VSL Sodba II Cp 1420/2018

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15-tih dni od prejema te sodbe plačati še znesek 8.285,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2015 dalje do plačila.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 142.232,29 EUR za čas od 16. 6. 2005 do 4. 10. 2015, zavrne.

III. V ostalem se pritožbi zavrneta in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15-tih dni od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti 285,60 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača 142.232,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2005 dalje do plačila (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II izreka) in tožencu naložilo, da tožniku povrne 9.184,08 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka III izreka).

2Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3Tožnik izpodbija zavrnilni del odločitve. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da je toženec zahtevku res ugovarjal po višini, vendar ni ponudil dokazov za trditev, da je prišlo do pobotanja. Drži, da je toženec po odločbi o denacionalizaciji dolžan zavezancu plačati 230.579 DEM in da je v tem postopku dokazoval, da je del te obveznosti plačal 27. 12. 2001, 29. 1. 2002 in 27. 6. 2002. Ni pa res, da tožnik tem plačilom ni ugovarjal. To je storil v 4. pripravljalni vlogi, ko je opozoril, da je pobot neizkazan in nerazumljiv. Iz poravnave ne izhaja, da je prišlo do pobota, kar obrazloži. Meni še, da to, ali sta stranki kaj pobotali, ni relevantno. Bistveno je, da je toženec prejel znesek 301.035,19 EUR in da je polovico tega dolžan plačati tožniku. Ali in koliko je toženec zavezancu plačal pred sklenitvijo poravnave, ni pomembno. Glede na obrazloženo gre za nejasno in protislovno obrazložitev in sodbe ni mogoče preizkusiti.

4Toženec izpodbija ugodilni in stroškovni del odločitve. Tudi on uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

Sodišču prve stopnje očita kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem opozarja na po njegovi presoji nasprotujoče si razloge in materialnopravno napačne zaključke sodišča prve stopnje (o dediščinski tožbi, o vprašanju, ali terjatev po 72. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) spada v zapuščino, o vprašanju, ali je mogoča sklenitev poravnave v korist tretjega, o možnosti tožnika, da vloži tožbo).

Meni, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. S poravnavo, ki jo je sklenil toženec, tožnik ni pridobil nobenih pravic in nobenih obveznosti. Toženec je zahtevek po 72. členu ZDen uveljavljal kot dedič v svojem imenu in za svoj račun in ni po poravnavi prejel ničesar, do česar ne bi bil upravičen. Tožniku zato nič ne dolguje. Toženec v pravdi kot skrbnik za poseben primer ni imel aktivne stvarne legitimacije in bi bila taka tožba zavržena. Nastopal je lahko le v svojem imenu in zase. Toženec ni bil stranka poravnave. Tožbo za plačilo uporabnine po 72. členu ZDen bi moral vložiti sam. To lahko še vedno stori. Ta terjatev ne spada v zapuščino. Opozarja, da je zavezancu iz svojega premoženja plačal del tega, kar je bil dolžan po odločbi o denacionalizaciji, ostanek pa se je pobotal z zneskom iz poravnave. Zato ni prejel nobenega plačila. Zato, ker je dolg iz odločbe o denacionalizaciji plačal iz svojega, ima sam denarno terjatev do tožnika z vsemi pripadki, saj ta obveznost bremeni oba dediča. Zahtevek tožnika je zato sporen po višini. Sporno je, ali je toženec prejel izplačilo po poravnavi. Tožnik dokazov za izračun višine terjatve ni predlagal in sodišče dokazov o tem ni izvedlo. Ni izvedlo niti dokaza z izvedencem finančne stroke. Sodišče je napačno prisodilo zamudne obresti že od 16. 6. 2005 dalje, saj na ta dan zamuda ni nastala. Sodišče se do ugovora zastaranja ni opredelilo. Vztraja, da je terjatev zastarana.

5Pravdni stranki sta na vloženi pritožbi odgovorili. Tožnik meni, da je neutemeljena pritožba toženca, toženec pa, da je neutemeljena pritožba tožnika. Tožnik zahteva povračilo stroškov za odgovor.

6Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede procesnih kršitev

7Tako tožnik kot toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. To velja tudi za tisti del sodbe, ki obravnava višino zahtevka in razloge za njegovo delno zavrnitev. Nejasnosti pa v razloge niso vnesla niti materialnopravna stališča, ki jih toženec povzema v pritožbi.

8Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Tega tožnik in toženec niti ne trdita. Oba namreč to kršitev utemeljujeta s kritiko materialnopravne presoje. Takšna kritika pa lahko pomeni zgolj grajo uporabe materialnega prava, ne pa očitane kršitve.

9Neutemeljena je tudi s strani toženca smiselno zatrjevana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Do ugovora zastaranja se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo (glej razloge v točki 9, 10 in 11), dokaza z izvedencem pa ni izvedlo zato, ker ni bil potreben (glej razloge v točki 5). Svojo odločitev o zavrnitvi tega dokaza je tudi obrazložilo.

Glede dejanskih ugotovitev

10Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožnik in toženec (oporočna) dediča pok. A. A., ki ji je bila v postopku denacionalizacije, z odločbo izdano v letu 2001, med drugim vrnjena v last poslovna stavba na naslovu P. s pripadajočimi objekti, toženec pa postavljen za skrbnika tega premoženja. Z isto odločbo je bilo tožencu kot skrbniku naloženo, da (skupaj s skrbnikom B. B.) zavezanima strankama (ena od teh strank je bil I., v nadaljevanju zavezanec) zaradi bistveno povečane vrednosti vrnjenih nepremičnin plača 230.579 DEM (117.759,29 EUR) v desetih letnih obrokih. Toženec je na račun te obveznosti 27. 12. 2001 plačal 2.609.370 SIT (10.888,70 EUR), 28. 1. 2002 361.616 SIT (1.508,99 EUR) in 26. 6. 2002 1.000.000 SIT (4.172,92 EUR). Že v letu 2001 (12. 10. 2001) je zoper zavezanca vložil tožbo za plačilo uporabnine po 72. členu ZDen, svojo aktivno (stvarno) legitimacijo pa je v tožbi utemeljeval s funkcijo skrbnika. Pravdni postopek (voden pod opr. št. I P 2689/2001) se je zaključil s sklenitvijo sodne poravnave s spodaj povzeto vsebino:

" 1. Tožena stranka I. plača tožeči stranki C. C. znesek 60.970.974 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2005 do 15. 6. 2005, na račun tožeče stranke pri banki, št. ...

2Tožena stranka plača znesek naveden pod točko 1 te poravnave najkasneje do 15. 6. 2005, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

3Tožeča stranka se zaveže s prevzemom zgoraj dogovorjenega zneska poskrbeti za izplačilo eventuelnega dednega deleža ostalim dedičem po pok. A. A.

4S plačilom pod točko 1. navedenega zneska so poravnane vse medsebojne obveznosti pravdnih strank, vključno z vsemi obveznostmi C. C. do tožene stranke.

5Stranki z izplačilom tega zneska nimata druga proti drugi nobenih obveznosti več.

6Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta stranki poravnave ob njenem sklepanju pobotali medsebojne obveznosti in sicer ostanek toženčeve obveznosti do zavezanca po odločbi o denacionalizaciji ter obveznost zavezanca iz naslova uporabnine, razliko z obrestmi (to je 72.140.074,19 SIT oziroma 301.035,20 EUR) pa se je zavezanec zavezal plačati tožencu. Toženec je denar po poravnavi prejel. Tožniku, ki je bil na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani IV D 2390/2011 z dne 23. 3. 2015 v zvezi s sklepom z dne 26. 5. 2015 in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2567/2015 z dne 4. 10. 2015, poleg toženca razglašen za oporočnega dediča denacionaliziranega premoženja, iz tega naslova ni nič plačal. Tožnik je 14. 3. 2016 vložil tožbo in zahteval plačilo polovice prejete uporabnine ter zakonske zamudne obresti od 16. 6. 2005 dalje.

