VSL Sodba II Cp 474/2018

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se prisojeni znesek 33.564,78 EUR zniža za 24.878,52 EUR (na 8.686,26 EUR),

- v prvi II. točki izreka tako, da se zavrnjeni del zahtevka v višini 16.825,21 EUR zviša za 24.878,52 EUR (na 41.703,73 EUR) in

- v drugi II. točki(1) izreka tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.952,37 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

II. Sicer se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.396,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

-------------------------------
(1) Odločitev o pravdnih stroških je enako kot predhodni zavrnilni del odločitve (očitno pomotoma) oštevilčen z rimsko številko II, zato sodišče z namenom ohranitve prvotnega oštevilčenja izreka izpodbijane sodbe, obenem pa razlikovanja med njima v prvem primeru govori o prvi II. točki izreka, v drugem primeru pa o drugi II. točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh avtorsko nadomestilo v višini 33.564,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka) in pravdne stroške tožeče stranke v višini 2.408,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (druga II. točka izreka). V preostalem delu (za znesek 16.825,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2012 dalje do plačila) je zavrnilo tožbeni zahtevek (prva II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka primarno predlaga ustrezno spremembo, podredno pa razveljavitev sodbe, tožena stranka pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške.

3Tožeča stranka izpodbija odločitev o zavrnitvi obrestnega zahtevka iz razloga zastaranja in opozarja, da sodba v tem delu nima razlogov in se je ne da preizkusiti, saj naj bi sodišče le pavšalno navedlo, da ji odreka pravno varstvo, s tem pa bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Poudarja, da je zakonske zamudne obresti izračunala od zapadlosti posameznega obroka do vložitve tožbe, to je 19. 12. 2012. Meni, da zastaralni rok ni potekel v celoti. V kolikor je sodišče uporabilo petletni zastaralni rok, gre za napačno uporabo materialnega prava. Napačen je tudi izrek o odmeri pravdnih stroškov.

4Tožena stranka se ne strinja z zavrnitvijo ugovora zastaranja in poudarja, da velja krajši triletni zastaralni rok v skladu s 347. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj naj bi šlo za obveznost plačila nadomestila, ki zapada mesečno že na podlagi tarife iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del² (v nadaljevanju Pravilnik 1998). To podkrepi s sklicevanjem na obrazložitev izpodbijane sodbe na 9. strani: „[...] Izračun pokaže, da je toženec iz naslova uporabe avtorskih del iz repertoarja tožnika dolžan plačati mesečno 2.445,56 EUR. [...]“, na sodno prakso (III Ips 142/2014, VSL I Cp 2628/2012 in I Cp 3472/2014) in vsebino določbe tretjega odstavka 159. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), ki določa, da so RTV organizacije, med katere po njenem mnenju spada tudi sama, dolžne enkrat mesečno predložiti kolektivni organizaciji sporede oddajanih varovanih del, to pa naj bi kazalo na njeno mesečno – občasno obveznost plačila nadomestila.

Sodišču očita zmotnost stališča o temelju zahtevka, ki naj bi bil v neupravičeni obogatitvi. Kljub temu ne pojasni, kolikšna naj bi bila toženčeva obogatitev in tožnikovo prikrajšanje. Iz obrazložitve dejansko izhaja, da toženčeva obveznost izvira iz ZASP in skupnega sporazuma (tarife iz Pravilnika 1998), kar je skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 142/2014. To stališče od sodišča zahteva, da se ponovno opredeli do vprašanja zastaranja ob upoštevanju občasne narave terjatev.

