VSL Sodba II Cp 872/2018

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je delno ohranilo v veljavi sklep o izvršbi VL 6199/2016, ki ga je dne 25. 1. 2016 izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, na način, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 292,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2014 do plačila in 621,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2015 do plačila (I. točka izreka). V preostalem je sklep o izvršbi v prvem odstavku razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je dolžna vsaka stranka kriti svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

2Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) se pritožuje zoper ugodilni del in odločbo o stroških (I. in III. točka izreka). Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, kot pritožbena razloga iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Primarno predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, vključno s stroškovno posledico. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Navaja, da sodišče ne bi smelo tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) na naroku dne 5. 2. 2018 pozivati v okviru materialnoprocesnega vodstva k pojasnitvi načina izračuna kupnine za vtoževano obdobje, saj je na to že opozorila tožena stranka. Sodišče naj odloča na podlagi trditvene podlage. Glede na to, da je na nepreverljivost in nespecificiranost tožena stranka predhodno že opozorila, sodišče ni bilo dolžno opozarjati na to pomanjkljivost, s posredovanjem sodišča pa je bila prizadeta pravica nasprotnih strank do nepristranskosti sodišča. Pri tem se sklicuje na sodno prakso v zadevah I Cp 1138/2015, II Cp 3494/2010, I Cp 1138/2015, I Cpg 66/2010 in II Ips 163/2012. Glede na nezakonito postopanje so navedbe tožnika, dane na zadnjem naroku, prepozne in neupoštevne, nezakonita je tudi sama odločitev, tožbeni zahtevek pa bi bilo treba zavrniti. Glede načina obračunavanja zakupnine in višine le-te toženec pojasnjuje, da je v pogodbi iz leta 1998 v 2. členu jasno določena zakupnina za leto 1998, za naslednja leta pa se določi v decembru tekočega leta, in sicer tako, da se s 1. 1. tekočega leta uskladi z višino uradno objavljene inflacije v preteklem letu. Cena ni določena tako, kot jo prikazuje tožnik. Toženec se ne strinja z zaključkom sodišča v 15. točki obrazložitve glede sklicevanja na cenik, četudi sklic ni bil izrecno določen. Gre za protispisno trditev, saj to iz pogodbe ne izhaja, s tem pa je sodišče zagrešilo bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V posledici je napačno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožnik ni nikoli pristal na takšno določanje zakupnine. Toženec je v postopku prerekal zatrjevanje tožnika, da je bila zakupnina izračunana na podlagi cenika, kar je pojasnil v II. pripravljalni vlogi z dne 16. 5. 2015. Tega tožnik ni prerekal oz. je zgolj pavšalno navedel, da naj bi se zakupnina zaračunavala po ceniku, česar pa ni izkazal. Toženec je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke, vendar sodišče predlaganega dokaza neutemeljeno ni izvedlo. Prav tako sodišče ne sme preverjati resničnosti dejstev, ki niso bila obrazloženo prerekana in se štejejo za priznana. Drugačno ravnanje bi pomenilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni dopustno širjenje 2. člena pogodbe na način, da meseca decembra tožnik sprejme cenik zakupnin. To iz člena ne izhaja in med strankama ni bilo dogovorjeno. Takšne pogodbe toženec ne bi nikoli podpisal. Toženec ne more sprejeti zaključka in ne obrazložitve v 18. točki glede njune pogodbene volje. Nadalje je tožnik brez trditvene podlage kot dokaz predložil cenike zakupnin od leta 1998 do 2011, zaradi česar sodišče teh dokazov ne bi smelo upoštevati, saj gre za nesubstancirane dokazne predloge (II Ips 519/2005). Cenik iz leta 1998 ni podpisan in ne more biti veljaven, vsekakor pa se toženec s cenikom iz leta 1998 ni seznanil. Tožnik s predložitvijo takšne listine ni izkazal, kdaj je bila sprejeta in na kakšen način je bila objavljena, poleg vsega pa cenik ni predstavljal priloge pogodbe. Dokazovanje je namenjeno potrjevanju zatrjevanih dejstev in ne dopolnjevanju pomanjkljive trditve podlage, s tem pa je kršena nepristranskost sodišča (I Ip 3071/2011, Up-781/04). Pri iskanju skupnega namena se predpostavlja, da sopogodbenika ne želita skleniti pogodbe s takšnim predmetom, ki bi za katero od strank glede na okoliščine primera predpostavljal nesorazmerno trdo obveznost. Sodišče navaja, da iz javno objavljenih spletnih strani tožnika izhaja, da na koncu leta svet sklada sprejme cenik zakupnin. Leta 1998 tožnik ni imel spletne strani, iz trditvene podlage pa ne izhaja, da bi tožnik seznanjal zakupnike s ceniki. Sodišče ni upoštevalo, da toženec na sklenitev pogodbe, če bi bilo temu res tako, ne bi pristal. Sodišče ne sme preverjati resničnosti dejstev, ki niso bila obrazloženo prerekana in se štejejo za priznana. Drugačno ravnanje bi pomenilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V dvomu je treba šteti, da stranki ne želita skleniti pogodbe s takšnim namenom. V tem delu je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo. S cenikom tožnika iz leta 1998 toženec ni bil seznanjen, prav tako tožnik ni zatrjeval, da je bila opredelitev cene zakupnine za prvo leto določena na podlagi cenika. Zgolj objava cenika ne omogoča transparentnega pregleda nad cenami, saj je bistvena transparentnost pri določanju cen. Sodna praksa v zadevi II Cp 2543/2014 se nanaša na povsem drugačno dejansko stanje, prav tako ni mogoča smiselna uporaba z zadevo II Cp 2071/2016. Napačen je tudi izračun glede višine zahtevka. Prav tako je nepravilen zaključek sodišča, da je pravilen obračun po ceniku ob upoštevanju 5. do 8. razreda, na kar je že opozoril toženec, saj gre v večini primerov za zaraščena zemljišča oz. taka, ki so slabše kvalitete. Neprerekano dejstvo pomeni, da tožnik nima podlage za takšen obračun, saj ne odraža dejanskega stanja.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in zavrnil pritožbene navedbe. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasil.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta leta 1998 sklenili zakupno pogodbo za kmetijska zemljišča, in sicer tožnik kot zakupodajalec in toženec kot zakupnik. Tožnik zahteva plačilo še ne plačane zakupnine za leti 2013 in 2014. Sporen je način obračunavanja zakupnine glede na 2. člen zakupne pogodbe, ki si ga stranki razlagata različno. Tožnik trdi, da je letna zakupnina določena v decembru glede na njegov vsakoletni cenik. Toženec temu nasprotuje in je prepričan, da se zakupnina letno usklajuje le z inflacijo.

