VSC Sklep Cp 107/2018

I. Pritožbama tožeče stranke se ugodi in se:

- razveljavi točka I izreka sklepa sodišča prve stopnje P 247/2017 z dne 17. 1. 2018 ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek,

- razveljavi sklep sodišča prve stopnje P 247/2017 z dne 23. 1. 2018 ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je:

- s sklepom P 247/2017 z dne 17. 1. 2018 zavrglo tožbo Republike Slovenije z dne 3. 4. 2017 (točka I izreka) in zavrglo pisno vlogo vlagatelja V. d.o.o. . z dne 10. 1. 2018 (točka II izreka),

- s sklepom P 247/2017 z dne 23. 1. 2018 naložilo tožeči strank dolžnost povrniti toženi stranki 1.193,32 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila.

2Tožnica je s pravočasnima pritožbama izpodbijala odločitev pod točko I izreka sklepa z dne 17. 1. 2018 in sklep z dne 17. 1. 2018. V obeh pritožbah je uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala ugoditev pritožbama ter razveljavitev izpodbijanih sklepov ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje.

V pritožbi zoper sklep z dne 17. 1. 2018 je navedla, da sodišče prve stopnje ni podalo nobene konkretne obrazložitve in zakonske podlage za svojo odločitev, na podlagi katere bi odločitev bilo mogoče preveriti, izrek je nerazumljiv, nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, oziroma sploh nima razlogov, ker v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi v sklepu I Cp 533/2017 že pojasnilo in potrdilo, da je v konkretni zadevi utemeljeno sklicevanje na pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji 14. 12. 1995, ki opredeljuje, da s potekom roka za prijavo terjatev izgubi izločitveni upnik le pravico prijaviti in uveljaviti izločitveni zahtevek v stečajnem postopku, izvirajoč iz lastninske pravice, potek tega roka pa ne vpliva na morebitno njegovo lastninsko pravico. Izločitveni upnik lahko zato to pravico uveljavlja proti stečajnemu dolžniku po splošnih procesnopravnih in materialnopravnih predpisih. V konkretnem primeru ne more biti več odprto vprašanje glede ugotavljanja pravnega interesa Republike Slovenije za vložitev tožbe, ker tožnica uveljavlja lastninsko pravico po splošnih procesnopravnih in materialnopravnih predpisih, kar ji dovoljuje sodna praksa, ne pa po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Glede na navedeno ni potreben noben napotitveni sklep stečajnega sodišča za vložitev tožbe, niti tožnici ni potrebno utemeljevati pravnega interesa na način, kot to razlaga sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je očitno namerno prezrlo citirano obrazložitev pritožbenega sodišča in stališče Vrhovnega sodišča RS. Iz ustavne pravice enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno in arbitrarno odstopiti od uveljavljene sodne prakse. Če pa to stori, mora to obrazložiti. Tega sodišče prve stopnje v konkretne primeru ni storilo, iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje pa tožnica ne vidi razloga, zakaj je v izpodbijanem sklepu odstopilo od uveljavljene sodne prakse kljub temu, da je to sodišče uveljavljeno sodno prakso v konkretni zadevi že akceptiralo v izdanem sklepu z dne 8. 8. 2017, ki je postal pravnomočen v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča I Cp 533/2017. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo sklicevanje na aktualno sodno prakso v sklepu VSL Cst 568/2017, vendar po mnenju tožnice gre v sklicevani zadevi za popolnoma drugačno dejansko stanje, ki ga ni mogoče primerjati s konkretnim dejanskim stanjem v predmetni zadevi. Tudi ni prepričljiva obrazložitev sodišča prve stopnje v 12. točki izpodbijanega sklepa, kjer je zapisano, da naj bi bil dodaten argument za nedopustnost tožbe v tem, da ZFPPIPP daje pravico do izjave - opredelitve do prijavljenih terjatev, oziroma stvarnih pravic v stečajnem postopku, ne le dolžniku, temveč tudi drugim osebam - ostalim upnikom. Konkretna tožba pa naj bi navedeno pravico povozila tako, da naj bi zanemarila jedro zapleta, ki naj bi bil v konfliktu med tožnico in V. d.o.o., ne pa med tožnico in toženko. Ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje očita tožnici, da naj bi z vložitvijo konkretne tožbe zaobšla zaplet z drugim upnikom, to je V. d.o.o., tožnica ni v nobenem razmerju do te družbe. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da sodišče prve stopnje ne vidi razlike med uveljavljanjem lastninske pravice po splošnih procesno pravnih in materialnopravnih predpisih ter uveljavljanjem izločitvene pravice po ZFPPIPP, zavzema pa se za nasprotna stališča od tistih, ki jih je v tej pravdi že samo zavzelo v sklepu z dne 8. 8. 2017 in o katerih je že pravnomočno odločeno. S tako nenadnimi neutemeljenimi spremembami stališča sodišča prve stopnje se tožnica ne more strinjati, ker je v ozadju vprašanje oškodovanja premoženja Republike Slovenije, zemljiškoknjižna lastnica tega premoženja pa je toženka, ne pa V. d.o.o.

