VSL Sodba II Cp 246/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožeče stranke, ki je zahtevala opravičilo za dopis tožene stranke po elektronski pošti 11. 5. 2015 v obliki, kot izhaja iz točke I izreka, zavrnilo je zahtevek na objavo sodbe, kakor tudi na preklic navedb iz tega odgovora. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo odškodnine 10.000,00 EUR in pravdne stroške naložilo v plačilo tožeči stranki.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Ne strinja se s sklepanjem sodišča, da tožena stranka z dopisom z dne 11. 5. 2015 ni seznanila etažnih lastnikov in da s svojim ravnanjem ni povzročila duševnih bolečin tožeči stranki oziroma prokuristu. Komuniciranje tožene stranke pomeni poseg v čast in dobro ime. Sodišče sicer ugotavlja, da dopis ni v celoti na ravni dostojne komunikacije, vendar ker sta v pogodbenem razmerju in gre za pojasnjevanje stroškov reklame, zahtevek zavrne. Zmotno sledi pričevanju priče B. B., ki je navedel, da so stroški reklamiranja po pogodbi brezplačni za etažne lastnike. Sodišče se napačno opre na določbe Stanovanjskega zakona, saj gre za poslovno stavbo. Gre za Stvarnopravni zakonik. B. B. je na vprašanje pooblaščenke, če so bili dopisu A4 priloženi računi, povedal, da na pamet ne ve, celo lahko, da so bili priloženi, vendar ne pomaga, če je reklamiranje brezplačno, da so potem računi za plačilo, "jaz bi rad pojasnilo, zakaj so bili plačani". Po 9. členu Pogodbe o izvajanju in opravljanju vzdrževanja izvajalec v dogovoru z Upravnim odborom reklamira dogajanje v C. Stroški reklamiranja, ki so dogovorjeni in potrjeni, so sestavni del računa v sorazmerju deleža z velikostjo, ne glede na dejavnost lokala. Zato sodišče v celoti zmotno presodi način delitve stroškov, saj je bil dogovorjen v pogodbi. Zmotno meni, da to nosi upravnik in ne etažni lastniki. Ker upravni odbor ne deluje, je dovolj sklep Zbora etažnih lastnikov. To je bilo potrjeno na zboru 11. 5. 2015. Pojasnjuje, zakaj je potrebna promocija C. Iz obračuna stroškov skupne reklame iz leta 2014 je razvidna specifikacija po mesecih. Okrajno sodišče v Domžalah je v zadevi P 132/2017 v ponovljenem postopku odločilo, da mora tožena stranka plačati stroške reklame, ker pogodba velja in lahko tožeča stranka to zaračuna po 9. členu pogodbe. Sodišče je sledilo, da upravni odbor nadomešča sklep etažnih lastnikov na zboru. Gre sicer za novoto, vendar je bila sodba izdana 20. 10. 2017, to je po glavni obravnavi v tem sporu. Sodišče zmotno meni, da dopis ni žaljiv in da gre za nezakonito ravnanje. Toženec žaljivih navedb ne obžaluje, jih ni preklical in vztraja, da gre za običajno poslovno komunikacijo. Etažni lastniki ne smejo na takšen način, ki je nedopusten, zahtevati podatke. Zaradi izgube zaupanja s strani etažnih lastnikov, upravnik na trgu ni mogel uspešno pridobivati poslov, saj s strani etažnih lastnikov obstaja utemeljen dvom o poštenosti delovanja. Tožeča stranka je morala pojasnjevati, da so dejstva in trditve tožene stranke v zapisu laž. Na zboru 11. 6. 2015 je bil upravnik pohvaljen za svoje delo in potrjeno finančno poročilo. Izraženo mnenje mora biti resnično in to je potrdilo Evropsko sodišče za človekove pravice v svojih odločbah. Neresnična je izjava, ki vsebuje očitek nezakonitega in nemoralnega ravnanja. Toženec je poznal določbo 9. člena pogodbe in vztrajal, da si upravnik na goljufiv način prisvaja finančna sredstva. Zato je upravičen zahtevati odškodnino po 198. členu OZ. Sicer pa obstajajo tudi številni spori s tožencem zaradi neplačevanja rezervnega sklada in obratovalnih stroškov. Ker sodišče ni vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Domžalah P 150/2015, gre za bistveno kršitev določb postopka. Napačno je uporabljeno materialno pravo.

3Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Vztraja, da dopis ne predstavlja neresničnih trditev in žalitev tožeče stranke.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po opravljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za vse odškodninske zahtevke, katere vtožuje tožeča stranka, ne obstaja eden izmed bistvenih elementov za nastanek odškodninske obveznosti, to je element protipravnosti. Ugotovilo je tudi, da se je tožena stranka uspela razbremeniti odgovornosti za očitano žaljivo pisanje, ker je takrat, ko je pisala dopis, imela utemeljen razlog verjeti v resničnost napisanega. Poleg tega je sledilo tožencu, da spornega dopisa ni pošiljal preostalim etažnim lastnikom. Zato je vse tožbene zahtevke zavrnilo.

6Pritožba meni, da so navedbe iz dopisa tožene stranke z dne 11. 5. 2015 same po sebi žaljive in da ni pomembno, v kakšnem kontekstu je tožena stranka to pisala. Čast in dobro ime ter svoboda izražanja sta ustavno zagotovljeni in varovani pravici. Vendar je vsaka pravica omejena s pravico druge osebe, kar pomeni, da je absolutna, dokler se ne sreča z določeno pravico druge osebe. Ob koliziji dveh enakovrednih pravic, pa velja, da je treba tehtati, kje je tista meja, ko uveljavljanje pravice ene osebe nedopustno omejuje pravico druge osebe ali posega vanjo (primerjaj razloge sodbe VS RS II Ips 329/2001). V konkretnem primeru tožeča stranka trdi, da je dopis žaljiv; tožena stranka pa se brani, da je v času pisanja dopisa šlo za kontekst pogodbenega odnosa med pravdnima strankama in sicer med upravnikom in etažnim lastnikom in da je želel toženec kot etažni lastnik le pojasnila in dokazila o nastanku teh stroškov (skupne reklame) ter ključ delitve. Pred spornim dopisom je namreč prejela tožena stranka račun in prosila za pojasnilo in sodišče prve stopnje je sledilo toženi stranki, da je šlo pred dopisom za številne zahteve po pojasnilih. Gre torej za konkurenco pravice tožeče stranke do časti in dobrega imena in pravico tožene stranke, da dobi pojasnilo za izstavljeni račun, oz. pravico izraziti mnenje o tem.

7Pritožba trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je v 9. členu Pogodbe o izvajanju upravljanja in vzdrževanja prodanega C. določeno, da v dogovoru z upravnim odborom tožeča stranka reklamira center in da stroški reklamiranja, ki bodo predhodno dogovorjeni in potrjeni na upravnem odboru, se delijo v sorazmernem deležu z velikostjo lokala. Pri tem pa pritožba spregleda, da je odločilni čas presoje protipravnosti ravnanja tožene stranke čas, ko je pisala sporni dopis, to je 11. 5. 2015 in ne čas, ko je tožeča stranka že po izstavitvi računa, dosegla na zboru etažnih lastnikov, da so te stroške sprejeli; to je bilo 11. 6. 2015. Zato sodišče ne more upoštevati navedb pritožnice o tem, kaj se je dogajalo po spornem dopisu. Tako je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da v trenutku pisanja dopisa, ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno v pomenu, da bi toženec "nagajal in izsiljeval pojasnila, ki so nepotrebna". V trenutku pisanja dopisa tožeča stranka torej ni imela potrjenega organiziranja in vodenja reklamnih prireditev in tudi ne potrjenih stroškov, kot to zahteva 9. člen Pogodbe. Res pa je, da je z naknadnim zborom dosegla to, kar bi morala po 9. členu pogodbe imeti že pred zaračunavanjem etažnim lastnikom oziroma pred izdajo računa. Zato je tudi nerelevantno, kaj se je dogajalo v pravdi P 132/2017 pred Okrajnim sodiščem v Domžalah glede same obveznosti plačila računa. Med pravdnima strankama je bilo v času nastanka zatrjevanega škodnega dejanja pomembno, ali tožena stranka izpolnjuje svoje dolžnosti iz pogodbe in zakona (mandatna pogodba po 766. členu OZ in 67. členu SP). Predvsem pa je pravno pomembna med pravdnima strankama pogodba o upravljanju (pogodba A3) v povezavi z določbami o mandatni pogodbi po OZ. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da mora po 772. členu OZ tožeča stranka na zahtevo etažnega lastnika podati poročilo o izstavljenem računu. Tožeči stranki ni uspelo v pravdi dokazati, da bi pred spornim dopisom z dne 11. 5. 2015 podala toženi stranki takšno poročilo, da ji ni bilo treba pisati spornega dopisa.

