VSRS Sodba III Ips 77/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 8.747,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna tožena stranka (kot nakazanec) na podlagi asignacije št. ... tožeči stranki (kot prejemniku nakazila) plačati 1,257.180,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje do plačila.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3Tožena stranka vlaga revizijo in Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi tožene stranke in zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje ter vrnitev zadeve „v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje“. Priglaša revizijske stroške.

4Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša revizijske stroške.

5Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP)

6V asignaciji, ki so jo podpisali družba S., d. o. o., tožeča in tožena stranka, je bilo ugotovljeno, da družba S., d. o. o. (nakazovalec) terja od tožene stranke (svojega dolžnika - nakazanca) iz naslova računov št. ... in hkrati dolguje tožeči stranki (prejemniku nakazila) po pogodbi o kratkoročnem kreditu znesek 1,257.180,23 EUR.

7Tožena stranka je nepreklicno sprejela asignacijo in izjavila, da bo v korist tožeče stranke najkasneje do 31. 12. 2010 nakazala znesek 1,257.180,23 EUR.

8Nakazovalec je pooblastil tožečo stranko, da sprejme od tožene stranke dogovorjeni znesek za poplačilo obveznosti po kreditni pogodbi, s čimer je tožeča stranka soglašala.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

9Sodišče prve stopnje je ugovor tožene stranke v zvezi z veljavnostjo sprejema nakazila, to je, da je asignacijo podpisala v bistveni zmoti oziroma pod prevaro, zavrnilo z obrazložitvijo, da tožena stranka v zakonsko določenem roku enega oziroma treh let (99. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) ni postavila ustreznega zahtevka za razveljavitev asignacije. Napako volje je uveljavljala šele na naroku za glavno obravnavo 3. 7. 2013, asignacijo pa je podpisala že 23. 12. 2009.

10Sodišče druge stopnje se je postavilo na stališče, da tožena stranka zatrjevane bistvene zmote oziroma prevare, izvirajoče iz pooblastilnega razmerja med njo in nakazovalcem, ne more uveljavljati v razmerju do tožeče stranke, ampak bi morala to uveljavljati z zahtevkom zoper nakazovalca. Prav tako v razmerju do tožeče stranke tožena stranka ne more uveljavljati ugovora neobstoja terjatve iz temeljnega razmerja med toženo stranko in nakazovalcem.

Presoja utemeljenosti revizije

11Revizija ni utemeljena.

12Revident sodiščema nižjih stopenj očita pomanjkljivo materialno procesno vodstvo v zvezi z zatrjevano bistveno zmoto oziroma prevaro pri sprejemu nakazila ter neopredelitev do pritožbenega očitka s tem v zvezi. Sodišče prve stopnje se je, kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve te odločbe, pravilno postavilo na stališče, da je tožena stranka zamudila absolutni rok za uveljavljanje napak volje. V takem primeru konkretizacija navedb o utemeljenosti ugovora neveljavnosti sprejema in predložitev morebitnih dodatnih dokazov „na poziv sodišča“ ne bi mogla privesti do drugačne odločitve, zato revizijski očitek ni utemeljen.

13V presojo splošnih in v ničemer konkretiziranih revizijskih navedb glede kršitev 212. in 214. člena ZPP se Vrhovno sodišče ni bilo dolžno spustiti.

14Neutemeljena sta nadalje revizijska očitka, da „sodišče prve stopnje ni sprejelo (sodišče druge stopnje pa je to spregledalo) zakonitega dokaznega sklepa“ in da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju kršilo načelo neposrednosti, ker je le „povzelo“ dokaze, ki jih je izvedlo sodišče v prvem sojenju. Iz zapisnika o glavni obravnavi, opravljeni v novem sojenju, z dne 6. 10. 2016 izhaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu (list. št. 177) povzelo dokazni sklep z list. št. 75, 76 in 77, to je dokazni sklep, sprejet v prvem sojenju, ter ugotovilo, da drugih dokaznih predlogov ni bilo. Tožena stranka bi morala postopkovni kršitvi, na kateri se je sklicevala v pritožbi in ju ponavlja v reviziji, uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, to je na naroku dne 6. 10. 2016. Ker tega na naroku ni storila, v pritožbi pa ni navedla, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla grajati, je bila toženka skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP s tem pritožbenim očitkom prepozna. Iz istega razloga z njim tudi v reviziji ne more uspeti.