V pritožbi zoper sklep z dne 23. 1. 2018 pa je tožnica navajala, da je odločitev o stroških postopka preuranjena, ker odločitev o zavrženju tožbe še ni postala pravnomočna, zato naj pritožbeno sodišče tudi ta sklep razveljavi in vrne zadevu sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

3Toženka je na obe pritožbi odgovorila, v odgovoru je prerekala pritožbene trditve in predlagala zavrnitev obeh pritožb.

4Pritožbi sta utemeljeni.

5Pritožbeni razlog o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni konkretiziran, po presoji pritožbenega sodišča pa izpodbijana sklepa nista obremenjena s to bistveno kršitvijo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi obeh sklepov navedlo dejstva in materialno pravo, na katerih je utemeljilo svojo odločitev. Izrek obeh sklepov je razumljiv, razlogi v obrazložitvah obeh sklepov pa niso v nasprotju z odločitvijo v izrekih obeh izpodbijanih sklepov.

Pritožbeno sodišče pa ni našlo katere od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na obrazloženo je ta pritožbeni razlog neutemeljen.

6Glede na podano trditveno podlago tožnica v tej pravdi uveljavlja izvirno (originarno) pridobitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah, na katerih je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica nad toženko. Tožnica v svojih trditvah namreč navaja, da je za predmetne nepremičnine veljal režim družbene lastnine vse do uveljavitve Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, z veljavnostjo od 5. 12. 1992) in Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ, z veljavnostjo od 11. 3. 1993 ), in da je postala tožnica sama lastnica predmetnih nepremičnin na podlagi določb 5. člena ZLPP, oziroma na podlagi določb 14. člena ZSKZ v primeru, če za prehod lastninske pravice nanjo ni pravna podlaga 5. člen ZLPP.

Tožnica torej uveljavlja na podlagi splošnih materialnopravnih in procesnih predpisov lastninsko pravico proti toženki, ki je zemljiškoknjižna lastnica in tudi stečajni dolžnik.

7Tožnica ne uveljavlja izločitvene pravice po določbah ZFPPIPP, zato ni pravno pomembno dejstvo, da je zamudila 30-dnevni rok za vložitev tožbe za uveljavljanje sicer pravočasno prijavljene izločitvene pravice. Ker je izpodbijano odločitev sodišče prve stopnje utemeljilo na določbah ZFPPIPP, je ta nepravilna, ker ni uporabljeno pravilno materialno pravo. Sodišče prve stopnje posledično še ni ugotovilo pravno relevantnih dejstev.

Glede na pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14. 12. 1995, na katero se utemeljeno sklicuje pritožba, ima varstvo lastninske pravice močnejšo težo kot prenehanje izločitvene pravice v stečaju.

8Glede na obrazloženo sta utemeljena pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotna uporaba materialnega prava, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep z dne 17. 1. 2018 v točki I izreka razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, ki bo moralo o zahtevku meritorno odločiti (3. točka 365. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

9Sodišče prve stopnje v predmetni pravdi še ni opravilo niti pripravljalnega naroka, obravnavanje spornih dejstev, izvajanje dokazov ugotavljanje pravno relevantnih dejstev pa je naloga sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je še ocenilo, da vrnitev sodišču prve stopnje v nov postopek ne bo povzročilo hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kdaj je postal pravnomočen sklep o začetku stečajnega postopka nad toženko kot stečajnim dolžnikom, ali so predmetne parcele zemljišča, ki so navedena v prvem odstavku 5. člena ZLPP, oziroma v 14. členu ZSKZ in ali gre za zemljišča, ki so res prešla v last tožnice, torej Republike Slovenije.

10Pritožbeno sodišče je posledično ugodilo še tožničini pritožbi zoper sklep o stroških postopka (sklep z dne 23. 1. 2018) in ga razveljavilo, ker še ni znan pravdni uspeh pravdnih strank.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (člen 343/3 ZPP). Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo, ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek, oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.