VSK Sodba II Cpg 137/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 2.111,12 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da obstoji izločitvena pravica tožeče stranke na denarni terjatvi v višini 1.004.917,84 EUR (I. točka izreka), zato je toženi stranki naložilo, da ji navedeni znesek plača, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2018 dalje (II. točka izreka). Poleg tega je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 15.628,87 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Svojo odločitev je utemeljilo na ugotovitvi, da obravnavana terjatev, ki se nanaša na izgradnjo treh tovarn obutve v A.¹, ni bila upoštevana v otvoritveni bilanci stanja na dan 1.1.1993. Zato je ta terjatev prešla v last in upravljanje tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 6. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO).

2Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Zatrjevala je, da naj bi v odgovoru na tožbo navedla, da je imela do R. dve terjatvi iz a. projektov: po projektu F. in E B. in po projektu B.S. Obravnavano plačilo je iz obeh terjatev, zato je sodišče priznalo izločitveno pravico v previsokem znesku oziroma iz neuveljavljene terjatve, ni pa obrazložilo, zakaj je štelo, da je terjatev nastala na podlagi samoupravnega sporazuma, z dne 11.10.1981. Tožba je bila nesklepčna v delu, ko temelji na samoupravnem sporazumu brez nobene številke oziroma opredelitve višine terjatve. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je navkljub temu, da je tožena stranka v stečajnem postopku in brez zaposlenih, na drugi strani pa tožeča stranka z nekaj 10 visoko kvalificirano zaposlenimi, in ker je navkljub ugovoru, da so iztekli vsi roki za hrambo listin, izvajalo samo listinske dokaze in zavrnilo zaslišanje prič, češ da se ne bi spomnile podrobnosti „računovodskih argumentov“. „Zavržno je zavrniti toženi stranki dokaz, da bi lahko z navedbami priči izpovedala ne samo koliko je bilo plačano v letih izterjave od 1981 do 2016 s strani tožene stranke tretjim, ampak predvsem glavnino stroškov, ki jih predstavljajo koristno opravljene ure osebja“, ki so se ukvarjali z izterjavo terjatev do R. in njegovih dolžnikov. ZFPPIP v 22. členu ne predvideva izločitvene pravice na denarju, sodišče pa se ne opredeli do materialnopravnega vprašanja, da če dolžnik neupravičeno poravna terjatev tretjemu, potem upnik nima izločitvene pravice na denarnem izkupičku tretjega. Zato bi morala tožeča stranka tožiti R., zahtevek pa bi bilo potrebno zavrniti tudi, ker ni pasivne legitimacije. Sodišče ni preverilo, kdaj je R. nakazal del dveh terjatev toženi stranki, s čemer terjatev ugasne in je neobstoječa. Uredba o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance (v nadaljevanju: Uredba) ne določa, da je treba terjatve iz poslovanja v Republiki Sloveniji „specificirati z vrednostmi in popravki“, kot je to potrebno pri domačih terjatvah do kupcev, ali pri tujih terjatvah skladno. Zadošča prepis vrednosti iz bilance stanja 31.12.1992, ki pa je ni med dokaznimi listinami in je bila ključna. Zato je tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem priče Z.