VSL Sodba I Cpg 174/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi prvi in tretji odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 82195/2014 z dne 18. 6. 2014 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 62.399,46 EUR s pripadki ne obstoji (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 3.195,02 EUR s pripadki (3. točka izreka).

2Proti izpodbijani sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).¹ Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi, predlog za izvršbo zavrne, ugodi pobotnemu ugovoru tožene stranke ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je na podlagi izstavljenih računov zahtevala plačilo v višini 62.399,46 EUR za delo opravljeno v okviru projekta A.² Tožena stranka je tej terjatvi ugovarjala. Trdila je, da je terjatev tožeče stranke ugasnila, ker jo je izvenpravdno pobotala s svojimi terjatvami iz naslova škode zaradi kršitve pogodbenih obveznosti v okviru posla z naročnikom L. GmbH (v nadaljevanju: L.). V primeru da sodišče ne bi sledilo ugovoru ugasle pravice zaradi izvenpravdnega pobota je podala še pobotni ugovor. V pobot je uveljavljala svoje terjatve do tožeče stranke v višini 62.399,46 EUR.

Očitki glede nepravilne razporeditve trditvenega in dokaznega bremena

6Tožena stranka je v pritožbi sodišču prve stopnje očitala, da je nepravilno razporedilo trditveno in dokazno breme glede obstoja kršitev pogodbenih obveznosti. Zavzela je stališče, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila ona tista, ki bi morala zatrjevati kršitve pogodbenih obveznosti, temveč bi morala tožeča stranka (kot pogodbi nezvesta stranka), zatrjevati in dokazati, da je svoje obveznosti (pravočasno) izpolnila.

7Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Ugovor ugasle terjatve zaradi izvenpravdnega pobota (in pobotni ugovor) je podala tožena stranka. V skladu z določilom 212. člena ZPP³ spadajo vsi ugovori v trditveno in dokazno sfero tožene stranke. Njihova skupna značilnost je, da ne posegajo v trditve tožeče stranke o dejstvih (ki substancirajo njen zahtevek), temveč dodajajo trditve o drugih pravno pomembnih dejstvih, katerih pravna posledica je prenehanje pravice tožeče stranke oziroma obveznosti tožene stranke.⁴ Navedeno za pobotni ugovor tožene stranke pomeni, da mora ona nositi za vse trditve in dokaze v zvezi s pobotno terjatvijo trditveno in dokazno breme.

8Tožena stranka je zatrjevala, da je vtoževana terjatev ugasnila, ker jo je izvenpravdno pobotala s svojimi terjatvami. Ugovor ugasle terjatve zaradi izvenpravdnega pobotanja je utemeljen le, če stranka med drugim zatrjuje in dokaže obstoj, višino in dospelost pobotne terjatve.⁵ Tožena stranka je zatrjevala, da so njene terjatve nastale, ker je tožeča stranka kršila pogodbene obveznosti.⁶ V obravnavanem primeru sta bili pravdni stranki na podlagi ustnega dogovora o izdelavi orodij in naročilnice št. 12-020-000012 z dne 14. 8. 2012 v podjemnem razmerju v skladu z določilom 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).⁷ Tožeča stranka se je zavezala, da bo v dogovorjenem roku izdelala orodja, navedena na naročilnici, tožena pa da bo za ta orodja plačala. Naknadno je bila izdelava (dela) orodij skladno z dogovorom pravdnih strank prevzeta s strani tožene stranke in prenesena na njene podizvajalce. Za odločitev v tem primeru ni pravno odločilno, ali je bil sporazum o prenosu izdelave (dela) orodij na druge sklenjen sporazumno ali ne.

9Ker je tožena stranka zatrjevala, da njene terjatve do tožeče stranke izvirajo iz kršitev pogodbenih obveznosti (poslovna odškodninska odgovornost), bi morala v skladu z določilom 239. členu OZ,⁸ za vsako terjatev, ki jo je uveljavljala, zatrjevati in dokazati: (1) kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja, (2) da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala izpolnitev opraviti ter (3) obstoj in višino škode zaradi kršitve.⁹ Vse navedene predpostavke morajo biti izpolnjene kumulativno. Podati bi morala torej minimum tistih pravno odločilnih dejstev, ki utemeljujejo sklep, da bi v primeru, če se izkažejo za resnična, sodišče moralo zahtevku ugoditi.¹⁰ Pritožbeno sodišče je iz te materialno pravne določbe izhajalo v odločbi, kjer je odgovarjalo na pritožbene očitke tožene stranke glede poslovne odškodninske odgovornosti tožeče stranke in jih zato posebej pri vsakem posameznem očitku ne bo ponavljalo.

