VSL Sodba II Cp 1515/2018

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I in točka III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo 1.073,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2017 naprej (točka I izreka) in pravdne stroške v višini 126,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka III izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka; za zakonske zamudne obresti od zneska 1.073,54 EUR od 13. 7. 2016 do 4. 1. 2017).

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka iz 338. člena ZPP¹. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka ter s plačilom pravdnih stroškov tožene stranke z zamudnimi obrestmi. Navaja, da tožeča stranka ni prerekala navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo. Sodišče se do tega ne opredeli, njegova pojasnila oziroma naziranja v točki 14 obrazložitve (da gre za pravno presojo vsebine pogodbe, kar pomeni uporabo materialnega prava) je neutemeljeno. Vsebina pogodbe je v celoti v dispoziciji strank, razen v primerih, ko je obremenjena z razlogi ničnosti ali ko se z njo urejajo razmerja, ki jih ni mogoče prosto urejati, česar sodišče ne ugotovi. Tožena stranka je podala ugovore dejanske narave glede bistvenih sestavin posla. Ker jih tožeča stranka ni prerekala, bi jih moralo sodišče skladno skladno z 214. členom ZPP šteti za priznane. Zato je napačen zaključek sodišča, da je bila pogodba sklenjena za čas od 1. 9. 2010 do 31. 8. 2011. Na podlagi same vsebine pogodbe je mogoče zaključiti, da ne odraža resnične vsebine dogovora, ki sta ga sklenili stranki. Drugačen dogovor dokazujejo že dokazni predlogi tožeče stranke (vmesno poročilo Srednje poklicne in strokovne šole ... z dne 19. 3. 2012). Stanje spisa vzbuja dvom v resničnost vsebine pogodbe. Pogodbeno razmerje med strankama je trajalo najmanj še v mesecu marcu 2012, ko je tožena stranka očitno še vedno obiskovala izobraževalni program. Sklenitev aneksa k tej pogodbi za pravilno presojo ni relevantno. Tožena stranka se je torej pravilno sklicevala na 7. člen pogodbe, ki predpisuje pogoje za predčasno prekinitev pogodbe. Nasprotno naziranje sodišča v točki 16 sodbe je napačno. Sodba je pomanjkljiva, protispisna, odločitev sodišča pa temelji na prekoračeni trditveni podlagi tožene stranke glede razlogov, da tožena stranka ni v celoti izpolnila svojih obveznosti in zakaj ji je v plačilo naloženo vračilo celotnega zneska, ki ga je plačala tožeča stranka. S sklicevanjem na zmotna materialnopravna izhodišča, preseganjem trditvene podlage strank in s protispisnim povzemanjem spisa je sodišče želelo sanirati procesno neaktivnost tožeče stranke, kar je nedopustno, v nasprotju z načelom enakega obravnavanja in vzbuja dvom v nepristransko sojenje.

3Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter procesnih kršitev relativnega značaja (po prvem odstavku 339. člena ZPP). Odločilno je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče torej ne more upoštevati pritožbenih navedb, ki grajajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini pogodbe med pravdnima strankama glede obdobja, za katerega je bila pogodba sklenjena (za čas od 1. 9. 2010 do 31. 8. 2011), o potrebnosti sklenitve aneksa k pogodbi zaradi njenega podaljšanja, niti o (delni) neizpolnitvi pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke. Na podlagi procesnega gradiva in v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je tako sodišče prve stopnje ugotovilo:

- da sta pravdni stranki 15. 12. 2010 sklenili pogodbo o vključitvi toženca v ukrep II „Usposabljanje in izobraževanje“ aktivnosti 2.3 „Formalno izobraževanje“ (v nadaljevanje: Pogodba) z namenom usposobitve toženca za pridobitev strokovne izobrazbe (oblikovalec kovin, orodjar) ter s tem za povečanje njegovih zaposlitvenih možnosti;

- da se je pogodba nanašala na čas od 1. 9. 2010 do 31. 8. 2011, v katerem bi moral toženec pridobiti poklic oziroma višjo strokovno izobrazbo na Srednji poklicni in strokovni šoli ...;

- da je tožeča stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost tako, da je za šolanje toženca plačala Srednji poklicni in strokovni šoli ... znesek 945,00 EUR;

- da bi moral toženec kot udeleženec pogodbe aktivnosti izobraževanja po programu uspešno zaključiti do v pogodbi dogovorjenega roka (31. 8. 2011), a tega ne v pogodbeno dogovorjenem roku niti kasneje (do dne 19. 3. 2012 – Poročilo o uspešnosti v prilogi A3) ni opravil.

6Po takih ugotovitvah je tožbenemu zahtevku za vračilo celotnega plačanega zneska za toženčevo šolanje s pogodbeno dogovorjenimi obrestmi ugodilo, in sicer ob pravilni uporabi 8. člena Pogodbe ter prvega odstavka 125. člena OZ², po katerem pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbene stranke, ter po prvem odstavku 239. člena OZ, po katerem ima upnik pravico zahtevati izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi.

7Nestrinjanje z dokazno oceno in presojo o vsebini pogodbe oziroma toženčevih pogodbenih obveznosti, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more prerasti v postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev ima izrazito funkcionalni značaj. Podana je, kadar sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti v sodbi ni. Vsebuje namreč jasne, popolne in pravilne razloge, zakaj sodišče ni sledilo pravnemu naziranju tožene stranke, s katerim je ob sklicevanju na neprimerna pogodbena določila skušala ovreči tožbene navedbe glede pogodbeno dogovorjenega roka, do katerega bi moral toženec uspešno zaključiti aktivnosti izobraževanja po programu, ki mu ga je plačala tožeča stranka. Ugotavljanje pogodbene volje strank je dejansko vprašanje, ocena pomena in učinkov oziroma posledic določene pogodbe pa je pravna ocena. Sodišče je določila pogodbe uporabilo tako kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ) in pravilno ocenilo, da bi moral toženec uspešno zaključiti šolanje do roka, predvidenega v pogodbi – 31. 8. 2011. V obrazložitvi je natančno ocenjen tudi listinski dokaz, na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev, da toženec aktivnosti izobraževanja po plačanemu programu ni uspešno zaključil do pogodbenega roka (točka 17 sodbe). Nestrinjanje z dokazno oceno te listine ne predstavlja očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le v primeru napačnega povzemanja vsebine listine v sodbo, česar pa sodišče ni zagrešilo. Tudi očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Jasni razlogi o tem, zakaj tožeča stranka utemeljeno zahteva vračilo sredstev po pogodbi v celoti, so v 17. do 19. točki sodbe. Očitek o neobrazloženosti sodbe je torej neutemeljen.

8Z ostalimi navedbami toženec uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP: kršitev 214. člena ZPP ter kršitev 7. člena ZPP. Ker ne gre za dovoljeni pritožbeni razlog, se pritožbenemu sodišču o njegovi utemeljenosti ni treba opredeljevati.

9Pritožbeni razlogi niso podani. Sprejeta odločitev v obsodilnem in stroškovnem delu je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi niti s tistimi absolutnimi bistvenimi procesnimi kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Za izpodbijanje sodbe v zavrnilnem delu pa pritožnik nima pravnega interesa. V tem delu pritožbe niti smiselno ne obrazloži. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

10Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1990 s spremembami.
² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.