Ž, ki bi kot nekdanja direktorica FRS lahko potrdila, da so bile terjatve do R. v bilanci stanja 31.12.1992 ovrednotene z 0 in v tej vrednosti upoštevane v otvoritveni bilanci pod zaporedno številko 63. Sodišče pa je namesto tega ugotavljalo, kaj piše pod zaporedno številko 65. Ignoriralo je izjavo priče S.D. nekdanjega predsednika uprave tožene stranke, da so predstavniki tožeče stranke poznali problematiko vtoževane terjatve še pred letom 2016, da so soglašali, da je bila upoštevana v programu lastninskega preoblikovanja, in da pripada toženi stranki, da je bilo mnenje tožeče stranke, da je ničvredna, zato je tožeča stranka ni sprejela kot zavarovanje za dano posojilo toženi stranki. Sodišče ne bi smelo prezreti 7. člena ZZLPPO, ki nalaga upravičencu iz 6. člena, da takoj uveljavlja zahtevke in naslova oškodovanja družbenega premoženja. Sodišče ne pozna osnovnih računovodskih predpisov. Če je oblikovan popravek terjatve ali je terjatev „razhodovana“, oslabljena ali odpisana, ne gre za skrito premoženje. Več razlogov je toženi stranki narekovalo, da se terjatev do R., zaradi dolgoletne neizterljivosti ovrednoti z vrednostjo 0. Zavrnilo je dokazni predlog tožeče stranke za imenovanje izvedenca, ki bi „z računovodskega vidika preveril, ali je bilo ravnanje tožene stranke, kot je opisano zgoraj, res takšno in utemeljeno ali ne“. Kršilo je tudi načelo kontradiktornosti, saj je pooblaščenec tožene stranke na naroku zaprosil za daljši rok za odgovor na vlogo tožeče stranke, ki jo je prejel 6 dni pred obravnavo, in sicer za dve zadevi, za kateri ni imel dovolj časa, da bi jih skupaj s stečajno upraviteljico pregledal. Ena od teh je povezana s povračilom potrebnih stroškov, ker je tožeča stranka v tej vlogi „smiselno“ ugovarjala, da bi imela tožena stranka vse pravne možnosti, da uveljavlja vračilo vloženih sredstev. Dokumentacije o takšnih stroških pa v šestih dneh ni mogla tožena stranka pridobiti. Kršen je bil tretji odstavek 286. a člena ZPP, ker rok za odgovor ne sme biti krajši od osmih dni. Sodišče je na več mestih sklepalo brez trditvene podlage, tako je ugotavljalo, da investitor pogodbenih obveznosti ni izpolnil prostovoljno, zato je R. začel sodne postopke zoper investitorja in njegove pravne prednike. Tožena stranka je sodišče pozivala tudi k logičnemu razmišljanju, saj bi tožena stranka morala po izpodbijani sodbi plačati 1 mio dolarjev, ker je domnevno skrila svojo terjatev, za katero bi morala izdati 0 dodatnih delnic. Imeti bi morala možnost, da v primeru neuspešne pravde dokazuje vse stroške, katere tožena stranka ocenjuje na 100.000,00 EUR in bi v vsakem primeru morala nekaj dobiti.

3Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, pritrdila razlogom prvostopenjskega sodišča in med drugim izpostavila, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je zaradi spornosti terjatve in glede na državo, kjer jo je potrebno uveljavljati, veliko let pred pripravo lastninskega preoblikovanja odpisala to terjatev. Predlagala je njeno zavrnitev.

4O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih (ZS) na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. SU 1386/2018, z dne 9.7.2018, prenesena v reševanje z Višjega sodišča v Ljubljani na tukajšnje sodišče.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, ne takšnih, kot jih očita pritožba, pa tudi ne nobene kršitve, na katero je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tako prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti, ker toženi stranki na naroku glavne obravnave ni omogočilo, da odgovori na zadnjo pripravljalno vlogo tožeče stranke v nadaljnjem 8 dnevnem roku. Najprej je potrebno zapisati, da tožena stranka ni izvedela za pomen dokumentacije „o potrebnih stroških“² šele takrat, ko je tožeča stranka v svoji zadnji pripravljalni vlogi nekaj o njih zapisala, saj je tožena stranka te stroške omenila že v svoji prvi pripravljalni vlogi, z dne 5. 2. 2018 (list. št. 29), vendar zgolj pavšalno, ne da bi trditve v zvezi z njimi določno podala, izkazala in te stroške ustrezno oblikovala kot svojo protiterjatev. Za toženo stranko torej ti stroški niso bili neko novo, do tedaj neznano dejstvo, za katero bi potrebovala čas, da v zvezi z njim postavi določne ugovorne trditve.³ Zato se tožena stranka ne more sklicevati, da ni imela dovolj časa, da bi „zbrala vse informacije in v arhivu poiskala dokumente o takšnih stroških“. Osemdnevni rok iz tretjega odstavka 286.a člena ZPP, na katerega se pritožba sklicuje, pa je tudi sicer določen za primere, ko sodišče strankam pred ali med glavno obravnavo ali pa po prejemu pripravljalne vloge naloži, da odgovorijo na navedbe nasprotne stranke, kar pa ni bila procesna situacija v obravnavani zadevi. Postopanje sodišča torej ni bilo tisto, ki je toženi stranki odvzelo pravico oziroma možnost, da postavi trditve v zvezi s stroški. Ker konkretiziranih trditev o stroških izterjave tožena stranka torej ni oblikovala, se tudi dokazi v zvezi s temi stroški niso mogli izvajati. Zato je tudi pritožba, ki graja odločitev sodišča, da je zavrnilo dokaz z zaslišanjem „prič“, ki bi po navedbah pritožbe izpovedale glede teh stroškov, neutemeljena. Ocena stroškov, ki jo je v višini 100.000,00 EUR tožena stranka postavila šele v pritožbi, pa je⁴ nedopustna pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7Pritožba izkrivljeno povzema razloge, zaradi katerih naj bi prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje prič. Prvostopenjsko sodišče je namreč jasno zapisalo, da jih ni zaslišalo, ker vsa pomembna dejstva izhajajo že iz listinske dokumentacije (na strani 8. in 9. izpodbijane sodbe). Problem časovne oddaljenosti je prvostopenjsko sodišče navedlo le kot dodatni razlog za svojo odločitev. S tem, da izvedba dokazov z zaslišanjem prič⁵ ni bila potrebna, ker so vsa odločilna dejstva izhajala že iz listin, soglaša tudi pritožbeno sodišče⁶. Na takšno odločitev ne morejo vplivati niti večkrat izpostavljene pritožbene trditve, da je bila tožena stranka pri pripravi svoje obrambe kadrovsko podhranjena v razmerju do tožeče stranke, in da so potekli vsi roki za hrambo „listin“. Pritožba tudi ne zatrjuje, da je v postopku navajala, da naj bi imela ključno listino⁷ v posesti tožeča stranka, in da bi zato moralo sodišče od slednje zahtevati njeno predložitev (v skladu s prvim odstavkom 227. člena ZPP). Uspešno se tudi ne more sklicevati na kršitev, ki naj bi bila storjena z zavrnitvijo dokaznega predloga za imenovanje izvedenca, katerega sama ni predlagala, ampak je tak predlog podala tožeča stranka.

8Ko pritožba ugovarja pasivno legitimacijo tožene stranke, in zatrjuje, da naj bi terjatev z izpolnitvijo ugasnila, izhaja iz predpostavke, da naj bi tožeča stranka zahtevala ugotovitev izločitvene pravice na terjatvi do R. d.o.o.. V zvezi s tem je potrebno zapisati, da iz 1. točke tožbenega predloga dovolj jasno izhaja, da tožeča stranka vtožuje ugotovitev izločitvene pravice na denarnem znesku v višini 1.004.917,84 USD, to je na terjatvi, za katero je tožeča stranka v predlogu zapisala, da je obstajala v času uvedbe stečajnega postopka nad toženo stranko in sicer do družbe R. d.o.o. T., izvirala pa je iz Samoupravnega sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij pri izvedbi del po projektu F.in E. B., A. (v nadaljevanju: Samoupravni sporazum), ki je bil sklenjen dne 20.10.1981, in jo je R. d.o.o. (v vlogi nosilca projekta iz tega sporazuma) v času od 1. 4. 2016 do 30. 6. 2016 nakazal na račun tožene stranke⁸. S takšnim besedilom je tožeča stranka identificirala denarno terjatev, na kateri je uveljavljala izločitveno pravico. Zato so pritožbene trditve tožene stranke (za katero je sicer iz njenih ugovornih trditev in iz načina pravdanja razvidno, da je razumela, katera terjatev je predmet pravdnega postopka), ki gredo v smeri, da naj bi tožeča stranka, če ima terjatev do . d.o.o., pač morala tožiti slednjega, oziroma, da naj bi zaradi plačila R.d.o.o. terjatev do slednjega ugasnila, nerazumljive oziroma sprenevedajoče.