6Sodišče prve stopnje se je postavilo na materialnopravno stališče tožnika. Odločilni razlogi sodišča so, da je bila v pogodbi določena zakupnina le za prvo leto 1998, za nadaljnja leta pa zakupnina ni bila fiksno določena, kar je razvidno iz 2. člena pogodbe, ki določa, da se „(...) zakupnina za naslednja leta se določi v decembru tekočega leta (...)“. To predstavlja vez z vsakoletnim cenikom tožnika, ki tovrstne posle sklepa množično, in sicer pod enakimi pogoji za vse zakupnike. Takšna zakupnina je s tem tudi določljiva. Posledično sodišče ne verjame, da bi lahko toženec v dolgoročno sklenjeni pogodbi, tj. za 30 let, tako intenzivno vplival na ceno. Sistemsko to potrjuje tudi 2. člen pogodbe, ki poleg opisanega določa še, da se zakupnina uskladi z inflacijo s 1. 1. tekočega leta. Ločeno navajanje bi se ob toženčevem stališču izkazalo kot nepotrebno. Navedeno dodatno potrjuje dejstvo, da je bila na ta način (tj. po ceniku) določena zakupnina tudi za prvo leto 1998, zato je še toliko manj verjetno, da bi lahko v preostanku dolgoročno sklenjene pogodbe toženec vztrajal pri svojem načinu določanja zakupnine. Takšne pogodbe tudi tožnik ne bi sklenil, saj bi bilo to v nasprotju z njegovimi splošnimi akti, s čimer bi tožnik nase prevzel nesorazmerno trdo obveznost.

7Opisano materialnopravno stališče je tudi po mnenju sodišča druge stopnje pravilno. Odločitev je ustrezno obrazložena in temelji na prepričljivi oceni, ki je pritožbeni očitki ne omajejo. Glede razlage pogodbe in načina obračunavanja zakupnine se tako pritožbeno sodišče, v kolikor iz nadaljevanja ne izhaja drugače, v izogib podvajanju vseh razlogov sodišča prve stopnje, sklicuje neposredno na 12. do 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. Posledično je logičen in prepričljiv tudi zaključek glede višine zakupnine iz 21. do 29. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

8Pri tem sodišče druge stopnje dodaja, da je sodišče prve stopnje tožencu že odgovorilo tudi na njegovo navedbo, da sicer, če bi bilo res tako, kot pravi tožnik, sam pogodbe nikoli ne bi sklenil. Razvidno je namreč, da je prav toženec leta 1998 prostovoljno sklenil takšno pogodbo, tj. z obračunano zakupnino v skladu s cenikom, torej na takšen način, ki ga sedaj izpodbija. Z vidika (ne)pravilnosti letnega obračuna zakupnine iz 2. člena pogodbe tudi ni odločilno, na kakšen način je bil o vseh cenikih doslej pritožnik seznanjen in ali so objavljeni na spletni strani. Cenik je (bil) v oblastveni sferi nasprotne stranke, vsakoletni postopek seznanjanja zakupnikov s ceniki oz. večja postopkovna transparentnost pa na toženčevo pogodbeno soglasje o načinu obračunavanja zakupnine ne vplivata.

