VSK sklep Cp 1030/2010

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I ugotovilo, da v vlogi predlagateljev postopka namesto pokojnega I. U. nastopajo njegovi zakoniti dediči A. N. U., M. U., R. U., D. U. in N. U.. Pod točko II je pod točko 1. za potrebe nepremičnin s parc. št. 591/3 in 591/1 k.o. S., ki sta last predlagatelja, do nepremičnine s parc. št. 520/3 k.o. S. ustanovilo nujno pot, ki v širini cca 3 metre in dolžini cca. 65 metrov poteka od javne poti s parc. št. 814 k.o. S. preko severovzhodnega dela parc. št. 518/6 iste k.o. ter v nadaljevanju od javne poti s parc. št. 518/5 k.o. S. preko nepremičnine s parc. št. 518/4 iste k.o., last nasprotne udeleženca S. K., s smeri severozahod in nato naprej preko nepremičnine s parc. št. 522/2 iste k.o. last nasprotnih udeležencev I. F. in D. S., jugozahodno od tam stoječega gospodarskega poslopja in stanovanjske hiše ter se nato čez cca. 10,5 metra od parcelne meje s parcelo št. 518/4 iste k.o. najprej lomi proti severozahodu, nato čez cca. 5 metrov proti severu in čez cca. 5 metrov proti severovzhodu, nato pa v tej smeri z zahodno stranico poteka do točke na nepremičnini s parc. št. 520/3 iste k.o., ki je od tromeje s parcelo številka 522/2 in 518/9 iste k.o. oddaljena cca. 2,5 metra, z vzhodno stranico pa do nepremičnine s parc. št. 518/9 k.o. S., last S. K., in s skrajnim severovzhodnim delom preko te nepremičnine, do parcelne meje s parcelo št. 520/3 k.o. S., vse v po naravi vidni poti. Pod točko 2 je sklenilo, da se opisana nujna pot ustanovi za potrebe vsakodnevnega dostopa in dovoza z vsemi prevoznimi sredstvi do nepremičnine parc. št. 591 k.o. S. ter stanovanjske stavbe in gospodarskega objekta na parceli št. 591/3 k.o. S. in v preostalem predlog zavrnilo. Pod točko 3 je odločilo, da je skica izvedenke geodetske stroke M. K. o poteku nujne poti z dne 29.1.2009 sestavni del sklepa in pod točko 4 odločilo, da so za dovoljeno nujno pot predlagatelji dolžni nerazdelno nasprotni udeleženki I. F. plačati nadomestilo v višini 409,54 EUR, nasprotnemu udeležencu D. S. pa nadomestilo v višini 1.638,14 EUR, oboje v roku tridesetih dni po pravnomočnosti sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih trpijo predlagatelji, ki so dolžni nasprotnemu udeležencu D. S. povrniti njegove stroške, ki jih je sodišče odmerilo na znesek 606,25 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, višji stroškovni zahtevek nasprotnega udeleženca pa je zavrnilo. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je dejstvo, da parceli št. 591/1 in 591/3 k.o. S. nimata povezave z javnim potnim omrežjem, nesporno. Ugotovilo je tudi, da se ustanovitev nujne poti predlaga zaradi redne rabe navedenih nepremičnin, saj je predlagatelj M. U. izpovedal, da bi hišo radi popravili, zato da bi lahko kateri izmed predlagateljev živel v njej. S pomočjo, v postopku imenovanega sodnega izvedenca gradbene stroke F. P. je ugotovilo, da sta variantna dostopa, za katera je prvi nasprotni udeleženec zatrjeval, da sta primerna in da ustanovitev nujne poti zato ni potrebna, možna le ob prekomernih stroških in da je izpolnjen tudi drugi pogoj za ustanovitev nujne poti po 88. členu SPZ. Nadomestilo po tretjem odstavku 89. člena SPZ je določilo s pomočjo izvedenca, ki je pojasnil, da sedaj oblikovana metodologija ugotavljanja odškodnine bazira na izhodiščni tržni vrednosti zemljišča.

