopku velja načelo materialne resnice. Tožnik je kot odvetnik zaračunano delo brez dvoma opravil. Če tožena stranka (v nadaljevanju toženca) v postopku lažeta in zavlačujeta postopek, kršita načelo materialne resnice. Morala bi biti sankcionirana, ker zlorabljata procesne pravice. Pritožbeno sodišče ne more dopolniti izpodbijanega sklepa, ki nima argumentacije in ga je zato potrebno razveljaviti. Tak sklep sodišča zgolj provocira vlaganje pritožbe in nepotrebno nadaljnje delo ter stroške. Toženca v ugovoru nista navedla pravno pomembnih dejstev in predložila pravno pomembnih dokazov. Če sta podala pavšalne in nekonkretizirane navedbe, je njun ugovor neobrazložen. Navesti bi morala konkretna dejstva, ki bi lahko imela za posledico zavrnitev zahtevka. Neobrazložen sklep krši tudi njegovo pravico do pritožbe iz 25. člena URS. Sodišče prve stopnje ni dalo jasne, izčrpne in prepričljive argumentacije, ni z zadostno jasnostjo opredelilo razlogov za svojo odločitev ter ni argumentiralo svojih pravnih stališč. Kršilo je 6. člen Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP) ter 22., 14. in 23. člen URS .

3Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5V prvem odstavku 435. člena ZPP je določeno, da lahko tožena stranka plačilni nalog izpodbija (samo) z ugovorom, pri čemer mora biti ta ugovor po drugem odstavku navedenega člena obrazložen, kar pomeni, da mora tožena stranka v njem navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlagati dokaze, sicer se šteje, da je ugovor neutemeljen.

6Ni utemeljen pritožbeni očitek glede kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožniku ni bil vročen ugovor in mu je bila zato odvzeta možnost obravnavanja. ZPP v delu, ki ureja izdajo plačilnega naloga, namreč kaj takega ni določil. Poleg tega je potrebno upoštevati primerljivo situacijo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) glede izvršbe na podlagi verodostojne listine, kjer tudi ni določeno, da se ugovor zoper sklep o izvršbi vroča upniku v odgovor.¹

7ZPP je glede obrazloženosti ugovora zoper plačilni nalog po 435. člen ZPP uvedel enako ureditev, kot velja za ureditev ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine po ZIZ.² Skladno z načelnim pravnim mnenjem VSRS z dne 9. 12. 1999 so v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pravno pomembna tista dejstva, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična. Glede na enako ureditev v drugem odstavku 435. člena ZPP in drugem odstavku 61. člena ZIZ, je navedeno pravno mnenje uporabljivo tudi za odgovor na vprašanje o (ne)obrazloženosti ugovora tožencev zoper sklep o plačilnem nalogu, ki jo v konkretnem primeru problematizira pritožnik.

8Jedro presoje pravilnosti izpodbijanega sklepa predstavljajo navedbe tožencev v ugovoru. V slednjem (ugovor je sicer nekoliko nerazumljiv) sta toženca v bistvenem navajala, da sta tožnika najela za zastopanje v (drugem) pravnem postopku, pri čemer sta bila prepričana, tožnik pa je delil njuno mnenje, da sta glede na svoje premoženjsko stanje upravičena do brezplačne pravne pomoči (BPP), vendar jima te služba za BPP neupravičeno ni odobrila; da ju je tožnik prisilil, da sta podpisovala prazna pooblastila; da so bila vsa dela v izstavljenih računih opravljena, vendar bi se morala plačati iz proračuna za BPP, ki je neutemeljeno nista dobila; da tožnik ni izčrpal vseh rednih in izrednih pravnih sredstev, tudi ustavne pritožbe, zoper odločbe o (neutemeljeni) zavrnitvi vlog za dodelitev BPP, čeprav je obljubil drugače; da ne vesta, zakaj tožnik ne sodeluje v postopkih zoper odločbe o zavrnitvi vlog za dodelitev BPP, da bi pridobil denar za svoje pošteno opravljeno delo.

9Med povzetimi trditvami so za odločitev v obravnavanem primeru odločilna dejstva, da sta toženca tožniku podelila mandat za opravo odvetniških storitev ter da je tožnik vsa dela v izstavljenih računih opravil oziroma, da je poverjeno delo opravil pošteno. Izpostavljeno pomeni, da je tožnik tožencema utemeljeno izdal vtoževane račune oziroma posledično, da to dejstvo ne more imeti za posledico zavrnitve tožbenega zahtevka (ampak celo nasprotno). Iz navedb tožencev nadalje jasno izhaja, da jima BPP za zaračunana odvetniška opravila ni bila odobrena, torej tudi to dejstvo ne predstavlja ovire za (utemeljeno) izdajo računa tožencem (na njegovi podlagi torej prav tako ne bi bilo mogoče zavrniti predmetnega tožbenega zahtevka). Pravilnost odločitve o zavrnitvi vloge tožencev za dodelitev BPP oziroma razlogi zanjo pa z utemeljenostjo predmetnega zahtevka niso povezani in kot taki tudi ne morajo vplivati na izid postopka. Isto velja za dejstva v zvezi z izčrpanjem pravnih sredstev zoper odločitve o vlogah tožencev za dodelitev BPP in v zvezi s podpisovanjem praznih pooblastil (toženca nista trdila, da bi jih tožnik uporabil za nedogovorjeno delo, ki bi ga nato zaračunal v vtoževanih računih).

10Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 435. člena ZPP, ko je zaključilo, da je ugovor tožencev obrazložen oziroma utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka. Hkrati je tožencema na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP naložilo v plačilo tožnikove pritožbene stroške v znesku 76,29 EUR³.

11O pritožbi je odločala višja sodnica posameznica na podlagi 366.a člena ZPP.

¹ Gl. tudi sklep VSK Cpg 291/2007.
² Gl. Poročevalec DZ št. 40 z dne 18. 4. 2002 glede Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-A), str. 78.
³ 75 točk oziroma 34,43 EUR za vložitev pravnega sredstva (2. točka tar. št. 21 Odvetniške tarife, OT), 33,00 EUR sodne takse (tar. št. 30010 Zakona o sodnih taksah, ZST-1), 1,29 EUR za poštne stroške (drugi in tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV (7,57 EUR).