VSL sklep IV Cp 2332/2016

I. Pritožba nasprotnega udeleženca zoper sklep N 85/2015-210 z dne 13.7.2015 se zavrže v odločitvi o izločitvi postopka po predlogu nasprotnega udeleženca za predodelitev otrok, v preostalem delu pa se zavrne in se v tem delu izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbama zoper sklep N 85/2015-244 z dne 29.12.2015 se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točkah I., II., III. in IV. izreka spremeni tako, da se odločitev v tem delu pravilno glasi:

„Stiki, ki so bili določeni med mld. A. A., rojenim 2006, in nasprotnim udeležencem v 3. točki sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, N 397/2006 z dne 16.3.2007, med mld. B. B., rojeno 2009 in nasprotnim udeležencem, pa na podlagi sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, P 4082/2009-IV z dne 14.3.2011, potekajo od izdaje tega sklepa vsako sredo od 15.00 do 17.00 ure na in pod nadzorom Centra za socialno delo L. Predlagateljica je dolžna oba otroka pravočasno pripeljati na Center za socialno delo L., ju predati strokovnemu delavcu centra in oditi, po končanem stiku pa ju prevzeti s strani strokovnega delavca centra.

V preostalem delu se zavrne predlog predlagateljice.“,

v točki VI. izreka pa tako, da se sklep v tem delu razveljavi.

III. V preostalem delu se pritožbi pravdnih strank zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IV. Pritožbi nasprotnega udeleženca zoper sklep N 85/2015-269 z dne 14.7.2016 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi njegovemu ugovoru zoper izdano začasno odredbo in se sklep v tč. V izreka sklepa N 85/2015-244 z dne 29.12.2015 razveljavi in zavrne predlagateljičin predlog za izdajo začasne odredbe.

V. Udeleženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdalo novo odločbo o stikih mld. A. A. in mld. B. B. z nasprotnim udeležencem, in sicer tako, da je za obdobje šestih mesecev določilo uvajalne stike vsako sredo od 15.00 do 17.00 ure na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Gotska ulica 18, Ljubljana, ob prisotnosti strokovnega delavca svetovalnega centra. Odločilo je še, da po zaključku uvajalnih stikov ti naslednje tri mesece potekajo vsako sredo od 15.00 do 18.00 ure, tako, da nasprotni udeleženec oba otroka prevzame na domu predlagateljice in ju po končanem stiku pripelje domov, ter vsak drugi vikend od sobote od 10.00 ure do nedelje do 18.30 ure, po preteku treh mesecev tako določenih stikov, pa je določilo stike tako, da ti potekajo vsako sredo od 15.00 do 18.00 ure in vsak drugi vikend od sobote od 10.00 do nedelje do 18.30 ure, ter v času šolskih počitnic in praznikov izmenično (I., II. in III. točka izreka izpodbijane sklepa). Odločilo je še, da se poleg osebnih stikov določijo tudi stiki po telefonu, in sicer vsak torek v času med 18.00 in 19.00 uro ter po elektronski poti vsak četrtek med 18.00 in 19.00 uro (IV. točka izreka sklepa).

2Odločalo je tudi o začasnih odredbah udeležencev in pri tem delno ugodilo predlagateljičinemu predlogu tako, da je določilo osebne stike med mladoletnima otrokoma in nasprotnim udeležencem na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše in stike po telefonu ter elektronski pošti (V. točka izreka sklepa) in hkrati zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe nasprotnega udeleženca, da se mladoletna otroka za čas šestih mesecev oddata v rejništvo (VI. točka izreka sklepa). Odločilo je še, da se zavrže predlagateljičin predlog za obnovo postopka v zvezi s sklepom o začasni odredbi z dne 29.11.2011 in še odločilo, da vsak udeleženec sam krije svoje stroške postopka.

3S sklepom N 85/2015-2010 z dne 13.7.2015 je prvostopenjsko sodišče predlog nasprotnega udeleženca z dne 14.4.2015 zaradi predodelitve otrok izločilo iz nepravdne zadeve, nepravdni postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka sklepa) in še odločilo, da se bo po pravnomočnosti tega sklepa postopek v zvezi z omenjenim predlogom nadaljeval po pravilih pravdnega postopka pred naslovnim sodiščem (II. točka izreka sklepa). S sklepom N 85/2015-269 z dne 14.7.2016 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep o začasni odredbi navedeni v povzetku sklepa z dne 29.12.2015.

4Nasprotni udeleženec je sklep N 85/2015-210 z dne 13.7.2015 izpodbijal s pravočasno pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da je prvostopenjsko sodišče dolžno o njegovi zahtevi za predodelitev odločiti v že vodenem nepravdnem postopku, ne pa da se ta zahteva izloči iz obravnavane nepravdne zadeve. Meni, da bi drugačna odločitev pomenila nadaljevanje kršitve pravice nasprotnega udeleženca do družinskega življenja.