Proti temu sklepu se pravočasno po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje prvi nasprotni udeleženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, naj njegovi pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da predlog za ustanovitev nujne poti zavrne, podrejeno pa da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Najprej napada izrek sklepa v delu, kjer sodišče navaja, da so parc. št. 591/3 in 591/1 k.o. S. last predlagatelja, kar ne ustreza dejanskemu stanju, ker sodišče ni navedlo, kdo izmed predlagateljev je lastnik navedenih parcel. Izrek je zato nesklepčen, tak je pa tudi zato, ker je v njem navedeno, da se nujna pot ustanovi do nepremičnine s parc. št. 520/3 k.o. S., ni pa navedeno, kdo je lastnik te parcele. Sodišče je kršilo tudi materialno pravo. Nujno pot je namreč določilo v nasprotju z 88. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Dejstvo je namreč, da ima parcela št. 591/1 in tudi parcela št. 520/3 k.o. S., ki je last predlagateljev, povezavo z javno potjo, ki se nahaja na parceli št. 798 in se v nadaljevanju priključi na javno pot parc. št. 794 k.o. S.. Parcela št. 520/3 namreč meji na parcelo št. 794, ki je javna pot in vse to dokazuje, da imajo predlagatelji neovirano možnost dostopa s svojih nepremičnin do javne ceste in zato ni zakonskih pogojev za dovolitev nujne poti. Citira sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 4621/2008 z dne 13.5.2009. Sklep temelji tudi na zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je sodišče dovolilo nujno pot v širini cca 3 metre, kar je v nasprotju z dejanskim stanjem. Že iz zapisnika o naroku na kraju samem izhaja, da je največja širina poti 2,65 metra, in da v tem delu pot omejuje zid ter žičnata mreža, pri čemer je takoj za mrežo strma brežina. Tu je praktično celotna širina, ki bi omogočala prevoze, zgolj 2,65 metra. Izvedenec je tudi v poročilu navedel, da se za cestna telesa - vozila upošteva še obojestranska pasova širine 1 meter, kar pomeni skupna širina 5 metrov in nujna pot, kot jo je sodišče ustanovilo, ne ustreza dejanskemu stanju na terenu in v takšnem obsegu, kot jo je določilo sodišče, ne more obstajati. Sodišče je v točki 2 izreka tudi navedlo, da se nujna pot ustanovi za potrebe vsakodnevnega dostopa in dovoza z vsemi prevoznimi sredstvi, kar pa je v nasprotju z listinami in zapisniki, ki se nahajajo v spisu. Izvedenec je povedal, da zgrajena cesta, po kateri naj bi potekala nujna pot, dovoljuje samo prevoze z osebnimi avtomobili in lažjimi tovornimi vozili. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo vse pripombe nasprotnega udeleženca zoper izvedensko mnenje. Izvedenec sploh ni ocenil stroškov izgradnje poti, ki naj bi potekala od nujne poti do hiše predlagateljev, sodišče pa mu je sledilo, kljub temu da ni napravil natančen obračun ob upoštevanju pravilnih izmer, upoštevanju terena in s tem potrebnih gradbenih posegov. Vsi izračuni v izvedenskem mnenju so pavšalni, kar se nanaša tudi na izračune glede izgradnje variantnih poti. Sodišče je tudi navedlo, da je predlagana nujna pot za 14.000,00 EUR ugodnejša od prvega cenejšega variantnega dostopa, kar pa ni res in je strošek, ki odpade na posameznega predlagatelja, glede na to da jih je pet, zanemarljiv. V nasprotju z gornjimi ugotovitvami je tudi navedba sodišča, da je prednost predlagane nujne poti v tem, da niso potrebni nikakršni gradbeni posegi na tujem zemljišču, naprava podaljška dostopa po lastnem zemljišču pa bi bila izključna tehnična in finančna skrb predlagateljev. Vsakršno razpravljanje o izračunu stroškov izgradnje poti je torej nepotrebno. V obrazložitvi sklepa je sodišče navedlo, da nasprotna udeleženca nista ponudila tehtnih razlogov za nasprotovanje ustanovitvi nujne poti, kar pa ne ustreza dejanskemu stanju, saj je nasprotni udeleženec navedel, da ji nasprotuje zato, ker se bodo posledice voženj odražale na njegovem stogu, saj dve podporni koloni stojita tik ob vozišču, o čemer se je lahko sodišče prepričalo tudi na ogledu. Nasprotni udeleženec je tudi pripomnil, da je bil del nujne poti zgrajen z nasutjem materiala, in to na najožjem delu, zaradi večje frekvence vozil, kot tudi tovornih vozil za potrebe gradnje stanovanjske hiše, pa pot tega ne bo prenesla. Sodišče je na te argumente odgovorilo z obrazložitvijo, da je že laiku jasno, da po predlagani trasi nujne poti ni mogoče voziti z večjo hitrostjo in da bo zaradi pomanjkanja denarnih sredstev obnova hiše predlagateljev potekala počasi. Kaj