VSL Sodba in sklep I Cpg 881/2018

I. Pritožba zoper izpodbijano sodbo in sklep se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Prva in druga tožnica morata toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini po 178,49 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te odločbe.

1Spor se je vodil zaradi ugotovitve ničnosti, podredno pa zaradi izpodbijanja sklepa 28. skupščine tožene stranke o zvišanju osnovnega kapitala tožene stranke z denarnimi vložki. Tožeča stranka je vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Z njo je želela doseči prepoved oprave dejanj, za katere bi lahko bil pravni temelj sklep o zvišanju osnovnega kapitala.

2Tožeča stranka je predvsem navajala, da je največjemu delničarju tožene stranke X. d. o. o. zaradi povečanja osnovnega kapitala tožene stranke uspelo preseči udeležbo v osnovnem kapitalu v višini 90 % v dogovoru z direktorjem tožene stranke A. A. Zaradi deleža, ki sedaj dosega 90,39% naj bi imela sedaj X. d. o. o. pravico do izključitve manjšinskih delničarjev. Pred zvišanjem osnovnega kapitala je ni imela. A. A. je tožeča stranka tudi očitala, da slabo upravlja s premoženjem Ustanove B. B. (v usta­navljanju), ker ni v imenu Ustanove B. B. (v ustanavljanju) sodeloval pri povečanju osnovnega kapiala. Obstajala naj bi tudi kolizija interesov tožene stranke in Ustanove B. B. (v ustanavljanju), ki ju obe zastopa A. A.

3Tožena stranka je zahtevkom nasprotovala.

4Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tako zahtevek na ugotovitev ničnosti kot tudi zahtevek na razveljavitev sklepa po povečanju osnovnega kapitala z denarnimi vložki.

5Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je predlog za sklic 28. skupščine dala X. d. o. o., ki je delničarka tožene stranke. Ugotovilo je tudi, da je bil na 26. skupščini (ki je bila 31. 3. 2017) sprejet sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala tožene stranke za 2.163.823,43 EUR, tako da je (po zmanjšanju) znašal še 53.127,00 EUR. Razdeljen je bil na 53.127 kosovnih delnic. Tožnici sta vplačali delnice že v prvem krogu povečanja osnovnega kapitala, in sicer 8. 12. 2017. Tožnici ne moreta uveljavljati ničnosti skupščinskega sklepa zato, ker bo zaradi njega X. d. o. o. pridobila več kot 90 % delež v osnovnem kapitalu, in bo potem lahko dosegla izključitev manjšinskih delničarjev (prvostopenjska sodba in sklep, r. št. 33). Izključitev je namreč predvidena z ZGD-1 (prvostopenjska sodba in sklep, r. št. 33). Ni ničen zaradi nasprotovanja bistvu družbe, ker tožnici nista niti navedli, zakaj naj bi bil v nasprotju z bistvom družbe. Ne nasprotuje morali, saj izključitev manjšinskih delničarjev ni v nasprotju z moralo, ampak je postopek, ki je predviden v ZGD-1 in je v delniškem pravu običajen (prvostopenjska sodba in sklep, r. št. 35).

6Sklep o povečanju osnovnega kapitala ni izpodbojen, ker je v celoti v skladu z ZGD-1. Tožnici sta sklep o povečanju osnovnega kapitala upoštevali in sta na temelju tega sklepa pridobili v 1. in 2. krogu delnice tožene stranke (prvostopenjska sodba in sklep, r. št. 34). Sklep tudi ne nasprotuje zakonu ali statutu tožene stranke (prvostopenjska sodba in sklep, r. št. 35).

