UPRS Sodba I U 2452/2018-6

Tožba se zavrne.

1Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik, ki je mladoleten in prihaja iz Ljudske demokratične republike Alžirije, izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih težav, saj je navajal, da je odšel v Evropo, da bi študiral in si našel službo, kar v Alžiriji zaradi slabega šolskega sistema in ker služb ni, ni bilo mogoče. Glede na zatrjevano mladoletnost (osebnega dokumenta, ki bi nesporno izkazoval njegovo identiteto, tekom postopka ni predložil), mu je bila v postopku postavljena zakonita zastopnica.

3V nadaljevanju odločbe toženka povzema, kaj je tožnik povedal pri podaji prošnje in kaj na osebnem razgovoru. V Alžiriji je živel skupaj s starši, tremi starejšimi brati in sestro. Najstarejši brat ima trgovino z oblekami, druga dva pa sta brezposelna. Ker je živel v okolju, v katerem pri iskanju službe pomaga le, če imaš zveze, izobrazba pa ne, se je odločil, da po osmih letih šolanje prekine in si raje poišče službo. Starša sta to sprejela in tako je pričel delati pri bratu, ki mu je plačeval odvisno od dnevnega izkupička. Ker ni želel enake prihodnosti kot njegovi bratje, je v dogovoru z družino zapustil Alžirijo. Denar za pot sta mu dala oče in najstarejši brat. Starši vedo, kje se nahaja, saj so mu dali tudi pisno dovoljenje za odhod in je z njimi v kontaktu. Povedal je še, da njegovo življenje v Alžiriji še ni bilo ogroženo, čeprav bi se stanje lahko poslabšalo, ker nima redne službe in je v njegovi okolici velika nevarnost, da bi postal odvisnik od drog, ker so tudi njegovi prijatelji in sosedje postali odvisniki. Povedal je tudi, da ga je strah, saj so se pri njih v zadnjem času pojavile hudodelske združbe, ki ugrabljajo otroke in jih odpeljejo neznano kam.

4Toženka ugotavlja, da je tožnikova izvorna država z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Vlade RS (v nadaljevanju Odlok Vlade RS) določena kot varna izvorna država, tožnikove navedbe pa ne vsebujejo nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z Zakonom o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zanj ni varna država v smislu 61. člena ZMZ-1. Navedbe, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, niso takšne narave, da bi predstavljale razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite po 20. členu ZMZ-1, saj je iz njegovih navedb očitno, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo, temveč gre izključno za ekonomske težave. Toženka izpostavlja, da je tožnik celo izrecno poudaril, da v Alžiriji ni bil preganjan. Njegove navedbe v zvezi s strahom, da bi v Alžiriji postal odvisnik od mamil, ter da tam ugrabljajo otroke, pa so ostale na ravni pavšalnih in nekonkretiziranih navedb, ki jih toženka zato ocenjuje kot nebistvene za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Glede na navedeno je toženka prepričana, da se tožnik lahko vrne domov k svoji družini.

5Tožnik vlaga tožbo zoper izdano odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek. Toženka bi morala o tožnikovi prošnji odločati v rednem postopku z upoštevanjem mednarodnih smernic UNHCR o otroških prošnjah za azil iz leta 2009, iz katerih izhaja, da je glede na zatrjevane okoliščine mladoletnega prosilca za azil potrebno ugotoviti, ali je ta lahko pripadnik določene družbene skupine. Razlogi, kot jih je tožnik navajal pri podaji prošnje in pri osebnem razgovoru, namreč niso takšne narave, da bi jih bilo moč šteti kot očitno neutemeljene. Tožnikovi razlogi niso zgolj ekonomske narave, saj je obenem povedal tudi, da ker ni zaključil šolanja, bi bil kot tak izpostavljen kriminalnim združbam, ki ugrabljajo otroke. Toženki obenem očita, da tožnika pred izdajo odločbe ni seznanila, da bo uporabila koncept varne izvorne države. S tem je kršila načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je tožniku odvzela možnost, da bi se pred izdajo odločbe izjavil o vseh pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah. Iz Odloka o določitvi varnih izvornih držav ni razvidno, ali je odločitev o Alžiriji kot o varni izvorni državi sprejeta tudi na podlagi relevantnih informacij o stanju v izvorni državi iz tretjega odstavka 61. člena ZMZ-1, ki zadevajo posebnosti mladoletnikov, ki se vračajo v Alžirijo kot zavrnjeni prosilci za azil. Prav tako ni dovolj, da toženka v odločbi zgolj domneva, da bo tožniku ob vrnitvi v izvorno državo zagotovljen primeren sprejem in nega. Izpostavlja še, da tožnikovemu pooblaščencu pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ni bilo dovoljeno postavljanje vprašanj, ter da mora toženka po stališču Upravnega sodišča RS (sodba I U 2130/2018) pri odločanju o prošnjah za mednarodno zaščito odločati v dveh ločenih točkah izreka, čemur toženka ne sledi.

