VDSS Sodba Pdp 476/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 9. 2. 2016 (I. točka izreka) in pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 20. 3. 2018 (II. točka izreka). Zavrnilo je reintegracijski in reparacijski zahtevek za čas po 20. 3. 2018 (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico prijaviti v matično evidenco zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja za obdobje od 16. 4. 2017 do 20. 3. 2018 ter ji za navedeno obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati bruto plačo v mesečni višini 4.062,79 EUR, zmanjšano za bruto znesek mesečnega denarnega nadomestila za brezposelnost, po odvodu davkov in prispevkov pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila ter ji obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2017 v znesku 536,64 EUR in ji po odvodu dajatev izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2017 dalje do plačila, višji zahtevek iz naslova regresa pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v bruto znesku 20.313,95 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožnici plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.681,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (VI. točka izreka).

2Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici pravilno vročena v skladu s takrat veljavnim četrtim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih ne glede na to, da je kasneje Ustavno sodišče navedeno določbo razveljavilo. Po stališču tožene stranke razveljavitev določbe ne more učinkovati na pravilnost vročitve odpovedi, saj bi šlo v takem primeru za kršitev prepovedi retroaktivnosti. Vztraja, da je bila odpoved pravilno vročena 2. 3. 2016 in je tožba prepozna. Tožena stranka trdi, da je dejansko reorganizirala svoje poslovanje, kar obenem predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delovno mesto sekretarke dejansko ni več takšno, kot je obstajalo pred reorganizacijo, oziroma je sedaj bistveno drugačno. Tožena stranka izpostavlja razlike med posameznimi opravili na starem delovnem mestu, ki niso več navedene v opisu novega delovnega mesta, dodane pa so nove ključne naloge, ki se nanašajo na izvajanje oziroma promocijo marketinških aktivnosti, ki so dale delovnemu mestu sekretarja novo vsebino. V zvezi z vsebino delovnega mesta sekretarke je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič A.A. in B.B.. Tožena stranka nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi daljšega bolniškega staleža. Na to kaže že dejstvo, da je bila tožnici ponujena nova pogodba o zaposlitvi. Poleg tega je sodišče zmotno ocenilo izpovedi zakonitega zastopnika in priče A.A.. Zakoniti zastopnik je o "pripetljajih" izpovedal le v kontekstu ponujenega delovnega mesta, ne pa v povezavi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je po sprejetju odločitve o zasedenosti delovnih mest za tožnico poiskala novo zaposlitev glede na to, da je bila v bolniškem staležu. Izpodbija odločitev o višini plače v okviru reparacije, saj bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati ugovor tožene stranke o nižji plači, tj. plačo v višini pogodbeno dogovorjene osnovne plače brez opravljenega nadurnega dela prek zakonsko dovoljene omejitve polnega delovnega časa. Glede odločitve o sodni razvezi tožena stranka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje kot datum prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi določiti 10. 10. 2016, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tožena stranka ni odgovorna za dolgotrajnost postopka pred sodiščem prve stopnje zaradi spremembe zakonodaje, tožnica pa bi si lahko v vmesnem času do zaključka glavne obravnave našla novo zaposlitev. Po mnenju tožene stranke je denarno povračilo odmerjeno v previsokem znesku. Tožnica je v delovno najbolj aktivnih letih, ima ustrezno izobrazbo ter delovne izkušnje, torej velike možnosti za vključitev v delovne aktivnosti. Zatrjuje, da tožnica ni predložila pisnega dokazila o tem, da nikoli ni delala kot ekonomistka.