10Glede na navedeno, bi tako tožena stranka glede vsake zatrjevane terjatve morala navesti minimum pravno odločilnih dejstev, ki substancirajo kršitev pogodbenih obveznosti, izkazujejo, da je vzrok za kršitev v sferi tožeče stranke in obstoj ter višino škode. Pritožbeno stališče, da bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati, da je svoje obveznosti (pravočasno) izpolnila, sicer jo ne glede na trditve in dokaze tožene stranka odgovorna za nastalo škodo, je upoštevajoč zgoraj navedeno zmotno.

Očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede (delne) izpolnitve obveznosti

11Tožena stranka je nadalje sodišču prve stopnje očitala, da ni pravilno razporedilo trditvenega in dokaznega bremena glede obstoja delne izpolnitve obveznosti s strani tožeče stranka in da pri odločanju ni upoštevalo uzanc, običajev in standardov, ki so med gospodarskimi subjekti običajni (račun, dobavnica), zaradi česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično nepravilno uporabila materialno pravo. Pritožbeno sodišče je glede razporeditve trditvenega in dokaznega bremena podalo obširno pojasnilo v okviru naslova „Očitki glede nepravilne razporeditve trditvenega in dokaznega bremena“ te obrazložitve. Zato se nanje v celoti sklicuje in še dodaja kot sledi.

12Ker je tožena stranka zatrjevala, da tožeča stranka ni niti delno izpolnila svojih obveznosti, bi v okviru svojega trditvenega bremena morala podati konkretne trditve o tem, kaj bi morala tožeča stranka izpolniti oziroma, kaj bi morala še izpolniti po (delnem) prenosu posla na druge osebe ter kdo in kako je obveznosti izpolnil namesto tožeče stranke. Teh trditev tožena stranka ni podala. Pravne abstrakcije, ali ohlapne in pavšalne navedbe (npr. tožeča stranka je kršila pogodbo, ni izpolnila pogodbenih obveznosti, je povzročila škodo) niso dovolj.¹¹

13Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje navedbam tožene stranke v pritožbi, da sta račun in dobavnica pri gospodarskih poslih običajni knjigovodski listini. Vendar pa dodaja, da je račun enostranska knjigovodska listina, ki sam po sebi še ne izkazuje pogodbene podlage niti glede same sklenitve niti izpolnitve pogodbenih obveznosti.¹² Zato le izostanek računa še ne pomeni, da obveznosti niso bile izpolnjene. Račun dokazuje le, da stranka terja plačilo (za opravljeno delo). Ker je bil predmet obveznosti izdelava orodij, torej storitev, dobavnica ni potrebna/obvezna. Tako tudi izostanek dobavnice še ne pomeni, da tožeča stranka ali njeni podizvajalci orodij niso dobavili toženi stranki.

14Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov, predvsem izpovedi zakonitih zastopnikov strank ter iz vpogleda v listinske dokaze pravilno zaključilo, da je tožeča stranka v okviru pogodbenih obveznosti nekaj izdelovala (tudi še po prenosu dela posla na druge) ter da so bili vsaj nekateri izdelki, ki jih je naredila, v redu. Neutemeljen je očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje brez dokazov ugotovilo, da je tožeča stranka izdelala 4 od 12 orodij. Takšna ugotovitev iz izpodbijane sodbe ne izhaja.