7Ustanova B. B. še ni ustanovljena. Volja pokojnega B. B. izražena v njegovi oporoki je bila, da je vodja uprave te ustanove vsakokratni direktor hotela Y. Direktor hotela Y. je A. A. A. A. je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II D 603/2001 z dne 1. 7. 2013 (B14) postavljen za začasnega skrbnika dela zapuščine in sicer delnic hotela Y., ki so premoženje Ustanove B. B. (v ustanavljanju). Njegove naloge je sodišče opredelilo takole: "da v imenu ustanove v nastajanju toži ali je tožen, izterjuje terjatve in izplačuje dolgove ter zastopa interese ustanove v nastajanju v tem zapuščinskem postopku, vse do izdaje soglasja k aktu o ustanovitvi" (prvostopenjska sodba in sklep, r. št. 36, sicer pa tudi priloga B14). Do nakupa delnic v korist ustanove ni bil upravičen. A. A. je ravnal v skladu z nalogami, ki mu jih je podelilo sodišče s tem sklepom (prvostopenjska sodba in sklep, r. št. 37). Ko je prva tožnica skušala vplačati delnice v korist pokojnega B. B. je A. A. kot začasni skrbnik dela zapuščine ravnal pravilno. Prvi tožnici je vrnil denar, in ji pisno prepovedal vpisa in vplačila novih delnic tožene stranke. Mišljen so delnice, ki jih je tožena stranka izdala v okviru povečanja osnovnega kapitala, kot je bil sklenjen na njeni 28. skupščini.

8Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tudi izdajo predlagane začasne odredbe, ker je bil sklep o povečanju osnovnega kapitala sprejet v skladu z določbami ZGD-1. Ker sta tožnici uveljavili svojo prednostno pravico po sklepu o zvečanju osnovnega kapitala, jima končanje postopka zvišanja osnovnega kapitala ne more povzročiti nobenih neugodnih posledic.

9Pritožbene navedbe je mogoče razdeliti na dva dela. V prvem delu se navedbe nanašajo na različne razloge, zaradi katerih naj bi bile kršene pravice tožnic. V drugem delu očitata tožnici kršitev obveznosti, ki naj bi jih imel A. A. do Ustanove B. B. (v ustanavljanju).

10V prvem delu pritožbe navajata tožnici, da so bile nove (kosovne) delnice izdane za najnižji zakonsko dopustni emisijski znesek v višini 1 €. Knjigovodska vrednost delnic naj bi bila bistveno višja in naj bi znašala 127,41 EUR. Edini razlog za tako nizek emisijski znesek naj bi bil nedopustni in nemoralni namen X. d. o. o. Ta naj bi bil v tem, da njegov delež v osnovnem kapitalu tožene stranke preseže 90 % osnovnega kapitala. Končni namen naj bi bil, da bo lahko X. d. o. o. pridobila pravico do izključitve manjšinskih delničarjev. Ta namen naj bi tožena stranka dosegla v koluziji z A. A. On je zastopnik Ustanove B. B. v ustanavljanju in hkrati tudi zastopnik tožene stranke. A. A. naj bi namerno opustil vpis in vplačilo delnic v korist Ustanove B. B. - v ustanavljanju. Kot nadaljnji razlog pritožba navaja še to, da zvišanje osnovnega kapitala ni bilo potrebno. Teh trditev pa naj bi tožena stranka niti ne prerekala. Prvostopenjsko sodišče naj bi mimo trditev ugotovilo, da je prišlo do prenove pritličja. Ker ni bilo podjetniške potrebe po zvišanju osnovnega kapitala, je sklep o zvišanju osnovnega kapitala ničen. Bil naj bi v nasprotju z moralo in tudi nezdružljiv z bistvom družbe. Kot dodaten razlog navaja pritožba še kolizijo interesov med Ustanovo B. B. in toženo stranko.

11Sklep naj bi bil izpodbojen zato, ker naj bi X. d. o. o. poskušala z uresničevanjem glasovalne pravice pridobiti posebne ugodnosti na škodo družbe in manjšinskih delničarjev. X. d. o. o. in A. A. naj bi bila že pred skupščino delniške družbe dne 20. 11. 2017 odločeni in dogovorjeni, da A. A. kot skrbnik Ustanove B. B. ne bo vpisal in vplačal nobene novoizdane delnice tožene stranke. X. d. o. o. naj bi zato predlagala izdajo prav tolikšnega števila novih delnic tožene stranke, da bi lahko presegel delež v višini 90 % v osnovnem kapitalu. Pritožba v zvezi z izpodbojnostjo potem ponovi očitke o pridobivanju posebne ugodnosti na škodo manjšinskih delničarjev. Te trditve naj bi prvostopenjsko sodišče spregledalo.

