VSK Sodba II Cpg 110/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 1.277,86 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izvršba na 25 mobilnih hišic, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju zaradi izterjave dolga nad dolžnikom P. popravilo kamp prikolic J.V. s.p., nedopustna. Svojo odločitev je temeljilo na ugotovitvah, da pridržek lastninske pravice, ki sta ga tožeča stranka in njen kupec DZ s.d.o.o. dogovorila v prodajni pogodbi, sklenjeni dne 31. 1. 2016, ne učinkuje nasproti kupčevim upnikom, ker podpis kupca (direktorja DZ s. d.o.o.) ni bil notarsko overjen pred rubežem ali kupčevim stečajem. Zato je lastninska pravica prešla na družbo DZ s.in je ta lahko s premičninami naprej razpolagala. Slednja je 1.3.2016 te mobilne hišice prodala naprej, prav tako s pridržkom lastninske pravice, kupcu P. popravilo kamp prikolic J. Ker ima torej upnik na podlagi zakona samega svojo denarno terjatev zavarovano s pridržno pravico, bi njegov zahtevek, če bi ga hotel zavarovati z začasno odredbo, lahko glasil le, da se ta njegova pravica ugotovi. Oblikovati bi torej moral ugotovitveno tožbo v smislu prvega odstavka 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vendar pa bi v takšnem primeru moral tožnik kot posebno procesno predpostavko za dopustnost ugotovitvene tožbe izkazati, da ima za vložitev takšne tožbe pravni interes. J.V. s.p. (v nadaljevanju: končni kupec), vendar ker podpis končnega kupca, prav tako ni bil notarsko overjen, pridržek lastninske pravice nasproti kupčevim upnikom, kar je tožena stranka, ne more učinkovati.

2Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in ji očitala zmotno uporabo materialnega prava in posledično napačno ugotovitev dejanskega stanja. Ker je sodišče zavzelo stališče, da je sporno v zadevi le pravno vprašanje, ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič, čeprav je tožeča stranka temu pravočasno ugovarjala. Po mnenju pritožbe je sporno vprašanje, kdo je bil lastnik mobilnih hišic, ko so se te zastavljale v korist tožene stranke. Od tega je odvisno, ali je bila zastava mobilnih hišic zakonita. Enako velja za rubež. Sodišče je napačno uporabilo prvi in drugi odstavek 520. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), pri čemer je potrebno navesti, da je bil pri prenosu mobilnih hišic vmesni člen še družba DZ s., ki pa je dejansko delovala kot agent tožeče stranke, kar med strankama ni bilo sporno. Tožeča stranka je predlagala dokaze, da je zastavitev pravilna samo v primeru, če tretja stranka, to je zastavni upnik, ni v slabi veri. Toženec pa ni bil dobroveren, saj je bil dobro seznanjen, da je lastnik mobilnih hišic tožnik. Zastava je bila tudi vpisana v AJPES register. Notar in izvršitelj, sta kršila predpise, izvršitelj, ko je izvedel rubež premičnin, notar pa, ko je ustanavljal novo zastavno pravico. Nihče ne more prenesti več pravic kot jih ima. V konkretnem primeru pa je bistveno, da tožena stranka ni bila dobroverna, ker je iz javnih knjig izhajalo, da so mobilne hišice, ki se zastavljajo, last tretjega. Ta dobrovernost mora biti „primarna, zgolj sekundarno se lahko sklicuje kupčev upnik, da kupec ni overil podpisa“. Ker je sodišče napačno uporabilo 520. člen OZ, je posledično napačno ugotovilo tudi dejansko stanje. Za 22 mobilnih hišic, ki so bile prodane med postopkom, je sodišče navedlo, da zaradi te prodaje tožnik nima več pravnega interesa za vodenje pravde. Pri tem se je sklicevalo na odločbo VSL I Cpg 1055/2009, ki pa ni primerljiva s predmetno zadevo, kjer je bil izdan sklep o napotitvi na pravdo in je s tem tožnik izkazoval svoj pravni interes za vložitev tožbe, ki se kaže v interesu za poplačilo kupnine od prodanih hišic, v zahtevi dobiti od toženca vrnjene prejete zneske in zaradi stroškov postopka. S tem je sodišče kršilo drugi odstavek 181. člena ZPP, kar je posledično vplivalo tudi na izid odločanja.

3Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, pritrdila razlogom iz sodbe, izpostavila, da mora pravni interes, kot procesna predpostavka obstajati skozi celoten postopek odločanja v tožbi, in med drugim opozorila na pritožbeno novoto, da je bila družba DZ sistemi d.o.o. vmesni člen, ki naj bi deloval kot agent tožeče stranke.

4O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105. a členom Zakona o sodiščih (ZS) na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su 635/2018, z dne 19.3.2018, prenesena z Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče.

5Pritožba ni utemeljena.

6V pravdi o nedopustnosti izvršbe, kot je predmetna, mora tretji, ki z ugovorom poseže v izvršilni postopek v smislu določbe 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), izkazati¹, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Običajno je temelj za uveljavljanje takšnega tožbenega zahtevka lastninska pravica na predmetu izvršbe, zagotovo pa to ne more biti zastavna pravica. Zatrjevanje in dokazovanje obstoja zastavne pravice na predmetu izvršbe bi imelo kot posledico le drugačen način poplačila iz kupnine za prodane stvari, ne more pa preprečiti izvršbe na tem zastavljenem predmetu. Zato se je prvostopenjsko sodišče brez potrebe ukvarjalo, ali je končni kupec veljavno zastavil premičnine, ki so predmet izvršbe, neupoštevne pa so tudi vse pritožbene navedbe tožeče stranke glede zakonitosti ustanovitve zastavne pravice na predmetu izvršbe, to je v obravnavanem primeru na mobilnih hišicah. Zato pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ne bo odgovarjalo.

7Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so za pravdo relevantne, so: da so bile mobilne hišice (25) predmet dveh prodajnih pogodb; da jih je tožeča stranka najprej prodala podjetju DZ sistemi d.o.o.², slednje pa jih je nato prodalo³ naprej končnemu kupcu; da sta si v obeh pogodbah (z identično vsebino) prodajalca pridržala lastninsko pravico do poplačila celotne dogovorjene kupnine, in da na nobeni pogodbi podpis kupca ni bil notarsko overjen. Teh ugotovitev tožeča stranka s pritožbo ni izpodbijala, razen z zgolj navrženo trditvijo, da naj bi bila družba DZ S. d.o.o pri prenosu mobilnih hišic le „vmesni člen“, ki je „dejansko delovala kot agent tožeče stranke“. Vendar je ta navedba nedopustna pritožbena novota, saj je tožeča stranka v prvostopenjskem postopku ni podala (prvi odstavek 337. člena ZPP), na kar pravilno opozarja tudi tožene stranka v odgovoru na pritožbo.

8Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo za pravdni stranki nesporno dejstvo, da je bilo 22 izmed 25 mobilnih hišic med trajanjem te pravde prodanih v izvršilnem postopku, ki ga vodi Okrajno sodišče v Piranu (I 205/2017) zoper dolžnika A. t. d.o.o., torej zoper tožečo stranko iz predmetnega postopka. Ta s pritožbo neizpodbijana ugotovitev je relevantna za predmetno pravdo, saj je kupec v navedenem izvršilnem postopku postal lastnik teh premičnin, in to neglede na to, ali je bil dolžnik njihov lastnik ali ne (osmi odstavek 96. člena ZIZ). Tožeča stranka torej že samo zaradi te prodaje v izvršilnem postopku ne more izkazati lastninskega upravičenja na teh 22 mobilnih hišicah⁴. Izpodbijano sodbo je potrebno v tem delu že iz tega razloga potrditi. V tem primeru torej ne gre za ugotavljanje pravnega interesa tožeče stranke za pravdo, ampak za vprašanje utemeljenosti zahtevka. Zato so pravno neupoštevne tudi vse pritožbene trditve, ki jih je glede pravnega interesa za vodenje pravde podala pritožba.

9Pravilno je sicer pravno stališče pritožnika, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic kot jih ima. To je relevantno tudi za odločanje v obravnavanem primeru, čeprav ne v takšni smeri, kot jo zatrjuje pritožba. Ker je tožeča stranka prodajala mobilne hišice kupcu DZ s. d.o.o. s pridržkom lastninske pravice, bi ta kupec ne smel hišk naprej prodajati, ker kupnine ni poravnal (kot to zatrjuje tožeča stranka). Ta kupec je namreč imel samo pričakovano pravico (da bo pridobil lastninsko pravico) in ne lastninske pravice. Vendar jih je navkljub temu prodal naprej, kar pomeni, da je končni kupec na njih pridobil lastninsko pravico, če so bili izpolnjeni pogoji iz 64. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), v zvezi s čemer pa tožeča stranka ni podala nobenih trditev. Ob predpostavki, da so bili izpolnjeni vsi pogoji iz prvega in drugega odstavka 64. člena SPZ, bi postal končni kupec lastnik mobilnih hišic in bi s tem tožnikova (prodajalčeva) lastninska pravica, ki je temeljila na lastninskem pridržku, ugasnila. Če pa niso bili izpolnjeni pogoji, da bi končni kupec postal lastnik s pridobitvijo od nelastnika, je še vedno bilo lastninsko upravičenje (iz naslova lastninskega pridržka) sicer na tožeči stranki, vendar, ker podpis kupca (tako DZ s. d.o.o. kot končnega kupca) ni bil notarsko overjen (kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče in česar pritožba ne izpodbija), se tožeča stranka na to lastninsko upravičenje ne more sklicevati v razmerju do kupčevega upnika. Ker lastnik (prodajalec) ni svoje pravice iz naslova pridržka ustrezno zavaroval, tako da bi (pred rubežem stvari) od kupca zahteval, da svoj podpis na pogodbi notarsko overi⁵, je bila materialnopravno povsem pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da pridržek lastninske pravice tožeče stranke nasproti kupčevemu upniku ne more učinkovati (drugi odstavek 520. člena OZ). To pomeni, da tožeča stranka nima nobenega lastninskega upravičenja tudi na preostalih treh mobilnih hišicah⁶. Zato je bila odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo zahtevek, da se izvršba izreče za nedopustno, tudi v tem delu pravilna.

10Tožeča stranka ne more biti uspešna niti s pritožbenim grajanjem, da sodišče „predlaganih dokazov z zaslišanjem prič ni izvedlo“, ne da bi pri tem navedla niti, katerih prič sodišče ni zaslišalo, in kako bi njihove izpovedi vplivale na odločitev v predmetni zadevi.

11Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo na podlagi 154. člena ZPP in je tožeči stranki, ki v pritožbenem postopku ni uspela, naložilo, da toženi stranki povrne njene stroške za odgovor na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na 1.277,86 EUR, predstavljajo pa njene izdatke za odgovor na pritožbo (po tar. štev. 21 Odvetniške tarife, OT), za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za DDV (drugi odstavek 2. člena OT).

¹ v primeru, da upnik ugovoru nasprotuje
² 31.1.2016
³ 1.3.2016
⁴ neglede na druge razloge, ki bodo podani v nadaljevanju
⁵ s čemer bi poskrbel vsaj za minimalno zavarovanje svoje pravice
⁶ ki v izvršbi niso bile prodane