6V odgovoru na tožbo, se toženka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika. Navaja, da je imel tožnik možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izdajo odločbe oz. se izjavi o tem, zakaj se ne more oz. noče vrniti v izvorno državo, stvar presoje dokazov pa je, ali je to tudi uspel izkazati. Pri uporabi koncepta varne izvorne države gre za uporabo materialnega prava in tudi s tega vidika prosilca za mednarodno zaščito z uporabo tega koncepta ni potrebno soočiti. Opozarja še na razlikovanje med konceptom varne izvorne države in varne tretje države. V zvezi z očitkom tožnika, da pooblaščenki pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ni bila dana možnost tožniku postavljati vprašanja, pa pove, da je to možnost vsekakor imela na osebnem razgovoru, vendar je ni izkoristila.

7Tožba ni utemeljena.

8O prošnji za mednarodno zaščito organ praviloma odloča v rednem postopku. ZMZ-1 izjemoma organu omogoča odločanje v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1 (5. alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1). Če je prosilec mladoletna oseba brez spremstva, zakon še bolj strogo določa pogoje za odločanje v pospešenem postopku, saj je ta možnost organu dana le v primeru uporabe koncepta varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (1. alineja drugega odstavka 49. člena istega zakona) oziroma če obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da prosilec predstavlja grožnjo za javni red, javno varnost ali državno varnost Republike Slovenije ali je bil zaradi tehtnih razlogov ogrožanja javnega reda, javne varnosti ali državne varnosti odstranjen iz države (2. alineja drugega odstavka istega člena). To pomeni, da lahko organ prošnjo mladoletnega prosilca zavrne, če ugotovi, da prosilec prihaja iz varne izvorne države in očitno ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, ker ne navaja tehtnih razlogov, ki bi utemeljevali zaključek, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država.

9Po pregledu spisa in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se na podlagi pooblastila iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

10Kot glavni razlog za odhod iz države je tožnik navajal okoliščino, da je v Alžiriji slab šolski sistem, službe pa kljub izobrazbi ni mogoče najti, saj se te dobijo samo preko zvez. V soglasju s starši je zato opustil šolanje in nato še Alžirijo (denar za pot sta mu dala oče in najstarejši brat) ter se odpravil v Evropo z namenom, da bi se tu šolal in si kasneje našel zaposlitev. Glede na navedeno se sodišče v tem delu strinja z oceno toženke (4. in 5. stran obrazložitve izpodbijane odločbe), da so ta dejstva nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po določbah ZMZ-1.

11Prav tako se sodišče strinja z oceno toženke, da je tožnikova izjava o tem, da v Alžiriji ugrabljajo otroke, ostala premalo konkretizirana in preveč pavšalna. Tožnik je bil tako pri podaji prošnje za mednarodno zaščito kot pri osebnem razgovoru zastopan po zakoniti zastopnici in pooblaščenki, vendar pa konkretnejših navedb ali dokaznih predlogov v tej smeri ni podal (23. člen ZMZ-1). Sodišče je že večkrat poudarilo, da je zlasti v primeru mladoletnih prosilcev za azil na strani organa povečano dokazno breme, vendar pa to nikakor ne pomeni, da so prosilci istočasno tega dokaznega bremena povsem razbremenjeni. V obravnavani zadevi je tako ugotoviti, da so bile te tožnikove navedbe preskope in preveč posplošene, da bi bilo moč očitati toženki, da tožniku ni dala možnosti, da bi se izjasnil o vseh pravno pomembnih dejstvih.

12Pravilna je po presoji sodišča tudi ocena toženke, da so v konkretnem primeru podani pogoji za to, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 1. alineje drugega odstavka 49. člena ZMZ-1, to je iz razloga, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Alžirija je z Odlokom Vlade RS nedvomno razglašena za varno izvorno državo, sporno pa tudi ni, da je tožnik državljan Alžirije, kar pomeni, da je kriterij iz 1. alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 v obravnavanem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že toženka, tudi kriterij iz 2. alineje, saj kot že zgoraj obrazloženo, iz spisa ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Alžirija zanj ni varna izvorna država.