8Zato je sodišče prve stopnje pravilno, presojalo ali je bila kritika v spornem dopisu stvarna in ne osebna, oziroma takšna, da ne sme biti žaljiva.¹ Sporni tekst ni vseboval neresnične izjave, ki vsebuje očitek nezakonitega in nemoralnega ravnanja. Tožena stranka ni zapisala tega dopisa na način, da bi sodišče lahko ugotovilo, da gre za neresnično izjavo, ki vsebuje očitek nezakonitega in nemoralnega ravnanja. Dopis jasno pove, kaj terja tožena stranka od tožeče stranke in izraža nezadovoljstvo nad dosedanjimi obvestili. Očitek, da bo sprožila kazenski postopek goljufije, pa je zapisan pogojno, če ne bo dobila ustreznega pooblastila. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno tehtalo tako pravico tožeče stranke do časti in dobrega imena, kot pravico tožene stranke, da zahteva obvestilo oziroma izpolnitev pogodbe in kritizira ravnanje tožene stranke kot upravnika. Zapisi v spornem dopisu niso takšni, da bi jih sodišče štelo za poseg v osebnostne pravice tožeče stranke. Sodišče naredi pravilno in natančno analizo pisanja pod točko 10 obrazložitve. Pravilno sodišče zapiše, da lahko povprečnemu človeku nekatere besede vzbudijo neprijetne občutke in ga tudi zabolijo ter tako prizadenejo njegovo zavest o lastni vrednosti. Vendar objektivno to še ne pomeni večjega posega v zavedanje o lastni vrednosti, ko gre za naslovnika, ki je prokurist upravnika in po splošnem vedenju nenehno podvržen kritiki svojega dela s strani etažnih lastnikov. Sodišče pravilno ugotavlja, da je treba brati dopis v celoti, ko tožena stranka zahteva pojasnilo od upravnika oziroma prokurista v zvezi z izstavljenim računom. Sodišče je tudi pravilno upoštevalo, da je že nekaj časa potekala komunikacija v zvezi s pojasnitvijo spornih postavk stroškov reklame in da tožeča stranka na to ni odreagirala tako kot bi bilo treba (priloge B5, B7 in B9, B10 - B13). Pravilno je sodišče presojalo zaslišanje priče B. B. in pravilno je štelo, da je odločilen čas pisanja spornega dopisa. Upravnik bi lahko pravočasno pojasnil, kaj so bili stroški reklamiranja in pred zaračunavanjem dosegel potrditev teh stroškov na zboru lastnikov, ko upravni odbor ni deloval. Tako pa je sprožil nezadovoljstvo in nezaupanje etažnega lastnika. Sodišče pravilno ugotovi, da je tožena stranka v trenutku pisanja dopisa utemeljeno verjela v to, kar je zapisala. Zato njeno ravnanje ni protipravno. Sporni dopis ne presega toženkine pravice do zahtevanja pojasnila in tudi svobode govora. Sodišče pravilno povzame sporni dopis tako, da je toženka želela dobiti pojasnilo v zvezi z navedenimi spornimi postavkami reklame in ni s tem dopisom ravnala z namenom zaničevanja tožeče stranke.

9Pritožba meni, da je sodišče zmotno verjelo toženi stranki, da ni poslala tega dopisa vsem etažnim lastnikom. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da iz naslova dopisa sledi, ga je poslala le tožnici in ne drugim. Tožeča stranka ni predložila kakšnega dokaza, da bi drugi etažni lastniki prejeli ta dopis. Vendar sodišče pravilno pripiše, da tudi če bi ga poslala vsem, dopis ni žaljiv in je tožena stranka utemeljeno verjela v to, kar je pisala. To na element protipravnosti ne bi vplivalo. Sam pritožnik pojasni, da je s poznejšim zborom etažnih lastnikov dosegel potrditev teh stroškov reklamiranja in da so mu na tem zboru lastniki dali široko podporo. Zato ni mogoče govoriti o tem, da je tožeča stranka izgubila zaupanje etažnih lastnikov kot upravnik in da ne bo mogla zaradi tega dopisa uspešno pridobivati drugih poslov.

10Zmotno pa meni pritožba, da tožeča stranka kot upravnik tudi ni bila dolžna podati pojasnil, ker če plača nekaj za solastnike, lahko zahteva po 197. členu Obligacijskega zakonika nazaj. Zaračunavanje stroškov reklam po 9. členu pogodbe ne pomeni zalaganja stroškov po 197. členu Obligacijskega zakonika. Na pravilnost in zakonitost sodbe tudi ne morejo vplivati v pritožbi navedena dejstva, da bi sodišče moralo vpogledati spis Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. P 150/2015 oziroma P 32/2017, ko je šlo za plačevanje teh stroškov. V tej pravdi ne gre za problem plačila stroškov, ampak za zatrjevano razžalitev tožeče stranke oziroma nastale škode v zvezi z dopisom tožene stranke. Zato je sodišče pravilno zavrnilo ta dokaz in s tem ni zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ostalih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, v sodbi ni bilo zaslediti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

¹ Primerjaj odločbo II Ips 658/2004 in citirane odločbe iz opombe 4 izpodbijane sodbe na strani 6.