VSM Sklep I Cp 743/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka sklenilo, da Okrajno sodišče v Mariboru ni pristojno za odločanje v predmetni pravdni zadevi. Opravljena pravdna dejanja je razveljavilo in zavrglo tožbo tožeče stranke, vloženo 29. 3. 2018 (točka II izreka). Razveljavilo je opravljena pravdna dejanja v postopku zavarovanja po sklepu opr. št. I P 263/2018, izdanem 30. 3. 2018, in sicer prepoved odtujitve in obremenitve (v 102. točkah izreka določno naštetih) premičnin, pridobljenih 7. 3. 2018 v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I 2158/2017 ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo (točka III izreka). V točki IV izreka je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 372,71 EUR, po preteku roka za prostovoljno izpolnitev z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sklep je pritožbo po svojih pooblaščencih vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Pritožba izpostavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj je v konkretnem primeru podana izključna pristojnost slovenskega sodišča (naslovnega sodišča) po 63. členu ZPP, ker gre za spor v zvezi z izvršilnim postopkom. Tožbeni zahtevek se nanaša na vrnitev stvari, ki jih je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) kot upnik in kupec kupil na podlagi neposredne podobe z izvršiteljem v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I 2158/2017. Premičnine, ki jih je toženec kupil, so bile last tožnika in ne dolžnika v izvršilnem postopku. Med predmetno pravdo in izvršilnim postopkom zato obstaja vzročna zveza in ne gre le za časovno sovpadanje izvršilnega postopka in predmetnega postopka, kot je nepravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Posledično je v konkretnem primeru na podlagi določbe 63. člena ZPP podana izključna pristojnost naslovnega sodišča. Glede na določbe Uredbe EU 1215/2012 pa je v konkretnem primeru podana tudi posebna pristojnost iz 7a. člena Uredbe, saj gre za spor v zvezi s pogodbenim razmerjem – toženec je pridobil sporne premičnine v posest na podlagi prodajne pogodbe z dne 7. 3. 2018. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, razveljavitev sklepa in nadaljevanje postopka. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

3Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo sklep sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako je pravilno ugotovilo dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbo pa dodaja:

6V predmetni zadevi gre za vprašanje mednarodne pristojnosti. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da pravdni stranki prebivata v različnih državah članicah Evropske unije. In sicer tožnik v Sloveniji, toženec pa v Italiji. Ker sta ti državi obe članici Evropske unije, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo Uredbo EU št. 1215/2012 z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah¹ (v nadaljevanju Uredba).

7Uredba v prvem odstavku 4. člena določa, da „so ob upoštevanju določb te uredbe osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice“. To pomeni, da je temeljna pristojnost za toženo stranko po njenem stalnem prebivališču. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe pa so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožene pred sodišči druge države članice na podlagi pravil iz oddelka 2-7 tega poglavja.

8Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik od toženca zahteva vrnitev stvari – premičnin, ki so bile zarubljene s strani izvršitelja v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I 2158/2017 in so last tožnika, ne pa dolžnika v izvršilnem postopku. Tožnik z ugovorom tretjega ni bil uspešen ter je vložil tožbo na nedopustnost izvršbe, prav tako pa tudi predmetno tožbo, s katero zahteva vrnitev premičnin.

9Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izključna pristojnost po Uredbi ni podana, saj ni izpolnjen nobeden izmed pogojev, določenih v 24. členu 6. oddelka Uredbe (česar tožnik niti ni zatrjeval). Prav tako je pravilno ugotovilo, da ni podana niti posebna pristojnost, katere pogoje določa oddelek 2 Uredbe. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na točko a prvega odstavka 7. člena (7/1.a), ki določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti. Takšen primer posebne pristojnosti v konkretni zadevi ni podan, saj se spor ne nanaša na pogodbeno razmerje med tožnikom in tožencem. Prav tako ni podan kateri izmed drugih primerov posebne pristojnosti, določenih v 7. in 8. členu Uredbe.

10Ko je ugotovilo, da za predmetni (stvarnopravni) spor glede na Uredbo ni podana pristojnost slovenskega sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno nadaljevalo, da ni podana niti s strani tožnika zatrjevana izključna pristojnost po 63. členu ZPP. Kot pravilno izhaja iz točke 5 obrazložitve sklepa, spada določba 63. člena ZPP med določbe ZPP, ki urejajo posebne krajevne pristojnosti in se uporabijo šele takrat, ko se pred tem ugotovi, da je slovensko sodišče pristojno za odločanje v zadevi. Ker v konkretnem primeru temu ni tako, se pritožba neuspešno zavzema za uporabo določbe 63. člena ZPP. Ta določba se namreč glede na zgornje ugotovitve ne more uporabiti, upoštevaje da hkrati ne gre za spor, ki bi bil v takšni povezavi z izvršilnim postopkom, da bi se lahko uporabila pravila o atrakciji.

11Ker je slovenska jurisdikcija temeljna procesna predpostavka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti in v konkretnem primeru ne gre za t. i. tihi dogovor o pristojnosti², se je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 18. člena ZPP izreklo za nepristojno, razveljavilo opravljena pravdna dejanja in tožbo zavrglo. Prav tako je, upoštevaje določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), tudi v postopku zavarovanja na podlagi izdane začasne odredbe, razveljavilo opravljena pravdna dejanja in dejanja zavarovanja ter predlog za izdajo začasne odredbe zaradi nepristojnosti zavrglo. Takšna odločitev je po zgoraj zapisanem pravilna in je tožnik s pritožbo ne more izpodbiti, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12Toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP) in je odgovor nepotreben.

¹ Gre za novelo uredbe Bruselj I oz Uredbe št. 44/2001.
² Če tožena stranka v odgovoru na tožbo ne bi ugovarjala pristojnosti, ampak bi se spustila v postopek, bi se glede na določbo 26. člena Uredbe štelo, da se „ne glede na prebivališče tožene stranke postopek vodi pred (sicer po Uredbi nepristojnim) sodiščem, kjer se je toženec spustil v postopek“.