Sodišču nadalje očita, da je v ponovljenem postopku v okviru uporabe materialnega procesnega vodstva dovolilo tožniku, da bistveno dopolni svojo trditveno podlago z navedbo števila toženčevih poslušalcev, s čimer je bilo šele možno odločiti o tožnikovem zahtevku. S tem mu je omogočilo, da je utemeljil tožbeni zahtevek na drugi pravni podlagi, kot ga je sprva zastavil (na neupravičeni obogatitvi). Poudari, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka nasprotovala takšnemu materialnemu procesnemu vodstvu sodišča. To je bilo nepotrebno, ker je tožena stranka že v svoji prvi pripravljalni vlogi izpostavila, da bi bila tarifa iz Pravilnika 1998 edina veljavna tarifa. Tožeča stranka je torej bila že v prvem postopku opozorjena na relevantno pravno podlago, pa se ni izjasnila. Tožena stranka je tožečo stranki pozvala, naj ustrezno razdela svoj zahtevek, vendar kljub temu ni pravočasno (v skladu z 286. členom ZPP najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje) in določno navedla, kaj je predmet njenega zahtevka. Kadar nasprotna stranka namesto sodišča opozori na pomanjkljivo ali neustrezno trditveno podlago, materialno procesno vodstvo ni potrebno. Prav tako ni dopustno, ker konkurira institutu prekluzije.

5Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo.

6Toženčeva pritožba je delno utemeljena, tožnikova pritožba pa ni utemeljena.

7V tej pravdni zadevi tožnik zahteva od toženca – komercialne radijske postaje (radiodifuzne organizacije), ki v pridobitne namene radiodifuzno oddaja³, plačilo avtorskega nadomestila za leti 2008 in 2009. Tožnik je svoj zahtevek oprl na Tarifo Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov⁴ (v nadaljevanju Tarifa 2007). Toženec je temu nasprotoval in se skliceval na Pogodbo o uporabi glasbenih neodrskih del v programih komercialnih radijskih postaj iz leta 2002 (v nadaljevanju pogodba), le za obdobje do sklenitve pravkar navedene pogodbe pa priznaval veljavnost tarife iz Pravilnika 1998.

8V prvem sojenju je sodišče prve stopnje ob upoštevanju pogodbenega dogovora tožencu naložilo v plačilo nadomestilo v višini 11.192,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2012. V razveljavitvenem sklepu VSL II Cp 255/2017 je to sodišče v skladu s tedaj ustaljeno sodno prakso zavzelo stališče, da pravno podlago za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje predstavljata (s strani Ustavnega sodišča RS nerazveljavljena) drugi in tretji odstavek II. poglavja tarife iz Pravilnika 1998, ki ima naravo in veljavo skupnega sporazuma. Skladno s tem je prvostopenjskemu sodišču naložilo, naj v okviru materialno procesnega vodstva pozove stranki, da navedeta število poslušalcev radijske postaje, kar naj upoštevata pri odločitvi o višini nadomestila. V ponovnem sojenju je na podlagi podatka o 47.030 poslušalcev in minimalne tarife iz 2. točke drugega odstavka II. poglavja tarife iz Pravilnika 1998 v višini 0,052 EUR sodišče odločilo, da bi bil toženec dolžan tožniku plačati 58.693,44 EUR, po delnem plačilu v višini 4.247,61 EUR pa samo še 54.445,83 EUR. Ker je tožnik vtoževal le 33.564,78 EUR nadomestila, mu je prisodilo le toliko.

O toženčevi pritožbi

9Iz (v pritožbi neizpodbijanih) ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da pravdni stranki v vtoževanem obdobju nista imeli sklenjene pogodbe o uporabi glasbenih del. Ker je toženec uporabljal avtorsko varovana dela brez ustrezne pogodbe, tj. neavtorizirano oziroma brez tožnikovega dovoljenja, je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na določbo 198. člena OZ o neupravičeni pridobitvi, po kateri je tožnik upravičen zahtevati od toženca korist, ki jo je ta imel od uporabe avtorskih del. V tem je toženčeva korist in obenem tožnikovo prikrajšanje, med katerima nedvomno obstaja vzročna zveza.

