VSL Sodba II Cp 1571/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v II., III. in IV. točki) spremeni tako, da se v tem delu pravilno glasi:

„II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 10.246,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od:

- zneska 20 EUR od 21. 7. 2014 dalje do plačila, zneska 20 EUR od 24. 7. 2014 dalje do plačila, zneska 20 EUR od 29. 7. 2014 dalje do plačila, zneska 20 EUR od 18. 8. 2014 dalje do plačila, zneska 20 EUR od 8. 9. 2014 dalje do plačila, zneska 20 EUR od 22. 9. 2014 dalje do plačila, zneska 20 EUR od 6. 10. 2014 dalje do plačila,

- zneska 9.906,01 EUR od 16. 10. 2014 dalje do plačila,

- zneska 200,17 EUR od 28. 9. 2015 dalje do plačila ter

zakonske zamudne obresti od zneska 5.100 EUR za čas od 16. 10. 2014 do 16. 2. 2015 v višini 139,43 EUR, s procesnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 139,43 EUR od 17. 2. 2015 dalje do plačila.

III. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v vznesku 2.359,58 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 280,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Sodišče prve stopnje je potem, ko je zaradi umika tožbe za znesek 5.100 EUR ustavilo postopek (I. točka izreka izpodbijane odločbe), razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici še odškodnino v znesku 13.418,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 3.126,60 EUR (IV. točka izreka).

2Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga zavrnitev zahtevka za plačilo 9.731,08 EUR in spremembo teka zakonskih zamudnih obresti, posledično tudi stroškovne odločitve. V obširni pritožbi navaja, da je previsoko ovrednotena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih v nadaljevanju povzema iz izvedenskih mnenj travmatologa in psihiatra. Opozarja, da bi moralo sodišče težave s posttravmatskim sindromom upoštevati pri zahtevku, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi sicer je napačna odločitev sodišča, ko je znotraj odškodnine za telesne bolečine določilo posebej odškodnino za posttravmatski sindrom in posebej za ostale telesne bolečine in nevšečnosti. Primerno odškodnino za to obliko škode predstavlja znesek 4.500 EUR. Upoštevaje sodno prakso je pretirana tudi odškodnina za strah v znesku 2.500 EUR, glede na ugotovitve izvedencev je primerna odškodnina 1.000 EUR. Posttravmatske stresne motnje kot del strahu pa je mogoče upoštevati kot del zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je previsoka. Tožnica ima zgolj občasne bolečine pri večjih fizičnih naporih, sicer pa je zmožna opravljati vsa opravila z malo večjim trudom. Ker nima nobenih simptomov posttravmatske stresne motnje, je primerna odškodnina kvečjemu 2.500 EUR. Toženka izpodbija tudi prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo. Glede tuje pomoči opozarja, da je urna postavka v višini 6 EUR previsoka in v nasprotju s sodno takso. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke napačno razsodilo, da je tožnica potrebovala pomoč tretje osebe tri ure dnevno. Zgolj na podlagi pričevanja tožničine hčerke je določilo dodatno uro, čeprav je izvedenec pojasnil, da je za potrebna opravila potrebovala dve uri. Družinski člani so tudi sicer dolžni skrbeti in nuditi pomoč svojim najbližjim, zato tožnica ni upravičena do stroškov za tujo pomoč pri opravljanju osnovnih življenjskih aktivnostih, sploh ne v navedeni urni postavki, ki v skladu s sodno prakso znaša 4 EUR. Glede stroškov masaže pritožnica opozarja, da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb, da masaž ni izvajala v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja. V zvezi z nakupom blazine pa je izvedenec jasno zapisal, da ni bila potrebna. Toženka pa je tudi trdila, da blazina ni bila kupljena zaradi težav po škodnem dogodku. Iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da je bil nakup potreben strošek za izvajanje rehabilitacije po škodnem dogodku. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno priznalo vse prevozne stroške za preglede, saj se ni opredelilo do toženkinega ugovora, da je lahko porabila približno 6-7 litrov goriva na 100 km po ceni 1,5 EUR za liter bencina. Tudi zakonske zamudne obresti so narobe prisojene, saj ima toženka v skladu z določbami Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) čas, da odškodninski zahtevek reši v 60 dneh. Sodišče se ni opredellilo do tega ugovora in tudi ni pojasnilo, zakaj je uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (OZ).

