VSM Sodba IV Kp 27611/2017

I. Pritožba zagovornice obdolženega M. Š. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 96,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 27611/2017 z dne 18.5.2018 obdolženega M. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 304,90 EUR, ki jih lahko plača v desetih mesečnih obrokih po 30,41 EUR ter sodno takso v višini 80,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca Z. L. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 10.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti oziroma mu kazen odpusti, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornica v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanjem, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kaj naj bi bil razlog za napad obdolženca in zakaj šteje, da je bolj verjetno, da je obdolženi oškodovanca udaril brez razloga, kot pa iz razloga, ki ga je navedel obdolženec.

5Pritožba nima prav. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba povsem ustrezne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako tudi dokazno oceno o zagovoru obdolženca in izpovedbi oškodovanca ter presojo zakaj je verjelo izpovedbi oškodovanca, da ga je napadel obdolženec in zakaj ne obdolžencu, da je oškodovanca udaril v silobranu ter kateri izvedeni dokazi to potrjujejo (5. do 11. točka sodbe). Motiv kaj naj bi bil razlog, da je obdolženec napadel oškodovanca ni zakonski znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in tako tudi ne odločilno dejstvo, zato se sodišče prve stopnje z njim utemeljeno ni ukvarjalo.

6Isto bistveno kršitev pritožba uveljavlja tudi z navajanjem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zakaj šteje, da so bile oškodovančeve zaznavne sposobnosti ob primerljivi količini popitega alkohola močno okrnjene, obdolženčeve pa ne.

7Zatrjevana kršitev ni podana. Pritožba to kršitev utemeljuje z lastno oceno izvedenih dokazov, pri čemer prezre, da se obdolženec tekom postopka ni zagovarjal, da se svojega ravnanja zaradi količine popitega alkohola ne bi zavedal, kaj takega pa ne izhaja niti iz ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ima izpodbijana sodba tehtne in prepričljive razloge o krivdi obdolženca, kateremu se očita, da je kaznivo dejanje storil v obliki zavestne malomarnosti (12. in 13. točka sodbe), zato je drugačno navajanje pritožbe, ki te razloge pogreša in v tem vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, neutemeljeno.

8Zagovornica v pritožbi uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ki ga ne obrazloži, saj ne pove katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja, to pa ni razvidno niti iz obrazložitve pritožbe. Zato je uveljavljanje tega pritožbenega razloga povsem brez podlage.

9Pritožba neutemeljeno graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornice obdolženca dodaja:

10Bistvo pritožbe je ponavljanje zagovora obdolženca, da ga je oškodovanec prvi udaril, sam pa je oškodovanca udaril v silobranu. Po mnenju pritožbe je nelogično in življenjsko nesprejemljivo, da bi obdolženec brez razloga fizično napadel in poškodoval oškodovanca. Pritožba graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker je verjelo oškodovancu in priči V. L., čeprav je v njunih izpovedbah veliko neskladnosti.

11S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame obdolžencu. Dokazna ocena, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne temelji zgolj na izpovedbah oškodovanca in priče V. L., temveč se je sodišče prve stopnje o vrsti in načinu nastanka telesne poškodbe, ki jo je utrpel oškodovanec, prepričalo tudi na podlagi medicinske dokumentacije oškodovanca ter mnenja izvedenca medicinske stroke mag. M. B.. Pritožba, ki ponavlja zagovor obdolženca, da je kritičnega dne oškodovanec prvi udaril obdolženca v predel desnega očesa in mu pri tem malo presekal še arkado, prezre, da takšnega zagovora obdolženca ne potrjuje poškodobeni list UKC Maribor z dne 20.3.2017 ob 22:19 uri. Iz njega namreč ne izhaja, da bi obdolženec zdravniku kirurgu sploh omenjal poškodbo ali bolečino desnega očesa, medtem ko je v predelu desne obrvi bila vidna le odrgnina. Zagovor obdolženca, da je v nadaljevanju oškodovanca udaril s pestjo v predel obraza v silobranu, torej da bi s tem preprečil in prehitel udarec (napad) oškodovanca, pa je s prepričljivimi in tehtnimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je namreč sledilo izpovedbi priče V. L., ki je kljub manjšim neskladjem v izpovedbi (kolikokrat je obdolženec udaril oškodovanca v predel obraza oziroma ga je sunil, potisnil), prepričljivo povedala, da je videla obdolženca, ki je odvrgel kolo ob oškodovancu in ga boksnil oziroma udaril v predel obraza, zaradi česar je oškodovanec padel, ni pa videla, da bi oškodovanec udaril obdolženca. Z navedenim pa je ovržen zagovor obdolženca, da je bil napaden s strani oškodovanca, zato tudi nadalje ni moč razpravljati o silobranu, kot ga, na podlagi lastne ocene izvedenih dokazov ter zagovora obdolženca, vidi njegova zagovornica.

12Izpovedbi oškodovanca in priče V. L. pa sta podprti tudi z medicinsko dokumentacijo ter mnenjem izvedenca medicinske stroke mag. M. B., ki je zaključil, da je nastanek opisane poškodbe možen na način, kot ga je opisal oškodovanec. Kar zadeva padca oškodovanca je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo priči V. L. in nenazadnje obdolžencu, ki je povedal, da je po udarcu oškodovanca v predel obraza, slednji padel nazaj na hrbet in ne naprej na roke. Drugačna izpovedba oškodovanca pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne pomeni, da mu ne gre verjeti, ampak da je to pripisati njegovi močni vinjenosti, ki izhaja tudi iz medicinske dokumentacije ter časovni oddaljenosti od dogodka. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pri čemer je utemeljeno obrazložilo katere okoliščine so bile odločilne za ugotovitev, da je obdolženec kaznivo dejanje storil v obliki zavestne malomarnosti (sodba str. 8). Pritožba, ki poskuša prepričati, da se obdolženec zaradi vinjenosti ni zavedal svojega ravnanja, prezre, da to iz zagovora obdolženca ne izhaja, prav tako ne iz okoliščin, saj se je obdolženec kritičnega večera brez težav vozil s kolesom za oškodovancem in nato še do svojega sina ter se spomnil spremljajočega dogajanja (navzočih žensk v bližini). Pritožba, ki tudi v preostalem podaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov in se sklicuje, da oškodovančev prvotni napad na obdolženca izvira iz spora izpred več let ter nadaljnjimi, da se oškodovanec zaradi količine popitega alkohola ne spomni, da je obdolženca prvi udaril, pa zgoraj pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ne morejo omajati.

13Iz navedenih razlogov in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

14V skladu z določilom člena 386 ZKP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov za spremembo tega dela sodbe v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro vrste in višine kazni ter mu izreklo primerno sankcijo opozorilne narave. S tem izrekom v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj ga ocenjuje kot primernega in pravičnega.

15Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7111, 71113, 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca in zapletenosti obravnavane kazenske zadeve.