12Pritožba v drugem delu navaja, da naj bi bila ključna naloga skrbnika Ustanove B. B. ohranjanje deleža ustanove na kapitalu tožene stranke (str. 7). Iz vloge Ministrstvo za izobraževanje izhaja, da naj bi ravnal A. A. na škodljiv način (str. 8). Obstajala naj bi kolizija interesov (38.a člen ZGD-1) med A. A. in ustanovo (pritožba, str. 8). Skrbnik ustanove naj bi imel na temelju 33. člena ZU pravni temelj, da Ministrstvo za izobraževanje zaprosi za dovoljenje za sodelovanje pri zvišanju osnovnega kapitala (pritožba, str. 9). V nadaljevanju pritožba opisuje, koliko premoženja naj bi izgubila ustanova zaradi tega, ker ni sodelovala pri zvišanju osnovnega kapitala (pritožba, str. 10 in 11). V zaključnem delu poskušata pritožnici prepričati pritožbeno sodišče še, da je prva tožnica v bistvu vplačala delnice v korist Ustanove B. B. (pritožba, str. 13) in da je šlo za koristno gestijo.

13Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam. Predlagala je zavrnitev pritožbe.

14Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

I. ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER ODLOČITEV PRVOSTOPENJSKEGA SODIŠČA O NIČNOSTI IZPODBIJANEGA SKLEPA

15Tožeča stranka je uveljavljala ničnost skupščinskega sklepa o povečanju osnovnega kapitala, ker naj bi bil v nasprotju z bistvom družbe in v nasprotju z moralo (3. in 4. alinea 390. člena ZGD-1). Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

16Že v nemški literaturi je zelo sporno, v katerih primerih je sklep sploh lahko v nasprotju z bistvom delniške družbe. To še posebej velja glede na konkurenco tega ničnostnega razloga z ničnostjo sklepa zaradi nasprotovanja zakonskim določbam, ki so v javnem interesu. Literatura in razprava o pomenu tega ničnostnega razloga sta obsežni. Glede tega gl. npr. Hüffer/Koch, Aktiengesetz, 13. Aufl. 2018, § 241, r. št. 15 in nasl. Skupno vsem mnenjem je, da se ta ničnosti razlog, in zelo podobno tudi že prej omenjeni razlog za ničnost sklepa, razlaga zelo ozko. Sklep bi bil kvečjemu lahko ničen zaradi nasprotovanja bistvu družbe, če bi kršil prisilne določbe o pristojnosti posameznih organov, ali pa nasprotoval načelu statutarne strogosti (v nemškem pravu § 23 ods. 5 AktG; v slovenskem pravu 2. odstavek 183. člena ZGD-1). Le majhen del razprave o vprašanju, kateri sklepi nasprotujejo bistvu družbe, je povzel Kocbek v: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družba, 2. izd., 2. knjiga, Ljubljana 2014, kom. k 390. členu, str. 560 in 561. Svoj komentar zaključi z mnenjem, da mora biti vsebina sklepa v nezdružljiva z bistvom družbe.

17Ker je sklep o zvišanju osnovnega kapitala z denarnimi vložki in z izdajo kosovnih delnic zakonsko predviden ukrep (333. člen in 335. člen in nasl. ZGD-1), sklep sam kot takšen ne nasprotuje bistvu družbe. Tudi sicer sklep po svoji vsebini ne nasprotuje kateri od prisilnih določb. Tožeča stranka ni trdila ničesar, kar bi sicer lahko bilo temelj za ničnost sklepa iz tega razloga. Nobena prisilna določba glede pristojnosti organov, niti statutarna strogost, nista bili kršeni.

18Sklep je lahko ničen zaradi nemoralnosti le "če je po svoji vsebini v nasprotju z moralo" (gl. besedilo 4. alinee 390. člena ZGD-1). Za ničnost ne zadošča, da so spremljajoče okoliščine takšne, da je zaradi njih sklep nemoralen, temveč mora biti prav vsebina sklepa nemoralna; na to kaže že zakonsko besedilo (enako Kocbek v: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družba, 2. izd., 2. knjiga, Ljubljana 2014, kom. k 390. členu, str. 561 do 563, posebej še str. 562; pri tem svojem mnenju Kocbek zgolj sledi prevladujočem mnenju v nemški lietarturi). Na vsebini sklepa o povečanju kapitala z denarnimi vložki ni mogoče najti nič nemoralnega. Kar je po vsebini zakonsko dopustno in celo obširno urejeno (333. člen in 335. člen in nasl. ZGD-1), ne more biti nedopustno z moralnega stališča. Sprejeta vsebina sklepa pa se morale kot takšne celo niti ne dotika.

II. ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER ODLOČITEV PRVOSTOPENJSKEGA SODIŠČA O IZPODBOJNOSTI SKLEPA

19Sklep skupščine se lahko izpodbija na temelju 3. odstavka 395. člena ZGD-1 le, če je delničar z uresničevanjem glasovalne pravice "poskušal pridobiti posebne ugodnosti na škodo družbe ali drugih delničarjev, če je na podlagi sprejetega sklepa skupščine ta namen mogoče doseči". Tožeča stranka je je trdila prav to: da naj bi tožena stranka ali delničar s sklepom pridobila posebne ugodnosti (3. odstavek 395. člena ZGD-1). Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo zahtevke na takšnem temelju.

20Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da bi tožena stranka (ki je delniška družba) s sklepom o povečanju osnovnega kapitala pridobila kakšne posebne ugodnosti. Tudi manjka vsaka oporna točka za to, da bi bila z izpodbijanim sklepom oškodovana družba. Podrobnosti glede tega, da z emisijskim zneskom za vsako novo delnico v višini 1 € tožena stranka ni bila prav nič oškodovana, bodo v nadaljevanju še obrazložene.

21S sklepom si tudi ni pridobila posebno ugodnost delničarka tožene stranke X. d. o. o., kot bo v nadaljevanju še obrazloženo.

a) Razmerje med A. A. in Ustanovo B. B. (v ustanavljanju) je brez pomena za odločitev

22Pritožnici nista trdili, da bi Ustanova B. B. (v ustanavljanju) pridobila kakšne posebne ugodnosti. Za presojo, ali je X. d. o. o. pridobila posebno ugodnost, je zato razmerje med A. A. in Ustanovo B. B. (v ustanavljanju) brez pomena. Že zato ne more tožeča stranka svojega izpodbojnega zahtevka utemeljevati z domnevno kršitvijo obveznosti A. A. v razmerju do Ustanove B. B. (v ustanavljanju); razmerje med A. A. in ustanovo se pač obeh tožnic nič ne tiče. Če je A. A. kršil svoje obveznosti do ustanove, je s tem kršil obveznosti, ki jih je imel izključno do ustanove. Če je bilo prizadejano s tem kakšno prikrajšanje za (sicer še neustanovljeno) ustanovo, bodo zato lahko pravne posledice zadele pač kršitelja. Niti A. A., niti Ustanova sama pa nista imela pri sprejemanju sklepa o povečanju osnovnega kapitala v razmerju do tožnic nobenih obveznosti. Teh niti nista mogli kršiti.

23Delnice je prva tožnica vplačala 8. 12. 2017. Izrecno je navedla, da v korist B. B. B. B. je bil že od leta 2011 naprej mrtev. A. A. je vplačani znesek vrnil 20. 12. 2018 in je pisno prepovedal vpise in vplačila novih delnic tožene stranke. Takšno ravnanje v ničemer ne more biti razlog za izpodbojnost sklepa o povečanju osnovnega kapitala. Najprej že zato, ker se v tem postopku presoja pravna pravilnost sklepa o povečanju osnovnega kapitala. Na pravno pravilnost takšnega sklepa pač ravnanje direktorja tožene stranke in dveh delničarjev mesec dni potem, ko je bil 20. 11. 2017 sklep že sprejet, ne more več vplivati. Vzrok za neveljavnost sklepa bi moral obstajati pač že prej, opisano ravnanje A. A. ga ni moglo napraviti za neveljavnega za nazaj. Če pa bi A. A. z opisanim ravnanje lahko kršil svoje obveznosti, bi jih kršil v razmerju do Ustanove B. B. (v ustanavljanju). To razmerje pa se tožeče stranke ne tiče, kot je že bilo obrazloženo.