10Upoštevaje dejstvo, da med strankama ni bilo dogovora o mesečni zapadlosti toženčeve obveznosti, je neutemeljena toženčeva pritožbena navedba o njeni občasni naravi. To pa pomeni, da ni podlage za uporabo 347. člena OZ in s tem triletnega zastaralnega roka, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo toženčev ugovor zastaranja. Zadevi VSL I Cp 2628/2012 in I Cp 3472/2014, na kateri se toženec sklicuje v pritožbi, nista primerljivi, saj se od obravnavane zadeve razlikujeta ravno v tej odločilni okoliščini, to je obstoju pogodbe, v kateri je bilo dogovorjeno mesečno odplačevanje nadomestila. Toženec občasno naravo neustrezno utemeljuje z določbo tretjega odstavka 159. člena ZASP, ki za RTV organizacije določa mesečno obveznost predložitve sporedov oddajanih varovanih del, iz katere ne izhaja splošna – za vsak primer in torej tudi za konkreten primer – (zakonsko) določena mesečna obveznost plačila nadomestila. Občasna narava pa tudi ne izhaja iz uporabe besede „mesečno“ v razlogih izpodbijane sodbe, ki jih povzema pritožba in v katerih je sodišče na podlagi minimalne tarife na mesečni ravni le izračunalo, kolikšna znaša toženčeva mesečna obveznost plačila. Uporabo krajšega zastaralnega roka toženec ne more doseči niti s pritožbenim stališčem, da obveznost plačila nadomestila v konkretnem primeru temelji neposredno na zakonu (ZASP), ki jo sicer črpa iz sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 142/2014, saj tudi takšna narava zahtevka utemeljuje uporabo daljšega zastaralnega roka in ne krajšega.

11Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče storilo s tem, ko naj bi v okviru domnevno prekoračenega materialnega procesnega vodstva na podlagi 285. člena ZPP obe pravdni stranki (in ne samo tožnika, kot to navaja toženec v pritožbi) pozvalo, naj navedeta število toženčevih poslušalcev. Na ta način je sodišče ohranilo procesno ravnotežje med pravdnima strankama, materialnega procesnega vodstva vsebinsko ni prekoračilo, prav tako pa z njim ni poseglo v institut prekluzij, kar izpostavlja toženec v pritožbi. Res je ves čas obstajala (teoretična) možnost, da bi lahko sodišče glede na tedanjo sodno prakso kot podlago za odmero nadomestila uporabilo tarifo iz Pravilnika 1998, vendar ob dejstvu, da ji v tem postopku nobena od pravdnih strank ni priznavala veljavnosti, od njiju ni bilo moč zahtevati, da bi v nasprotju s svojimi prejšnjimi trditvami v luči pravnih podlag, ki sta ju sprejemali (tožnik Tarifo 2007 in toženec pogodbo), navedli podatek o številu poslušalcev. Da je to dejstvo odločilno za presojo sodišča, se je izkazalo šele v prvem pritožbenem postopku. Glede na drugačno materialnopravno gledišče pritožbenega sodišča v tem (ponovljenem) postopku, ki bo predstavljeno v nadaljevanju obrazložitve, pa to dejstvo nima nobene teže več in so toženčeve pritožbene navedbe tudi iz tega razloga brezpredmetne. Pritožbeno sodišče po vpogledu v toženčevo prvo pripravljalno vlogo z dne 2. 10. 2014⁵, na vsebino katere se sklicuje v pritožbi, ugotavlja, da je toženec navedel, da je bila glede odnosa pogodbenih strank tarifa iz Pravilnika 1998 edina veljavna tarifa za odmero višine nadomestila za obdobje do sklenitve pogodbe med strankama. Toženec je torej tarifo iz Pravilnika 1998 v postopku res izpostavil, a njeno veljavnost omejil le do trenutka sklenitve pogodbe, kot pravno podlago za odmero vtoževanega zneska nadomestila, ki izvira iz kasnejšega obdobja (po prenehanju pogodbe), pa sprejemal izključno pogodbeno dogovorjeno višino nadomestila. S sklicevanjem na vsebino svoje vloge torej ni dokazal, da je zaradi njegovega opozorila na (domnevno) relevantno pravno podlago odpadla potreba po materialno procesnem vodstvu s strani sodišča. Prav tako pa sodišče z njim ni omogočilo tožniku, da je svoj tožbeni zahtevek utemeljil na drugi pravni podlagi, kot to meni toženec. Tožnikov zahtevek je tudi po tem ohranil naravo zahtevka iz neupravičene obogatitve, le pravna podlaga za določitev višine koristi (in prikrajšanja) se je glede na drugačno materialnopravno stališče spremenila.