3Tožnica je na pritožbo obširno odgovorila. V njem izpostavlja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in sodno prakso, na podlagi katere ocenjuje, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo pravična. Obrazlaga, zakaj je pravilna odločitev o premoženjski škodi, kar zadeva tujo nego in pomoč, stroškov masaž in nakupa blazine ter potnih stroškov. Pojasnjuje tudi, zakaj pri vprašanju teka zamudnih obresti ne pride v poštev ZOZP.

4Pritožba je delno utemeljena.

O nepremoženjski škodi¹

5Toženka se v pritožbi zavzema za znižanje prisojene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. To terja materialnopravni preizkus odmere prisojene odškodnine, ki temelji na načelu individualizacije višine odškodnine in načelu objektivne pogojenosti odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa od sodišča terja, da pri odmeri višine odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi višina odškodnine podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 179. člena OZ).

6Tožnica je v prometni nesreči utrpela lažji zvin vratne hrbtenice z nategom vratnih mišic, brez pretresa možganov, ki jo je mogoče po Fischerjevem sistemu razvrstitve telesnih poškodb uvrstiti med lahke primere. Tožnica je v posledici zadobljene poškodbe utrpela tudi posttravmatsko stresno motnjo (PTSD), ki je po enem letu izzvenela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v posledici poškodbe tri tedne trpela trajne bolečine srednje hude intenzitete, enako obdobje trajne lahke bolečine z občasnimi srednje hudimi bolečinami ob naporih in aktivnostih v prisiljeni drži ter določenih položajih glave, ter občasne lahke in bolečine srednje hude intenzitete nadaljnjih sedem mesecev oziroma do zaključka zdravljenja. Občasno bodo bolečine v lažji intenziteti prisotne tudi v prihodnje ob naporih in prisiljeni drži. Tožnica je utrpela številne nevšečnosti med zdravljenjem (prvi pregled v urgentni ambulanti in sprejem na opazovanje, dva dni hospitalizacije, 4x rtg slikanje, MRI vratne in prsne hrbtenice, naknadno še glave, EMG zgornjih udov in ultrasonografski pregled vratnih arterij, 46 obiskov fizioterapij, 16 pregledov pri osebnem zdravniku in specialistih, jemala je večje število analgetikov, opravila je 7 magnetoterapij, kuropulzirajočo terapijo in terapijo s polarizirano svetlobo). Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da so se pri tožnici pojavili tudi glavoboli z bruhanjem kot stresna reakcija na dogodek. Kasneje se je ta stresna reakcija razvila v začasno posttravmatsko stresno reakcijo. Imela je motnje ravnotežja in spominske motnje ter bila povečano utrujena, jemala pa je tudi (dobro leto) antidepresive v nizkih odmerkih. Takšno tožničino začasno stanje, povezano z bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem, je prvostopenjsko sodišče pravilno umestilo pod to obliko nepremoženjske škode, za katero je prisodilo enotno odškodnino.² Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi bilo treba posledice PTSD presojati kvečjemu v okviru zahtevka, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.³

7Vse okoliščine, ki določajo višino odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in izhajajo iz ugotovitev izvedencev travmatologa in psihiatra ter izpovedi tožnice, tudi po presoji pritožbenega sodišča dajejo podlago za odmero odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v znesku 7.000 EUR (6,7 povprečnih mesečnih neto plač v R Sloveniji).⁴ Pri njeni odmeri je bilo pravilno upoštevano načelo individualizacije (izvedenec psihiater je ugotovil, da je tožničina stresna reakcija na dogodek pogojena z njeno specifično osebnostno strukturo) kot tudi z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, saj so oškodovanci v podobnih primerih prejeli primerljive odškodnine iz tega naslova (npr. zadeve: II Ips 977/2006, II Ips 158/2001, II Ips 276/2002). Pritožba zoper odločitev o tej obliki nepremoženjske škode je zato neutemeljena.