15Zakoniti zastopnik tožene stranke je jasno in nedvoumno izpovedal, da je nekatere kose izdelala tožeča stranka. Na vprašaje sodnice v zvezi s pomenom zapisov v EMPD-jih: “Da so kosi po tem orodju, ki ste ga izdelali, v redu?“ je brez kakšnega koli namigovanja sam odgovoril: „Tako, ki ga je M. izdelal v tem primeru.“ To je potrdil tudi od dodatnem vprašanju sodnice: „Ki ga je M. izdelal?“, ko je odgovoril: „Ja, tako.“. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenemu stališču, da je bil ta odgovor izvzet iz konteksta navedene izpovedbe. Da je tožeča stranka nekatera orodja izdelovala tudi po zatrjevanem prenosu posla izhaja tudi iz dopisovanja pravdnih strank v elektronskih sporočilih z dne 31. 1. 2013 in 11. 2. 2013 o izstavitvi računov in plačilih, kar je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. V kolikor tožeča stranka ne bi ničesar izdelala, potem zakoniti zastopnik tožene stranke tožeči stranki ne bi predlagal, kako naj se izstavi račun. Glede na vse navedeno so vsi pritožbeni očitki tožene stranke, da tožeča stranka ni ničesar izpolnila, neutemeljeni.¹³ Kaj je izpolnila pa zaradi pomanjkljivih trditev tožene stranke za odločitev v tem primeru ni odločilno. Prav tako po prenosu dela poslov na tretje osebe, tega dela ni bila več dolžna izpolniti.

Očitki glede kršitve dogovora zaradi zamude

16Ker je tožena stranka zatrjevala, da ji je škoda nastala zaradi zamude pri dobavi naročenih orodij (torej zaradi kršitve pogodbene obveznosti), bi v skladu s svojim trditvenim in dokaznim bremenom (glej obširno pojasnilo v okviru naslova „Očitki glede nepravilne razporeditve trditvenega in dokaznega bremena“ te obrazložitve) morala podati trditve in predložiti dokaze o pravno odločilnih dejstvih, ki bi sodišču omogočale presojo ali je zamuda dejansko nastala. Tako bi morala podati trditve in predložiti dokaze o tem: (1) kakšen je bil dogovorjen dobavni rok za vsak posamezni kos orodja, (2) kdaj je od tožene stranke, njenih ali svojih podizvajalcev prejela posamezni kos orodja ter (3) v primeru, da je orodje izdelal podizvajalec tožene stranke tudi da razlog za morebitno zamudo pri dobavi posameznega orodja izhaja izključno iz sfere tožeče stranke. To so namreč pravno odločila dejstva, ki sodišču omogočajo presojo ali je zamuda sploh nastala. Če teh dejstev tožena stranka niti ne zatrjuje, potem ji ni mogoče očitati kršitev pogodbene obveznosti zaradi zamude. Tako je zmotno pritožbeno stališče, da bi morala tožeča stranka zatrjevati in dokazati roke dobav.

17Tožena stranka je v svojih vlogah trdila, da so bili ustno dogovorjeni roki dobav v mesecu novembru in decembru 2012 s finalizacijo v januarju 2013. Kdaj točno bi posamezna orodja v skladu z ustnim dogovorom morala biti dostavljena, ni navedla. Iz naročilnice št. 12-020-000012 z dne 14. 8. 2012 izhajajo roki dobav za posamezno orodje od 40. do 47. tedna v letu 2012. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zapis rokov na naročilnici v nasprotju s trditvami tožene stranke o ustno dogovorjenih rokih dobav. Splošno znano je, da je 40. teden v letu, prvi teden v oktobru. To je enostavno preverljivo tudi z vpogledom v koledar. Zato je trditev tožene stranke, da je 40. teden v letu zadnji teden v oktobru, zmotna. Posledično sta neutemeljena pritožbena očitka, da je obrazložitev sodbe v nasprotju s splošno znanimi dejstvi ter da je tolmačenje sodišča, da so ustno dogovorjeni roki dobav v nasprotju z roki navedenimi na naročilnici, protispisna.