9Spisovni podatki ne potrjujejo pritožbene trditve, da naj bi tožena stranka (že v odgovoru na tožbo) ugovarjala, da naj bi se plačilo, ki ga je prejela od R. d.o.o. nanašalo na dva projekta, pri katerih je tožena stranka sodelovala v A.. Tožeča stranka je zatrjevala, da se je plačilo nanašalo na projekt iz Samoupravnega sporazuma⁹, čemur tožena stranka ni oporekala, ampak je celo zapisala¹⁰, da za drugi projekt, to je za tovarno v B.S. dobila ničesar plačanega. Zadnje navedeni projekt je omenila še v zvezi s svojim ugovorom sodne pristojnosti¹¹, vendar ugovora, kot ga skuša prikazati s pritožbo, ni oblikovala.

10Neutemeljena je tudi pritožbena kritika, da naj bi sodišče odločalo brez trditvene podlage, pri čemer je, četudi se očitek nanaša na pravno nepomembne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, zapisati, da je dejstvo, da investitor v A. svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnil prostovoljno, ugotavljalo na podlagi neprerekanih trditev, ki jih v postopku podala tožeča stranka. Enako velja tudi za ugotovitve o času, ko je tožena stranka prejela nakazilo od R. d.o.o..

11Odločitev prvostopenjskega sodišča pa je tudi v materialnem pogledu pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, zapisanem na 10. strani izpodbijane sodbe¹², da je izločitvena pravica mogoča tudi na denarnem znesku. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v 22. členu namreč ne omejuje izločitvene pravice samo na individualno določenih stvareh, kar pomeni, da je ta pravica lahko tudi na generičnih stvareh, na primer na denarju. Tako se je večkrat opredelila tudi sodna praksa, in sicer v primerih, ko je denarni znesek predstavljal denarno nadomestilo, kot protivrednost stvarem, ali ko je predstavljal znesek, ki je na stečajnega dolžnika prešel po pomoti, ko je torej mogoče denarni znesek zaradi njegove jasne identifikacije po količini izločiti iz stečajne mase, ker v slednjo ne bi smel preiti¹³.

12Tožeča stranka je svoj zahtevek temeljila na prvem odstavku 6. člena ZZLPPO, ki določa, da se za družbeni kapital, ki z dnem uveljavitve zakona preide v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe¹⁴ in se preoblikuje po tem zakonu, šteje tudi premoženje fizičnih in pravnih oseb doma in v tujini skupaj z njihovim povečanjem iz poslovanja, ki izvira iz poslovanja nekdanjih družbenih podjetij oziroma drugih pravnih oseb registriranih v RS, ki se lastninsko preoblikujejo ali so se preoblikovale na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) ali posebnega zakona, če to premoženje ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1.1.1993 v skladu z uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja.