8Višina odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je odvisna od intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih tožnik trpi zaradi vseh omejitev v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal v prihodnosti. Z omejitvijo se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca psihiatra ugotovilo, da tožnica zaradi posttravmatske stresne motnje, ki je bila začasna, nima trajnih posledic. Po objektivnih ugotovitvah izvedenca travmatologa, ki so v razlogih izpodbijane sodbe v bistvenih delih povzete, in zaslišanju tožnice, ta ne zmore opravljati dalj časa trajajočih težjih fizičnih del, kratkotrajna pa opravlja s povečanimi napori. S povečanimi napori opravlja tudi dela v prisiljeni drži. Delo mora prekinjati ali se mu izogibati. Ker je tožnica vojakinja, delo pa opravlja tako na terenu kot tudi v pisarni, pred poškodbo pa se je tudi veliko športno udejstvovala (daljša hoja, tek, smučanje), vrtnarila in opravljala težja gospodinjska dela, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da mora zaradi zmanjšane delazmožnosti, v službi in doma vlagati bistveno večje napore in čas, športne aktivnosti pa maksimalno omejiti. Zaradi ugotovljenih omejitev je prizadeta in duševno trpi. Odmerjena odškodnina v znesku 5.800 EUR, kar predstavlja ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje 5,6 neto plač, ustreza tudi podobnim primerom poškodb z enako škodo (npr. zadeve: II Ips 563/2005, II Ips 334/2000, II Ips 439/2004, II Ips 16/2000). Neutemeljena je zato pritožbena zahteva po znižanju denarne odškodnine za to obliko škode.

9Utemeljen pa je pritožbeni očitek o previsoki odškodnini za strah, ki jo je prvostopnejsko sodišče odmerilo v znesku 2.500 EUR. Tako izvedenec travmatolog kot tudi psihiater sta skladno opredelila intenzivnost in trajanje tožničinega strahu. Primarni strah, ki je neposredna afektivna reakcija na nevaren dogodek, je trajal do pregleda pri zdravniku oziroma enodnevnega sprejema v bolnišnico. Sekundaren strah, ki se kaže kot strah za izid zdravljenja, pa je trajal zgolj do odpusta iz bolnice, kasneje pa se je pojavljal zgolj občasno. Glede na samo težo poškodbe (lahka), pa tudi okoliščine nastanka škodnega dogodka (tožnica se je po nesreči sama odpeljala domov), predstavlja pravično odškodnino za to obliko škode znesek 1.500 EUR (1,4 povprečne neto plače). Tako odmerjena odškodnina je določena oziroma odmerjena v okviru oziroma razponu, ki ga je začrtala sodna praksa v podobnih primerih (II Ips 1198/2008, II Ips 51/2003, II Ips 506/2004, I Ips 460/2002). Primer, ki ga v odgovoru na pritožbo izpostavlja tožnica (II Ips 270/2003), pa ni povsem primerljiv, saj je tam oškodovanec utrpel več fizičnih poškodb.

10Glede na navedeno je tožnica za nepremoženjsko škodo upravičena do denarne odškodnine v skupnem znesku 14.300 EUR (13,7 povprečnih neto plač).

O premoženjski škodi⁵

11Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnica ni upravičena do stroškov pomoči pri negi, ker so družinski člani dolžni skrbeti in nuditi pomoč svojim bližnjim. Po ustaljeni sodni praksi se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. Aktivno legitimiran za uveljavljanje tega zahtevka je oškodovanec (tako odločbe VSRS II Ips 129/2012, II Ips 114/2011, II Ips 647/1996). Če oškodovanec potrebuje tujo pomoč, škodo predstavlja izdatek zanjo. Stvar oškodovanca je, kako si bo pomoč zagotovil, organiziral in kdo mu jo bo nudil. Tožnica je potrebovala tujo pomoč pri posameznih opravilih, kar je potrjeno z izvedenskim mnenjem izvedenca travmatologa, ki je prepričljivo pojasnil, da je tožnica zaradi fizične poškodbe lahko potrebovala pomoč pri osebni higieni, oblačenju, pripravljanju hrane, pospravljanju stanovanja, obdelovanju vrta in vožnji vozila. Da je tožnica imela pomoč pri teh opravilih, so potrdile tudi zaslišane priče. Izvedenec travmatolog je potrebo po pretekli tuji pomoči ocenil v trajanju cca 6 tednov po dve uri dnevno (izvedenec psihiater posebne potrebe po tuji pomoči zaradi posttravmatskega stresa ni ugotovil), je pa sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožničine hčerke, na katero je odpadel pretežni del pomoči, dodalo še eno uro. Pritožba utemeljeno nasprotuje presoji o potrebnosti daljše urne dnevne pomoči. Pritožbeno sodišče sicer verjame priči, da je tožnici veliko pomagala, vendar pa je ravno izvedenec objektiviziral potrebnost dnevne pomoči na dve uri. Poleg tega ne gre prezreti, da je tožnica v tožbi trdila, da je potrebovala pomoč tri ure dnevno zgolj prvih trideset dni, nadaljnjih 30 dni pa dve uri dnevno. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je šlo za 45 dnevno nudenje pomoči, je tožnica, upoštevajoč urno postavko 6 EUR, kot jo je upoštevalo sodišče prve stopnje, upravičena do povrnitve 540 EUR (45 dni x 2 uri x 6 EUR). Toženka urni postavki v višini 6 EUR v postopku na prvi stopnji ni obrazloženo nasprotovala (list. št. 22), zato je sodišče prve stopnje lahko to ceno upravičeno vneslo v svojo odločitev. Sicer pa je priznavanje urne postavke v tej višini v skladu s sodno prakso, v primerih, ko oškodovancu pomoč nudijo družinski člani in ni bila potrebna posebno zahtevna pomoč.⁶