18Glede na zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi trditev tožeče stranke,¹⁴ izpovedbe priče B. ter vpogledom v listinske dokaze na A16, A17 in A18 pravilno presodilo, da tožena stranka za posamezne kose ni podala konkretnih trditev o tem, kdaj naj bi bili ustno dogovorjeni roki dobav, niti tega ni dokazala. V skladu s trditvami tožeče stranke, zatrjevanim ustnim dogovorom o rokih dobav ter prepričljivo in logično izpoved priče B., namreč ni logično, da bi bili med strankama dogovorjeni roki dobav po naročilnici. G. B. je sistematično in prepričljivo izpovedal, kako je potekal posel glede dela, ki ga je opravljal, ter kako praviloma potekajo posli v livarstvu. Pojasnil je, da na podlagi potrjenih risb, zaradi omejitev pri litju, ni mogoče neposredno izdelati orodja. Pred tem je treba orodje zmodelirati. Ker so modeli zaradi specifik livarstva odstopali od risb, je bilo treba pred začetkom izdelovanja orodja pridobiti potrditev naročnika (L.). Takšen je po izpovedbi g. B. tudi običajen proces v livarstvu. Priča je pojasnila tudi, da se je zadnji model potrjeval decembra 2012. Glede na navedeno in ob upoštevanju elektronskih sporočil z dne 17. 10. 2012 (priloga A16 in A17) ter z dne 6. 11. 2012 (priloga A18), ki potrjujejo izpoved priče B. glede potrjevanja modelov, je navedena presoja sodišče prve stopnje pravilna. Roki dobav po naročilnici namreč, niso skladni z trditvami tožene stranke o ustno dogovorjenih rokih dobav, zato jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

19Pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da pritožbene trditve, da tožena stranka ni bila seznanjena, da tožeča stranka izdelkov ne more začeti delati, ker jih končni kupec še ni potrdil, ne držijo. Iz elektronskih sporočil, ki jih je g. B. posredoval zakonitima zastopnikoma obeh pravdnih strank (priloga A16, A17 in A18) namreč jasno in nedvomno izhaja, da je bil vsaj zakoniti zastopnik tožene stranke seznanjen, da modeli še niso potrjeni.

20Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje določenih dejstev ni ugotovilo z verjetnostjo. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tem katera dejstva šteje za dokazana ravnalo skladno z določilom 215. člena ZPP.¹⁵ Ker tožena stranka zatrjevanih dejstev ni uspela dokazati, je sodišče o njih sklepalo na podlagi pravil o dokaznem bremenu.

Očitki glede neutemeljenosti posameznih terjatev

a) Terjatev iz naslova vračila avansa v znesku 42.554,62 EUR s pripadki

21V pritožbi je tožena stranka zatrjevala, da je vračilo avansa terjala po dveh pravnih podlagah, in sicer na podlagi neupravičene obogatitve in na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti.

22Tožena stranka je v pritožbi prvostopenjskemu sodišču tudi v tem delu očitala nepravilno razporeditev trditvenega in dokaznega bremena. Pritožbeno sodišče je v okviru naslova „Očitki glede nepravilne razporeditve trditvenega in dokaznega bremena“ te obrazložitve že obširno pojasnilo, da je trditveno breme glede obstoja kršitev pogodbenih obveznosti na toženi stranki. Ker tožena stranka, kot je že pojasnjeno ni izkazala, da je tožeča stranka kršila svoje pogodbene obveznosti¹⁶ tako niso izpolnjene vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti.

23Po določilu prvega odstavka 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. To obveznost ima tudi tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ). Trditveno in dokazno breme je v skladu z določilom 212. člena ZPP na stranki, ki zatrjuje neupravičeno obogatitev. Torej v tem primeru na toženi stranki. Tožena stranka je zatrjevala, da je tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti izpolnila z zamudo oziroma jih ni niti delno izpolnila, čeprav je za izdelavo orodij prejela avans. Kot je bilo že pojasnjeno, tožena stranka ni uspela izkazati, da je tožeča stranka kršila svoje pogodbene obveznosti, niti ni zatrjevala, da bi bila vrednost del, ki jih je opravila tožeča stranka nižja od 42.554,62 EUR.

24Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da terjatev tožene stranke, ki jo je uveljavljala v pobot, iz naslova vračila avansa v znesku 42.554,62 EUR ne obstoji, pravilna.

b) Terjatev iz naslova plačila pogodbene kazni po naročilnici

25Pravdni stranki sta se z naročilnico dogovorili, da je v primeru zamude tožena stranka upravičena do pogodbene kazni v višini 0,5 odstotka sconta za vsak teden zamude. V skladu z določilom prvega odstavka 247. člena OZ se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). V obravnavanem primeru sta se pravdni stranki dogovorili za pogodbeno kazen za primer zamude. Tako bi tožena stranka v skladu z določilom 212. člena ZPP med drugim morala zatrjevati in dokazati kršitev pogodbenih obveznosti zaradi zamude. Torej podati konkretne trditve o naslednjih pravno odločilnih dejstvih (1) kakšen je bil dogovorjen dobavni rok za vsak posamezni kos orodja ter (2) kdaj je od tožene stranke ali tretje osebe prejela posamezni kos orodja.

26Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, tožena stranka ni konkretno zatrjevala dobavnih rokov. Ni namreč navedla, kdaj je tožeča stranka ali tretja oseba dobavila posamezni kos orodja. To ne izhaja niti iz preglednice z dne 25. 3. 2013 (priloga B14 oz. B41) na katero se tožena stranka v pritožbi sklicuje.¹⁷ Ker tožena stranka ni navedla pravno odločilnih dejstev, na podlagi katerih bi lahko sodišče sklepalo, ali je tožeča stranka (ali tretje osebe) izpolnila obveznosti z zamudo in če, s kolikšno, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ta terjatev ne obstoji.

27Ker tožena stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja zamude, so povsem neutemeljeni vsi pritožbeni očitki glede pravočasnega in pravilnega uveljavljanja pogodbene kazni. Z njimi namreč tožena stranka v pritožbenem postopku ne more doseči drugačne odločitve.

c) Terjatev iz naslova plačila pogodbene kazni, ki jo je uveljavljal L. v višini 50.000,00 EUR.

28Tožena stranka je tudi plačilo pogodbene kazni v višini 50.000,00 EUR, ki jo je do nje uveljavljal L., uveljavljala v pobot na podlagi določila o poslovni odškodninski odgovornosti (drugi odstavek 239. člena OZ). Tožena stranka bi morala zatrjevati in dokazati vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti. Ker tožena stranka ni uspela dokazati, da tožeča stranka svojih obveznosti ni izpolnila, da je zamudila z dobavo naročenih orodij oziroma, da so tretje osebe zaradi ravnanja tožeče stranke zamudile z dobavo naročenih orodij, ni izkazana kršitev pogodbene obveznosti. Zato tudi niso izpolnjeni pogoji za uspešno uveljavljanje poslovno odškodninske odgovornosti tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni, ki jo je od tožene stranke zahteval L. Ugotovitev sodišče prve stopnje, da ne obstaja tudi ta terjatev tožene stranke, ki jo uveljavlja v pobot, je torej pravilna.

29Glede na navedeno so neutemeljeni vsi očitki glede zmotne presoje sodišča prve stopnje o obstoju dogovora o pogodbeni kazni med toženo stranko in L. in o dokazni oceni predloženih konto kartic in računov. Tožena stranka s temi očitki namreč ne more doseči drugačne odločitve.

d) Terjatev iz naslova opravljenih preizkusov in meritev orodja v višini 40.556,65 EUR.

30Pritožbeno sodišče v navedenem delu pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi (stran 14, 15). Pri tem pa še dodaja, da je tožena stranka v vlogah pred sodiščem prve stopnje sama trdila, da: „je bilo ob dogovoru za izdelavo orodij za projekt L. in sicer med B. in M. ustno dogovorjeno, da bo potrebne preizkuse orodij izvedla tožena stranka namesto tožeče iz razloga pocenitve posla, kar je bilo v korist tožeče stranke“. Glede na zatrjevan dogovor je bila torej obveznost izvesti preizkuse na toženi stranki in ne na tožeči, kot to zmotno trdi tožena stranka. Ker v skladu z zatrjevanim dogovorom tožeča stranka ni bila dolžna izvesti preizkuse, s tem ko jih ni izvedla, ni kršila svojih pogodbenih obveznosti. Zato tudi glede te terjatve niso izpolnjene predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti po 239. členu OZ. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tudi ta terjatev tožene stranke, ki jo uveljavlja v pobot, ne obstoji.