11Tako povzeto dejansko stanje toženec izpodbija glede ugotovitve, da je na podlagi sklenjene poravnave prejel nakazilo v zgoraj navedeni višini. Enako kot pred sodiščem prve stopnje trdi, da denarja ni prejel, saj je bil dogovorjeni znesek pobotan s tistim, kar je sam (še) dolgoval zavezancu po odločbi o denacionalizaciji. Zanika torej, da bi dogovorjeni znesek predstavljal razliko po že opravljenem pobotu; šlo naj bi za nezmanjšano obveznost zavezanca, ki se je šele po tem, ko sta se stranki sporazumeli o njeni višini, pobotala s toženčevo obveznostjo do zavezanca (in s tem v celoti prenehala). Pritožbeno sodišče taki trditvi ne more slediti, saj v izvedenem dokaznem postopku nima podlage. Povzeti trditvi nasprotuje že sama vsebina poravnave. V njej je namreč zapis, da so s plačilom poravnane vse medsebojne obveznosti strank, kar jasno kaže, da gre za plačilo razlike po predhodnem pobotanju medsebojnih obveznosti, med te pa je po zapisu v poravnavi spadala tudi obveznost toženca do zavezanca. Če bi obveznost zavezanca iz naslova uporabnine s pobotom v celoti prenehala, v poravnavo ne bi bilo treba vnašati roka za plačilo in podatka o računu, na katerega je bilo treba opraviti nakazilo. Da je šlo za dogovor o plačilu razlike po pobotanju, dokazuje tudi izpovedba toženca, ko je zaslišan priznal, da je nakazilo prejel. Vsaj posredno pa tako vsebino dogovora in njegovo izpolnitev dokazuje tudi odgovor na tožbo v zadevi I P 662/2013 (priloga A23).

12Tožnik izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec del dolgovanega zneska po odločbi o denacionalizaciji (to je 16.570,63 EUR) plačal že pred sklenitvijo poravnave. Ne glede na to, da to dejstvo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, v tem postopku ni odločilno, pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora očitek o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja zavrača. Toženec je plačila dokazal s potrdili o plačilu (priloga B10 in B11) in pritožbeno sodišče nima razloga, da bi v njihovo verodostojnost dvomilo. Poleg tega ne drži, da je tožnik trditvam o plačilu ugovarjal. Njegovi ugovori v četrti pripravljalni vlogi so bili usmerjeni le v pobotanje. Pobotanje pa je toženec zatrjeval le za preostanek svoje obveznosti.

Glede uporabe materialnega prava

a) podlaga zahtevka

13Pritožbeno sodišče ob upoštevanju tako ugotovljenega dejanskega stanja soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik na podlagi sklenjene sodne poravnave upravičen od toženca zahtevati izplačilo dela prejetega denarja. V tretji točki poravnave se je toženec zavezal, da bo poskrbel za izplačilo eventuelnega dednega deleža ostalim dedičem pok. A. A. Tožnik je, kar ni sporno, njen dedič. Sodna poravnava je bila torej sklenjena (tudi) v njegovo korist in je na tej podlagi pridobil terjatev do toženca (glej prvi odstavek 126. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

14Pritožbeno stališče toženca, da se tožnik ne more sklicevati na sodno poravnavo zato, ker le-te ni mogoče skleniti v korist tretjega (torej osebe, ki ni pravdna stranka), je zmotno. Sodna poravnava ima res določene procesne učinke, saj je izenačena s sodbo (na primer učinek pravnomočnosti in izvršljivosti), a to ne izključuje njene pogodbene narave. Ker gre pri sodni poravnavi za mešano (procesno in materialnopravno) pogodbo¹, se zanjo uporabljajo tudi določbe OZ, ki se nanašajo na pogodbe. Med njimi sta tudi 125. (v katerem je določeno, da se s pogodbo lahko ustanovi pravica v korist tretjega) in 126. člen (po katerem tretji pridobi lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku)².