12V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS, zavzetim v sklepu II Ips 325/2016 in nadaljnjih sodbah⁶, da glede radiodifuznega oddajanja obstoji tarifna praznina, kar v konkretnem primeru pomeni, da tarifa iz Pravilnika 1998, na podlagi katere je (po napotku višjega sodišča) sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odmerilo nadomestilo, ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila, je pritožbeno sodišče (v okviru uradnega preizkusa) sámo napolnilo pravno praznino, pri čemer si je pomagalo (tudi) z napotkom Vrhovnega sodišča RS iz prej navedenega sklepa. V njem je pojasnilo, da Tarifa 2007 sicer ni bila sklenjena kot skupni sporazum, zaradi česar tudi ne more imeti veljave skupnega sporazuma, vendar pa lahko ob dejstvu, da je bila v spornem obdobju podana pravna praznina, v skladu s četrtim odstavkom 157. člena ZASP-B predstavlja obrazloženo podlago zahteve za plačilo nadomestila, določenega s strani kolektivne organizacije, ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP-B. V okviru zapolnjevanja pravne praznine je pritožbeno sodišče najprej opravilo materialnopravno presojo primernosti nadomestila po merilih iz Tarife 2007 (glede na kriterije iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člen ZASP-B), za uporabo katere se je zavzemal tožnik.⁷

13ZASP-B v tretjem odstavku 156. člena določa, da je podlaga za izračun višine nadomestila denarno ocenjena korist, ki jo pridobi uporabnik iz dejavnosti, v kateri so uporabljena varovana dela iz repertoarja kolektivne organizacije. V skladu s četrtim odstavkom istega člena ZASP-B se pri določanju višine nadomestila upošteva pomen varovanega dela za dejavnost uporabnika, v skladu s petim odstavkom pa se za oceno denarne koristi praviloma uporablja ustrezen del prihodka ali stroškov uporabnika pravic, upoštevajoč sporazumno dogovorjene kriterije; če se korist ne izraža v prihodku, lahko kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov določita druge kriterije.

14Na podlagi 1. člena Tarife 2007 se pri določitvi višine avtorskega nadomestila upoštevajo standardi CISAC in priporočila WIPO, tako da je plačilo avtorskega nadomestila sorazmerno pomembnosti in obsegu uporabe avtorskih glasbenih del v dejavnosti uporabnika, kar pomeni, da v primeru, če uporabnik 100 % oddajnega časa uporablja avtorska glasbena dela, nadomestilo znaša 10 % prihodkov, ustvarjenih z uporabo glasbe. Ta odstotek se v primeru manjšega odstotka uporabe avtorskih glasbenih del v oddajnem času ustrezno sorazmerno zmanjšuje z manjšim obsegom uporabe avtorske glasbe.

15V konkretnem primeru je tožnik trdil, da je toženec v vtoževanem obdobju uporabljal varovana glasbena dela 70 % oddajnega časa,⁸ kar pomeni, da bi bil toženec v skladu s povzetim 1. členom Tarife 2007 dolžan plačati nadomestilo za uporabo avtorskih glasbenih del 7 % od prihodkov, ustvarjenih z uporabo avtorske glasbe v letih 2008 in 2009. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta leta 2002 sklenili Pogodbo o uporabi glasbenih neodrskih del v programih komercialnih radijskih postaj, ki je določala višino nadomestila, to je 3,85 % od prihodkov, in da je prenehala veljati. Tarifa 2007 je torej določala skoraj enkrat višje nadomestilo, kot sta ga pogodbeno dogovorili stranki.

