VSRS Sklep II DoR 411/2018

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali je v primeru, ko (zgolj) na delu območja (posameznem naselju) neke občine nastane nova občina in prejšnja občina še vedno obstaja na preostalem območju, pravilna razlaga 51.b člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS), da do razdelitve premoženja nastane režim skupnega premoženja na celotnem območju obeh občin ali zgolj na območju novo nastale občine?

2. Ali je za lastninjenje (premoženja) nepremičnin po 76. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) kakorkoli relevantna oziroma odločilna tudi dejanska raba nepremičnin?

3. Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta za lastninjenje po 76. členu ZGJS ugotavljali dejansko rabo nepremičnin, namesto da bi ugotavljali, ali nepremičnine spadajo v območje meje B. v obdobju 1992 - 1994 in so posledično namenjene potrebam koprskega tovornega pristanišča?

1Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo pravdni postopek v delu, ki se je nanašal na nepremičnine parc. št. 821 in 825 k. o. Ankaran, parc. št. 6062/14 k. o. Bertoki in del nepremičnine parc. št. 11/4 k. o. Koper (I. točka izreka). Primarnemu tožbenemu zahtevku je delno ugodilo in ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin 5578/3, 5578/4, 5578/6, 5578/7, 5578/8, 5579/3, 5579/5, 5579/6, 5579/8, 5579/9, 5835/1, 5835/15, 5835/26, 5835/27, 5835/29, 5977/7, 5977/8, 5977/9, 6016/2, 6062/9, 6062/13 in 6062/17, vse k. o. Bertoki, in parc. št. 878/1, 878/2, 879/1 in 880/5 k. o. Ankaran. Glede nepremičnin parc. št. 729, 811/2, 827/2 in 878/14 k. o. Ankaran in parc. št. 109/8 in dela parc. št. 11/4 k. o. Koper pa je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Glede parcel, glede katerih je zavrnilo zahtevek za ugotovitev lastninske pravice, je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, da je vknjižba lastninske pravice v korist toženke neveljavna, ter za izbris in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (III. točka izreka). Odločilo je še, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2Pritožbeno sodišče je pritožbama tožeče in tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v prvem odstavku II. točke izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi glede parc. št. 5579/3, 5579/5, 5579/6, 5579/8, 5579/9 in 6062/9 k. o. Bertoki in glede parcele 880/5 k. o. Ankaran ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku; poleg tega je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tudi v drugem odstavku II. točke izreka tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo tudi glede parcele 878/14 k. o. Ankaran, odločitev o podrednem zahtevku pa je glede te parcele razveljavilo (I. točka izreka). V preostalem delu je pritožbi tožeče in tožene stranke ter pritožbo stranskega intervenienta zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (III. in IV. točka izreka).

3Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga tožeča stranka predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj: 1. Ali je v primeru, ko (zgolj) na delu območja (posameznem naselju) neke občine nastane nova občina in prejšnja občina še vedno obstaja na preostalem območju, pravilna razlaga 51. b člena ZLS, da do razdelitve premoženja nastane režim skupnega premoženja na celotnem območju obeh občin ali zgolj na območju novo nastale občine? 2. Ali je za lastninjenje (premoženja) nepremičnin po 76. členu ZGJS kakorkoli relevantna oziroma odločilna tudi dejanska raba nepremičnin? In 3. Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta za lastninjenje po 76. členu ZGJS ugotavljali dejansko rabo nepremičnin, namesto da bi ugotavljali, ali nepremičnine spadajo v območje meje Luke Koper v obdobju 1992 - 1994 in so posledično namenjene potrebam koprskega tovornega pristanišča?

V utemeljitvi predloga glede prvega vprašanja navaja, da je pritožbeno sodišče razširjeni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker ob spremembi tožbe dne 20. 11. 2015 ni bila podana pasivna legitimacija toženke, ker naj bi bile tedaj nepremičnine skupno premoženje toženke in Občine Ankaran. Taka odločitev je v nasprotju s predhodno odločitvijo istega sodišča I Cp 462/2016, s katero je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, da pasivna legitimacija toženke ni podana, pri čemer se je odločitev nanašala tudi na parcele iz razširitve tožbe. Sicer pa je nepravilna uporaba tretjega odstavka 51.b člena ZLS na način, da se uporablja za celotno območje toženke in ne le na delu, kjer je bila ustanovljena nova občina. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je toženka izrecno ugovarjala pasivni legitimaciji le glede nepremičnin iz k. o. Ankaran. Za preostalo območje je nemoteno sklepala pravne posle in tudi v pravdah ni uveljavljala, da bi šlo za skupno premoženje. Tudi tožnica je ob razširitvi tožbe poudarila, da je zgolj tisto premoženje, ki leži na območju Občine Ankaran, morda šteti kot skupno premoženje. Glede drugega in tretjega vprašanja pa za lastninjenje po 76. členu ZGJS ni bilo odločilno, kakšna je dejanska raba nepremičnin, temveč ali je bilo premoženje namenjeno izvajanju konkretne gospodarske javne službe. Izvedenec je ugotovil, katere parcele so leta 1994 zagotovo spadale v območje Luke Koper, torej so bile zaradi strateške lege v zaokroženem območju pristanišča posebnega pomena. Pravdni stranki sta leta 1994 sporazumno razdelili nepremičnine po enotnem in jasnem kriteriju, da je bilo vse, kar se je nahajalo znotraj območja Luke Koper, namenjeno izvajanju pristaniške dejavnosti. V to premoženje so bile že tedaj zajete nepremičnine najrazličnejše dejanske rabe.

4Predlog je utemeljen.

5Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so izpolnjeni glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tem obsegu dopustilo.