VSL Sodba II Cpg 845/2018

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II., IV. in V. točki izreka, potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 311,10 EUR.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opravilna številka VL 65768/2017 z dne 21. 7. 2017 se v celoti razveljavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 317,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 7. 2016 dalje do plačila.

III. Višji tožbeni zahtevek, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dne 26. 12. 2014 dalje, se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve sodbe plačati izvršilne stroške v višini 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 10. 9. 2017 dalje do plačila.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 579,12 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osem dnevnega roka dalje do plačila.

2Zoper ugodilni del sodbe (II., IV. in V. točka izreka) se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in toženi stranki naloži v plačilo njene stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da se je nad toženo stranko 13. 12. 2018 začel stečajni postopek (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 13. 12. 2018). Ta začetek ima za posledico prekinitev pravdnega postopka po samem zakonu (4. točka 205. člena ZPP). Stečajni postopek je bil začet po tistem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja oziroma so potekli roki zanje. Ker je do prekinitve prišlo po izdaji izpodbijane sodbe in po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja, ni ovire, da pritožbeno sodišče o pritožbi ne bi odločilo (prim. drugi odstavek 207. člena ZPP in sodbo VSL I Cp 2082/2017 z dne 8. 12. 2017).

6O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. Gre za spor majhne vrednosti in zadeva ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj. Od odločitve o pritožbi pa tudi ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi sicer opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

7Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

8V tej zadevi je tožeča stranka zahtevala plačilo 317,20 EUR s pripadki na podlagi računa št. 76/14, ki ga je bila izdala za izdelavo dveh kovinskih podstavkov. O tem, da je tožeča stranka kovinska podstavka pravočasno in pravilno izdelala, tožena stranka pa ju je prevzela, med strankama ni sporno. Sporno pa je, ali je tožena stranka kovinska podstavka tudi plačala.

9V dokaznem postopku je v zvezi s tem spornim dejstvom sodišče prve stopnje zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, zakonitega zastopnika tožene stranke in pričo S. K., ki je podstavka ob prevzemu izročil toženi stranki. Ker materialnih dokazov nobena od pravdnih strank ni predložila, izpoved nobenega od zaslišanih pa po presoji sodišča prve stopnje ni bila prepričljiva, je o tožbenem zahtevku odločilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. Pravilo o dokaznem bremenu je potrebno obravnavati kot pravilo materialnega prava. Da bi sodišče prve stopnje s tem, ko se je odločilo na podlagi tega pravila, zagrešilo kakšno postopkovno kršitev, pa pritožnica ni navedla. Celo nasprotno. Iz pritožbe izhaja, da soglaša z uporabo tega pravila, saj je navedla, da je bilo to pravilo uporabljeno „preozko, saj se razteza le na toženo stranko, ki ni dokazala izročitve gotovine, ne pa tudi na tožečo stranko, ki ni dokazala, da plačila ni prejela“.

10Tako pritožbeno stališče je pravno zmotno. Pravdni stranki sta bili v poslovnem razmerju na podlagi pogodbe o delu. Po določilu 619. člena Obligacijskega zakona (OZ) se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava kakšne stvari>......<naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. Po določilu 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pa mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

11Kot rečeno, med strankama ni sporno, da je tožeča stranka delo opravila in ga izročila toženi stranki. Zato tožeči stranki (podjemniku) ni potrebno dokazovati, da je svoj del pogodbene obveznosti izpolnil. Pač pa je, sledeč zgoraj citiranim določilom OZ in ZPP tožena stranka tista, ki bi morala dokazati, da je opravljeno delo plačala. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pravilo o dokaznem bremenu uporabilo preozko, ker ga je uporabilo le za toženo stranko, češ da od tožeče stranke ni zahtevalo dokaza, da plačila ni dobila. Da je opravljeno delo plačala, mora dokazati tožena stranka.

12S pritožbenimi navedbami, (1) da je šlo za dogovor ob visoki stopnji medsebojnega zaupanja, zaradi česar ni ne dokazil o izročitvi izdelkov, ne o plačilu, (2) da je tožena stranka opravljeno delo plačala v gotovini, (3) da je račun prejela šele dve leti po opravljenem delu, (4) da sta stranki delo opravili „po domače“, zaradi česar ni prav, da posledice takega ravnanja nosi le ena stranka, (5) da tožnikov delavec ob izročitvi blaga ni zahteval podpisa dobavnice, (6) da bi se moralo sodišče prve stopnje opreti na indice o tem, da je bilo delo plačano v gotovini in med drugim, (7) da sta se pravdni stranki dogovorili za nižjo ceno pod pogojem plačila z gotovino, tožena stranka ne uveljavlja niti bistvenih postopkovnih kršitev, niti zmotne uporabe materialnega prava. Ker sta to v sporih majhne vrednosti edina upoštevna pritožbena razloga, na zgoraj povzete pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja.

13Kaj pomeni sicer nerazumljiva pritožbena navedba, da je v sodbi spregledano dejstvo pri tožniku, da je za „poplačilo terjatve“ do toženca ravnal v skladu z načelom dobrega gospodarja, kar zahteva pravno presojo njegovega ravnanja v tem pravnem razmerju za pravilno odločitev sodišča, pritožnica ni pojasnila. Zato tudi na to pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

14Pritožbeno zatrjevanje, da pravni standard dobrega gospodarja terja, da upnik od dolžnika nemudoma zahteva izpolnitev obveznosti ter si prizadeva v čim krajšem času doseči izpolnitev, pa po presoji pritožbenega sodišča posega v določila o zastaranju terjatev, ki pa so za odločitev o tem sporu popolnoma irelevantna.

15Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Zato jo je višje sodišče kot tako zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niti v okviru uradnega preizkusa teh delov ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP (353. člen ZPP).

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi Odvetniške tarife. Za odgovor na pritožbo ji je skladno s 1. točko tar. št. 21 OT priznalo 250 točk, upoštevajoč 2% po tretjem odstavku 11. člena OT in 22% DDV pa to ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 311,10 EUR. Če teh stroškov tožena stranka tožeči stranki ne povrne v 8 dneh od prejema te sodbe, ji bo morala plačati še zakonske zamudne obrestmi od zamude do plačila.