13Citirana zakonska določba, ki je prestala tudi ustavnopravni preizkus¹⁵, je jasna glede pogojev, kdaj preide na podlagi samega zakona premoženje pravne osebe, ki se je lastninila, na tožečo stranko. Edini pogoj je, da to premoženje ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1.1.1993. Ali drugače povedano, tožena stranka bi se lahko razbremenila obveznosti, da izloči iz svoje stečajne mase denarno terjatev, če bi izkazala, da je bila vtoževana terjatev v otvoritveni bilanci na dan 1.1.1993 (in torej pri lastninskem preoblikovanju) upoštevana. Ali je bila ta terjatev razvidna v bilanci stanja na dan 31.12.1992, ali ne, za obravnavano zadevo torej ni relevantno. Tudi iz tega razloga je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče Z.Ž, saj njena izpoved, ne glede na to, kakšna bi bila, na zgoraj navedene ugotovitve o stanju bilance na dan 1.1.1993 ne bi mogla vplivati.

14Tožeča stranka je namreč tudi po prepričanju prvostopenjskega sodišča izkazala, da obravnavana terjatev, ni bila knjižena v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1.1.1993. Tako ni bila terjatev zavedena ne kot terjatev do tujih pravnih oseb, pa tudi ne do domačih pravnih oseb (do nosilca posla R. d.o.o.). Terjatev v tolikšni višini (1.115.396,48 USD, oziroma v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 28.10.1991, v višini 60.980.956,20 SIT, kolikor je pripadal toženki delež glede na določbe Samoupravnega sporazuma)¹⁶ ne izhaja iz bilančnega obrazca otvoritvene bilance ne v rubriki 063, kjer so obravnavane terjatve tožene stranke do kupcev v Sloveniji, pa tudi ne v rubriki 065, kjer so obravnavane terjatve do kupcev v tujini¹⁷. Ker je tožena stranka zatrjevala, da je zaradi neizterljivosti terjatve slednjo ovrednotila z vrednostjo 0, bi lahko izkazala, da je bila navedena terjatev vseeno zavedena (čeprav z vrednostjo 0) v otvoritveni bilanci na dan 1.1.1993, če bi iz postavk, kjer se vpisujejo popravki vrednosti terjatev, izhajalo, da je bil na dan 1.1.1993 narejen popravek (vsaj) v zgoraj navedeni tolarski višini. Ker pa so popravki, ki izhajajo iz otvoritvene bilance stanja pri obeh postavkah (063 in 065) narejeni v bistveno nižjih zneskih (pri 063 v višini 26.047.000,00 SIT in pri 065 v višini 285.000,00 SIT), je jasno, da navedena terjatev v tej otvoritveni bilanci ni bila upoštevana niti kot v celoti odpisana terjatev. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tudi iz predlagane dokumentacije, ki jo je tožena stranka morala pripraviti ob lastninskem preoblikovanju, to je tudi iz programa lastninskega preoblikovanja in iz ocene vrednosti tožene stranke na dan 1.1.1993, ne izhaja, da bi ta terjatev bila pri otvoritveni bilanci upoštevana oziroma v besedilnem delu vsaj omenjena (Priloge od A9 - A11), čemur pritožba tudi ne oporeka.

15Nenazadnje je tudi tožena stranka sama med postopkom zatrjevala, da je že veliko let pred pripravami programa lastninskega preoblikovanja oblikovala 100%-ni popravek vrednosti terjatve. Terjatev, ki jo je tožena stranka imela iz naslova Samoupravnega sporazuma do investitorjev v A^.18, torej na dan 1.1.1993 ni bila v otvoritveni bilanci prikazana, kar pomeni, da se je izmaknila procesu lastninskega preoblikovanja. Ko je bil nato veliko kasneje iz naslova tega Samoupravnega sporazuma toženi stranki nakazan denarni znesek, je že na podlagi samega zakona prešlo to premoženje na tožečo stranko. Ob jasnem zakonskem dejanskem stanju, ki je bil v obravnavanem primeru izpolnjen, ne more biti tožena stranka uspešna s sklicevanjem na logično razmišljanje. Uspeti tudi ne more niti z analiziranjem besedila določb 32. in 33. člena Uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja, saj določbe tega podzakonskega predpisa v jasno zakonsko opredelitev, da mora iz bilance stanja terjatev biti razvidna, ne more poseči.

