VSL Sodba I Cp 1544/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: I. zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku v roku 15-tih dni plačati 1.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 8. 2014 dalje do plačila in II. tožniku naložilo, da toženki povrne 540,64 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da sodišče v ponovljenem sojenju ni upoštevalo napotkov Višjega sodišča v Ljubljani. Ponovno je spregledalo, da toženec¹ ni zatrjeval, da je priposestvoval lastninsko pravico na sporni parceli, kjer so bila drevesa posekana, pridobitve pravice na podlagi priposestvovanja pa sodišče ne more ugotavljati po uradni dolžnosti. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj je prekršilo pravico tožeče stranke trditi in dokazovati nasprotno. Enako velja za ugotovitev, da je bil toženec v času poseka dobroveren, da seka na svojem. Pravzaprav iz sodbe ne izhaja jasno, kdaj naj bi se priposestvovalna doba začela in končala ter druge okoliščine, ki pridejo v poštev pri priposestvovanju. Ključno vprašanje v postopku je protipravnost ravnanja toženca, ki je sporni posek opravil kljub izrecni prepovedi revirnega gozdarja in nerešenim mejnim vprašanjem. Sodišče prve stopnje je neobstoj protipravnosti ravnanja toženca utemeljilo z razlogom, da revirni gozdar A. M. ni prepovedal sečnje spornih dreves in da okoliščina, da je toženec vedel za spor o meji, še ne pomeni protipravnosti. Taka obrazložitev je nepravilna, saj je toženec vedel, da si gozd lasti tožnik, to pa se je kasneje izkazalo za resnično. Toženec bi moral vedeti, da pravica sečnje ni odvisna od gozdarja, ampak od tega, komu gozd pripada. Manual, ki ga izsilil, ga do sečnje ni opravičeval. Sodišče zahaja v protislovja, saj v točki 12 navaja drugače kot v točki 22, v kateri navede, da je toženčeva dobra vera odpadla najkasneje v trenutku sestanka v gozdu. Ne drži ugotovitev sodišča, da ostaja sporno, komu je v času poseka pripadala površina s spornimi desetimi drevesi. Nedopustnost ravnanja ne izhaja iz logarjeve prepovedi, temveč iz dejstva, da se v času sečnje ni vedelo, čigava je površina in da je sečnja lahko potencialno protipravna. Toženec je tožniku s svojim ravnanjem povzročil škodo, podana je tudi vzročna zveza. Toženec ni dokazal, da bi škoda nastala brez njegove krivde.

Sodišče se je v nadaljevanju ukvarjalo z neupravičeno pridobitvijo. Tudi v tem delu, v katerem se je ukvarjalo z vprašanjem mej in posledicami določitve mej v upravnem oz. sodnem postopku, je ravnalo v nasprotju z napotki Višjega sodišča v Ljubljani in odločalo mimo trditvene podlage pravdnih strank. Protispisne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da so v naravi pred mejnim sporom obstajale drugačne uživalne meje, ki so jih priznavali vsi sosedje, saj da so vsi sosedje skladno izpovedali, da je prišlo pri mejni obravnavi do zamika parcel navzdol in da pred tem ni bilo nikoli spora glede mej. Geodet E. K. je izpovedal, da je pravni prednik toženke edini, ki je zatrjeval drugačno mejo od ostalih udeležencev (stran 38 prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 6. 12. 2016). Meja je torej bila sporna in pri urejanju meje ni šlo le za zamik parcel navzdol, kot povzema sodišče. Sodišče je glede neupravičene obogatitve navedlo, da prikrajšanje na strani tožnika ni podano, ker v času odkazila in poseka ni užival zemljišča, kjer so rasla drevesa in ga ni štel za svojega. Po prepričanju sodišča naj bi toženec zemljišče, kjer so rasla drevesa, nemoteno užival vse do tega spora. Take trditve so protispisne in neutemeljene, saj je bila meja nedvomno sporna, meja, ki jo je zatrjeval toženec, pa v nasprotju z mejo, ki so jo zatrjevali tožnik in ostali lastniki sosednjih gozdov. Sodišče je nadalje neobstoj prikrajšanja utemeljilo na domnevno priposestvovanem lastništvu zemljišča in s tem spet prekoračilo trditve. Vztraja, da je upravičen do povračila na podlagi neupravičene obogatitve, saj je temelj ravno podlaga, ki je kasneje odpadla. Sodišče bi moralo, saj je bila trditvena podlaga tožnika o tem zadostna, v zvezi z višino škode oz. višino prikrajšanja tožnika postaviti izvedenca gozdarske stroke. Ker ni ravnalo tako, je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tej zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6Sodišče prve stopnje je s tem, ko se je v ponovljenem sojenju znova ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženec² s priposestvovanjem pridobil lastninsko pravico na tistem delu zemljišča, kjer so pred posekom rasla sporna drevesa, res ravnalo v nasprotju z navodili pritožbenega sodišča, vendar pa gre pri tem za relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ob upoštevanju prvega odstavka 458. člena ZPP ni upošteven pritožbeni razlog.

