VSL Sodba VII Kp 58588/2013

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu A. A. na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreče

pogojna obsodba,

v kateri se mu po prvem odstavku 217. člena KZ-1 določi kazen 3 (tri) mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

II. Sicer se v preostalem pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Sevnici je obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 ter mu na podlagi 47. in 87. člena ter prvega odstavka 217. člena KZ-1 (prav: na podlagi prvega odstavka 217. člena KZ-1 ob uporabi omilitvenih določil 5. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 ter 47. člena KZ-1) izreklo denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, skupaj 1.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe.

2Obdolženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke prvega odstavka 92. člena ZKP.

3Zoper sodbo je vložil pritožbo zagovornik obdolženca in zapisal, da uveljavlja vse pritožbene razloge po členu 370 ZKP. Pritožnik je predlagal, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se prvostopenjska sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Pritožba je deloma utemeljena.

5V uvodu pritožnik kritizira pravni sklep sodišča prve stopnje, ker konkretnega opisa kaznivega dejanja ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1. To pa zato, ker v dejstvenem opisu ni navedene konkretizacije izvršitvene oblike za to kaznivo dejanje, ki se izraža z besedno zvezo, da je obdolženi "kako drugače" pridobil predmete, za katere je obtožba trdila, da so bili ukradeni. Prav tako pritožnik vidi pomanjkljivost v dejstvenem opisu kaznivega dejanja z besednimi zvezami "na neugotovljenih krajih po Sloveniji, od neugotovljenih oseb", kar po stališču pritožnika ne zadošča ustrezni konkretizaciji kaznivega dejanja prikrivanja.

6Izvršitvene oblike kaznivega dejanja prikrivanja so po prvem odstavku 217. člena KZ-1 naštete primeroma, med temi je možno pridobiti ukradene stvari tudi na "drugačen način". V praksi so namreč povsem življenjski primeri, ko ni mogoče z gotovostjo dokazati načina pridobitve ukradenega predmeta, bodisi z nakupom, obdaritvijo, hrambo, zastavo, ipd. Pri kaznivem dejanju prikrivanja je bistveno, da predmeti, ki jih prikrivalec poseduje, izvirajo iz predikatnega kaznivega dejanja. Najpogosteje bodo to kazniva dejanja zoper premoženje. Prav takšen očitek obdolžencu v dejstvenem opisu v izreku obtožnega predloga, ki ga je sodišče povzelo v sodbeni izrek, pa je trditev, da je obdolženi prevzel, kar pomeni način pridobitve na kakšen drug način, več vrst ukradenega, novega orodja. Obdolženi je zato imel možnost, da se uspešno brani oziroma gradi svojo obrambo, ki pa jo je sodišče prve stopnje ovrglo glede na izvedene in pridobljene dokazne vire, saj pojasnilu obdolženca, da jih je pridobil na legalen način ni moglo slediti. Iz teh razlogov je zato tudi neutemeljeno pritožnikovo opozorilo, da "neugotovljen kraj v Sloveniji in neugotovljena oseba", nista omogočili obdolžencu izvajanja učinkovite obrambe.

7V nadaljevanju pritožbena obrazložitev obrazlaga svoje stališče, kateremu se pridružuje tudi pritožbeno stališče, da EAN koda ni identifikacijski znak, na podlagi katerega bi lahko sodišče gradilo sklep o obstoju konkretnega (-ih) predikatnega (-ih) kaznivega (-ih) dejanja (-ih) orodja proizvajalca B. Prvo sodišče se je v zvezi s tem vprašanjem ali je orodje last družbe C. d. o. o., oziroma trgovskih centrov tega podjetja, v 13. točki obrazložitve zavzelo stališče, da predmeti, ki so bili predmet kaznivega dejanja prikrivanja niso samo predmeti tatvine iz trgovin C., ampak tudi drugih prodajaln. Takšen dokazni sklep je prvo sodišče utemeljeno zaključilo, ker so B. artikli z EAN kodo predmet prodaje tudi v drugih prodajalnah s tovrstnim asortimanom (D., E. ipd.). Ker pa so prodajalne, ki so v sklopu podjetja C. d. o. o., ugotavljale na podlagi inventur visok primanjkljaj prav tovrstnega orodja, ki je naveden v odločbi o krivdi izpodbijane sodbe, zaseženo orodje pa je predstavnik podjetja C. d. o. o. prepoznal po črtnih kodah, ki so enake v vseh njihovih poslovalnicah, je zato sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo, da so bili predmeti proizvajalca orodja B. predmet predikatnega kaznivega dejanja.