15Na veljavnost sodne poravnave (v pogledu tožnikove pravice do dela plačane odmene) ne more vplivati dejstvo, da toženec za uveljavljanje terjatve na podlagi 72. člena ZDen kot skrbnik za posebni primer ni bil aktivno (stvarno) legitimiran³, kot dedič pok. denacionalizacijske upravičenke pa je bil aktivno stvarno legitimiran le za njemu pripadajoč del terjatve. Bistveno je le to, da sta pravdni stranki sklenili poravnavo z vsebino, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, smeli pa sta z njo urediti tudi druga sporna vprašanja. Enako nerelevantno je tudi dejstvo, da bi tožnik tožbo za njemu pripadajoč del terjatve do denacionalizacijskega zavezanca lahko vložil sam (pa je ni) in vprašanje, ali terjatev po 72. členu ZDen spada v zapuščinsko premoženje. O teh vprašanjih se pritožbeno sodišče na tem mestu zato podrobneje ne izjavlja. Ob ugotovitvi, da je bila s sodno poravnavo v korist tožnika ustanovljena pravica, da kot dedič (od toženca) prejme del dogovorjene odmene, je bistveno le še to, da nobena od strank ni trdila, da bi denacionalizacijski zavezanec v korist tožnika ustanovljeno pravico preklical, še preden je tožnik le-to sprejel (prvi odstavek 127. člena OZ).

16Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikova terjatev še ni zastarala. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezni primer ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). To pravilo je treba razlagati v smislu, da začne zastaranje teči, ko se rodi tožba. Pri tem je osnovno vodilo pravilo, da mora sodišče pravila zastaranja uporabiti glede na okoliščine primera, in sicer tako, da ne omeji pretirano ali celo prepreči uveljavljanja zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago. Pretoga razlaga pravil o zastaranju bi namreč lahko pomenila nesorazmerno omejitev pravice tožnika do dostopa do sodišča.

17V konkretnem primeru v času podpisa poravnave, to je v letu 2005, dediči po pok. denacionalizacijski upravičenki še niso bili ugotovljeni. Sklep o dedovanju, s katerim je bilo ugotovljeno, kdo je dedič denacionaliziranih nepremičnin, je bil izdan šele 23. 3. 2015, pravnomočen pa je postal 4. 10. 2015. Drži sicer, da se dedovanje po pok. denacionalizacijskem upravičencu uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, premoženje pok. upravičenca (na katerega se navezuje tudi terjatev iz 72. člena ZDen) pa preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (glej 78. člen ZDen), vendar pa to na presojo ugovora zastaranja ne vpliva. Tožnik namreč plačila svojega deleža pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju ni mogel zahtevati, toženec pa mu ga tudi ni bil dolžan plačati. V nasprotju s standardom zahtevane skrbnosti toženca⁴ kot podpisnika sodne poravnave bi bilo izplačilo prejete uporabnine pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Do takrat namreč ni bilo (dokončno) jasno, kdo je dedič in s tem upravičenec do uporabnine po 72. členu ZDen⁵. Dediči se namreč v zapuščinskem postopku, ki se opravi v zvezi z denacionaliziranim premoženjem, lahko dedovanju odpovedo (na splošno ali le v svojem imenu), dedni delež lahko tudi odstopijo sodediču (glej 74. člen ZDen). Do tega je, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, prišlo tudi v konkretnem primeru⁶. Ker obveznost toženca pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju (to je pred 4. 10. 2015) ob povedanem ni zapadla, tudi zastaranje ni moglo začeti teči. Tožba, ki jo je tožnik vložil manj kot leto dni po tem (to je 14. 3. 2016), zato ni bila prepozna.

b) Glede višine

18V pritožbenem postopku ni izpodbijano, da tožniku pripada ½ po poravnavi plačane odmene, kar, glede na preračun v valuto EUR, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, znaša 150.517,60 EUR⁷. Ob ugotovitvi, da je toženec pred sklenitvijo poravnave denacionalizacijskemu zavezancu že plačal del obveznosti, ki mu je bila kot skrbniku naložena z odločbo o denacionalizaciji⁸, in sicer skupaj 16.570,63 EUR, je tožniku pripadajoč delež uporabnine znižalo za ½ tega zneska, to je za 8.285,31 EUR.

