VSRS Sklep VIII Ips 55/2018

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za odpravo odločbe toženca z dne 7. 6. 2016 ter da se mu prizna pravica do starostne pokojnine v višini 611,00 EUR. Zaključilo je, da so bili pri oblikovanju pokojninske osnove upoštevani pravilni podatki o plačah oziroma o plačanih prispevkih za leto 1985.

2Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da so podatki o zavarovalnih osnovah skladni s podatki v matični evidenci, ki so bili upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Podatki imajo naravo javne listine, zato se šteje, da so resnični in pravilni.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Vztraja, da je podatek o plači oziroma plačanih prispevkih za leto 1985, upoštevan pri oblikovanje pokojninske osnove, napačen. To dokazujejo podatki o povprečnem čistem osebnem dohodku delavca v Sloveniji v povezavi z akontacijo davka od opravljanja gospodarske dejavnosti, ki mu je bila za leto 1985 bistveno zvišana. To pomeni, da je bil njegov povprečni mesečni dohodek bistveno višji od slovenskega povprečja. Upoštevana ni bila ureditev takrat veljavnega Zakona o davkih občanov, ki je določal, da se iz čistega dohodka pokriva osebni dohodek le v višini 70 % letnega povprečnega čistega osebnega dohodka delavca za leto, za katerega se davek odmerja. Zato so napačna zatrjevanja tožene stranke, da so se tožniku povečali prihodki, kar naj bi izhajalo iz njegove knjige prometa, spregleda pa odločbo Uprave za družbene prihodke o zvišanju akontacije davka preko neto plače. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da ima matična evidenca, ki jo vodi tožena stranka, naravo javne listine in da se njeni podatki štejejo za resnične, če se ne dokaže nasprotno. Tožnik je predlagal dokaz za postavitev izvedenca finančne oziroma davčne stroke, s čimer bi dokazal nasprotno. Sodišče o dokaznem predlogu ni odločalo, ga ni zavrnilo in tudi ne obrazložilo, zakaj dokaza ne bo izvedlo. Vse to bi tožnik lahko pojasnil tudi na glavni obravnavi, ki pa se je ni udeležil zaradi bolezni. Vabilo je razumel tako, da se bo glavna obravnava, če nanjo ne bo pristopil, preložila na drug datum, ni pa bil poučen o posledicah izostanka.

4Revizija je utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku¹, v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6Revizija neutemeljeno očita kršitev načela kontradiktornosti, ker tožniku ni bila omogočena neposredna udeležba na glavni obravnavi. Vabilo na prvi narok glavne obravnave je tožnik prejel 17. 8. 2017. Kljub izkazanemu vabilu na glavno obravnavo, ki je bila 12. 9. 2018, ni pristopil. Po določbi prvega odstavka 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to upravičeni razlogi. Če se stranka ne more udeležiti obravnave, mora to pravočasno sporočiti sodišču in za svoj izostanek izkazati opravičljive razloge. Pogoja za preložitev naroka sta torej opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, ki mora biti podprt z dokazom. Ker tožnik sodišča ni pravočasno obvestil o svojem izostanku in ni predložil nobenega dokazila, ki bi opravičevalo izostanek, je sodišče narok pravilno opravilo v njegovi nenavzočnosti.

7Prav tako je neutemeljen revizijski ugovor, da ni bil obveščen o posledicah izostanka oziroma, da je računal, da bo obravnava preložena, če ne bo pristopil. Ni le odgovornost sodišča temveč tudi strank, da s skrbnim in vestnim sodelovanjem v postopku prispevata k učinkovitosti in pospešitvi sodnega postopka². Običajno je, da se stranka vabilu odzove oziroma svoj izostanek opraviči in ne obratno. Zato je nerazumljivo pričakovanje tožnika, da bi moral biti še opozorjen na posledice svojega izostanka. Iz vabila jasno izhaja, da se narok preloži le v primeru, če na prvi narok ne pride nobena stranka. Nasprotno to pomeni, da se narok ne preloži, če na narok pride ena stranka. Ker je na narok pristopila tožena stranka, tožnik pa svojega izostanka ni opravičil, je sodišče pravilno opravilo narok v njegovi nenavzočnosti.

8Tožnik je s tožbo izpodbijal odločitev toženca glede oblikovanja pokojninske osnove. Navajal je konkretne podatke in predložil listine, ki po njegovem mnenju dokazujejo, da za leto 1985 niso upoštevani pravilni podatki o plačanih prispevkih oziroma zavarovalnih osnovah in za razjasnitev dejanskega stanja predlagal izvedbo dokaza z izvedencem. Sodišče prve stopnje na njegove navedbe v zvezi s tem ni odgovorilo, predlaganega dokaza ni izvedlo in ga tudi ni zavrnilo, v sodbi pa je izostala obrazložitev v zvezi s tem.³

9Na ugovor tožnika, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza, sodišče druge stopnje ni odgovorilo. Sprejelo je stališče, da imajo podatki v matični evidenci naravo javne listine in da tožnik ni dokazal, da so podatki nepravilni.⁴ Sodišči prav tako nista odgovorili na njegove navedbe o spremenjeni pravni podlagi za razvrstitev v zavarovalno osnovo in plačilo prispevkov za to leto, ki je bila odvisna od tega, ali je prispevke plačeval kot zavarovanec, katerega dohodek se ne ugotavlja (pavšalist) ali pa je bila razvrstitev v zavarovalno osnovo odvisna od doseženega dohodka in o višjem prometu ter zaradi tega povečani davčni obveznosti za to leto, kar lahko vpliva na pravilnost podatkov. Prav tako razlogi v povezavi s temi spornimi dejstvi in pravnimi podlagami za neizvedbo dokaza z izvedencem niso navedeni ne v sklepu ne v obrazložitvi sodbe, torej ali dokaz ni bil izveden zato, ker je nepomemben, nepotreben ali neprimeren. To pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje oceniti in odgovoriti na zatrjevanje tožnika o upoštevani napačni zavarovalni osnovi za leto 1985 zaradi spremenjene materialne podlage ob bistvenem odstopanju v ugotovljeni povprečni valorizirani plači za to leto v primerjavi s prejšnjim letom in v primeru dvoma postaviti sodnega izvedenca.

11Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Glej sodbo Up-346/02 z dne 12. 3. 2004.
³ Drugi odstavek 213. člena ZPP določa, da o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Te določbe ni mogoče razumeti kot diskrecijske pravice sodišča, temveč jo je treba razlagati v povezavi z dolžnostjo, ki jo sodišču nalaga drugi odstavek 287. člena ZPP, in sicer, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, senat zavrne. Če torej sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati (odločba Ustavnega sodišča RS Up-794/05 z dne 20. 10. 2005). Za takšno odločitev mora v sklepu navesti ustavno dopustne razloge. Če tega ne stori v samem sklepu, je sodišče dolžno zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi.
⁴ Četrti odstavek 224. člena ZPP določa, da je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena.