1037. člen OZ

Z akceptom po prvem odstavku 1036. člena OZ se asignat (toženka) namreč enostransko abstraktno, torej neodvisno od temeljnega posla, zaveže izpolniti obveznost asignatarju (tožnici) (prvi odstavek 1037. člena OZ). V posledici navedenega pa toženka v razmerju do tožnice ne more uveljavljati nobenih ugovorov iz temeljnega pravnega posla (na primer jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine). Čeravno asignacija privede do abstraktne zaveze asignata (toženke) v razmerju do asignatarja (tožnice), je po stališču naslovnega sodišča dilemo veljavnosti sprejema nakazila (akcepta) potrebno reševati izhajajoč iz prvega odstavka 22. člena ZVPot, torej jo presojati kot pogodbeni pogoj iz potrošniške pogodbe. Učinki asignacije pod pogojem akcepta namreč nastopijo na podlagi dveh pooblastitev, ki pa ju je v danem primeru podala družba I. d.o.o. kot prodajalec po prodajni pogodbi, pri čemer je nakazilo dano toženki reguliralo vprašanje, komu bo toženka zavezana plačati kupnino po tej pogodbi.

Smisel nakazila, ki je po svoji pravni naravi dvojna pooblastitev je v tem, da se s plačilom enega dolga plačata dva dolgova: dolžnik (prvotožena stranka) pooblasti svojega dolžnika (drugotoženo stranko), da izpolni upniku (pritožniku) namesto njemu, svojega upnika (pritožnika) pa pooblasti, da sprejme izpolnitev (dolga prvotožene stranke) od dolžnika (drugotožene stranke). S sprejemom nakazila nastane med prejemnikom (torej pritožnikom) in nakazancem (drugotoženo stranko) dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem (prvotoženo stranko) in nakazancem (drugotoženo stranko) ter od razmerja med nakazovalcem (prvotoženo stranko) in prejemnikom nakazila (pritožnikom). Z navedenim določilom je torej določena abstraktnost nakazila po njegovem sprejemu, kar pomeni, da je obveznost asignata (drugotožene stranke) do asignatarja (pritožnika) neodvisna od kritnega razmerja med asignantom (prvotoženo stranko) ter asignatom (drugotoženo stranko) in tudi od valutnega razmerja med asignantom (prvotoženo stranko) in asignatarjem (pritožnikom). Drugače povedano: drugotožena stranka ne more zoper pritožnika uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja med prvotoženo in drugoto

Zaradi načela varnosti pravnega prometa pravica uveljavljati ugovor neveljavnosti sprejema nakazila zaradi napak volje preneha v enakih rokih kot to velja za prenehanje pravice zahtevati razveljavitev pogodbe, sklenjene pod vplivom zmote ali prevare.

V skladu s sodno prakso se tudi v primerih, kakršen je obravnavani, ko zatrjevano prikrajšanje tožeče stranke in obogatitev tožene stranke izvira iz tristranega pogodbenega okvira glavne gradbene pogodbe in podizvajalske pogodbe, šteje, da ni izpolnjen pogoj odsotnosti pravnega temelja. Podizvajalska pogodba med tožečo stranko in izvajalcem še vedno velja, zato ima tožeča stranka na njeni podlagi terjatev do izvajalca, ki ji je bila v stečajnem postopku tudi priznana. Zgolj okoliščina, da izvajalec terjatve ni plačal, tega ne spremeni. Pravni temelj tako obstaja, zato pogoji, ki jih predpisuje prvi odstavek 190. člena OZ, niso izpolnjeni in je tožbeni zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi neutemeljen. 631. člen OZ predstavlja izjemo od načela relativnosti pogodbenih razmerij, zato je treba določbo tolmačiti restriktivno. Položaj naročnika se zaradi vključitve podizvajalcev v skladu s 629. členom OZ, ki dovoljuje izvajalcu, da posel zaupa tretjemu (podizvajalcu), ne sme poslabšati. Z odvzemom pravic toženi stranki iz naslova zadržanih sredstev, pri čemer utemeljenosti zadržanja tožeča stranka niti ne izpodbija, pa bi tožena stranka prišla ravno v tak položaj.

Pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica v obravnavani zadevi aktivno (stvarno) legitimirana. Četudi bi držalo, da je bilo med tožencem in direktorjem podjetja A., d. o. o., dogovorjeno, da bo račun tožencu izstavila tožnica kot podizvajalka (takšno dokazno oceno toženec v pritožbi izpodbija), takšen dogovor ne spreminja vsebine podjemne pogodbe in njenih pogodbenih strank, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje. Obligacijsko razmerje je razmerje inter partes, kar pomeni, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti zgolj med strankama, ki sta jo sklenili (125. člen OZ). Pravico zahtevati plačilo opravljenega dela od naročnika ima zato samo podjemnik kot njegov pogodbeni partner, ne pa tudi podizvajalec. Izjemo določa 631. člen OZ, ki ureja neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika v primeru, ko terjatev podizvajalca ni sporna. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v tej zadevi zahtevka tožeče stranke na navedeni člen ni mogoče opreti, saj je imelo opravljeno delo napake in je bila tako terjatev podizvajalca sporna.

Tudi če nakazilo ni bilo izvršeno do začetka stečajnega postopka oziroma je do izvršitve nakazila (poplačila) prišlo zaradi nastopa pravnih posledic začetka stečajnega postopka oziroma na podlagi zakonskih določb o pobotu iz 261. člena ZFPPIPP, je mogoče zahtevati razveljavitev učinkov sprejema pooblastila za nakazilo.

Ali je nakazanec sprejel nakazilo, je treba strogo in restriktivno razlagati, ker je sprejem nakazila abstrakten pravni posel, zaradi česar nakazanec izgubi vse ugovore iz temeljnega posla, ko nakazilo sprejme.

Tožeča stranka je bila ob sklenitvi Predpogodbe seznanjena, da nepremičnine niso v lasti prvotožene stranke kot prodajalca. Sama okoliščina, da prvotožena stranka ni bila lastnik nepremičnin, ne bi izključevala veljavnosti kupoprodajne pogodbe kot obligacijskopravnega posla, v kolikor bi bila sklenjena. Takšna pogodba bi ustvarjala zavezo prvotožene stranke, da na tožečo stranko prenese v last predmetne nepremičnine, kar bi lahko storila le s sklenitvijo ustrezne pogodbe z dejanskim lastnikom nepremičnin, ki je vpisan v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je dopustilo tožbo glede istovrstnega tožbenega zahtevka zoper tretjetoženo stranko in v okviru točke II. izreka izpodbijane sodbe zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, je s tem v okviru iste sodbe dvakrat odločilo o istem tožbenem zahtevku. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališčem, ki temeljijo na teoretičnem izhodišču, da dvoje pooblastitev, ki ju izjavi nakazovalec, sami zase ne moreta ustvarjati obveznosti med nakazancem (toženko) in prejemnikom nakazila (tožnica). Z asignacijo asignant/nakazovalec (V., d.d.) pooblasti asignata/nakazanca (toženko), da tretjemu asignatarju/prejemniku nakazila (tožnici) plača, asignatarja pa, da plačilo sprejme (1035. člen OZ). Prejemnik nakazila ima pravico zahtevati izpolnitev od nakazanca, ko mu ta izjavi, da nakazilo sprejema (1036. člen OZ). S sprejemom nakazila nastane med prejemnikom in nakazancem dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem ter od razmerja med nakazovalcem in prejemnikom nakazila (1. odstavek 1037. člena OZ). S sprejemom nakazila, ki je abstrakten pravni posel, nakazanec izgubi vse ugovore iz temeljnega posla, zato mora biti razlaga, ali je nakazanec nakazilo sprejel, stroga in restriktivna. Ker gre hkrati za izjemo od načela relativnosti pogodbenih razmerij (125. člen OZ), določbe 3. odstavka 23. člena gradbene pogodbe (toženka ni bila stranka te pogodbe) ni mogoče razumeti drugače, kot da gre (le) za pooblastilo V., d.