5Sklep N 85/2015-244 z dne 29.12.2015 s pravočasnima in obširnima pritožbama izpodbijata oba udeleženca.

Predlagateljica uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Tako sodišče ne zmore pojasniti svoje odločitve. Sodišče je tudi prezrlo, da je bil nasprotni udeleženec s kazensko sodbo pravnomočno obsojen zaradi fizičnega nasilja nad predlagateljico. Sodišče se ni opredelilo do trditev predlagateljice, da je mnenje izvedenke K. nepravilno in podano v nasprotju s pravili znanosti in stroke. Sodišče ni upoštevalo mnenja otrok. Sodišče tudi ne poda ustrezne dokazne ocene. Tako tudi ne, ali stiki mladoletnih otrok z nasprotnim udeležencem ogrožajo njun telesni in duševni razvoj. Sodišče je napačno določilo stike na Svetovalnem centru za otroke, mladoletnike in starše, čeprav lahko stike omeji le na način, da se izvršujejo pod nadzorom tretje osebe. Nikogar namreč ni mogoče prisiliti v strokovno psihiatrično oziroma psihološko obravnavo. Sodišče je zagrešilo kršitve določb postopka in nedopustno poseglo v ustavne pravice predlagateljice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS ter v pravico predlagateljice in mladoletnih otrok do zasebnosti in telesne ter duševne celovitosti iz 35. člena Ustave RS ter v pravico mladoletnih otrok iz 56. člena Ustave RS. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Mladoletna otroka nimata nobenega znaka sindroma odtujitve. Njun strah do nasprotnega udeleženca je realen in temelji na resničnih in doživetih dejstvih. Zanika dejanske ugotovitve iz izpodbijanega sklepa, ki temeljijo na izvedenskih mnenjih. Še vedno meni, da bi bili najprimernejši telefonski stiki ali stiki preko elektronskega medija. S tem bi se vzpostavilo zaupanje med nasprotnim udeležencem in mladoletnima otrokoma. Iz ravnanj nasprotnega udeleženca izhaja, da v življenje otrok sploh noče vstopiti. Odločitev sodišča o uvajalnih stikih na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani ni izvršljiva, saj ta uvajalnih stikov ne izvaja. Sklicuje se tudi na mnenje Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, združenja psihiatrov Slovenije in katedre za razvojno psihologijo filozofske fakultete Univerze v Ljubljani iz katere izhaja, da lahko pogoje za zdrav razvoj otroku zagotavljajo tudi strukturno drugačne družine - družine z enim staršem. Iz tega izhaja nepravilnost izvedenkinih ugotovitev, da otrok potrebuje redne in dovolj pogoste stike z obema staršema. Splošne in stereotipne so domneve izvedenke, da otroci, ki so odtujeni od enega izmed obeh primarnih staršev trpijo zaradi slabe samopodobe, sovraštva do sebe, zasvojenosti, depresije in duševnih motenj. Od predlagateljice se pričakuje, da bo otroka pripravila na stik, pri tem pa niti strokovnjaki ne znajo svetovati, kako bi bilo primerno ukrepati. Izvedenski mnenji sta v nasprotju z zakonsko določbo po kateri stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev. Takšno izvedensko mnenje sodišče ne more in ne sme uporabiti za podlago svoji odločitvi. O tem je stališče že zavzelo Evropsko sodišče za človekove pravice. Opozarja pa tudi na stališče pravne teorije po kateri stiki otroku niso v korist tudi v primeru, če eden od staršev s svojim nepravilnim ravnanjem pri njem povzroči tak odpor do stikov z drugim od staršev, da ga ni več mogoče streti brez škodljivih posledic za otrokovo duševno ravnovesje. Če se roditelja z denarnimi kaznimi sili v dejanja proti otroku, s katerimi naj bi se to stanje odpravilo, gre tudi za nezasluženo kaznovanje otroka, ki ga bo občutil kot hudo krivico. Pravica otroka do stikov z obema staršema vsebuje tudi pravico otroka, da se stikom upre. Noben zakonski predpis tudi ne vsebuje določb ali napotkov, da se sme otroku povzročiti kakršnakoli škoda, da bi se dosegla pravica starša. Glede na konkretna dejanja in besede predlagateljice ni mogoče trditi, da sta otroka izoblikovala mnenje, da stika ne bi bilo, ker jima je to s svojim besedami in ravnanji izrazila predlagateljica. Lahko sta izoblikovala kvečjemu nasprotno mnenje, torej, da na stik z nasprotnim udeleženem odideta. Izvedensko mnenje K. je ostalo nepopolno v delu, ko sodišče sodni izvedenki ni dovolilo vprašanj glede nasilja nasprotnega udeleženca nad predlagateljico. Vsi ugotovljeni dejavniki pripeljejo do zaključka, da stiki z osebnim druženjem otrok z nasprotnim udeležencem, otrokoma niso v korist. V nadaljevanju pritožbe povzema stališča sodne prakse, ko so bili staršu, pri katerem otrok ne živi, zaradi psihične obremenitve otroka s stiki, ti odvzeti. Gre za ustaljeno sodno prakso, da sodišče v primerih, ko otroku stiki pomenijo psihično obremenitev, to pravico staršu odvzame. Enako obširno in vsebinsko identično pritožbo je v pritožbenem roku vložila tudi predlagateljica sama.