je s tem utemeljevalo, mu ni jasno. Pokojni predlagatelj ni nikoli izrazil želje, da bi se udeležil gradnje ali pa sofinanciranja poti, in to kljub temu, da je videl, da se pot gradi, sodišče pa jo je ustanovilo kljub temu, da izvedenec na izrecno vprašanje ni znal odgovoriti o posledicah povečane frekvence voženj po nujni poti. Prav tako ni sodišče upoštevalo navedb in predlaganega dokaza z zaslišanjem predsednika Krajevne skupnosti S., ki naj bi dokazoval, da namerava krajevna skupnost v kratkem sanirati poljsko pot, ki poteka po parceli št. 798 k.o. S. in je javno dobro, ki meji na parcelo št. 591/1 in 520/3 k.o. S., last predlagateljev in pri tem navedlo, da mora pri odločanju izhajati iz trenutnih razmer in se ne more opirati na bodoča negotova stanja. S tem se ne strinja, saj gre tudi v primeru predlagateljev za bodoča negotova stanja v zvezi z nameravano gradnjo hiše. Za dostop do svoje parcele lahko predlagatelji uporabljajo dostop tako, kot je dostopal pokojni predlagatelj, to je po poljski poti na parceli št. 798 k.o. S., ta pot se zarašča, sicer pa je javno dobro, po katerem poteka navedena pot, široko 5 metrov in bi se lahko pot z majhnimi stroški sanirala brez poseganja v tuje zemljišče. Napačno je sodišče določilo tudi nadomestilo. V poročilu izvedenec ni upošteval, da je omenjeno zemljišče v bistvu del dvorišča k gospodarskemu objektu in stanovanjski hiši in da se pot konča z dvoriščem k gospodarskem objektu na parceli št. 520/9, kar ugotavlja tudi pri ogledu na kraju samem. Prav tako ni upošteval dosedanjih vlaganj v izgradnjo ceste. Na naroku je sicer pojasnil, da metodologija, ki se sedaj uporablja za izračun odškodnine, ne odgovarja na vprašanje, kaj se dogaja z vlaganji na terenu, vendar bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da je nasprotni udeleženec sam zgradil pot. Je pa zgolj sledilo izvedencu in ni upoštevalo, da je pot že zgrajena, kar je potrebno tudi ovrednotiti, kot izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3266/2009 z dne 27.1.2010. Sodišče bi moralo upoštevati vse njegove pripombe dane tekom postopka, zlasti pa izvesti predlagani dokaz s postavitvijo novega izvedenca, ki bi odgovoril na vsa odprta vprašanja. Njegovo utemeljeno grajo, da mu ni bila omogočena udeležba na ogledu kraja samega, je zavrnilo z utemeljitvijo, da je bilo z njegovo udeležbo na naroku samem to sanirano. Temu gre oporekati, saj je izvedenec poročilo izdelal brez njegovega sodelovanja, na pripombe in vprašanja pa ni zadovoljivo odgovarjal. Vse ocene v poročilu so bile pavšalne, brez kakršnekoli dejanske podlage. Po zadnjem opravljenem naroku v času izdelave pisnega sklepa je nasprotni udeleženec tudi ugotovil, da obstajajo razlogi za izločitev sodnika oz. sodišča in prenos pristojnosti na drugo sodišče. Ugotovil je namreč, da je na okrajnem sodišču U. T., in sicer kot strokovna sodelavka na civilnem oddelku sodišča, ki je v sorodstvenem razmerju s predlagatelji. Dvomi v nepristranskost odločitve sodišča. Meni, da je sodišče s tem bistveno kršilo določbe ZPP, zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar je imelo za posledico napačno uporabo materialnega prava.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in pravilno uporabo materialnega prava (350. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pritožbeni očitki o storjenih bistvenih postopkovnih kršitvah niso utemeljeni. V izreku izpodbijanega sklepa je navedena identifikacija parcel, po katerih nujna pot poteka, glede njenega natančnejšega poteka je podano tudi sklicevanje na sicer po tej trasi vidno pot, in odločeno, da je sestavni del skupaj z opisanim potekom nujne poti tudi skica izvedenke geodetske stroke M. K.. Identifikacija parcel je zadostna, povsem jasno pa je, da je tudi zadoščeno pogoju glede identifikacije lastnika parc. št. 591/3 in 591 k.o. S., saj je ugotovljeno, da so v postopku namesto predlagatelja vstopili njegovi dediči, zapuščinski postopek po pokojnem I. U. pa v času, ko je sodišče prve stopnje odločalo, še ni bil končan (skupnost dedičev). V postopku ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, sklep ima glede tega na strani 5 pravilne razloge, na katere se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče zato sklicuje, v pritožbi navedeni pomisleki v nepristranost sodišča, ker naj bi bila na sodišču zaposlena strokovna sodelavka, ki je v sorodstvu s predlagatelji, nimajo relevantnega pomena, saj je o tem sodišče prve stopnje odločilo s sklepom z dne 23. 9. 2010.