16Vrhovno sodišče je v svojih zadnjih odločbah⁹ poudarilo, da je treba pri oceni primernega nadomestila upoštevati dolgotrajna pogodbena razmerja, čeprav so ta pretekla.¹⁰ Tudi Ustavno sodišče poudarja, da kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic temelji na pogodbenem načelu.¹¹ Ker enostransko sprejeta tarifa predstavlja odstop od tega načela, je pri obravnavanju Tarife 2007 in njenih meril v povezavi s 156. členom ZASP-B potreben restriktiven pristop.¹² Da je treba dati prednost dogovorjenemu, potrjuje tudi vsebina petega odstavka 156. člena ZASP-B, po katerem se denarna korist oceni ob upoštevanju sporazumno dogovorjenih kriterijev. Ker dogovorjena razmerja odražajo dejanska¹³ in se primernost tarife najlažje izrazi s soglasjem volj pogodbenih strank¹⁴, ki ga sicer v relevantnem obdobju ni bilo več, je treba izhajati iz tega, da sta pravdni stranki očitno šteli, da je nadomestilo v višini 3,85 % od prihodkov primerno, sicer tožnik (in tudi toženec) pogodbe ne bi sklenil. Ob dejstvu, da je med pravdnima strankama v predhodnem obdobju obstajal dogovor, in glede na to, da je tožnik v tem postopku oprl višino svojega zahtevka na (višjo) Tarifo 2007, bi za uspeh v pravdi moral trditi (in dokazati), da so se okoliščine, ki so bile ob sklenitvi pogodbe podlaga za dogovor o nižjem nadomestilu, bistveno spremenile, do te mere, da utemeljujejo plačilo skoraj še enkrat višjega nadomestila, česar pa ni zmogel. Ker tožnik ni navedel prepričljivih razlogov, zakaj v pogodbi sprejeta merila ne odražajo več primernega nadomestila, je treba pri določitvi višine primernega nadomestila (oziroma običajnega nadomestila v smislu 81. člena ZASP) izhajati iz pogodbenega dogovora o odmernem odstotku v višini 3,85 % od toženčevih prihodkov.

17Pritožbeno sodišče ocenjuje, da osnovo za izračun nadomestila predstavljajo prihodki, ki jih je toženec ustvaril z uporabo avtorskih del oziroma njegovi prihodki, ki so povezani s predvajanjem glasbe, s čimer se strinjata tudi stranki, sporno med njima pa je bilo vprašanje, katere vrste prihodkov se uvrščajo mednje. Tožnik se je predvsem zavzemal za višjo osnovo, ki naj obsega vse čiste prihodke, objavljene v javnih evidencah – AJPES; priloga A1). Te je tudi upošteval v tožbi pri obračunu avtorskega nadomestila in vtoževano terjatev izračunal na podlagi točke a) 4. člena Tarife 2007, ki določa minimalni honorar (specifikacija terjatve v prilogi A2). Kasneje je obseg prihodkov zožil le na tiste, ki jih določa 2. člen Tarife 2007. Toženec si je z namenom znižanja osnove za izračun nadomestila prizadeval za odštetje prihodkov od sponzorstva in medsebojnih kompenzacij, osmrtnic, zahval, malih oglasov, produkcije radijskih spotov, zakupov programskega časa, branih obvestil brez glasbe, drugih storitev, organizacij prireditev, izdelav reklam, ipd... oziroma svoje navedbe strnil v sklep, da bi se nadomestila morala obračunati le na podlagi prihodkov oglaševanja.