13Sodišče ugotavlja, da je v zadevnem primeru potrebno predvsem poudariti, da tožnik ni mladoletnik, ki sodi v skupino mladoletnih zavrnjenih prosilcev za azil, ki zatrjujejo, da se nimajo v Alžirijo kam vrniti. Kot izhaja iz skladnih tožnikovih navedb tekom celotnega postopka, in v katere nista podvomili ne toženka ne sodišče, ima tožnik v Alžiriji družino, s katero je živel, preden je zapustil izvorno državo. Živel je s starši, tremi starejšimi brati in starejšo sestro. Sestra je stara 27 let, bratje pa 26, 28 in 30 let. Gre torej za starejše sorojence, ki mu prav tako lahko nudijo zaščito in pomoč. Z vsemi je glede na dane izjave povezan in v dobrih odnosih. Pri najstarejšem bratu, ki je edini zaposlen, je celo delal, kar kaže na to, da znotraj družine sodelujejo in si lahko medsebojno pomagajo. Glede na to, da je tožnik svojo odločitev o izstopu iz šole in nato še o odhodu iz Alžirije zaupal staršem ter sorojencem, ki so mu pri tej odločitvi stali ob strani in mu tudi finančno pomagali, jim očitno dovolj zaupa. Bistveno v tej zadevi je tudi to, da je tožnik tudi sedaj, ko se nahaja v Sloveniji, v stiku s svojo družino, saj kot je povedal, je z njimi v kontaktu. Upoštevaje vse navedeno tudi sodišče ugotavlja, da je imel tožnik v Alžiriji urejeno bivališče, kamor se bo lahko vrnil. Tožnik v tožbi ni izrecno izpodbijal ugotovitve toženke, da bo ob vrnitvi za tožnika zagotovljen primeren sprejem in nega, navedel je zgolj, da tovrstna domneva toženke ne zadošča. Sodišče je ob slednjem prepričano, da kolikor temu ne bi bilo tako in bi bila takšna ugotovitev toženke zmotna, bi tožnik to posebej izpostavil. Sodišče pa ob tem še dodaja, da so obveznosti iz 1. alineje prvega odstavka 16. člena ZMZ-1 (da se začne postopek iskanja staršev ali drugih sorodnikov mladoletnika brez spremstva, tako tudi Vrhovno sodišče RS Sodba I Up 171/2012 in I Up 196/2016) že stvar ZMZ-1 in ne šele ZTuj-2, kar pomeni, da bo toženka morala pričeti s postopkom iskanja tožnikovih staršev pred vrnitvijo tožnika v izvorno državo.

14Kot neutemeljen pa sodišče presoja tožbeni ugovor, da so bila kršena pravila postopka tudi zato, ker pooblaščenka tožniku ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni mogla postavljati vprašanj. Strinja se s toženko, da tožniku ni bila kršena pravica do izjave, saj mu je bila ta možnost dana kasneje ob osebnem razgovoru, kjer je vprašanja lahko postavljal tako njegov pooblaščenec kot zakonita zastopnica (stran 5 zapisnika z dne 30. 10. 2018, v spisu), a pooblaščenec te možnosti ni izkoristil.

15Res je, kot pravilno opozarja tožnik, da je toženka v izreku izpodbijane odločbe odločila samo, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrne, in ni odločila v dveh ločenih točkah izreka, in sicer tako, da bi najprej (v prvi točki izreka) odločila o statusu begunca in v drugi točki izreka še o subsidiarni zaščiti, kot je sodišče že zavzelo stališče (I U 2130/2018 z dne 7. 11. 2018 in I U 2230/2018 z dne 9. 11. 2018). Vendar pa zgolj slednje ni razlog za odpravo izpodbijane odločbe, čeprav sodišče ponovno opozarja toženo stranko, da je z izdajo sodbe Sodišča EU v zadevi E.G. proti Sloveniji nastala nova pravna okoliščina, po kateri je potrebno o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti sicer odločiti v enotnem postopku, vendar z dvema ločenima deloma izreka. Brez takšnega načina oblikovanja izreka upravnih odločb v zadevah mednarodne zaščite sodbe Sodišča EU v zadevi E. G. proti Sloveniji ne bo mogoče uresničevati.¹

16Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno

__________________

⁽¹⁾ C-662/17, E.G. proti Sloveniji, 18. 10. 2018, glej zlasti odstavka 45 in 67.