16. člen ZMZ-1

Odločba o postavitvi zakonite zastopnice je bila izdana 21. 10. 2021 in šele za dejanja po izdaji te odločbe je mogoče priznati nagrado, kot izhaja iz prvega odstavka 2. člena Pravilnika o nagradi in povračilu stroškov zakonitim zastopnikom mladoletnikov brez spremstva, ki določa, da pripada nagrada zakonitemu zastopniku za opravljeno delo pri zastopanju mladoletnika brez spremstva, ki ga zakoniti zastopnik opravi po njegovem imenovanju za zakonitega zastopnika.

Tožena stranka bi morala pred izdajo izpodbijane odločbe zaradi spoštovanja načela največje koristi otroka odpraviti vsak dvom glede tožnikovega pravnega in dejanskega položaja in njegove prihodnosti ter natančneje raziskati, ali je možna tožnikova vrnitev k staršem, drugemu sorodniku, skrbniku ali ustrezni državni instituciji v izvorni državi. Šele v tem primeru bi bila možna celovita presoja, ali je izvorna država ob upoštevanju tožnikovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito (mladoletnik brez spremstva) v skladu z ZMZ-1 zanj varna (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1), ali pa bo morda tožnik v primeru vrnitve soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1.

Tožena stranka določbe člena 33(2)(a) Procesne direktive 2013/32/EU, po kateri ima organ diskrecijo, ali bo prošnjo zavrgel ali ne, ni uporabila ob pravilnem upoštevanju določbe člena 24(2) Listine. Tožena stranka bi morala v okviru ocenjevanja dobrobiti mladoletnika in v zvezi z njegovim socialnim razvojem z zanesljivostjo ugotoviti, kakšen status ima tožnik v Avstriji in od kdaj ga ima, če ga ima, ali je možno najti njegove bližnje sorodnike; preveriti bi morala, kako to oziroma zakaj ima mladoletnik kontradiktorne izjave glede bivanja v Avstriji; v teh primerih je namreč treba biti posebej pazljiv glede morebitne uporabe Direktive 2004/81 o dovoljenju za prebivanje, izdanem prebivalcem tretjih držav, ki so žrtve trgovine z ljudmi ali so bili predmet dejanj omogočanja nezakonitega priseljevanja, ki sodelujejo s pristojnimi organi. Šele, ko bi tožena stranka preverila, ali (n)ima mladoletni prosilec morda kakšne specifične potrebe, bi lahko ocenila tudi, ali lahko uporabi pooblastilo za diskrecijsko odločitev o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito. Takšen podroben razgovor s prosilcem zaradi ugotavljanja vseh pravno relevantnih dejstev v zvezi z varstvom otrokovih koristi pa

Ob upoštevanju načela primarnosti prava EU je treba prosilčev pravni interes za izpodbijanje odločbe o priznanju subsidiarne zaščite, ker meni, da bi mu moral biti iz istih razlogov priznan status begunca, presojati glede na dejansko enakost pravic in koristi, ki izhajajo iz obeh oblik mednarodne zaščite, in ne le glede na konkretni položaj zadevnega prosilca. To za obravnavano zadevo pomeni, da je treba pritožniku priznati pravni interes za tožbo že zaradi neizpolnjenega dejanskega pogoja enakosti glede pravice do prebivanja in nekaterih nadaljnjih upravičenj, ki izvirajo iz obeh oblik mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče se strinja z nosilnim stališče sodišča prve stopnje, da pritožnik, tudi če bi šteli, da pripada posebni družbeni skupini, ki naj bi jo predstavljali "otroci brez staršev", ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem v izvorni državi. Tožena stranka je namreč ravno zato, ker je pritožnik otrok, ocenila, da bi bil v primeru takojšnje vrnitve v izvorno državo lahko podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, in mu iz tega razloga priznala status subsidiarne zaščite. To logično pomeni, da po dopolnitvi polnoletnosti pri pri

Načelo največje otrokove koristi, glede na svojo pravno naravo (gre za pravno načelo in ne za pravico) ne more preprečevati izvrševanja polja proste presoje države glede nadzora nad vstopom in bivanjem tujcev, ki so otroci in ne vpliva na dokazni standard glede realnosti tveganja resne škode v primeru vrnitve otrok v izvorno državo, saj pristojni organ nima večjega bremena dokazovanja, kot v zadevah, ko gre za polnoletne prosilce. Zgolj dejstvo, da je nekdo pripadnik romske skupnosti, ne zadošča za ugotovitev obstoja dejanj preganjanj v smislu socialno ekonomske diskriminacije. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da bi bil zaradi svoje narodnosti (razlog preganjanja je lahko tudi narodna pripadnost) žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki bi imelo lastnosti dejanj preganjanja oziroma da bi bil zaradi svoje narodnosti deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov. Tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj zgolj slabe življenjske razmere v izvorni državi oziroma tamkajšnje slabše socialne storitve, ne morejo biti podlaga za priznanje mednarodne zaščite. Slabih življenjskih razmer v izvorni držav

Iskanje staršev v skladu s 16. členom ZMZ-1 je smiselno le v tistih primerih, kjer ni znano, kje se starši nahajajo. Tožena stranka se v obrazložitvi odločbe sploh ne opredeljuje do tega, ali tožniku verjame v tistem delu, ko je rekel, da družina ne želi več imeti stikov z njim. V kolikor tožena stranka tem navedbam tožnika ne sledi, bi morala to obrazložiti, če pa bi se postavila na stališče, da so te njegove navede resnične, pa bi morala v odločbi obrazložiti oziroma se opredeliti do tega, kam se lahko mladoletnik brez spremstva vrne, da bi bile upoštevane otrokove največje koristi.