9Sicer gre za spor majhne vrednosti, v katerem se sme sodbo izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno, je treba izhajati tudi iz v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 458. člena ZPP).

10Toženec na več mestih uveljavlja kršitve določb postopka, in sicer kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP, prekoračitev materialnoprocesnega vodstva iz 285. člen ZPP oz. kršitve v zvezi z (ne)ugotovljenimi in (ne)prerekanimi dejstvi. Če že, lahko te kršitve, če vplivajo na zakonitost in pravilnost sodbe, same po sebi predstavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP oz. v logični posledici smiselno nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Z obojim pa pritožnik, kot že povedano, meri izven dopustnih pritožbenih razlogov iz 458. člena ZPP, zato se pritožbene navedbe v tem obsegu ne upoštevajo (npr. glede slabše kakovosti kmetijskih zemljišč itd.). Enako velja za pavšalne in tudi sicer nedopustne ter nebistvene pritožbene novote o tem, ali so bili vsi ceniki podpisani oz. sprejeti v pravilnem postopku (337. člen ZPP).

11Je pa pritožbeno sodišče glede na toženčeve očitke, ki merijo na nepristranskost sodišča oz. kršitev zakonsko izpeljane ustavne pravice do kontradiktornosti, presojalo še, ali so določene postopkovne kršitve, kot jih je podal pritožnik, nemara prerasle v absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oz. pristransko sojenje, ki bi okrnilo enakost njunega položaja oz. moč njunih orožij.

12Pritožbeno sodišče zaključuje, da ni prizadet videz sodne nepristranskosti, kot tudi ni bila kršena toženčeva pravica do kontradiktornosti iz 5. člena ZPP. Toženec je v postopku aktivno sodeloval in se je imel možnost pravočasno izjaviti o vseh pravnoodločilnih dejstvih.

13Ne drži posplošen pritožben očitek o prizadetem videzu nepristranskosti iz razloga, ker je sodišče upoštevalo določene tožnikove trditve, podane po opravljenem materialnoprocesnem vodstvu s strani sodišča prve stopnje. Sodišče je postopalo v skladu z 285. členom ZPP, zato takšno ravnanje sodišča - ob odsotnosti drugih okoliščin - samo po sebi ne omogoča zaključka, da je s tem prizadet videz sodne nepristranskosti. Materialnoprocesno vodstvo lahko opravi sodišče do konca glavne obravnave in ga tudi v sporu majhne vrednosti ni dopustno/mogoče povsem že vnaprej izključiti,¹ še posebej ne tedaj, ko le-ta ne poteka zgolj na podlagi pisnih vlog. Prav za takšno materialnoprocesno vodstvo, opravljeno na naroku glavne obravnave, je šlo v konkretnem primeru. Ni zanemarljivo, da je tožnik že v dopolnitvi tožbe zatrjeval višino zahtevka, ki je temeljila na (delnem) neplačilu izdanih računov, iz vlog strank pa je razvidno, da se je sprva izvršilna zadeva na podlagi verodostojne listine nadaljevala kot pravdni spor, ki se je glede na toženčeve ugovore od samega začetka osredotočil predvsem na materialnopravno razlago pravnega temelja (pogodbe). Posledično je treba na zadnjem naroku opravljeno materialno procesno vodstvo glede višine zahtevka, ki ga je opravilo sodišče, kot pravilno in potrebno tudi razumeti v tem kontekstu. Zato na zaključek samo po sebi ne vpliva pavšalno toženčevo opozorilo glede višine, ki ga je npr. podal v ugovoru zoper sklep o izvršbi, katerega cilj je bilo predvsem nadaljevanje postopka v kontradiktorni pravdi. Z vidika zatrjevane kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je odločilno, da je toženec pri tem sodeloval in se o tem imel možnost izjaviti. Iz spisa je celo razvidno, da tedaj tega dejstva niti ni uveljavljal kot kršitev pravil pravdnega postopka (286.b člen ZPP) in je s tem v zvezi na naroku tudi obširno podajal svoje naziranje.