8Sodišče prve stopnje se je res po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem ali je bil obdolženi tudi storilec kaznivega dejanja tatvine (primeroma 14. točka obrazložitve), ki niti ni vsebovan v dejstvenem spisu, vendar pa je v nadaljevanju dokazno zavrnilo zagovor obdolženca, da zaseženih predmetov ni dobil od F. F. (11. točka obrazložitve). Ob nadaljnji ugotovitvi, da je bilo orodje novo, torej nerabljeno in da je obdolženi B. orodje prodajal po nižji ceni, da je posedoval celo B. katalog, ki mu je služil za prodajo po nižji ceni in ker je prvo sodišče še nadalje ugotovilo, da je bil obdolženi nezaposlen, prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, da se je preživljal samo z občasnimi deli, skratka bil je brez premoženja, zato kakšen drugačen sklep, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje, da je pridobil ukradeno orodje, ne more biti utemeljen.

9V nadaljevanju se pritožnik ne strinja z obrazložitvijo odločbe o kazenski sankciji. Pravilna je trditev v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje presoje za določitev dnevnega zneska (10,00 EUR) in števila dnevnih zneskov (zaključek v 17. točki obrazložitve). Takšna pomanjkljivost bi sicer terjala razveljavitev odločbe o kazenski sankciji, ki pa je bila preprečena zaradi kršitve prvega odstavka 355. člena ZKP, ki ga je zagrešilo sodišče prve stopnje. Predmet dokazovanja sodečega sodnika v prejšnjih obsodbah je bil "vpogled v kazenski list za obdolženca" (list. št. 223). V spisu so zabeleženi podatki iz kazenske evidence na list. št. 161 - 163. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je bil obdolženi nazadnje obsojen s sodbo "tega sodišča" (po vsej verjetnosti Okrajnega sodišča v Sevnici) opr. št. I K 42686/2014 z dne 9. 2. 2017, ki je postala pravnomočna 8. 6. 2017. Po tej sodbi naj bi mu bila izrečena pogojna obsodba zaradi kaznivega dejanja tatvine v nadaljevanju po prvem odstavku 204. člena KZ-1, z določeno kaznijo šest mesecev zapora ter preizkusno dobo v trajanju tri leta. Čeprav je sodišče prve stopnje v uvodu izpodbijane sodbe navedlo več narokov glavne obravnave pa je po podatkih spisa sodišče prve stopnje začelo glavno obravnavo 18. 9. 2018 (list. št. 217) ter nadaljevalo in tudi zaključilo z razglasitvijo sodbe 13. 11. 2018 (list. št. 222). Iz zapisnika obeh narokov glavne obravnave ni razvidno, da je bila predmet dokazovanja tudi obsodilna sodba I K 42686/2014. Sodišče opre sodbo samo na dejstva ter dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi (prvi odstavek 355. člena ZKP). To pomeni, da tega dejstva obsodbe v zadevi I K 42686/2014 sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, ampak samo dokazne vire, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi, skratka podatke iz kazenske evidence za obdolženca. Tosmerna evidenca za obdolženega A. A. pa pokaže, da je bil obdolženi nazadnje spoznan za krivega po sodbi Okrajnega sodišča v Žalcu I K 62229/2012, da mu je bila izrečena 10. 4. 2014 pogojna obsodba s preizkusno dobo dve leti, sodba je postala istega dne tudi pravnomočna, datum poteka preizkusne dobe je 10. 4. 2016.