31Ker tožena stranka ni izkazala, da je tožeča stranka v tem delu kršila svoje pogodbene obveznosti, kar je eden izmed kumulativno določenih pogojev za utemeljenost poslovne odškodninske odgovornosti, tudi z ostalimi pritožbenimi očitki (nepravilna razporeditev dokaznega in trditvenega bremena, zmotna uporaba materialnega prava) ne more uspeti.

e) Terjatev iz naslova škode zaradi izgubljenega dobička s kupcem L. v višini 100.000,00 EUR.

32Tožena stranka je tudi plačilo škode zaradi izgubljenega dobička s kupcem L. v višini 100.000,00 EUR zahtevala na podlagi določila o poslovni odškodninski odgovornosti (drugi odstavek 239. člena OZ). Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je na toženi stranki trditveno in dokazno breme glede obstoja kršitve pogodbene obveznosti.¹⁸ Pritožbeni očitek o nepravilni razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena tako ni utemeljen. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni konkretizirala in izkazala neizpolnitve dogovora oziroma zamude z izpolnitvijo, torej kršitve pogodb. Zato niso izpolnjene vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti in terjatev iz naslova izgubljenega dobička ne obstoji. Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da je sodišče prve stopnje na 11. in 12. strani obrazložitve, v zvezi z neobstojem te terjatve podalo bistven razlog za sprejeto odločitev in ga tudi obrazložilo, katerim pritožbeno sodišče pritrjuje. Zato ni utemeljen niti očitek, da je v razlogih sodb sodišča prve stopnje podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

f) Terjatev iz naslova povečanja stroškov oz. izdatkov, ki jih je imela s tem, da je morala naročilo oddati drugim izvajalcem v znesku 11.000,00 EUR.

33Sodišče prve stopnje je glede te terjatve pravilno ugotovilo, da tožena stranka svoje terjatve ni konkretizirala z navedbami o vrsti stroškov in njihovi višini, niti ni bila konkretizirana zamuda zaradi dobave orodij. Tožena stranka je v vlogah trdila, da gre za dodatne in višje stroške v višini 11.000,00 EUR zaradi potrebnih obiskov poslovnih partnerjev, korespondenco in plačil, ki niso bila predvidena. Tudi plačilo teh stroškov je tožena stranka zahtevala na podlagi pravil o poslovni odškodninski odgovornosti (drugi odstavek 239. člena OZ).

34Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so trditve tožene stranka o nastanku te škode pavšalne (nekonkretizirane). Tožena stranka o nastanku in višini škode ni podala nobenih pravno odločilnih dejstev. Niti ni jasno katere stroške iz preglednice z dne 25. 3. 2013 (priloga B14 oz. B41) je vključila v 11.000,00 EUR. Zatrjevanih potnih stroškov ni mogoče preizkusiti (ni trditev o prevoženih kilometrih, številu in višini dnevnic, cestninah).¹⁹ Prav tako tožena stranka ni navedla katera plačila niso bila predvidena in zakaj (npr. podizvajalci so za izdelavo določenega izdelka zaračunali več, kot bi tožeča stranka glede na ponudbo). Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da ta terjatev ne obstoji, pravilna. Pritožbeni očitki, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi in ugotovljenim dejanskim stanjem, zaradi česar je v celoti neutemeljena in nezakonita, pa so neutemeljeni.

Očitki glede zavrnitve dokaznih predlogov

35Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo v sodbi o glavni stvari. Takšno postopanje je pravilno. Razlogi za zavrnitev namreč lahko izhajajo iz samega dokaznega sklepa, iz posebnega sklepa ali pa iz argumentacije v sodni odločbi o glavni stvari.²⁰

36Pojasnilo je, da je predloge za zaslišanje preostalih predlaganih prič zavrnilo, ker „je bilo za potrebe spornega dejanskega stanja dokazovanje že izvedeno z listinami in izjavami zaslišanih strank oz. njunih zakonitih zastopnikov in prič in le-to razjasnjeno.“ Iz istega razloga je zavrnilo tudi dokaz z izvedenci, glede katerih je še dodalo, da tožena stranka ni konkretizirala pravno odločilnih dejstev, ki naj bi jih z njimi ugotavljali. Obrazložitev je zadostna in pravilna. Razlogi za zavrnitev so ob pomanjkanju konkretnih trditev glede zatrjevanih kršitev obveznosti, kot je bilo že pojasnjeno, pravilni. Z dokazi namreč ni mogoče nadomestiti manjkajočih trditev.²¹ Zato očitane kršitve neobrazloženosti dokaznih predlogov niso podane.