7Je pa utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče s takim ravnanjem tožnika prikrajšalo za pravico do izjave in storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršilo pa je tudi pravico, ki jo tožniku zagotavlja 22. člen Ustave RS. To kršitev, ki jo je sodišče prve stopnje storilo s tem, da je ugotovilo več kot bi smelo, je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo odpravilo samo tako, da pri presoji pravilnosti izpodbijane odločitve ugotovitve, da je toženec lastninsko pravico priposestvoval že pred posekom, ni upoštevalo. Ni pa do posega v pravico do izjave prišlo s tem, ko je sodišče, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, naredilo materialnopraven sklep o toženčevi (ne)dobrovernosti. Svojo dobrovernost je namreč toženec vsebinsko zatrjeval s tem, ko je navedel, da je gozd v tem delu užival v okviru dobro označenih in med mejaši nespornih meja. Enako velja za ugotovitve, ki se nanašajo na urejanje in evidentiranje urejene meje ter posledice njene ureditve v upravnem oziroma sodnem postopku, saj je toženec v odgovoru na tožbo med drugim navedel tudi, da je tožnik lastnik spornega zemljišča postal šele s sklepom o evidentiranju meje oz. dokončnostjo sklepa GURS v upravnem postopku (glej drugi odstavek na tretji strani odgovora na tožbo), iz tožnikove trditvene podlage pa izhaja, da je po odkazilu dreves nastal spor glede poteka meje, zaradi česar je bil začet postopek evidentiranja meje.

8Tako imenovana "protispisnost" oziroma kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Tožnik tega konkretizirano niti ne trdi. To kršitev namreč utemeljuje s kritiko dokazne ocene izpovedbe zaslišanih prič, ki se nanašajo na ugotovitev, da so pred ureditvijo in evidentiranjem meje obstajale drugačne (uživalne) meje, ki so jih sosedje priznavali in da je toženec zemljišče, kjer so rasla sporna drevesa, do nastalega spora nemoteno užival. Takšna kritika, v kateri pritožnik posebej izpostavlja le izpovedbo priče K., pa lahko pomeni zgolj (nedopustno) grajo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa očitane kršitve.

9Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je sledeče:

Tožnik je lastnik nepremičnine parc. št. 3264/186 k. o. X, toženec pa lastnik nepremičnin parc. št. 3264/188, 3264/189 in parc. št. 3264/190. Parcela tožnika in parcele toženca niso sosednje parcele, ampak je vmes nepremičnina parc. št. 3264/187, ki je v lasti J. Š. Zanj jo je po pooblastilu upravljal T. C. Revirni gozdar je tožniku na njegovo zahtevo v avgustu 2014 odkazal za posek od žleda poškodovano drevje. Odkazilo je opravil ob upoštevanju meje med tožnikovo parcelo in parcelo J. Š., ki mu jo je pokazal tožnik. Odkazana drevesa je revirni gozdar označil s črko G (G.). Ta drevesa je tožnik tudi posekal. Ob poseku pa je opazil poškodovana drevesa tudi na nepremičnini soseda J. Š. in to sporočil T. C. Na zahtevo slednjega je bil nato s strani revirnega gozdarja (in ob upoštevanju s strani tožnika pokazane meje) posek dreves odkazan tudi J. Š. Ta drevesa je označil s črko Š (Š.). Po tem odkazilu je v gozd prišel toženec in ugotovil, da se s črko Š označena drevesa nahajajo na zemljišču, ki ga je štel za svojega. O tem je obvestil revirnega gozdarja. Zaradi spora o tem, na čigavi parceli stojijo drevesa označena s črko Š, je ta sklical sestanek, a do sporazumne rešitve spora ni prišlo. Sodelujočim je zato naročil, da drevesa do odmere oziroma rešitve spora ne sekajo. Toženec je ne glede na to, po sestanku v gozdu, od revirnega gozdarja zahteval, da (J. Š.) za posek že odkazana drevesa odkaže njemu, saj stojijo na njegovem zemljišču. Ker se je T. C. kot J. Š. pooblaščenec s tem strinjal, je revirni gozdar tej zahtevi sledil in odločbo za posek izdal tožencu, ki je drevesa nato tudi posekal. Že po poseku, to je 20. 8. 2014, je geodet izvedel mejno obravnavo, dne 28. 1. 2015 pa je bila izdana odločba GURS, ki je evidentirala urejeno mejo tako, da se je izkazalo, da je spornih deset odkazanih in s strani toženca posekanih dreves stalo na parceli 3264/186, ki je last tožnika. Pred tem so lastniki nepremičnin (tudi toženec, ki je imel svoje zemljišče označeno z barvo na kamnih) svoje nepremičnine mirno uživali ob upoštevanju drugačnih meja kot jih je pokazal izveden postopek za ureditev in evidentiranje urejene meje. Pred tem tožnik ni štel, da drevesa rastejo na njegovi nepremičnini, ampak na nepremičnini J. Š.

10Na takšne dejanske ugotovitve je pritožbeno sodišče, ob upoštevanju prvega odstavka 458. člena ZPP, vezano. Vse pritožbene navedbe, ki tem ugotovitvam nasprotujejo⁴ ali jih relativizirajo, so zato neupoštevne.

11Ob upoštevanju povzetega dejanskega stanja pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da toženec s tem, ko je posekal sporna drevesa, ni ravnal protipravno. Res je sicer, da je bil seznanjen s tem, da je meja sporna, vendar pri tem ni šlo za spor s tožnikom (njegova parcela na toženčevo niti ne meji, tožnik pa v času pred posekom tudi ni trdil, da drevesa rastejo na njegovi nepremičnini), ampak za spor s J. Š. Toženec zato pred posekom ni bil dolžan računati na možnost, da bo meja urejena in evidentirana tako, da bodo sporna drevesa na zemljišču tožnika in da zato obstaja možnost, da mu bo s posekom povzročil škodo. Lahko bi računal kvečjemu na to, da bo škodo povzročil lastniku sosednje nepremičnine J. Š., na čigar nepremičnini naj bi drevesa glede na odkazilo (in s strani tožnika pokazano mejo) stala. Vendar pa to za presojo protipravnosti ni relevantno, saj je J. Š. s tem, da posek opravi toženec, soglašal, posledično pa je tudi revirni gozdar odločbo za posek izdal tožencu.

12Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti istočasno izpolnjene vse predpostavke (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost) in zgolj morebiten obstoj ene od njih ne zadostuje, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko obstoja zatrjevane škode in njene višine ni ugotavljalo in ni izvedlo dokaza z izvedencem gozdarske stroke. Posledično je neutemeljen tudi očitek, da je z neizvedbo tega dokaza storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Pravilna, čeprav iz deloma drugačnih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, pa je tudi materialnopravna presoja, da zahtevek tožnika ni utemeljen niti na podlagi neupravičene obogatitve oziroma na podlagi trditve, da se je z določitvijo meje izkazalo, da je toženec sekal na tujem.

14Ob dejstvu, da se je ob ureditvi in evidentiranju urejene meje izkazalo, da je imel toženec v posesti zemljišče, ki je last tožnika⁵ in je torej drevesa posekal na tožnikovi nepremičnini, drevesa pa so njen (naravni) plod (20. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ)⁶, je za presojo spora treba uporabiti določila 95. in 96. člena SPZ. Pri tem 95. člen ureja pravni položaj dobrovernega lastniškega posestnika, ki vrača stvar njenemu lastniku, 96. člen pa položaj nedobrovernega posestnika. Dobroverni lastniški posestnik je dolžan stvar vrniti lastniku le s plodovi, ki še niso bili obrani (glej prvi odstavek 95. člena), nedobroverni posestnik pa je dolžan poleg same stvari z neobranimi plodovi, vrniti lastniku tudi vrednost obranih plodov, ki jih je porabil, odtujil ali uničil. V konkretnem primeru bi bil toženec torej dolžan tožniku plačati vrednost posekanih dreves le v primeru, da je bil v času sečnje nedobroveren.

15Pritožbeno sodišče ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, drugače kot sodišče prve stopnje, ugotavlja, da toženec ni postal nedobroveren že v trenutku, ko je izvedel za oznake na drevesih oziroma, ko je izvedel, da je meja sporna, ampak je postal nedobroveren šele, ko se je ob ureditvi in evidentiranju urejene meje izkazalo, da drevesa stojijo na zemljišču, ki je last tožnika. Vprašanje (ne)dobrovernosti se namreč nanaša na vprašanje, od kdaj naprej se je toženec zavedal ali bi se glede na okoliščine moral zavedati, da je lastnik zemljišča, na katerem je opravil posek, tožnik in ne on sam. Ob upoštevanju, da je v času, ko je bil posek odkazan, prišlo do spora o poteku meje le med tožencem in J. Š., ta pa je še pred posekom pristal, da ga opravi toženec (s čimer je vsaj posredno soglašal s trditvijo toženca, da drevesa stojijo na njegovem zemljišču), slednjemu dobrovernosti (da seka na svojem) ni mogoče odrekati. Za to, da je lastnik spornega zemljišča (na katerem so stala drevesa) tožnik, je izvedel šele v postopku ureditve meje. Tožniku zato vrednosti posekanih dreves ni dolžan plačati.

16Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

17Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

19Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je v zadevi odločala višja sodnica posameznica.

¹ Tožnik ima s tem v mislih pravnega prednika sedanje toženke.
² Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima z izrazom toženec v mislih pravnega prednika sedanje toženke.
³ Ker vse parcele, ki se omenjajo, ležijo v tej katastrski občini, njeno navedbo pritožbeno sodišče v nadaljevanju izpušča.
⁴ Taka je na primer trditev, da je toženec vedel, da si gozd lasti tožnik ter trditev, da je toženec sporni posek opravil kljub prepovedi revirnega gozdarja.
⁵ Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da je stališče, da je tožnik šele z ureditvijo in evidentiranjem meje postal lastnik spornega dela zemljišča, zmotno. Pri urejanju meje, posebej, če gre za upravni postopek, namreč ne gre za spor o lastninski pravici na zemljišču, ampak spor izvira iz nejasne meje. Predmet postopka zato ni vprašanje načina pridobitve lastninske pravice na sporni mejni površini, ampak sam potek meje.
⁶ Glej Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004, stran 130.