24Dolžnosti do Ustanove B. B. (v ustanavljanju) sicer A. A. celo niti ni kršil. Okrajno sodišče v Ljubljani ga je s sklepom opr. št. II D 603/2001 z dne 1. 7. 2013 postavilo za začasnega skrbnika dela zapuščine in sicer delnic hotela Y., ki so premoženje Ustanove B. B. (v ustanavljanju). Njegove naloge je sodišče opredelilo ozko: zavezalo ga je, da "zastopa interese ustanove v nastajanju v tem zapuščinskem postopku, vse do izdaje soglasja k aktu o ustanovitvi". Zastopati je moral interese ustanove, toda le "v tem zapuščinskem postopku". Česa več od tega ni smel. Upravičenja za pridobitev novih delnic ni imel. Pravni interes še neustanovljene ustanove je bil s tem varovan; postavitev posebnega skrbnika ustanove (33. člen ZU) ni bila potrebna. Nepomembno je, kaj so si o domnevni vsebini oporoke mislile različne osebe, ki so trdile, da so sodelovale pri njenem nastanku, ali pa so celo zares sodelovale. Odločilna je bila zapustnikova volja. Ta je bila zapisana v oporoki. Da bi v oporoki obstajalo kakšno določilo o pridobivanju delnic, pa tožeča stranka ni trdila. Zasliševati prič zato ni bilo potrebno. V skladu z oporoko je sodišče izdalo tudi sklep o postavitvi začasnega skrbnika. Oporoko pa je predhodno sodišče poznalo, sicer ne bi imelo razloga za izdajo navedenega sklepa.

25Ker je zapustnik sam želel, da je vsakokratni direktor tožene stranke tudi predsednik uprave ustanove, je jasno, da o koliziji interesov (38.a člen ZGD-1) že zato ni mogoče govoriti. Ta pa je izključena tudi zaradi dveh povsem različnih vrst namenov, ki sta jih zasledovali tožena stranka in ustanova. Namen tožene stranke je dobičkanosen, namen ustanove pa dobrodelen. Namena se v danem primeru kvečjemu smiselno dopolnjujeta, vsekakor pa si ne nasprotujeta.

b) Ravnanje X. d. o. o. ni razlog za neveljavnost sklepa

26Z zvišanjem osnovnega kapitala je sicer X. d. o. o. dosegla takšno zvišanje svojega deleža v osnovnem kapitalu tožene stranke, da sedaj delež presega 90 % osnovnega kapitala. Zaradi tega ji je prirasla pravica, ki je prej ni imela: lahko izključi manjšinske delničarje (384. člen ZGD-1). Vendar pa je sklep izpodbojen le, če je delničar z uresničevanjem glasovalne pravice "poskušal pridobiti posebne ugodnosti na škodo ... drugih delničarjev, če je na podlagi sprejetega sklepa skupščine ta namen mogoče doseči" ". Tako glasi del 3. odstavka 395. člena ZGD-1.

27Že besedilo kaže na to, da mora delničar pri takšnem ravnanju ravnati z namenom, torej naklepom, saj ga izrecno navaja. Potrditev takšnega stališča je mogoče najti v samem besedilu še na drug način. Sklep skupščine mora biti takšen, da objektivno omogoča pridobitev posebne ugodnosti. Zakon pa zahteva še nekaj več: delničar mora ravnati tako, da poskuša pridobiti posebno ugodnost. Ravnati mora v zavestno in s ciljem, da bo dosegel posebno ugodnost, torej namerno.

283. odstavek 395. člena ZGD-1 je nastal kot prevod § 243 ods. 2 AktG. Slovenska literature o pomenu besedne zveze: "poskušal pridobiti posebne ugodnosti na škodo ... drugih delničarjev, če je na podlagi sprejetega sklepa skupščine ta namen mogoče doseči" doslej ni bilo. Nemška literatura pa v tej besedni zvezi vidi vsaj pogojni namen (pogojni naklep). Tako na primer Würthwein v: Spindler/Stilz, Kommentar zum Aktiengesetz, 3. Aufl. 2015, § 243 r. št. 204 (z navedbami dodatne literature) in Hüffer/Koch, Aktiengesetz, 13. Aufl. 2018, § 243 . št. 34 z navedbami dodatne literature). Tožena stranka pa ni ravnala s takšnim namenom. Ugotovljene okoliščine namreč ne kažejo na njegov obstoj.

29Na 26. skupščini tožene stranke (dne 31. 3. 2017) je bil sprejet sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala. Ni izkazano, da bi bil sklep o znižanju osnovnega kapitala sprejet zgolj zato, da bi potem lahko kasneje, 20. 11. 2017 večinski delničar X. d. o. o. s sklepom o zvišanju osnovnega kapitala dosegel 90 % presegajočo udeležbo v osnovnem kapitalu. Prvostopenjsko sodišče je celo ugotovilo, da sta sklep o znižanju osnovnega kapitala podprli obe tožnici. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je bil namen takšnega sklepa prenos zneska 2.163.823,43 EUR v kapitalske rezerve družbe in povečanje donosnosti kapitala. Teh ugotovitev, ki merijo na 3. in 4. odstavek 64. člena ZGD-1 v povezavi 2. in 4. točko 1. odstavka 230. člena ZGD-1, pritožba ne izpodbija.

30X. d. o. o. je povečanje osnovnega kapitala predlagala več kot pol leta po sprejetju sklepa o znižanju osnovnega kapitala; ta sklep je bil namreč sprejet 20. 11. 2017. Neposrednega časovnega sosledja med sklepoma o znižanju in zvišanju osnovnega kapitala ni, tako da niti iz časovnega sosledja ni mogoče sklepati na namen pridobitve posebne ugodnosti.

31Prav ima pritožba, da ni nobena od strank trdila, da je prišlo v poslovnem letu 2017 do prenove pritličja. To je, mimo trditev, ugotovilo prvostopenjsko sodišče v r. št. 31 prvostopenjske sodbe in sklepa.

32Ne glede na to ni mogoče X. d. o. o. očitati ničesar v zvezi z zvišanjem osnovnega kapitala. Zvišanje osnovnega kapitala je ukrep, o katerem odločajo delničarji sami. Takšnega ukrepa delničarju ni treba posebej utemeljevati z podjetniškimi razlogi. Drugače bi bilo, če bi bila izključena prednostna pravica do vpisa novih delnic; ta pravica pa ni bila izključena.

33Neutemeljen je tudi očitek, da je ravnala X. d. o. o. v dogovoru z A. A., ki naj bi namerno opustil vpis delnic v korist Ustanove B. B. (v ustanavljanju). A. A. očitata tudi ravnanje po navodilih X. d. o. o. Pritožnici s tem pravzaprav očitata X. d. o. o. in A. A. nedopustno in nemoralno (koluzivno) ravnanje v škodo tožnic (pritožba, str. 4). Jedro očitka je, da je A. A. namerno opustil vplačilo delnic v korist Ustanove B. B. (v ustanavljanju).

34Takšen očitek je neutemeljen. Dogovora med X. d. o. o. in A. A. prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, niti ne ravnanja po navodilih X. d. o. o. Pritožnici sta oboje sicer pavšalno zatrjevali, tožena stranka pa je takšen dogovor prav tako pavšalno zanikala. Podrobnejših trditev o vsebini domnevnega dogovora ali kakšnih drugih podrobnostih ni potem podala tožeča stranka nikoli. Prvostopenjskemu sodišču pritožnici nista očitali, da je spregledal kakšen dokaz, da je takšen dogovor obstajal. Pri tem pa je jasno, da bi kakršenkoli dogovor ostal brez posledic, celo če bi obstajal, saj A. A. niti ni smel pridobivati novih delnic v imenu Ustanove B. B. (v ustanavljanju). Isto velja tudi za trditve, da je A. A. ravnal v skladu z navodili tožene stranke. Omejitve, ki jih je imel A. A. na temelju sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II D 603/2001 z dne 1. 7. 2013 so bile takšne, da novih delnic za Ustanovo B. B. (v ustanavljanju) ni mogel pridobivati. Podrobnejša obrazložitev je že bila podana, in je zato pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Sicer pa zapuščinski postopek sploh še ni končan, česar pritožnici nista pozabili navesti v pritožbi. Do njegovega zaključka še ne more biti končno niti jasno, ali bo v oporoki zapisana volja glede ustanovitve ustanove sploh mogoče spoštovati že iz povsem pravnih razlogov, na primer zaradi neveljavnosti oporoke. Do zaključka dedovanja tudi z bivšim zapustnikovim premoženjem upravičenci še ne morejo razpolagati, niti ne vedeti, do kolikšnega deleža ali do katerih konkretnih predmetov so upravičeni, niti z njimi razpolagati. Pravzaprav pa morebitni dediči niti ne vedo, ali bodo sploh dedovali, ali ne. Velik del tukaj zapisanega je tožnicama poznan (pritožba, pod IV). A. A. v takšnih okoliščinah pač ni kršil svojih obveznosti tudi iz teh razlogov, saj niti še ni jasno, s katerim delom premoženja pokojnega B. B. bi lahko razpolagal tako, da bi pridobival delnice tožene stranke.