Kar se tiče dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da parceli št. 591/1 in 591/3 k.o. S. nimata povezave z javnim potnim omrežjem, nato pa je ugotavljalo, kakšni bi bili stroški izgradnje poti po variantnih dostopih v primerjavi z dostopom preko predlagane trase nujne poti in izgradnjo poti po zemljišču predlagateljev le v „podaljšku“. Z ogledom kraja samega in s pomočjo izvedenca gradbene stroke F. P. je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta oba variantna dostopa, ki ju je predlagal nasprotni udeleženec (na listovni št. 49 označena z rjavo in modro barvo), glede gradbenih posegov zelo obsežna in zahtevna zaradi dolžin in terenske razgibanosti. Glede prvega variantnega dostopa je ugotovilo, da bi razen tega moral segati tudi na parcelo št. 585/1 k.o. S., ki je v lasti tretje osebe – P. V.. Ugotovilo je, da zaradi strmega terena in višinske razlike pri krajšem (rjavem) variantnem dostopu okvirni stroški izgradnje znašajo 26.600,00 EUR, pri drugem variantnem (modrem) dostopu pa 46.200,00 EUR. Na drugi strani je izvedenec okvirni gradbeni izračun za ureditev dostopa od konca kolovoza (po katerem je predlagana nujna pot) do hiše predlagateljev ocenil na okvirno višino 12.600,00 EUR. Ker je sodišče okvirne izračune upoštevalo pri vseh dostopih, gre za primerljive podatke in pritožba ni utemeljena v delu kjer napada natančnost izračunov, utemeljeno pa opozarja, da je bilo v zadevi materialno pravo napačno uporabljeno.

Pogoje za dovolitev nujne poti določa Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 88. členu. Le-ta določa, da sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne povezave z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Predlog za dovolitev nujne poti v obravnavanem primeru je po mnenju sodišča prve stopnje utemeljen, ker je cenovno ugodnejši, na zemljišču nasprotnega udeleženca tudi niso potrebni nikakršni gradbeni posegi, poti ni potrebno niti utrjevati. Gre za temeljni argument sodišča za ugoditev predlogu v obravnavani zadevi, ki pa ne vzdrži materialnopravne presoje, saj je v zadevi, po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da v naravi obstaja možnost, da bi si predlagatelji zgradili povezavo z javno cesto izključno preko svojih nepremičnin. V postopku, kakršen je obravnavani, je potrebno izhajati iz tega, da je nujna pot omejitev lastninske pravice v obliki posebne stvarne služnosti, ki se ustanovi prisilno s pravnomočno sodno odločbo, in na drugi strani upoštevati dejanske ugotovitve vsakega posamičnega primera, iz katerih pa v obravnavani zadevi izhaja prav to, da imajo predlagatelji možnost, da si pot zgradijo po svojem zemljišču, da pri graditvi poti, ki poteka po zemljišču nasprotnega udeleženca, pravni prednik predlagateljev tudi na poziv ni hotel sodelovati in da je do hiše, ki jo predlagatelji želijo obnavljati, njihov pravni prednik vedno dostopal peš. Pravni vidik ureditve nujne poti zahteva restriktiven pristop, določila, ki jo urejajo (88. člen SPZ in nasl.), so del sosedskopravnih norm in lastnika po eni strani omejujejo po drugi strani pa mu omogočajo normalno izvrševanje njegove lastninske pravice. Ni sporno, da si je prvi nasprotni udeleženec na svojem zemljišču – solastni parceli št. 522/2 k.o. S. izgradil pot, vendar se je tako odločil kot (so)lastnik zemljišča, zavestno je na svojem zemljišču napravil „privaten kolovoz“, ki poteka mimo njegovega gospodarskega poslopja in hiše do garaže S. B.. Takšno njegovo ravnanje pomeni izvrševanje lastninske pravice, kot to določa 37. člen SPZ in pomeni pozitivni vidik lastninske pravice. Nujna pot, kot je predlagana, pa pomeni njen negativni vidik – njeno omejitev, in ni moč reči, da je prednost njene dovolitve napram možnosti, ki jo imajo predlagatelji z zgraditvijo lastne poti, v tem, da na njegovem zemljišču niso potrebni nikakršni dodatni gradbeni posegi in dodatno utrjevanje zemljišča, saj se na ta način njegova lastninska pravica ne obravnava enako kot (so)lastninska pravica predlagateljev, na podlagi katere bi si pot lahko uredili prek svojih zemljišč. Za pravilno odločitev v tem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zato upoštevati, da je na predlagateljih, da dokažejo, da je podan osnovni pogoj za dovolitev nujne poti v smislu 88. člena SPZ. V postopku bo zato potrebno ugotoviti, kaj zanje realno predstavlja, če bi si pot zgradili izključno po svojem zemljišču do parc. št. 591/3 k.o. S.. Šele to notranje razmerje (ureditev lastne poti v primerjavi z vrednostjo nepremičnine, do katere naj bi nujna pot potekala) bo namreč pravi pokazatelj nesorazmernosti stroškov ureditve poti po lastnem zemljišču oziroma potrebnosti posega na tuje zemljišče.