14Niso utemeljene navedbe, da gre za kršitev pravice do izjave iz 8. člena drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče preverjalo resničnost dejstev, ki niso bila prerekana in bi se morala šteti za priznana v toženčevo korist. Iz spisa je jasno razvidno, da je šlo pri teh dejstvih, ki jih izpostavlja toženec, nedvomno za sporna dejstva. Razlogovanje toženca je napačno. Pri presoji (ne)spornosti določenih dejstev, tj. ob uporabi 214. člena ZPP, to ne pomeni, da je dolžna katerakoli stranka vsakič znova oz. posebej reagirati na vsako posamično izjavo nasprotne stranke in jo kot tako izrecno zanikati. Zanikanje lahko, poleg izrecnega zavračanja, jasno izhaja tudi iz strankinih siceršnjih navedb, ali pa je npr. smiselno razvidno že iz drugačnega stališča nasprotne stranke o istem vprašanju. Očitno je, da tožnik v obravnavani zadevi ni neprerekano priznal dejstev glede inflacije ali načina določanja zakupnine, saj je prav to tista osrednja in sporna dilema, na katero se je osredotočila celotna pravda. S tem v zvezi pa tudi ni res, da bi tožnik cenike predložil nesubstancirano. Ceniki so bili predloženi s pripravljalno vlogo tožnika, datirano na 6. 5. 2016, iz katere je jasno razvidna logična povezava med trditvami in zanje predlaganimi dokazi. Tožnik je predložil cenike kot oporo za podano materialnopravno razlago 2. člena pogodbe in predstavitev okoliščin preteklega poslovanja. S tega vidika ceniki le potrjujejo (tj. dokazujejo) opisane tožnikove trditve.

15Pravilna je bila tudi zavrnitev toženčevega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke, s čimer tožencu ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Čeprav ne gre za izrecen očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka, gre pri (vsaki) neutemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga smiselno vendarle za presojo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki na procesnem področju predstavlja načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP, katerega kršitev lahko pomeni absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16Glede na toženčevo substanciranje dokaza ni dvoma, da je bil izvedenec predlagan poizvedovalno, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. To izhaja že iz besedne zveze, naj se izvedenca angažira „po potrebi“. Postavitev izvedenca po svoji naravi predstavlja le izvedbo dokaza, ki naj potrdi že obstoječe trditve stranke, zato je bilo zgrešeno tudi toženčevo substanciranje, naj izvedenec „ugotovi“, na kakšen način je tožnik obračunaval zakupnino. Iz toženčevih navedb je nadalje razvidno, da o dejstvih, ki naj bi jih izvedenec preverjal, niti ni bilo (vsega) relevantnega gradiva. Tako se kot abstraktna izkaže toženčeva navedba, da bi moral izvedenec „pregledati vse obračune (izstavljene račune)“ od leta 1998 dalje, saj toženec vseh (ob)računov sploh ni vložil v spis. Niti jih tja ni vložil tožnik. Tudi iz cenikov, ki jih je vložil tožnik, obračunani zneski zakupnine v obdobju od 1998 dalje niso bili razvidni, saj so ceniki le podlaga za račune oz. določanje posamičnih katastrskih razredov konkretnih kmetijskih zemljišč in veljajo množično za vse zakupodajalce, posledično pa finančnemu izvedencu sami po sebi ne omogočajo matematičnega preizkusa preteklih zakupnin. Enako posplošene in nepreverljive so tudi toženčeve navedbe o letnih inflacijah. Da je tožnik za sporni leti 2013 in 2014 obračunal zakupnino v skladu s svojo razlago, kar je po mnenju toženca napačno, pa je jasno in nesporno, zato tega ni treba posebej ugotavljati. Prav zato je namreč bila potrebna ta pravda, kjer je sodišče tako vtoževano zakupnino (tj. po ceniku) presodilo še z vidika prava oz. materialnega prava (tj. po njuni pogodbi). S tega vidika pa materialnopravna razlaga pogodbe ni vprašanje za izvedenca finančne stroke.

17Sodišče v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe glede sklicevanja na cenike ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz predmetne točke obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da sodišče ni zagrešilo napake v smislu protispisnega povzemanja vsebine listine, temveč je le podajalo svoje razlogovanje s tem v zvezi. Za protispisnost namreč ne gre tedaj, ko sodišče poda(ja) dokazno oceno in to niti v primeru, če je le-ta v očeh strank napačna oz. zmotna. Lahko pa to vodi v kakšno drugo kršitev (8. člena oz. 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

18Glede na doslej navedeno tudi s strani pritožnika citirana sodna praksa ne vpliva na pravilnost sprejetih zaključkov.

19Ker razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20Toženec s pritožbo ni uspel, tožnik pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil. Posledično je toženec dolžan kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

¹ L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2006, komentar avtorice N. Betetto k 285. členu ZPP, str. 594.