6. člen ZOdv

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so povsem pravilne ugotovitve sodišče prve stopnje, da je Odvetniška družba A. zastopala pravno osebo B., d. o. o., in ne obtoženega Č. Č. (kot takratnega zakonitega zastopnika te družbe), kar je, kljub drugačnemu stališču pritožbe, relevantno, saj gre za ločena pravna subjekta. Ko je bil nad družbo B., d. o. o., uveden stečajni postopek (dne 27.8.2019), je, glede na določilo 245. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), prenehalo tako pooblastilo Odvetniški družbi A. kot tudi zakonitemu zastopniku Č. Č. ter je stečajna upraviteljica D. D. postala tista, ki je pridobila pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov. Slednja ni ponovno pooblastila Odvetniške družbe A., zato je družba B., d. o. o., postala nekdanja stranka te odvetniške pisarne. Načelo odvetniške zaupnosti nedvomno velja tudi za nekdanje stranke. Stečajna upraviteljica, ki ji je odvetnik posredoval podatke (četrti odstavek 291. člena ZFPPIPP), je bila zakonita zastopnica pravne osebe v stečaju kot subjekta zaupnega razmerja z Odvetniško družbo A. Tako je še vedno šlo zgolj za komunikacijo

V interesu javnosti je seznaniti se z določili o predmetu pogodbenega razmerja in vseh obveznostih, saj se šele z razkritjem celotne pogodbe lahko opravi presoja, ali bi lahko bilo razpolaganje z javnimi sredstvi za istovrstne storitve smotrnejše, če ne bi bila sklenjena obravnavana pogodba. ŠOU A., ki mora na podlagi izpodbijane odločbe razkriti zahtevane podatke, nima dolžnosti varovanja odvetniške zasebnosti, saj ta zavezuje le odvetnike, ne pa državnih organov in oseb javnega prava, kadar so v razmerju stranke z odvetniki. Odsotnost ureditve odvetniške zasebnosti v ZDIJZ kot izjeme od dostopa do informacij javnega značaja še ne pomeni, da je podana protipravna pravna praznina, saj so omejitve dostopa do informacij lahko določene tudi v področni zakonodaji, pri čemer jih mora tožena stranka upoštevati pri presoji izjem od dostopa do informacij javnega značaja.

Odvetnikov privilegij iz 236. člena ZKP ni absoluten. Odvetnik je po 236. členu ZKP oproščen dolžnosti pričanja o dejstvih, za katera je izvedel pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica. Prvi odstavek 6. člena ZOdv določa, da mora odvetnik varovati kot tajnost, kar mu je zaupala stranka. Upoštevaje navedeni zakonski določbi je torej pomembno le to, ali je odvetnik določen podatek izvedel od svoje stranke med opravljanjem odvetniškega poklica in ne tudi okoliščina ali ima oziroma nima s svojo stranko sklenjenega pisnega ali ustnega pooblastilnega razmerja. Za izrek sodnega opomina sta določena dva pogoja. S prvim (formalnim pogojem) se zahteva, da je kaznivo dejanje že po samem zakonu lahko glede na predpisano kazen. Z drugim pogojem pa se dodatno zahteva, da je bilo konkretno storilčevo ravnanje glede na okoliščine še posebno lahko.

Obstoj zakonsko določene edicijske dolžnosti sam po sebi ne spreminja privilegija odvetnika oziroma vsaj ne na tak način kot ga ponudi državna tožilka. Varovanje poklicne molčečnosti varuje ustavnopravno zavarovano temeljno človekovo pravico do zasebnosti, edicijsko dolžnost, zatorej prisilno posredovanje sicer zaupnih podatkov, ne glede na voljo odvetnika ali voljo njegove stranke, pa je moč uveljaviti takrat, kadar je razkritje skrivnosti oziroma informacije zasebne narave upravičeno – torej izvršeno zaradi splošne koristi v družbi, upravičenega interesa javnosti ali koristi drugega, če je korist posameznika večja kakor ohranitev skrivnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je ZPPDFT oziroma ZPPDFT-1 tisti področni zakon, ki ga je moč navezati na odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP. Slednje pa ne pomeni, da odvetnik ni privilegirana priča in da s tem v zvezi sploh ni potrebno dajati pravnega pouka. Ko se sodišče nameni zaslišati odvetnika v zvezi z dejstvi, ki jih je izvedel pri opravljanju poklica in če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica, mora odvetniku najprej dat

Sodišče je v svoji praksi že navedlo, skladno s prakso Sodišča EU, da so nekatere vrste dogovarjanj med podjetji za konkurenco tako škodljive, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic (učinkov) ni potrebno. Vendar pa ne glede na eksemplifikativno navedene primere prepovedanih omejevalnih sporazumov v drugem odstavku 6. člena ZPOmK-1 oziroma v prvem odstavku 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ni mogoče vzeti, da obstaja že kar vnaprej določen seznam dogovarjanj, za katera bi se lahko štelo, da pomenijo že sama po sebi (per se), brez konkretnejše analize, omejevanje konkurence zaradi cilja, kajti bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo dogovarjanja, in sicer je treba preučiti vsebino določb sporazuma, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je sporazum umeščen. Pri presoji tega okvira je treba upoštevati naravo zadevnega blaga ali st