12Pravilna je odločitev o odškodnini za stroške prevozov na preglede in fizioterapije v višini 514,08 EUR. Tožnica je vse prevozne stroške natančno specificirala (list. št. 7, 44), pojasnila, koliko kilometrov za posamezen pregled je opravila (skupaj 1.389,40 km) in pri tem uveljavljala 0,37 EUR za prevožen kilometer. Toženka je ugovarjala zahtevku z navedbo, da bi bila tožnica upravičena le do povračila vrednosti porabljenih 6-7 litrov goriva na 100 km po ceni 1,5 EUR na liter. Iz izpodbijane odločitve je razvidno, da sodišče ugotavlja, da gre za prevozne stroške v zvezi z zdravljenjem tožnice, in priznava način obračunavanja za kilometer 0,37 EUR. Uporaba takšnega parametra je skladna s prevladujočo sodno prakso, ki ob analogni uporabi tretjega odstavka 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ki določa povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, za prevožen kilometer upošteva 0,37 EUR.⁷ Prevozni oz. potni stroški z lastnim vozilom so namreč več kot le poraba goriva, zato gre pri njihovem obračunu za upoštevanje pavšalno določenega zneska za kilometer.

13Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov sedmih masaž - magnetoterapij (140 EUR), saj je te opravila v času zdravljenja, ko je trpela tudi še občasne srednje hude bolečine, izvedenec travmatolog pa jih je v svojem izvedenskem mnenju upošteval med nevšečnosti med zdravljenjem. Toženka tudi ni zanikala trditev tožnice v tej smeri, pač pa je ugovarjala le, da ji ti stroški ne gredo, ker bi se moral izvajati in kriti v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja. Takšen ugovor pa ne more biti uspešen, saj sta tako sodna praksa kot pravna teorija zavzeli stališče, da je kot potrebne stroške zdravljenja šteti tudi stroške pregledov, masaž in drugih storitev v samoplačniški ambulanti.⁸

14Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev o potrebnosti stroškov za nakup blazine za elektromagnetno pulzirajočo terapijo v znesku 1.167 EUR. Verjeti gre tožničini izpovedi o koristnih učinkih te ortopedske blazine, s katere uporabo „si napolni baterije“, vendar pa po oceni pritožbenega sodišča stroškov njenega nakupa ni mogoče naprtiti odgovorni osebi. Že izvedenec je pojasnil, da blazina ni bila potrebna za tožničino zdravljenje. Iz razlogov sodišča prve stopnje (str. 13), ki imajo oporo v izvedenskem mnenju, izhaja, da je tožnica trpela telesne bolečine večje intenzivnosti kumulativno dobrih osem mesecev, to je glede na nastanek škodnega dogodka (5.1.2014) do septembra 2014, nato pa je trpela in še danes trpi občasne lahke telesne bolečine ob naporih in aktivnostih v prisiljeni drži. Tožnica je ortopedsko blazino kupila konec septembra 2014, ko so bolečine, razen omenjenih občasnih, v določenih položajih že izzvenele. Prisojena odškodnina za telesne bolečine v znesku 7.000 EUR odraža pretekle telesne bolečine in številne nevšečnosti zaradi zdravljenja poškodbe in začasne travmatske motnje, ter bodoče lahke bolečine, ki se bodo pojavljale zgolj v določenih položajih. Vrednostni delež teh nikakor ne odtehta sredstva za njihovo lajšanje v vrednosti več kot sedmine celotne prisojene odškodnine za telesne bolečine. Ne gre torej le za nepotreben ampak tudi za nesorazmeren strošek in bi bilo v nasprotju „s pravo mero,“ če bi bila z njim obremenjena odgovorna oseba.