Nasprotni udeleženec v pravočasni pritožbi zoper sklep o določitvi stikov predlaga njegovo spremembo, po katerem naj sodišče zaupa otroka v vzgojo in varstvo njemu, še pred tem pa naj za odpravo odtujitve otrok od očeta uvede prehodno šestmesečno obdobje, v času katerega naj se otroka oddata v rejništvo, obema staršema pa naj se za to obdobje naloži, da za njuno preživljanje plačujeta po 125,00 EUR. Navaja, da sodišče ne bi smelo odločati o določitvi stikov, dokler ni bilo odločeno o njegovi pritožbi zoper sklep z dne 13.7.2015 o izločitvi iz postopka. Sodišče je tudi napačno zavrnilo dokazne predloge z vpogledom v izvedenska mnenja pridobljena v kazenskem postopku. Sodišče je napačno prezrlo tudi poročilo CSD, ki ga je podalo v postopku N 735/2011 in iz katerega izhaja, da na očetovi strani ni nobenih ovir, da stikov ne bi bilo, da so stiki v korist otrok in da je mati tista, ki jih onemogoča. Tudi iz poročila in mnenja CSD z dne 10.2.2010 izhaja, da je bil nasprotni udeleženec od samega začetka aktivno pripravljen za sodelovanje in ustrezno reševanje problemske situacije med strankama v dobrobit otrok, predlagateljica pa je te možnosti kategorično zavračala in CSD seznanila, da bo te zadeve urejala le preko sodišča. Opozarja na izvedensko mnenje izvedenca N., iz katerega izhaja, da stiki otrok po telefonu ali elektronskem mediju niso primerni brez predhodne priprave otrok na stike. Sodišče je takšne stike določilo v nasprotju z navedenim izvedenskim mnenjem. O njihovi primernosti se je izrekla tudi izvedenka K., ker predlagateljica le navzven kaže pripravljenost za to, v resnici pa jih ne podpira. Sodišče v svoji odločbi ne sledi lastnim ugotovitvam. Otroka bi se morala ustrezno pripraviti v psihoterapevtski obravnavi in brez vpliva matere, da bi lahko sprejela očeta in nato postopoma vzpostaviti stike, psihoterapevtski pomoči pa je predlagateljica nasprotovala. Kljub temu je sodišče določilo stike na način in v obsegu, ki se je že izkazal za neuspešnega. Kot je ugotovila izvedenka K., je mati tista, ki ustvarja ovire, da bi se otroka srečevala z očetom. Glede reakcije otrok ob poskusu stikov je izvedenka ugotovila, da je šlo za naučen odziv otrok na situacijo. Sodišče izpostavlja korist otrok, vendar pa ni odločilo v smislu njihove dolgoročne koristi. Nenavaden je zaključek sodišča prve stopnje, ko se je odločilo za določitev stikov na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, čeprav je v svojem razveljavljenem sklepu samo ugotovilo, da za določitev stikov na svetovalnem centru nima ne pravne, ne dejanske podlage. Takšne stike je sodišče določilo kljub temu, da je vedelo, da se jim predlagateljica upira. Sodišče prve stopnje tudi ne poda svojega dokaznega zaključka glede pravnomočne kazenske sodbe. Če bi sodišče vpogledalo v kazenski spis, bi ugotovilo, da predlagateljica kljub grozeči kazni po kazenski sodbi stikov ne omogoča in jih tudi ne bo in je edina sprejemljiva odločitev v dolgoročno korist otrok, kot jo je predlagal nasprotni udeleženec in jo je nakazalo pritožbeno sodišče v svojem razveljavitvenem sklepu. Glede očitanja njegovega nasilja nad mladoletnim A. opozarja na stališče kazenskega sodišča, v katerem to poudarja nepristnosti otrokovih izjav in da je bila otrokova pripoved, ki jo je v zvezi s tem posnela predlagateljica, glede na izvedenska mnenja, naučena. Poudarjanje sodišča, da je predlagateljica dolžna otroka pripraviti na stik, se je in se bo izkazalo za prazno željo sodišča. Predlagateljica ni vzela resno niti grožnje kazenskega sodišča o spremembi pogojne v nepogojno obsodbo. Gre za popolnoma iracionalno in patološko vedenje predlagateljice, ki ni moglo ostati nezaznavno v tem postopku, saj sta nanj opozarjala oba izvedenca. V pritožbi opisuje tudi neuspešnost telefonskega stika in stika po elektronski pošti z obema otrokoma. Navaja še, da je stik na svetovalnem centru neizvedljiv. Za zavrnitev njegovega predloga za izdajo začasne odredbe o oddaji otrok v varstvo in vzgojo tretji osebi oziroma rejništvo, sodišče ni navedlo nobenega razloga. Na oddajo otrok v rejništvo v primeru nadaljnjega odklonilnega odnosa predlagateljice do stikov, sta opozarjala oba izvedenca in tudi CSD. Izraža občutek, da želi sodišče z zavlačevanjem postopka doseči, da bosta otroka dovolj stara in zrela, da bo lahko upoštevalo njuno voljo, kar pa je interes predlagateljice, ki ga izraža že vrsto let z vsemi manevri zavlačevanja postopka, ki jim je sodišče sledilo. Ne strinja se tudi s stroškovno odločitvijo. Predlagateljica je s svojimi besedami in dejanji namenoma povzročala škodo otrokoma in nasprotnemu udeležencu in ga poskušala odvrniti od stikov. Razlogi za sprožitev nerazumno dolgega postopka niso na strani otrok ne na strani nasprotnega udeleženca, temveč izključno na strani predlagateljice, zato je mogoče šteti, da je vse stroške nasprotnemu udeležencu povzročila predlagateljica namenoma in po lastni krivdi, zato jih je dolžna skladno z določilom petega odstavka 35. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) povrniti nasprotnemu udeležencu.