35Tožnici sta v pritožbi tudi navajali, da je tožena stranka izdala nove (kosovne) delnice po emisijski ceni 1 EUR. Trdili sta tudi, da je bila knjigovodske cena starih delnic bistveno višja. Razmeroma nizek emisijski znesek delnic ni, in niti ne more biti v vzročni zvezi z zatrjevano posledico. Ta pa je, da je X. d. o. o. pridobila delež v osnovnem kapitalu, ki presega 90 %. Tega bi lahko, glede na ugotovljena dejstva, pridobila tudi, če bi bil emisijski znesek enak računovodski, ali pa tržni vrednosti delnic. Le vplačani zneski bi bili drugačni. Nerazumljivo je, da to vprašanje pritožnici v svoji pritožbi celo izpostavljata.

36Izdaja delnic, če je bila emisijska cena res nižja od računovodske ali tržne cene, je kvečjemu koristila vsem delničarjem, ki so delnice vplačali. Vsakemu od delničarjev, ki so vpisali nove delnica, je koristila sorazmerno z velikostjo deleža. Koristila je torej tako pritožnikoma kot tudi X. d. o. o. Očitno je, da zgolj zaradi domnevno prenizke emisijske cene X. d. o. o. ni niti mogla pridobiti kakšne posebne ugodnosti in so vsi očitki v to smer na trhlih nogah.

37Kolikor pa sta pritožnici menili, da je bila zaradi domnevno prenizkega emisijskega zneska delnic prikrajšana Ustanova B. B. (v ustanavljanju), se to pritožnic nič ne tiče, saj nista bili prikrajšani sami. Skupščinski sklep se lahko pač izpodbija zato, ker je delničar pridobil posebno korist v zase ali za tretjega, ne zato, ker eden od delničarjev ni pridobil koristi, ki jo prinašajo nove delnice.

38Prizadeta ni bila niti tožena stranka. Delnic namreč ne sme izdati za emisijski znesek, ki bi bil nižji od nominalnega zneska (1. odstavek 173. člena ZGD-1). Lahko ga sicer za višji znesek, vendar pa to ni njena dolžnost; je zgolj pravica (2. odstavek 173. člena ZGD-1). Če je ne uporabi, se kapital sicer ne zviša v višini, kot bi bilo to sicer mogoče, kar pa ni protipravno - in celo niti ne pripelje do kakšnih negativnih podjetniških posledic. Odločitev o povečanju osnovnega kapitala je pač v rokah delničarjev. Tožnici tudi sicer glede kakšnega konkretnega prikrajšanja tožene stranke nista zatrjevali ni, kar bi kazalo na obstoj škode za toženo stranko.

III. ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER SKLEP O ZAČASNI ODREDBI

39Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep (2. točka 365. člena ZPP smiselno in 15. člen ZIZ).

40Pritožnici nista navedli nobenega posebnega razloga, zaradi katerega bi bilo nepravilno odločeno o predlogu za izdajo začasne odredbe.

41Prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo o predlogu za začasno odredbo. Tožeča stranka ni verjetno izkazala, da obstoji njena terjatev zoper toženo stranko (1. odstavek 272. člena ZIZ). Razlogi, zaradi katerih terjatev tožeče stranke ne obstoji, so že bili podani v prejšnjih delih te obrazložitve. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ostalimi razlogi prvostopenjskega sodišča.

IV. ODLOČITEV O STROŠKIH POSTOPKA

42Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, tožeča stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

43Povrniti pa mora stroške odgovora na pritožbo. Povrniti mora nagrado za delo odvetnika za odgovor na pritožbo (625 odv. točk; tar. št. 21 (1) v povezavi s tar. št. 18 OdvT), materialne stroške v višini 12,50 odv. točk (2 % od nagrade za delo odvetnika) in pa DDV od vsote. Tožeča stranka mora torej povrniti 356,98 €.

44Ker sta bili na strani tožeče stranke dve tožnici, mora vsaka od pritožnic povrniti polovico tega zneska (1. odstavek 161. člena ZPP), to pa je 178,49 EUR.

45Takšen znesek bo morala vsaka tožnic povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.