18Po prepričanju pritožbenega sodišča je enako kot pri odmernem odstotku (3,85 %) tudi pri osnovi (vrste prihodkov, ki se upoštevajo kot osnova za izračun nadomestila) treba izhajati iz pogodbenega dogovora med strankama. Glede na trditve toženca, ki jih tožnik ne prereka, je pogodba določala, da se pri izračunu nadomestila upoštevajo prihodki od ekonomsko propagandnega programa in prihodki od dotacij z izjemo tistih dotacij, ki jih lokalne ali regionalne skupnosti vplačajo namensko za govorni informativni program. Tožnik se strinja, da se upoštevata ti dve postavki prihodkov, pri čemer je prvo postavko dodatno razčlenil na prihodke od oglasnih in propagandnih sporočil, od sponzorstev¹⁵, od najema časa za oddajanje, ipd.¹⁶, čemur toženec ni oporekal, sodišče pa glede na njihovo vsebino (naravo) ocenjuje, da gre za podpomenke prihodkov od ekonomsko propagandnega programa.

19Ugotovitev pritožbenega sodišča glede višine toženčevih prihodkov temelji izključno na izvedenskem mnenju, do katerega sta se pravdni stranki lahko opredelili, strankama pa je bila dana možnost, da se izrečeta o tej bistveni okoliščini, kar sta tudi izkoristili. Ker je to dejstvo temeljilo le na pisnem dokazu, je bilo to sodišče glede spoznavnih možnosti izenačeno s sodiščem prve stopnje in je lahko njihovo višino ugotovilo brez pritožbene obravnave, ne da bi s tem kršilo načelo neposrednosti. Iz izvedenskega mnenja so razvidni prihodki po posameznih vrstah storitev, kot to izhaja iz poslovne knjige oziroma iz posameznih računovodskih kontov, in njihova vsota (tabeli št. 3 in 5). Pritožbeno sodišče ocenjuje izvedensko mnenje kot popolno in preverljivo, kot takšnega ga sprejemata tudi stranki, ki nanj nista imeli nobenih vsebinskih pripomb¹⁷, kar pomeni, da sta se strinjali z njegovo vsebino oziroma z višino posameznih postavk prihodkov, ki jih je ugotovil izvedenec. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da prihodki, doseženi z uporabo avtorskih del, znašajo za leto 2008 233.418,00 EUR in za leto 2009 216.388,00 EUR (tabela 3 – I. skupaj). Sodišče glede na prej navedeno ni upoštevalo prihodkov, ki niso povezani s predvajanjem glasbe (tabela 3 – II. skupaj), z izjemo prihodkov od sponzorstva, ki glede na prej navedeni materialnopravni (pogodbeni) okvir spadajo v osnovo za izračun nadomestila. Podatek o prihodkih iz sponzorstva jasno ne izhaja iz knjigovodske evidence, na kateri sicer temelji izvedensko mnenje, a so ti prihodki glede na neizpodbijano ugotovitev izvedenca že zajeti pod drugimi prihodki (ki so del prihodkov iz II. skupine). Pritožbeno sodišče je zato vsoti prihodkov iz I. skupine najprej prištelo vsoto prihodkov od sponzorstva 9.230,00 EUR za leto 2008 in 9.000,00 EUR za leto 2009, ki jo črpa iz izvedenskega mnenja (to pa iz četrtletnih poročil toženca tožniku) in ji nobena od pravdnih strank ni nasprotovala. Glede na pogodbeni dogovor nasprotno k osnovi ni moč prišteti prihodkov od organizacije koncertov, pri čemer neutemeljeno vztraja tožnik. Od vsote upoštevnih prihodkov (iz I. skupine) pa je nato pritožbeno sodišče odštelo prihodke od čestitk (515,00 EUR za leto 2008), ker ti glede na (med strankama) nesporno vsebino pogodbe niso tvorili osnove za izračun nadomestila, in prihodke od paketov (tabela št. 5, varianta 1, 4. stolpec; 48.896,00 EUR za leto 2008 in 87.875,00 EUR za leto 2009). Glede na nekonkretizirano prerekane toženčeve trditve (ki se zato štejejo za priznane; drugi odstavek 214. člena ZPP) toženec namreč trži pakete oglaševanja, ki zajemajo tudi ostale radijske postaje in ta postavka predstavlja delež prihodkov iz paketov, ki se nanaša oglase, ki so se predvajali na teh ostalih radijskih postajah ter so ga ostale radijske postaje (in tožnik) že upoštevali v svojem obračunu nadomestila.