37Prav tako ni utemeljen niti očitek, da je sodišče prve stopnje glede nesubstanciranih dokaznih predlogov za postavitev izvedencev, s tem ko ni opravilo materialnega procesnega vodstva, zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožena stranka namreč ni niti pojasnila, kako je opustitev sodišča prve stopnje glede zatrjevane kršitve vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zato s tem pritožbenim razlogom ne more uspeti.

38Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

39Pritožbeno sodišče se je v skladu z določilom prvega odstavka 360. člena opredelilo le do tistih pritožbenih trditev, ki so bile za odločitev v pritožbenem postopku pravno odločilnega pomena.

40Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k odločitvi, zato ti stroški niso bili potrebni (155. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.
² Tožeča stranka je bila podizvajalec tožene stranke pri projektu izdelave uličnih svetilk za naročnika A. d. d. o., S.
³ Iz določila 212. člena ZPP izhaja, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.
⁴ Primerjaj: VSRS Sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.
⁵ Tadeja Zima Jenull: Materialnopravni in procesnopravni vidiki pobota, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2017, str. 117.
⁶ Tožena stranka je zatrjevala, da ima zaradi kršitev obveznosti do tožeče stranke naslednje terjatve: (1) terjatev na vračila prejetega avansa v višini 42.554,62 EUR, (2) terjatev za plačilo pogodbene kazni dogovorjene v naročilnici št. 12-020-000012 z dne 14. 8. 2012 v višini 14.069,30 EUR, (3) terjatev za plačilo pogodbene kazni, ki jo do tožene stranke uveljavljala L. v višini 50.000,00 EUR, (4) terjatve iz naslova opravljenih preizkusov in meritev orodij v višini 40.556,65 EUR, (5) terjatev iz naslova izgubljenega dobička v višini 100.000,00 EUR ter (6) terjatve iz naslova povečanja stroškov oz. izdatkov v znesku 11.000,00 EUR.
⁷ Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
⁸ Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
⁹ Plavšak, Nina: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2003, 2. knjiga, stran 207-208.
¹⁰ Galič, Aleš: Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, GV založba, 2006, 2. knjiga, str. 129-130.
¹¹ Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, prav tam.
¹² Primerjaj: VSL Sodba I Cpg 1160/2010 z dne 7. 10. 2010.
¹³ Pritožbeno sodišče na tem mestu še pojasnjuje, da tožeča stranka po prenosu posla na druge, ni bila več dolžna izpolniti posla v prenesenem delu. Zato v delu, ki je bil prenesen na druge ni mogoče govoriti, da je kršila pogodbene obveznosti, ker prenesenega dela ni izpolnila.
¹⁴ Tožeča stranka je rokom dobav iz naročilnice ugovarjala, ker je končni kupec številne od naročenih kosov potrjeval šele v oktobru in novembru 2012, pred njihovo potrditvijo le-teh pa orodjar ne more začeti z delom ter da je projekt potekal še globoko v leto 2013 brez omembe zamude.
¹⁵ Iz določila 215. člena ZPP izhaja, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.
¹⁶ Glej razloge te sodbe pri: „Očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede (delne) izpolnitve obveznosti“ in „Očitki glede kršitve dogovora zaradi zamude.“
¹⁷ Iz preglednice izhaja zgolj koda orodja, število tednov zamude ter višina pogodbene kazni. Ti podatki pa sodišču ne omogočajo preizkusa ali so trditve o zamudi utemeljene.
¹⁸ Glej pojasnilo pri: „Očitki glede nepravilne razporeditve trditvenega in dokaznega bremena“ te obrazložitve.
¹⁹ Pritožbeno sodišče na tem mestu pripominja, da tožeča stranka ni predložila niti dokazov, ki bi izkazovali nastanek potnih stroškov (npr. potne naloge).
²⁰ Betetto, Nina: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, Ljubljana, str. 611.
²¹ Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015.