3V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

6Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno vročila po pošti v skladu s četrtim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1), oziroma da pri vročanju odpovedi ni mogoče upoštevati kasnejše ustavne odločbe o protiustavnosti navedene določbe. Po 44. členu Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/1994 in nasl.) odločbe Ustavnega sodišča o razveljavitvi neustavnih določb zakona ali ugotovitvi njihove neskladnosti z Ustavo učinkujejo za (na) vsa razmerja, v katerih do začetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno. Pri upoštevanju odločb Ustavnega sodišča ne gre za problem, ali je bilo določeno ravnanje zakonito v času, ko je bilo storjeno (torej, ali je bilo v skladu s takrat veljavnim zakonom, kot to prikazuje tožena stranka v pritožbi) temveč gre za vprašanje, ali je bilo to ravnanje v skladu z Ustavo. Ta presoja pa je po 125. členu Ustave tudi v pristojnosti rednih sodišč, ki morajo pri presoji zakonitosti upoštevati tudi Ustavo, to je zakone razlagati ustavno skladno in se vedno spraševati tudi o ustavnosti zakonodaje, po kateri sodijo. Posledično gre pri učinkovanju odločb Ustavnega sodišča (razveljavitvenih in ugotovitvenih) tudi za vprašanje učinkovitosti pravnih sredstev glede ustavnopravnih vprašanj. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da redna odpoved s ponudbo nove ni bila vročena v skladu z določbami ZPP o osebnem vročanju in da je bila tožba pravočasna. Drugačna odločitev bi pomenila uporabo zakonske določbe na način, ki je po odločitvi Ustavnega sodišča v neskladju z Ustavo.

7Tožena stranka je tožnici dne 9. 2. 2016 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto. V odpovedi je tožena stranka navedla, da tožnici zaradi organizacijskih razlogov ne more več zagotavljati dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi, ker so se pogoji dela za zasedbo delovnega mesta sekretarja spremenili tako, da takšno delovno mesto ne obstaja več.

8Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi je urejena v 91. členu ZDR-1, po katerem se tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti in istočasne ponudbe sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi (tudi iz poslovnega razloga) le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

9Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu sekretar .... Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni prenehala potreba po delu na delovnem mestu sekretar, kot je potrdil v izpovedi zakoniti zastopnik tožene stranke. Povedal je še, da je nemogoče, da bi potreba po delu sekretarke pri toženi stranki prenehala, saj bi to praktično pomenilo ukinitev zbornice in da sedaj dela na delovnem mestu opravlja B.B. po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas. Pred reorganizacijo je bila B.B. zaposlena za določen čas in je tožnico na delovnem mestu sekretarke nadomeščala v času njene odsotnosti.

10Naziv delovnega mesta oziroma vrsta dela, s kratkim opisom dela, ki ga mora delavec opravljati po pogodbi o zaposlitvi, je v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZDR-1 obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in s tem tudi njen bistveni element. Tožena stranka ni uspela dokazati, da obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu prenehanja delovnega mesta "sekretarke ...", saj je "staro" delovno mesto z novo sistematizacijo ob enaki zahtevnosti in organizacijski opredelitvi pridobilo zgolj širši krog zadolžitev v smislu marketinških aktivnosti ter uporabe sodobnih tehnologij. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za nebistveno spremembo delovnega mesta sekretarke po novi sistematizaciji v letu 2016, vsekakor pa ni prenehalo, kot je to navajala tožena stranka v odpovedi.

11Tožena stranka v pritožbi zmotno enači pojem reorganizacije z obstojem poslovnega razloga. Za objektivnost reorganizacije mora hkrati obstajati tudi resničen, objektiven in poslovno utemeljen razlog za njeno izvedbo, zaradi katerega preneha potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, česar tožena stranka ni dokazala. Sicer pa je tožena stranka s pritožbenim izpostavljanjem posameznih razlik med opisi del in nalog na delovnem mestu sekretarja ... prekludirana (337. člen ZPP), saj teh razlik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno zatrjevala niti ni izkazala, da teh trditev ni mogla navesti prej. Zato tovrstnih trditev v pritožbenem postopku ni več mogoče upoštevati. Tožena stranka je pravočasno navajala le, da nove naloge predstavljajo usmerjenost marketinške dejavnosti, terensko delo s člani in pridobivanje novih članov z uporabo samostojnih tehnologij, tožnica pa je že po starem opisu delovnih mest opravljala naslednja opravila: svetovanje in nudenje strokovne pomoči članom z različnih področij, priprava in organiziranje različnih oblik obveščanja in ažurnega informiranja članov, organizacijsko, operativno in protokolarno vodenje akcij, prireditev in nalog iz programa zbornice, promocija programa zbornice, kamor spadata promocija ... ter organizacija in realizacija promocijskih aktivnosti. Torej naloge, ki so sedaj le bolj poudarjene.

