VSL Sodba II Cpg 563/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 142,79 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Uvodno pojasnilo

1Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo t. i. škode zaradi zaupanja. V tožbi je navedla, da ji je tožena stranka prodala stvar z napako in sicer disk, ki ni deloval. Zato je pri podjetju I. d. o. o. naročila diagnostiko. To je storila zato, ker je bila pred tem na njenem strežniku že zamenjana „back plane“ komponenta, zaradi česar ni bila prepričana, da je napaka v disku. Dne 4. 5. 2016 opravljena diagnostika je potrdila, da je disk v okvari. Zato je še istega dne od tožene stranke zahtevala zamenjavo diska. Ta ji je poslala drug, delujoč disk, ki pa prav tako ni bil nov, ampak obnovljen. Zato ji je tožeča stranka kasneje izplačala razliko v ceni med novim in obnovljenim diskom. Zahtevek za povrnitev škode, ki jo tožeča stranka sedaj vtožuje, pa je tožena stranka zavrnila. S tožbo zahteva plačilo 633,10 EUR s pripadki. Od tega 231,80 EUR odpade na znesek, ki ga je plačala I., d. o. o., za diagnostiko, 100,00 EUR na izgubljeni čas njenih delavcev M. L. in U. Š. v zvezi z odpravo napake, 201,30 EUR na strošek, ki ga je tožeča stranka poravnala Odvetniški pisarni A. za sestavo poziva z dne 22. 8. 2016 (A 28) k plačilu zgoraj omenjenih stroškov in 100,00 EUR na stroške za pripravo zadnjega opomina tožeče stranke z dne 30. 9. 2016.

Izpodbijana sodba

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo (I. točka izreka). Hkrati je tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 342,71 EUR s pripadki (II. točka izreka). Zavzelo je stališče, da je bila diagnostika, ki jo je tožeča stranka naročila pri družbi I. d. o. o., naročena brez potrebe. Le če bi tožena stranka zavrnila odpravo napake oziroma trdila, da disk ni bil v okvari, bi zahtevek na plačilo stroškov v zvezi z diagnostiko utegnil biti utemeljen. Tako pa zatrjevana škoda ni v vzročni zvezi z ugotovljeno napako.

Pritožba in odgovor na pritožbo

3Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču prve stopnje je med drugim očitala, da ni dovolj obrazložilo, zakaj diagnostika ni bila potrebna. Zatrjevala je, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da ni vzročne zveze med stroški diagnostike in jamčevalnim zahtevkom. Vztrajala je pri svojem stališču, da je bila diagnostika potrebna, saj je toženo stranko obvestila o napaki takoj, ko je bila diagnostika opravljena. Zato ne drži, da je tožeča stranka že brez diagnostike vedela, da je za napako kriv disk. Zavzela je stališče, da je podala dovolj trditev tudi o višini škode. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Ker je ravnala v skladu z 286a. členom ZPP, s trditvami in dokazi v pripravljalni vlogi ni prekludirana. Zatrjevala je kršitev določil ZPP, ustavno zagotovljenih pravic in določila 6. člena EKČP, češ da je prvo sodišče s pavšalno obrazložitvijo zavrnilo predlog za zaslišanje predlaganih prič, ki bi lahko izpovedale o okoliščinah glede odkrivanja napak kot tudi dejstva, ki se nanašajo na diagnostiko. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala je tudi povračilo pritožbenih stroškov.

4Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena

5V sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP) je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga med postopkom ugotovi sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da je tožeča stranka pri toženi stranki na podlagi ponudbe tožene stranke št. 16P/01529 z dne 13. 4. 2016, ki zajema tako nov kot obnovljeni disk, naročila nov disk za poštni strežnik IMB (priloga A2 in A3), (2) da je tožena stranka tožeči stranki disk dobavila 22. 4. 2016 (priloga A4), (3) da je tožeča stranka po prejemu diska ugotovila, da ta ne deluje, (4) da je nato pri družbi 4. 5. 2016 I. d. o. o. naročila diagnostiko, (5) da je bilo po opravljeni diagnostiki ugotovljeno, da je disk v okvari, naknadno s strani družbe I. d. o. o. pa je bilo še ugotovljeno, da tožena stranka tožeči stranki ni dobavila novega diska, pač pa obnovljenega, (6) da je tožeča stranka takoj po prejemu diagnostike dne 4. 5. 2016 o ugotovljeni napaki obvestila toženo stranko in zahtevala zamenjavo diska z ustreznim, (7) da je tožena stranka tožeči stranki dne 11. 5. 2016 potrdila, da bo disk zamenjala, kar je tudi storila, pri čemer pa zamenjani disk prav tako ni bil nov, temveč obnovljen ter (8) da je tožena stranka tožeči stranki za razliko med novim in obnovljenim diskom priznala dobropis ter ji plačala razliko v ceni med obnovljenim in novim diskom.

7V predmetni pravdi je tožeča stranka, kot rečeno, iztoževala plačilo škode zaradi zaupanja na podlagi drugega odstavka 468. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki nosi naslov: „Pravice kupca“. Po tem določilu ima kupec ob uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje v 9. točki izpodbijane sodbe, na katero se pritožbeno sodišče sklicuje v izogib ponavljanju, tudi pravico do povrnitve škode.