20Ob upoštevanju prihodka za leto 2008 v višini 193.237,00 EUR je toženec dolžan plačati tožniku 7.439,62 EUR in ob upoštevanju prihodka za leto 2009 v višini 137.513,00 EUR znesek 5.294,25 EUR, skupaj torej 12.733,87 EUR. Pritožbeno sodišče prisojenega zneska nadomestila (toženčeve obveznosti) ni zvišalo za znesek davka na dodano vrednost, saj se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu in z njegovimi razlogi. Toženec je namreč v svoji prvi pripravljalni vlogi ugovarjal plačilu DDV in tožnika opozoril na nesklepčnost tožbe, ker ni vsebovala odločilnega dejstva, da je tožnik izdal račun in obračunal DDV. Po upoštevanju delnega plačila s strani toženca, ki glede na izvedensko mnenje znaša 4.047,61 EUR (tabela št. 5, 3. stolpec), je toženec dolžan plačati tožniku še 8.686,26 EUR.

O pritožbi tožnika

21Končno je pravilna tudi zavrnitev tožbenega zahtevka v delu glede obresti, nateklih v obdobju od posameznih mesečnih zapadlosti plačil do 19. 12. 2012, kot jih je obračunal tožnik v prilogi A2, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov. V skladu s 193. členom OZ gredo namreč prikrajšanemu zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve tožbe. Tožnik ni podal navedb, ki bi utemeljevale zaključek o toženčevi nepoštenosti. Navedeno ne izhaja niti iz zbranega procesnega gradiva. Glede na to, da je med pravdnima strankama ves čas tekel spor o višini nadomestila in da je toženec zneske nadomestila, ki jih je štel za primerne, sproti mesečno plačeval (kar je bilo med strankama nesporno), ni podlage za zaključek o njegovi nepoštenosti.

22Tožnikova presplošna navedba na koncu pritožbe, češ da je napačen tudi izrek o odmeri pravdnih stroškov, od pritožbenega sodišča ne terja odgovora.

23Z znižanjem nadomestila, ki ga toženec dolguje tožniku, se je spremenil tožnikov uspeh v pravdi, zato je treba spremeniti odločitev o stroških postopka. Pri tem je treba izhajati iz (v pritožbi nekonkretizirano izpodbijanih) ugotovitev sodišča prve stopnje o višini stroškov vsake od pravdnih strank. Glede na 17 % tožnikov uspeh v pravdi mu je toženec dolžan plačati stroške v višini 907,07 EUR. Stroški toženca pa glede na njegov 83 % uspeh znašajo 2.859,44 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan tožencu plačati 1.952,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedeno zahteva spremembo stroškov v drugi II. točki izreka izpodbijane sodbe.

24Pritožbeno sodišče je tako delno ugodilo toženčevi pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v I. točki in prvi II. točki izreka tako, da je znesek 33.564,78 EUR nadomestilo z zneskom 8.686,26 EUR in znesek 16.825,21 EUR nadomestilo z zneskom 41.703,73 EUR (358. člen ZPP), v drugi II. točki izreka izpodbijane sodbe pa tako, da je tožniku naložilo v plačilo toženčeve pravdne stroške v višini 1.952,37 EUR. Sicer je toženčevo in tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