10Po 2. točki četrtega odstavka 82. člena KZ-1 (zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe) se iz kazenske evidence izbriše obsodba in prenehajo tudi vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega, če v določenem roku ne stori novega kaznivega dejanja. Glede na to, da je bila zadnja obsodba za obdolženca izdana z izrekom pogojne obsodbe, pomeni, da se pogojna obsodba izbriše iz kazenske evidence eno leto od takrat, ko je potekla preizkusna doba. Glede na to, da je preizkusna doba potekla 10. 4. 2016, je posledično glede na podatke, ki so izkazani iz kazenskega spisa ta obsodba in tudi vse poprejšnje izbrisane s potekom 10. 4. 2017. Sodišče druge stopnje zato na podlagi teh dejstev, ki jih je na procesni način sodeči sodnik ugotavljal, šteje, da obdolženi doslej še ni bil kaznovan. Res je v dejstvenem opisu čas storitve kaznivega dejanje za obravnavano kaznivo dejanje opredeljen tako, da ga je obdolženi storil v času od začetka leta 2012 do 12. 5. 2013, kar je pravzaprav v obdobju pred obsodbo na Okrajnem sodišču v Žalcu I K 6229/2012. V primeru, če bi sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo s pravnomočno sodbo obstoj kaznivega dejanja še pred potekom roka za izbris obsodbe iz kazenske evidence, bi se lahko poprejšnje obsodbe obdolžencu upoštevale na način, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve. Drugačno tolmačenje, da izvršitev novega kaznivega dejanja pomeni oviro izbrisa obsodbe in če to novo kaznivo dejanje ni ugotovljeno s pravnomočno sodbo, kot ga je razložilo sodišče prve stopnje, je v nasprotju z domnevo načela domneve nedolžnosti (člen 27 Ustave RS). Takšno stališče razlage člena 27 Ustave je bila podlaga noveli ZKP-L v zvezi z določbo drugega odstavka 508. člena ZKP.

11Čeprav je navedba v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede poprejšnje obsodbe in obsodb za obdolženca v zvezi s sodbo I K 42686/2014 v nasprotju z vsebino listin, ki so bile predmet dokazovanja pred sodečim sodnikom (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče iz tega razloga prvostopenjske sodbe ni razveljavilo, ker v ponovljenem sojenju zaradi prepovedi reformacije in peius, te okoliščine v zvezi s kazensko sankcijo sodišče prve stopnje ne bi moglo uporabiti glede na to, da ni vložena pritožba državna tožilke. Drugače povedano, državna tožilka bi morala v dokaznem postopku pred izdajo sodbe ali v pritožbi opozoriti, da je kazenska evidenca, ki je bila predmet listinskega dokazovanja neažurirana ter da obsodba po sodbi I K 42686/2014 preprečuje uporabo pravila iz 2. točke četrtega odstavka 82. člena KZ-1.

12Pritožbeno sodišče je zato na podlagi podatkov spisa in obsega dokazovanja presodilo, da bo lahko že opozorilo z pogojno obsodbo doseglo pri obdolžencu namen kaznovanja, da se bo vzdržal izvrševanja kaznivih dejanj. V zvezi z določeno kaznijo zapora pa je pritožbeno sodišče upoštevalo kot obteževalno okoliščino število predmetov, ki so bili predmet kaznivega dejanja prikrivanja, kakor tudi njihovo vrednost, prav tako pa tudi, da so bili predmeti obdolžencu zaseženi. Pozitivno prognozo bo moral obdolženi sam dokazati v odmerjeni preizkusni dobi, ki upošteva tako osebnost obdolženca, njegov socialni status, kakor tudi čas izvrševanja kaznivega dejanja.

13Pritožbeno sodišče je tako na podlagi pooblastila iz člena 386 ZKP, ker je zagovornik obdolženca uveljavljal pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki vsebuje tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji¹, poseglo v prvostopenjsko sodbo v obsegu, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V zvezi s preizkusom po uradni dolžnosti prvostopenjske sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP), čeprav je ugotovilo določene kršitve², ki pa niso bile takšne narave, ki bi povzročile razveljavitev prvostopenjske sodbe in odreditev novega sojenja pred sodiščem prve stopnje, zato je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

14Zagovornikova pritožba je bila delno utemeljena in ker je bilo z drugostopenjsko sodbo deloma odločeno v korist obdolženca, zato sodišče druge stopnje zaradi pravila iz drugega odstavka 98. člena ZKP ni določilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

¹ Pritožba problematika izbrisa obsodbe iz kazenske evidence ne obravnava.
² Mestoma navedene v obrazložitvi.