V kolikor bo sodišče prve stopnje po dopolnjenem postopku ugotovilo, da je temeljnemu pogoju za dovolitev nujne poti zadoščeno bo moralo odločiti o nadomestilu za dovoljeno nujno pot v smislu tretjega odstavka 89. člena SPZ in pri tem upoštevati, da so pravni zaključki v domeni sodišča, ne pa izvedenca. Po mnenju pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno opozarja, da je potrebno v tem postopku pri odločanju o višini nadomestila upoštevati, da je pot preko služečega zemljišča že zgrajena, kar je zato tudi potrebno ovrednotiti in pri odločanju o višini nadomestila upoštevati. Pot je namreč napravil prvi nasprotni udeleženec, vsebinsko gre za predlog za dovolitev uporabe „narejene poti“ in stroškov, ki jih je imel z njeno izgradnjo in vzdrževanjem, ni moč preprosto zanemariti. Zgolj ocena prikrajšanja na služečem zemljišču zato v konkretnem primeru ne odraža realne vrednosti nadomestila. V tej zvezi je sicer neutemeljen pritožbeni očitek, da izvedenec ni znal odgovoriti na posledice povečanih frekvenc voženj, sklep ima v zadnjem odstavku na strani 7 o tem potrebne razloge in se v izogib ponavljanju nanje pritožbeno sodišče povsem sklicuje. Bistveno je, da je izvedenec ugotovil in sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da tej ugotovitve ne bi upoštevalo, da zaradi povečane frekvence uporabe sedaj obstoječega kolovoza ne bi bilo potrebno dodatno utrjevati. Sodišče je na ogledu kraja samega tudi ugotovilo, da je stanovanjska hiša prvega nasprotnega udeleženca od trase precej odmaknjena in je vsakršen nastanek škode na tem objektu zaradi povečane uporabe že obstoječe poti izključen. Pritožbene trditve, da se bodo posledice voženj odražale na stogu nasprotnega udeleženca, nimajo podpore v ugotovitvah izvedenca, po mnenju pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje tudi pravilno opredelilo do dopisa Krajevne skupnosti S. z dne 4.1.2010 glede na to, da je ugotovilo, da se je v preteklosti že večkrat pristopilo k sanaciji poljske poti in je tudi pravilno pojasnilo, da je nujna pot po svoji naravi začasen, in ne trajen poseg v nepremičnino.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje gornja napotila upoštevati, predvsem pa pri odločanju izhajati iz v tem sklepu večkrat poudarjenega načela o nujnosti restriktivnega pristopa ko gre za vprašanje dovolitve omejitve lastninske pravice. Ta je nujen v vseh fazah postopka, kar bo, če bo prišlo tudi do odločanja o obsegu nujne poti potrebno upoštevati tudi pri določitvi njene širine (ni mogoče mimo tega na kar opozarja pritožba in v postopku ni prerekano, ugotovljeno pa je tudi z izvedencem, da je pot na najožjem delu široka 2,65 metra), prevoznih sredstev (izvedenec je pojasnil, da lahko po tej poti peljejo vsi traktorji in tudi manjši kamioni, predlagatelj je zaslišan kot stranka povedal, da zadošča, če sodišče dovoli vožnjo s traktorjem s prikolico oz. poltovornjakom) in dejstva, da jo predlagatelji po trditvah potrebujejo za obnovo hiše, ki bo potekala počasi (časovni vidik ).

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče na utemeljeno pritožbo prvega nasprotnega udeleženca izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ker so nasprotni udeleženci v sporu enotni sosporniki (196. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) je sklep razveljavilo v celoti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih prvi nasprotni udeleženec ni priglasil.