25Ker je toženec s pritožbo delno uspel, mu je tožnik dolžan povrniti del potrebnih stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Glede na to, da je s pritožbo izpodbijal ugodilni del izpodbijane sodbe (v pritožbi torej sporno le še 33.564,78 EUR), uspel pa je glede 24.878,52 EUR, njegov pritožbeni uspeh znaša 74 %. Stroški se odmerijo v skladu z ZOdvT¹⁸ (tar. št. 3210, 6002 in 6007). Med priznane stroške sodijo strošek za vložitev pritožbe v višini 865,60 EUR in materialni stroški v višini 20,00 EUR, povečano za 22 % davek na dodano vrednost v višini 194,83 EUR, in strošek za sodno takso za pritožbo v višini 807,00 EUR, in znašajo skupaj 1.887,43 EUR. Stroški v zvezi z odgovorom obeh pravdnih strank na pritožbo nasprotne stranke se ne štejejo za potrebne v smislu 155. člena ZPP, zato se ne priznajo. Upoštevaje toženčev uspeh mu je tožnik dolžan povrniti 1.396,70 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

² Ur. l. RS, št. 29/98.
³ Skladno s 30. členom ZASP je pravica radiodifuznega oddajanja glasbenih del izključna pravica do priobčitve dela javnosti s pomočjo radijskih ali televizijskih programskih signalov, namenjenih javnosti, in sicer brezžično (vključno s satelitom) ali po žici (vključno s kablom ali mikrovalovnim sistemom).
⁴ Ur. l. RS, št. 3/2007.
⁵ Na hrbtni strani list. št. 34 spisa.
⁶ Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 325/2016 z dne 3. 2. 2016 zavzelo stališče, da višine avtorskega honorarja ni mogoče določiti na podlagi prvega odstavka II. poglavja tarife iz Pravilnika 1998, ker ga je Ustavno sodišče razveljavilo z odločbo U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005, iz sklepa pa tudi ni izhajala možnost določitve nadomestila na podlagi drugega in tretjega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998, ki sicer z omenjeno odločbo Ustavnega sodišča nista bila razveljavljena. Svoje prvotno stališče je Vrhovno sodišče RS nadgradilo, tako da se je o tem (tako glede splošne tarife iz prvega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998 kot glede minimalne tarife iz drugega odstavka, ki se po njegovem mnenju ne more uporabljati brez splošne tarife) izrecno izreklo v sodbi II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 in ga ponovilo v II Ips 219/2018 z dne 18. 4. 2018, pa tudi v vseh kasnejših zadevah, v katerih je bila predmet obravnave kabelska retransmisija.
⁷ To pritožbeno sodišče je to nazorno storilo že v zadevi II Cp 533/2018 z dne 27. 6. 2018, ki izvira iz ponovljenega postopka po izdaji razveljavitvenega sklepa v zadevi II Ips 325/2016.
⁸ Tožnikovih trditev, da toženec uporablja glasbena dela v 70 % oddajnega časa, toženec ni prerekal.
⁹ Zadevi II Ips 43/2018 (41. točka) in II Ips 219/2017 (37. točka).
¹⁰ Enako stališče je to sodišče zavzelo/povzelo v nedavni sodbi II Cp 2912/2017 z dne 29. 8. 2018.
¹¹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-240/10 z dne 16. 5. 2013, 30. točka obrazložitve.
¹² Primerjaj sodbo VSL II Cp 533/2018 (11. točka).
¹³ Zadeva II Ips 219/2017 (44. točka).
¹⁴ II Ips 52/2018 (33. točka).
¹⁵ V skladu s SSKJ je sponzor med drugim tisti, ki v reklamne namene gmotno podpira, omogoča kako dejavnost, izvedbo česa, npr. sponzor radijske oddaje.
¹⁶ Na način, kot to sicer izhaja iz točke a) prvega odstavka 2. člena Tarife 2007.
¹⁷ Isto je ugotovilo že sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo 17. 12. 2015. Tožnik je namreč v vlogi, ki jo je naslovil kot „Pripombe na izvedensko mnenje“ (na list. št. 103 spisa) le opozoril na to, da je vprašanje o tem, kateri prihodki sodijo med prihodke iz radijske dejavnosti, predvsem pravno vprašanje glede na Tarifo 2007, ki je v pristojnosti sodišča in ne izvedenca.
¹⁸ Ur. list, št. 67/2008.