Asignatar pridobi pravico zahtevati izpolnitev nakazila od asignata šele takrat, ko prejme njegovo izjavo o sprejemu nakazila, asignat pa pri izpolnitvi nima ugovorov iz temeljnega razmerja z asignantom. Določila 191. člena OZ v razmerju med pravdnima strankama ni mogoče uporabiti, saj tožnica spornega zneska ni plačala toženki, ampak ga je, kot trdi, plačala zanjo.

S tem, ko je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo odločilo o delu zahtevka upnika (tožeče stranke) za dovolitev izvršbe, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, je zagrešilo bistveno postopkovno kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sama uvedba (ne pa tudi začetek) postopka prisilne poravnave nima vpliva na veljavnost kasneje sklenjene asignacijske pogodbe.

Z izjavo o akceptu se oblikuje abstraktno pravno razmerje med asignatom in asignatarjem, ki daje asignatarju neposredno pravico zahtevati izpolnitev od asignata. Zato se asignacije v praksi sklepajo kot tristranski pravni posli, ki jih podpišejo vse tri stranke. Asignat se po podanem akceptu ne more rešiti svoje obveznosti do asignatarja.

Glavni izvajalec je z gradbeno pogodbo pooblastil toženo stranko za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu v skladu s pogoji Uredbe. Takšno pooblastilo, vključeno v pogodbo, ima pravne učinke nakazila v smislu 1035. člena OZ. Vključitev te klavzule v gradbeno pogodbo pomeni, da je tožena stranka kot nakazanec nakazilo sprejela oziroma obljubila. Ob izpolnjenih predpostavkah, ki jih je določala Uredba, je med prejemnikom nakazila (podizvajalcem oziroma dobaviteljem – tožečo stranko) in nakazancem (toženo stranko) nastalo dolžniško razmerje v smislu 1. odstavka 1037. člena OZ, med nakazovalcem (glavnim izvajalcem) in nakazncem (toženo stranko) pa razmerje v smislu 2. odstavka 1045. člena OZ. Ker je bilo nakazilo izdano na podlagi nakazančevega dolga (dolga tožene stranke) nakazovalcu (glavnemu izvajalcu), ga je morala tožena stranka izpolniti prejemniku nakazila (tožeči stranki) neposredno, na podlagi pogodbe in zakona. (Ponovni) akcept nakazila s strani tožene stranke ni bil potreben. Za nastanek neposrednega upravičenja tožeče stranke do tožene stranke torej ni odločilno, ali je tudi tožena stranka izrecno podpisala asignacijsko pogodbo z dne 3. 11. 2009, ki sta jo podpisala

Ob tem, ko je tožeča stranka izrecno zanikala drugačen dogovor, kot izhaja iz jasne določbe 5. člena asignacijske pogodbe, tožena stranka ne more uspešno izkazati drugačnega dogovora, kot izhaja iz asignacijske pogodbe, zgolj s predlogom za zaslišanje zakonitega zastopnika asignata.

Pasivna solidarnost je obligacijsko razmerje, v katerem je vsak od sodolžnikov (ne glede na deljivost obveznosti) dolžan izpolniti upniku celotno obveznost. Za nastanek solidarne obveznosti je vedno potrebna posebna pravna podlaga. Solidarnost dolžnikov (tožencev) je podana samo, če tako določa zakon ali če se tako dogovorita stranki oziroma je tako naloženo v oporoki. Utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe je odvisna od rešitve vprašanja, kdo od tožencev je zavezanec iz spornega razmerja za plačilo vtoževanega zneska oziroma ali sta tožnika izkazala za verjetno, da imata terjatev do prve toženke.

Zaveza asignata je samostojna zaveza napram asignatarju, povsem ločena od temeljnega posla, ki sta ga sklenila asignat in asignant, torej neodvisna od kritnega razmerja med asignantom in asignatom ter valutnega razmerja med asignantom in asignatarjem. Zato asignat ne more zoper asignatarja uveljavljati ugovora iz temeljnega pravnega razmerja, lahko pa zoper njega uveljavlja tiste ugovore, ki se nanašajo na veljavnost sprejema, ugovore, ki temeljijo na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila, ter ugovore, ki jih ima osebno proti njemu. Ugovori, ki temelje na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila, so npr. ugovori, da je bil sprejem vezan na pogoj ali rok.