Zoper obdolženega je bil izvajan ukrep nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP. Pridobljen je bil posnetek pogovora, v katerem osumljeni, sedaj obdolženi, v pogovoru z odvetnico, sedaj zagovornico, govori o prekrškovnem postopku, v nadaljevanju pa tudi o drugih zadevah, o katerih ga zanima odvetničino mnenje. Nedvomno posnetek posega v komunikacijsko zasebnost obdolženega, a je bil ta poseg zakonit, saj je policija za svoje delovanje imela podlago v odredbi preiskovalne sodnice. Bistveno pa je še, da posnetek posega tudi v komunikacijsko zasebnost odvetnice. Posledično velja dolžnost, da odvetnica ta dejstva ohrani kot tajnost, saj jo k temu zavezuje prvi odstavek 6. člena ZOdv. Odvetnica je privilegirana priča, kajti posnetki, pridobljeni z uporabo navedenega prikritega preiskovalnega ukrepa, v določenih okoliščinah ne morejo biti temelj za sodbo, ker je potrebno preprečiti, da bi sodba temeljila na izjavah, ki so jih med izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov dale privilegirane priče, ki so v kazenskem postopku ta privilegij iz 236. člena ZKP tudi uporabile. Posegi v to zaupno sfero so sicer v določen

Trditveno breme glede okoliščin zamude je bilo na pritožniku, ki tega bremena ni izpolnil, zato je bil njegov predlog utemeljeno zavrnjen. Za odločitev o tej pritožbi je zato nepomembno, ali upravni organ pritožniku ni mogel vročiti odločbe. Tudi sicer je ob teh navedbah v celoti spregledano, da odvetnik in oblastni organ s pritožnikom nista v vsebinsko enakem razmerju, zato težave organa pri vročanju odločbe same po sebi še ne utemeljujejo težav v komunikaciji med pritožnikom in njegovim pooblaščencem. Neskrbnost v medsebojni komunikaciji stranke in njenega odvetnika ni opravičen vzrok za zamudo.

Zaključki sodišča prve stopnje se pokažejo za posplošene tudi z vidika varstva poklicne tajnosti. Čeprav obdolženi v času prestreženega pogovora odvetnice kot zagovornice (še) ni potreboval, ker mu tedaj še ni moglo biti znano, da se bo znašel v kazenskem postopku, pa je očitno pri njej iskal pravni nasvet v zvezi z ravnanjem, ki naj bi bilo (na ravni utemeljenega suma) predmet obravnavanega kazenskega postopka. Zato bi moralo sodišče prve stopnje presojati tudi, ali se je z dejstvi, ki so bila predmet prestreženega pogovora, odvetnica (četudi ne kot zagovornica) seznanila pri opravljanju poklica, zaradi česar velja dolžnost ta dejstva ohraniti kot tajnost (5. točka prvega odstavka 236. člena ZKP).

S sklicevanjem na nepravilne procesne odločitve sodišča, ki same po sebi ne zadoščajo za utemeljen dvom o nepristranskosti sodnika oziroma senata, s katerimi utemeljuje zahtevo za izločitev sodnika oziroma senata, ne da bi zgolj subjektivno prepričanje o pristranskosti sodnika oziroma senata podprla s konkretno okoliščino, obramba ne more uspeti. Sodišče bi moralo pred zaslišanjem odvetniku dati pravni pouk po določbah 236. člena ZKP. Za zaslišanje odvetnika se je sicer odločilo zato, da razčisti dejstva, ki se nanašajo na zakonitost izvora denarja, ki ga je na njegov fiduciarni račun nakazal oškodovanec ter da se tako nakazan denar ni nanašal na posel, glede katerega sta obtoženec in odvetnik imela sklenjeno pooblastilno razmerje. Vendar je pri tem zmotno ocenilo, da odvetnik v zvezi s tem ni izpovedal o dejstvih, za katera je izvedel pri opravljanju poklica in za katera bi, v skladu s 6. členom Zakona o odvetništvu in 51. členom Kodeksa odvetniške poklicne etike veljala dolžnost, da jih ohrani kot tajne. Pri pojasnjevanju izvora denarja, nakazanega na njegov fiduciarni račun ter glede na vprašanja zastavljena mu s strani sodišča, se namreč ni mogel izogniti izpovedovanju

Odvetnik je po 236. členu ZKP oproščen dolžnosti pričanja o dejstvih, za katera je izvedel pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica. Prvi odstavek 6. člena ZOdv pa nadalje določa, da mora odvetnik varovati kot tajnost, kar mu je zaupala stranka. Upoštevaje navedeni zakonski določbi je torej pomembno le to, ali je odvetnik določen podatek izvedel od svoje stranke med opravljanjem odvetniškega poklica, in ne tudi okoliščina ali ima (oziroma nima) s svojo stranko sklenjeno pooblastilno razmerje.

Pri opravljanju odvetniškega poklica nastajajo zbirke osebnih podatkov, torej gre v primeru odvetnikov za upravljalce podatkov v smislu 6. točke 6. člena ZVOP-1. Da so odvetniki upravljalci osebnih podatkov izhaja tudi iz določb 7. člena ZVOP-1, ki določa izjeme od uporabe tega zakona in v petem odstavku 7. člena izrecno določa, da se izjeme iz tega člena ne uporabljajo za zbirke osebnih podatkov, ki jih vodijo med ostalimi naštetimi tudi odvetniki. Tajnost odvetnikovih podatkov po mnenju sodišča glede na pravico do seznanitve pritožnika z lastnimi osebnimi podatki vsebinsko ne spada v nobeno od kategorij iz 36. člena ZVOP in 15. člena Ustave RS.