19Tožnik v pritožbi takemu znižanju utemeljeno oporeka. Ni sicer dvoma, da je toženec del obveznosti do denacionalizacijskega zavezanca, ki bremeni oba dediča, poravnal v ugotovljeni višini, in ima zato do tožnika iz tega naslova terjatev, vendar pa to sodišču ni dalo podlage, da je tožniku prisodilo manj. Nobena od strank namreč ni trdila, da je prišlo do izvensodnega pobotanja in je zato tožnikova terjatev delno prenehala, toženec pa v teku te pravde, čeprav je obstoj svoje terjatve do tožnika zatrjeval in dokazoval, tudi ni postavil pobotnega ugovora⁹, ki bi sodišču prve stopnje dal podlago, da opravi procesno pobotanje. Ker torej tožnikova terjatev v tem delu ni prenehala, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo 8.285,31 EUR materialnopravno zmotna.

20Toženec pa v svoji pritožbi utemeljeno opozarja, da tožniku zamudne obresti od prisojenega zneska ne pripadajo že od 16. 6. 2005 dalje, saj zamuda takrat še ni nastopila. Dolžnikova zamuda nastopi, če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti v trenutku njene zapadlosti. Že predhodno je bilo obrazloženo, da je toženčeva obveznost zapadla s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju (to je 4. 10. 2015), ko je bilo ugotovljeno, kdo je dedič denacionaliziranega premoženja, vrnjenega pok. A. A. Zamuda je zato nastopila šele takrat, tožniku pa iz tega razloga zamudne obresti pripadajo od 5. 10. 2015 dalje.

21Obe pritožbi sta po obrazloženem utemeljeni le v zgoraj navedenem obsegu. Pritožbeno sodišče jima je zato delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 142.232,29 EUR za čas od 16. 6. 2005 do 4. 10. 2015 zavrnilo, v točki II pa tako, da je tožencu naložilo, da tožniku plača tudi znesek 8.285,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2015 dalje do plačila. V ostalem je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Glede stroškov

22Sodišče prve stopnje je tožniku z izpodbijano sodbo že priznalo pravico do povračila vseh njegovih pravdnih stroškov. V ta del sodbe zato pritožbenemu sodišču zaradi spremembe odločitve v glavni stvari ni bilo treba posegati.

23Tožnik je bil v pritožbenem postopku neuspešen le glede obrestnega zahtevka, pa še to le deloma. Na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP je zato upravičen do povračila vseh pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče mu je na podlagi Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela sodbe, priznalo za sestavo pritožbe 500 točk, materialne stroške v pavšalnem znesku 2 % in 22 % DDV. Ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,459 EUR, skupni pritožbeni stroški tožnika znašajo 285,60 EUR. Ostali priglašeni stroški so bodisi že zajeti v priznani nagradi za sestavo pritožbe ali pa so priglašeni mimo veljavne tarife in jih pritožbeno sodišče ni priznalo. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil. Obe stranki sta vložili odgovor na pritožbo. Stroške v zvezi s tem je priglasil le tožnik, ki pa do njihovega povračila ni upravičen. Odgovor je bil namreč po presoji pritožbenega sodišča nepotreben, saj ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve (155. v zvezi z 165. členom ZPP).

¹ Glej Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 30.
² Glej tudi enako stališče v teoriji - Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 33.
³ Glej odločbo VS RS II Ips 44/2001.
⁴ Toženec je moral ravnati kot dober gospodar.
⁵ Zahtevek po 72. členu ZDen lahko uveljavlja le denacionalizacijski upravičenec, ki mu je bilo premoženje vrnjeno oziroma dediči tega denacionalizacijskega upravičenca.
⁶ Glej razloge v točki 9 in 13 izpodbijane sodbe.
⁷ Glej 19. točko izpodbijane sodbe.
⁸ Gre za odškodnino zaradi povečane vrednosti nepremičnin v višini 230.579 DEM (oziroma po ugotovitvi sodišča prve stopnje 117.759,29 EUR).
⁹ Ker gre za obrambno sredstvo tožene stranke, ki od sodišča terja določeno aktivnost (o pobotanju mora odločiti v izreku sodbe, glej 324. člen ZPP), mora biti v okviru trditev pobotni ugovor jasno in določno podan.