15Revident sodiščema nižjih stopenj nadalje očita, da se nista opredelili „do izjemno pomembnega dejstva“, da je bil nad nakazovalcem uveden stečajni postopek. Tretji odstavek 1046. člena OZ določa, da ima uvedba stečaja nad premoženjem nakazovalca po samem zakonu za posledico preklic nakazila, razen v primeru, če je nakazanec že sprejel nakazilo pred uvedbo stečaja in če ob sprejemu ni vedel in ni bil dolžan vedeti za stečaj.

16Stečajni postopek je uveden s trenutkom vložitve predloga za začetek stečajnega postopka (drugi odstavek 49. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju). Predlog za začetek stečajnega postopka nad nakazovalcem je bil vložen 24. 1. 2011, nakazanec pa je nakazilo sprejel 23. 12. 2009, torej dobro leto pred tem. V obravnavanem primeru uvedba stečajnega postopka nad nakazovalcem tako nima za posledico preklica nakazila. Revizijske navedbe, ki se nanašajo na vedenje tožene stranke oziroma njenega zakonitega zastopnika za slabo finančno stanje nakazovalca (negativen kapital), ob ugotovitvi, da je nakazanec nakazilo sprejel pred uvedbo stečajnega postopka in ne v teku stečajnega postopka nad nakazovalcem, za odločitev v tej zadevi niso pomembne.

17Neutemeljene so nadalje tudi revizijske navedbe o neobstoječem dolgu tožene stranke do nakazovalca. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje, s sprejemom nakazila nastopi enostranska obveznost nakazanca (tožene stranke) do prejemnika nakazila (tožeče stranke), ki je popolnoma neodvisna od razmerja med nakazancem in nakazovalcem. Zato tožena stranka proti tožeči stranki ne more uveljavljati ugovorov, ki bi bili utemeljeni v temeljnem razmerju med nakazovalcem in toženo stranko.

18Delno pa so utemeljene revizijske navedbe v delu, ki se nanaša na ugovor veljavnosti sprejema nakazila. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da bi lahko tožena stranka bistveno zmoto oziroma prevaro uveljavljala le z zahtevkom zoper nakazovalca, ne pa tudi v postopku, v katerem tožeča stranka (prejemnik nakazila) zahteva izpolnitev od tožene stranke (nakazanca) na podlagi njenega nepreklicnega sprejema. Pri sprejemu nakazila ne gre za dvostransko pogodbo, ampak za enostransko abstraktno zavezo nakazanca izpolniti obveznost prejemniku nakazila. Po določbi drugega odstavka 1037. člena OZ lahko nakazanec napake volje pri sprejemu nakazila uveljavlja z ugovorom. To izhaja iz določbe, ki govori o ugovorih nakazanca, ki se nanašajo na veljavnost sprejema nakazila.

19Zaradi načela varnosti pravnega prometa pravica uveljavljati ugovor neveljavnosti sprejema nakazila zaradi napak volje preneha v enakih rokih kot to velja za prenehanje pravice zahtevati razveljavitev pogodbe, sklenjene pod vplivom zmote ali prevare. OZ v 99. členu določa subjektivni enoletni rok in objektivni rok treh let od sklenitve pogodbe; za primer asignacije velja rok treh let od sprejema nakazila.

20Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka ugovor neveljavnosti sprejema prvič podala šele na naroku 3. 7. 2013, to je več kot tri leta po sprejemu nakazila (23. 12. 2009), in presodilo, da je tožena stranka glede uveljavljanja tega ugovora prekludirana. Sodišče druge stopnje se zaradi zavzetega stališča, da bi morala tožena stranka zahtevek za razveljavitev asignacije uveljavljati proti nakazovalcu, z vprašanjem poteka roka za uveljavljanje ugovora ni ukvarjalo. Ker se revident s pravilnim stališčem o zamudi objektivnega triletnega roka za uveljavitev ugovora neveljavnosti sprejema nakazila v reviziji ne sooči, se vse ostale revizijske navedbe v zvezi z zatrjevano utemeljenostjo ugovora izkažejo za nepomembne.

21Na revizijske navedbe o dvojnem poplačilu tožeče stranke zaradi možnosti poplačila tožeče stranke v stečajnem postopku nad nakazovalcem je tožena stranka že dobila jasen odgovor v 18. - 21. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe. S temi razlogi se tožena stranka niti v pritožbi niti v reviziji ni soočila.

Odločitev o reviziji

22Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

23V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je tožeči stranki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka).

24Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 8.747,40 EUR (7.150,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300; 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter1.577,40 EUR za 22 % DDV).