VSM Sodba II Kp 43625/2015

Pritožbi zagovornika obdolženega S.S.se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženega S. S. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da je v času od 8. 9. 2009 do 27. 2. 2013 v Mariboru pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je za stranko nastala premoženjska škoda, dejanje pa je storil na ta način, da je na podlagi pogodbe št. 75 o vodenju poslovnih knjig samostojnega podjetnika P. posredništvo pri prodaji in gostinstvo, S.S. s.p., ki jo je 1. 10. 2008 sklenil z direktorico družbe M. d.o.o., M.K., s katero se je zavezal k plačilu računov za opravljene storitve v roku 8 dni od vsakokratne izstavitve računa, koristil računovodske storitve družbe M. d.o.o., kar je sprva plačeval, zatem pa je z obljubami, da bo tudi nadalje izdane račune plačal, direktorico M. K. preslepil, da je še naprej opravljala računovodske storitve, za kar so bili izdani računi

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 43625/2015 z dne 7. 3. 2018 obdolženega S.S.spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter izreklo tudi, da na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki obdolženčevega zagovornika bremenijo zastopanega.

2Zoper sodbo se je zagovornik obdolženca pritožil zaradi kršitve kazenskega zakona, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca po 1. točki prvega odstavka 358. člena ZKP oprosti obtožbe, o stroških kazenskega postopka pa odloči v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožba navaja, da povzema novejšo sodbo prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede presoje, ali predstavlja dejanje, kot je v obravnavani zadevi očitano obdolženemu S. S., kaznivo dejanje poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1, ter poudarja, da opis dejanja ne vsebuje konkretizacije preslepitve kot zakonskega znaka tega kaznivega dejanja, zaradi česar je po 1. točki 372. člena ZKP kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Ocena prvostopenjskega sodišča v razlogih sodbe, da obdolženec ni imel realnih možnosti, da bi prevzete obveznosti izpolnil in da se je tega tudi zavedal, pojasnjuje dejstva in okoliščine, ki bi jih moral vsebovati izrek kazenske sodbe in jih z razlogi sodbe ni mogoče nadomestiti, v izreku sodbe opisano dejanje pa je mogoče oceniti kot ravnanje, ki je v večji ali manjši meri značilno za vsa pogodbena razmerja. Pritožba še navaja, da ima nespoštovanje pogodbenih obveznosti za posledico civilno sankcijo, napadena sodba pa nedopustno širi polje kaznivosti, ker je kot kaznivo opredeljeno tako ravnanje, ki samo po sebi ni kaznivo in ga zakonodajalec ni zajel v polje kaznivosti, kazenskopravni postopek pa je v nasprotju z načelom ultima ratio postal nadomestek civilnemu izvršilnemu postopku, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017.

5Pritožba ima prav. Obdolženi S. S. je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 z očitkom, kot je opisan v izreku prvostopenjske sodbe, opis zakonskega znaka preslepitve pa je v konkretizaciji opisa izostal, saj ne presega navedb o tem, da se je obdolženec zavezal k plačilu računov za opravljene storitve v roku 8 dni od vsakokratne izstavitve računa, da je račune sprva plačeval, za tem obljubljal, da bo tudi nadaljnje izdane račune plačal in s tem direktorico oškodovane družbe preslepil, da je še naprej opravljala računovodske storitve, pri tem pa namena plačila ni imel, saj kljub pravilno izpolnjenim obveznostim navedene družbe računov, ki jih ni zavrnil, ni plačal, kljub temu, da je ob zapadlosti prvega računa imel dovolj sredstev za plačilo. Navedba, da je račune sprva plačeval, nato pa kljub pravilno izpolnjenim obveznostim računov, ki jih ni zavrnil, ni plačal, kljub temu, da je ob zapadlosti prvega računa imel dovolj sredstev za plačilo, ne predstavlja konkretizacije, na kakšen način naj bi obdolženec oškodovanca preslepil. Preslepitvenega namena pa ne konkretizirajo niti nadaljnje trditve v opisu, da je kasneje (29. 8. 2011) podpisal stanje odprtih postavk in je na pozive direktorice oškodovane družbe plačilo še naprej obljubljal (nazadnje 27. 2. 2013) in da se kasneje na klice in opomine več ni odzival ter iz zaposlitve pridobljenih sredstev ni namenil niti za delno poplačilo dolga, temveč gre le za opis okoliščin, nastalih po tem, ko se pogodba ni več izvajala, ne pa pri izvajanju pogodbe, na podlagi katere so bili računi izdani in niso bili plačani, kot se mu očita, torej v obdobju od 8. 9. 2009 do 12. 4. 2010.

6Dejanje, za katero je obtoženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje, če v opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja ali če ti zakonski znaki pri opisu obdolženčevega dejanja niso konkretno navedeni¹,. Pritožba zato utemeljeno navaja, da je preslepitveni namen obdolženca (pri oziroma v času izvajanja pogodbe) konkretiziran le v obrazložitvi sodbe, ne pa v njenem izreku, kjer je opisano le nespoštovanje pogodbenih obveznosti, ki ima za posledico civilno sankcijo, zaradi česar je bil z napadeno sodbo prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

7Po obrazloženem je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena in prvega odstavka 358. člena ZKP napadeno sodbo spremenilo tako, da je obdolženca obtožbe oprostilo.

8Odločba o stroških postopka je posledica oprostilne sodbe in temelji na prvem odstavku 96. člena ter prvem odstavku 98. člena ZKP.

¹ Prim: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba Ljubljana 2004, stran 742; sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017.