16ZZLPPO ne določa, v kolikšnem roku, je dolžan upravičenec iz 6. člena uveljavljati zahtevke po tej zakonski določbi, zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na določilo iz 7. člena ZZLPPO, ki določa roke (za uveljavljanje zahtevkov in naslova oškodovanja družbenega premoženja oziroma kapitala) le v povezavi z 5. členom ZZLPPO, kateri pa ureja posledice lastninskega preoblikovanja, izvedenega v nasprotju z zakonskimi predpisi in ugotovljenega z odločbo revizijskega organa. Prav tako se neutemeljeno sklicuje, da je tožeča stranka že pred spornim nakazilom poznala problematiko terjatve iz Samoupravnega sporazuma, in da je tudi sama njegovo vrednost ocenjevala z 0, ker to z dejstvom, da terjatve tožena stranka pri lastninskem preoblikovanju ni upoštevala, nima nobene pravno relevantne povezave.

17Na podlagi zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Toženi stranki, ki v pritožbenem postopku ni uspela, je pritožbeno sodišče naložilo, da tožeči stranki povrne njene stroške, odmerjene na 2.111,12 EUR, ki predstavljajo izdatke za odgovor na pritožbo (po tarifni štev. 21 Odvetniške tarife, OT) in izdatke po 11. členu OT, vse povečano za 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT). Če bo v zamudi s povrnitvijo stroškov, bo dolgovala še zakonske zamudne obresti.

¹ pri čemer je tožena stranka sodelovala na podlagi sporazuma več subjektov, za katerega je bil nosilec posla R. iz T.
² stroških, povezanih z izterjavo terjatev od alžirskih investitorjev
³ gre torej za obrambne možnosti, ki jih je imela v postopku, na katere je tožeča stranka ali sodišče niti ni bilo dolžno opominjati
⁴ ne glede na umanjkanje siceršnjih trditev
⁵ pritožba posebej izpostavi le pričo Z.Ž. in le zanjo navede, o katerih dejstvih bi lahko ta priča izpovedala
⁶ o tem več v nadaljevanju
⁷ po pritožbenih trditvah naj bi to bila bilanca stanja tožene stranke na dan 31. 12. 1992
⁸ Neutemeljena, pa tudi nejasna je zato pritožbena kritika, da naj bi bila tožba nesklepčna, ker naj ne bi vsebovala nobene številke samoupravnega sporazuma oz. opredelitve višine terjatve.
⁹ torej za projekt F. in E.B.
¹⁰ v odgovoru na tožbo
¹¹ prav tako v odgovoru na tožbo je pod I.tč navedla:“ Če bi res prešla terjatev tožene stranke do R. po priloženem Samoupravnem sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerij pri izvedbi del po projektu F. in E. B. A., z dne 20. 10. 1981, manjka pa še identičen sporazum za postavitev tovarne obutve v mestu B.S. (dalje SaS), bi bil za odločanje v sporu med R. in tožečo stranko pristojna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije“
¹² kar pomeni, da je pritožbena kritika, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do tega vprašanja, neutemeljena
¹³ na primer odločbe VSK Cpg 364/2015, VSL I Cpg 1484/1999, VSM I Cpg 413/2015
¹⁴ oziroma tožeče stranke, ki je v skladu z Zakonom o prenosu pooblastil, pravic in obveznosti Slovenske razvojne družbe in prenehanju Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, pravna naslednica Slovenske razvojne družbe
¹⁵ sklep US RS, U-I-208/99
¹⁶ teh zneskov tožena stranka v postopku ni prerekala
¹⁷ tožena stranka se je sprva branila, da je ta terjatev zavedena v rubriki 065, kasneje pa, da naj bi bila zavedena v rubriki 063
¹⁸ pri čemer je irelevantno, do koga jo je v svojem knjigovodstvu knjižila