O zakonskih zamudnih obresti

15Odločitev sodišča prve stopnje, da je zamuda toženke⁹ nastopila z iztekom izpolnitvenega roka od prejema tožničinega odškodninskega zahtevka, je pravilna. Toženka neutemeljeno trdi, da bi bila lahko v zamudi šele po poteku treh mesecev od dneva, ko je bil vložen odškodninski zahtevek oziroma se zavzema za uporabo 20.a člen ZOZP, ki veže zamudo zavarovalnice na iztek treh mesecev od vloženega odškodninskega zahtevka le za primer, ko odgovornost zavarovalnice (oziroma njenega zavarovanca) ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, zavarovalnica pa v treh mesecih ne predloži ponudbe. Za obravnavani primer, v katerem o višini odškodnine odloča sodišče, torej za primer, ko je odgovornost zavarovalnice sporna ali ni bila natančno ugotovljena ali ko škoda ni v celoti ocenjena, ZOZP izrecno ne določa nastopa zamude zavarovalnice. Izhajajoč iz namena določbe drugega odstavka 20.a člena ZOZP je Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016 med drugim poudarilo, da se spornega določila ne sme razlagati na način, da se še dodatno poseže v že izoblikovano pravilo o predhodnem nastopu zamude zavarovalnice. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je za zamudo dolžnika uporabilo 299. člen OZ, je torej pravilna.

16Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in na nerazumljiv način razmejilo nesporni del plačane odškodnine na račun posamezne vrste nepremoženjske škode,¹⁰ saj je toženka trdila, da je 200 EUR plačala na račun materialne škode (za prevozne stroške), ostalih 4.900 EUR pa kot nepremoženjsko škodo. Že plačani znesek odškodnine (v revaloriziranem znesku) bi moralo prvostopenjsko sodišče odšteti od celotnega odmerjenega zneska odškodnine, tako kot bo to razvidno iz nadaljevanja obrazložitve.

17Tožnica je v tožbi (z dne 30. 12. 2014) zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo 21.500 EUR in 3.060,91 EUR iz naslova nepremoženjske škode (1.440 EUR za stroške tuje pomoči + 140 za stroške masaže + 1.167 EUR za nakup blazine + 313,91 EUR prevoznih stroškov) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 24.253,91 EUR (ki sestoji iz nepremoženjske škode, stroškov za tujo pomoč, prevoznih stroškov) od 16. 10. 2014 dalje in od zneska 1.167 EUR (nakup blazine) od 23. 9. 2014 dalje in od sedmih zneskov po 20 EUR od različnih datumov. Nato je z vlogo (z dne 28. 9. 2015, list. št. 42) zahtevek iz naslova premoženjske škode zvišala za dodatnih 200,17 EUR iz naslova prevoznih stroškov in zahtevala plačilo 25.761,80 EUR, hkrati pa umaknila tožbeni zahtevek za znesek 5.100 EUR (plačan 16. 2. 2015) in uveljavljala končno plačilo 20.661,08 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.460,91 EUR od 16. 10. 2014 dalje, od zneska 200,17 EUR od 28. 9. 2015 dalje, od zneska 1.167 EUR od 23. 9. 2014 dalje in od sedmih zneskov po 20 EUR od različnih datumov dalje, ter zakonske zamudne obresti od zneska 5.100 EUR za čas od 16. 10. 2014 do 16. 2. 2015 v višini 139,43 EUR, od tega zneska pa še procesne obresti od naslednjega dne.

18Po spremenjeni odločitvi na pritožbeni stopnji, je toženka upravičena do plačila 9.257,90 EUR iz naslova nepremoženjske škode (14.300 EUR - 5.042,10 EUR (revaloriziran¹¹ znesek 4.900 EUR na dan izdaje odločbe sodišča prve stopnje)), iz naslova naslova premoženjske škode pa 988,28 EUR (1.194,08 EUR - 205,80 EUR (revaloriziran znesek 200 EUR na gornji datum), torej skupni znesek 10.246,18 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.906,01 EUR¹² od 16. 10. 2014, od sedmih zneskov po 20 EUR od 21.7.2014, 24.7.2014, 29.7.2014, 18.8.2014, 8.9.2014, 22.9.2014 in 6.10.2014 dalje, in od zneska 200,17 EUR od 28. 9. 2015 dalje, ter zakonske zamudne obresti od plačanega zneska za čas od 16. 10. 2014 do 16. 2. 2015 v višini 139,43 EUR, od tega zneska od naslednjega dne pa še procesne obresti.