12Tožena stranka ni reorganizirala dela sekretarja ... zaradi resničnih, objektivnih, poslovno utemeljenih potreb. Iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke C.C. je namreč razvidno, da so bili razlogi za zamenjavo sekretarke pripetljaji, ki so se ji v zasebnem življenju zgodili v preteklosti, zaradi česar so v upravnem odboru tožene stranke presodili, da zamenjajo, saj tožnice, niso želeli obremenjevati glede na to, da je bilo za njo težavno leto. Takšna izpoved tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjuje tožničine trditve, da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana prav zaradi dolgotrajne bolniške odsotnosti. Navedeno potrjuje tudi izpoved priče A.A.. Povedala je, da so odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pripravili ob upoštevanju predloga upravnega odbora tožene stranke, da tožnica ne bi več opravljala dela sekretarke, glede na to, da je bila v bolniškem staležu. Ob upoštevanju navedenega je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove tožničina bolniška odsotnost, torej neutemeljen odpovedni razlog iz prve alineje 90. člena ZDR-1, in ne sprememba pogojev za zasedbo delovnega mesta oziroma prenehanje potreb po delu sekretarke. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je glede na določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1 neveljavna, pri čemer na drugačno presojo o diskriminatornem obravnavanju tožnice ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da ji tožena stranka v takšnem primeru ne bi ponudila nove zaposlitve, in sicer za manjšo plačo.

13Ugovore glede višine mesečne plače je tožena stranka podala v pripravljalni vlogi v ponovljenem postopku, pri čemer ni izkazala, da jih ni mogla navesti že prej brez svoje krivde. Glede teh navedb, vključno z navedbami o tem, da je šlo pri izplačanih plačah pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za opravljeno nadurno delo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravila o prekluziji po četrtem odstavku 286. člena ZPP in drugega odstavka 362. člena ZPP. Sicer pa je sodišče pravilno zaključilo, da je delavec za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca upravičen do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. Torej do nadomestila v višini plače, kot je bila tožnici dejansko izplačevana pred učinkovanjem sicer nezakonite odpovedi oziroma pred podajo le-te. Le na tak način je tožnici krita izguba na osebnih prejemkih iz naslova delovnega razmerja, ki ji je nastala zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca.

14Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da pri določitvi datuma sodne razveze ni upoštevalo okoliščin na njeni strani. Očitek ni utemeljen. Datum zaključka glavne obravnave je res skrajni datum, do katerega je na podlagi 118. člena ZDR-1 delovno razmerje mogoče priznati, vendar mora stranka, ki predlaga sodno razvezo, navajati in dokazovati okoliščine, ki upravičujejo sodno razvezo pred datumom zaključka glavne obravnave. Zatrjevane okoliščine (prejem odpovedi pri drugem delodajalcu v času bolniškega staleža in dolgotrajnost postopka) niso takšne narave, da bi sodišče lahko razvezalo pogodbo o zaposlitvi pred datumom zaključka glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je upoštevalo dejstvo, da je tožnici delovno razmerje pri drugem delodajalcu prenehalo, nakar je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba. ZDR-1 ne določa, da bi kratkotrajne zaposlitve delavca po prenehanju delovnega razmerja, ki so se končale še pred odločitvijo sodišča (v času odločanja v postopku na prvi stopnji je tožnica ponovno brezposelna), že same po sebi vplivale tudi na datum sodne razveze. Ker torej tožnica po 16. 4. 2017 ni imela sklenjenega delovnega razmerja, ji je sodišče prve stopnje lahko priznalo delovno razmerje do datuma zaključka glavne obravnave.

15Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo tožnici denarno povračilo v višini 5 plač. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Pri odmeri denarnega povračila je sodišče v zadostni meri upoštevalo, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana iz neutemeljenega odpovednega razloga, da je bila tožnica do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaposlena sedem let in devet mesecev, kakor tudi da tožnici njena izobrazba diplomirane ekonomistke ob starosti 48 let ne daje večjih možnosti za novo zaposlitev glede na to, da dela ekonomistke ni nikoli delala. To dejstvo izhaja iz tožničine izpovedi. Ker lahko sodišče dejstva, ki so pomembna za odločbo, ugotovi tudi z zaslišanjem strank (257. člen ZPP), niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožnica navedeno dejstvo dokazovati z listinami. Tožena stranka nasprotnega oziroma pavšalnih trditev o boljših zaposlitvenih možnostih tožnice in prejemanju drugih dohodkov v tem postopku ni dokazala.

16Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena za razsojo v tem sporu, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

18Ker tožnica z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k rešitvi pritožbe, sama krije svoje stroške (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).