8Če kupljena stvar ne deluje, mora kupec skladno z določilom prvega odstavka 461. člena OZ prejeto stvar takoj pregledati na običajen način ali oddati v pregled, brž ko je po normalnem teku stvari to mogoče in o očitnih napakah obvestiti prodajalca, sicer izgubi pravico, ki mu gre iz tega naslova. Tožeča stranka pa ni ravnala tako, pač pa je, kot izhaja iz njenih lastnih navedb, s svojimi delavci najprej sama ugotavljala napako, potem pa naročila še diagnostiko pri družbi I. d. o. o., v zvezi s čimer ji je nastala vtoževana škoda.

9Skladno z določilom četrtega odstavka 243. člena OZ, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila. Postopanje tožeče stranke, ki ga je izvedla po ugotovitvi, da kupljeni disk ne dela, ni skladno z določilom prvega odstavka 461. člena OZ. V 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pravilno pojasnjeno, zakaj diagnostika ni bila potrebna. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče ponovno sklicuje na pravilne in popolne razloge izpodbijane sodbe¹. Torej ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj diagnostika ni bila potrebna in da ni navedlo, katere ukrepe bi tožeča stranka morala izvesti.

10V izpodbijani sodbi je tudi pravilno pojasnjeno, da bi bil zahtevek tožeče stranke proti toženi na podlagi določila drugega odstavka 468. člena OZ (morda) utemeljen le v primeru, če bi tožeča stranka nanjo naslovila katerega od zahtevkov iz prvega odstavka tega člena, tožena stranka pa bi odpravo napake zavrnila oziroma bi trdila, da disk ni imel napake. Šele v tem primeru "bi tožeča stranka lahko opravičila strošek diagnostike", kot je sodišče prve stopnje (prav tako 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) pravilno pojasnilo.

11Pravilna je torej presoja sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek iz naslova škode, ki je tožeči stranki nastala zato, kot izhaja iz njenih tožbenih navedb, da se je potrdila njena domneva, da kupljeni disk dejansko ne deluje iz razlogov "napake v samem disku", neutemeljen. Iz tega sledi, da drži presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka za vtoževano škodo tožeči stranki ni odgovorna, saj zakon za notificiranje napak na kupljenih predmetih ne predvideva nobenega postopka, torej tudi ne takega, kakršnega se je bila lotila tožeča stranka. Zato stroškov, ki so ji nastali v zvezi s potrditvijo njene ugotovitve, da kupljeni disk dejansko ne deluje, ne more prevaliti na toženo stranko. Tožba s takim zahtevkom je glede na navedeno nesklepčna.

12Glede na to, da tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen, je pritožba neutemeljena tudi v tistem delu, ki se nanaša na višino tožbenega zahtevka. Zaradi neutemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju, pa pritožnica tudi z nobeno od navedb, s katero izpodbija presojo sodišča prve stopnje glede višine, ne more doseči drugačne odločitve. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe, povezave z višino zavrnjenega tožbenega zahtevka, ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13H gornji obrazložitvi pritožbeno sodišče dodaja še dvoje:

Prvič, z zahtevkom na plačilo 201,30 EUR in na plačilo 100,00 EUR tožeča stranka zahteva plačilo predpravdnih stroškov kot glavnico². Predpravdni stroški pa skladno z določilom prvega odstavka 151. člena ZPP spadajo med pravdne stroške. Ti pa v pravdi, ki teče zaradi glavne stvari, ne morejo predstavljati samostojnega tožbenega zahtevka³. Torej je tožba v zvezi s tema dvema zahtevkoma nesklepčna. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa, kot rečeno, ni utemeljen.

In drugič, da je zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje izvajati dokaze k zahtevkom, ki jim pravo ne daje varstva. Česa takega od sodišča ne zahteva nobeno procesno določilo. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo izvajanje posameznih predlaganih dokazov k nesklepčnim navedbam, ni zagrešilo prav nikakršne kršitve.

14Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

15Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ta s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Pritožbeni stroški tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo pa so so bili potrebni. Pritožbeno sodišče ji je zato v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju: OT) priznalo in sicer 250 točk za odgovor na pritožbo ter 2 odstotne materialne stroške (5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 311,10 točk, ob vrednosti točke 0,459 EUR na dan izdaje te sodbe, pa 142,79 EUR. Torej je tožeča stranka dolžna v 8 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 142,79 EUR. Če tega ne bo storila, pa ji bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in četrtim odstavkom 458. člena ZPP).

¹ Tam je navedeno, da sodišče prve stopnje: „... pritrjuje toženi stranki, da je bila diagnostika pri družbi I. d. o. o. naročena brez potrebe oziroma neutemeljeno. Tožeča stranka bi namreč morala po tem, ko je ugotovila, da dobavljen disk ne dela, izvesti vse razumne ukrepe, s katerimi bi lahko preprečila nastanek škode (smiselna uporaba četrtega odstavka 243. člena OZ), predvsem pa bi morala toženi stranki omogoči, da z zamenjavo diska (pred naročilom diagnostike) prepreči nastanek (nadaljnje) škode (zaradi zaupanja).“
² Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba obsegati zahtevek glede glavne stvari in stranskih dajatev
³ Enako odločbe VSL I Cp 1058/2009 z dne 16. 7. 2009, VSK 1043/2001 z dne 4. 6. 2002