Stroški postopka

19Sprememba odločitev o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve (2. odst. 165. člena ZPP). Stranka, ki deloma uspe v pravdi, je upravičena do povrnitve sorazmernega dela stroškov. Toženka je po spremembi odločitve uspela s 50 % zahtevka (10.245,57 EUR : 20.661,08 EUR). Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje (tč. 21. izpodbijane sodbe) so tožnici nastali potrebni pravdni stroški v znesku 4.916,31 EUR, toženki pa v znesku 197,16 EUR, glede na njun uspeh v pravdi je tožnica upravičena do povrnitve 2.458,16 EUR, toženka pa 98,58 EUR, po medsebojnem pobotu je toženka dolžna povrniti tožnici 2.359,58 EUR pravdnih stroškov.

20Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo, kot je obrazloženo in razvidno iz izreka te sodbe (358. člen ZPP), v ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21V pritožbenem postopku so nastali stroški pritožb zoper sodbo in sklep, s katerim je bila pritožba zoper sodbo sprva zavržena ter odgovorov nanju. Toženka je uspela s pritožbo zoper sklep in delno zoper sodbo s 33 %,¹³ zato je upravičena do sorazmernega dela priglašenih pritožbenih stroškov (405 EUR sodne takse za pritožbo zoper sodbo in 33 EUR za sklep) oziroma do 144,54 EUR. Tožnica je upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo skladno s svojim uspehom. Od odmerjenih stroškov za sestavo odgovora na pritožbo s pavšalom za poštne in telekomunikacijske storitve in DDV v skupnem znesku 634,88 EUR, ji glede na uspeh pripada 425,36 EUR. Ne pripadajo pa ji stroški odgovora na utemeljeno pritožbo toženke zoper sklep o zavrženju pritožbe, saj ta tožničin strošek ni mogoče šteti za potreben (prvi odstavek 155. člena v zvezi z 165. členom ZPP). Po pobotu pritožbenih stroškov pravdnih strank je toženka dolžna povrniti tožnici pritožbene stroške v znesku 280,82 EUR (drugi odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP).

¹ Tožnica je uveljavljala iz naslova telesnih bolečin z nevšečnostmi 7.000 EUR, iz naslova strahu 2.500 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 12.000 EUR, zmanjšano za že plačano odškodnino za nepremoženjsko škodo 4.900 EUR.
² Pri tem je bil nepotreben poskus sodišča prve stopnje, da opredeli oziroma omeji odškodnino za to obliko škode posebej na tisto, ki izvira iz poškodbe vratne hrbtenice in tisto, ki izvira iz PTSD.
³ Primerjaj odločbe VS RS II Ips 346/2010, II Ips 723/2008, II Ips 688/2009, VSL III Cp 1110/2009, I Cp 1266/2014, II Cp 2867/2012, ...
⁴ V času izdaje izpodbijane sodbe je ta znašala 1.045,06 EUR.
⁵ Tožnica je uveljavljala iz naslova potnih stroškov 313,91 in 200,17 EUR in iz naslova tuje pomoči 1.440 EUR, za stroške masaž 140 EUR in strošek nakupa blazine 1.167 EUR, zmanjšano za že plačanih 200 EUR za prevozne stroške.
⁶ Primerjaj odločbe VS RS II Ips 251/2015, VSL II Cp 1366/2017, II Cp 2261/2016
⁷ Primerjaj odločbe II Cp 2349/2017, II Cp 796/2017, I Cp 2682/2016, II Cp 1268/2015 in druge.
⁸ Primerjaj odločbo VS RS II Ips 282/99 in dr. D. Jadek Pensa v: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del (1. knjiga), GV Založba, 2003, str. 1000.
⁹ v zvezi s plačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo ter prevoznih stroškov in stroškov za tujo pomoč
¹⁰ Na račun telesnih bolečin in nevšečnosti 1.314,90 EUR, na račun strahu 670,95 EUR in na račun zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.300,40 EUR.
¹¹ Izplačilo zavarovalnice za delno plačilo odškodnine se po ustaljenem stališču sodne prakse odšteje v valoriziranem znesku.
¹² 10.245,57 - 140 -200,17
¹³ 3.172,66 EUR : 9.731,80 EUR