6Nasprotni udeleženec je vložil tudi pritožbo zoper sklep o zavrnitvi njegovega ugovora zoper izdano začasno odredbo (sklep z dne 14.7.2016). Predlaga njegovo razveljavitev. Pri tem navaja enake razloge kot v pritožbi zoper sklep o določitvi stikov (sklep z dne 29.12.2015).

7Vsak od udeležencev je podal tudi odgovor na pritožbo.

8Pritožba nasprotnega udeleženca zoper sklep z dne 13.7.2015 je v delu nedovoljena, v delu pa neutemeljena, zoper sklep z dne 14.7.2016 je utemeljena, pritožbi obeh udeležencev zoper sklep o določitvi stikov z dne 29.12.2015 pa sta delno utemeljeni.

9Postopek v obravnavani zadevi je bil začet na predlog oziroma nasprotni predlog udeležencev, staršev mld. A. A., rojenega 2006, in B. B., rojene 2009. Njuna predloga sta temeljila na trditvah, da so po določitvi stikov nasprotnega udeleženca z mladoletnim A. s sodno poravnavo N 397/2006 z dne 16.3.2007 in z mladoletno B. s sodno poravnavo P 4082/2009-IV z dne 14.3.2011, nastopile spremenjene okoliščine, ki terjajo novo določitev stikov nasprotnega udeleženca z vsakim od njegovih mladoletnih otrok. Kot je bilo v odločitvah v tem postopku že večkrat poudarjeno, gre pri pravici do stikov z obema staršema tako za pravico otrok kot tudi staršev, vendar pa je osrednja osebnost te pravice otrok. Glavno vodilo za odločitev o določitvi stikov je otrokova največja korist (prvi odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR).(1) Narava, obseg, značilnosti in postopek uveljavljanja pravice do stikov so urejeni v 106. členu ZZZDR. V določilu šestega odstavka je določeno, da v primeru, če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev, in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na zahtevo drugega od staršev odloči, da se tistemu od staršev, ki onemogoča stike, odvzameta varstvo in vzgoja in se otrok zaupa drugemu od staršev. To odločitev lahko sodišče sprejme samo, če meni, da bo drugi od staršev, ki naj se mu otrok z novo odločbo zaupa v varstvo in vzgojo, omogočal stike in če je le tako mogoče varovati v otrokovo korist. Pri ugotavljanju koristnosti stikov je treba presojati, ali (osebni) stiki zagotavljajo čustvene in psihosocialne potrebe otroka, ali pa se z njimi morda ogroža otrokov telesni in duševni razvoj (peti odstavek 106. člena ZZZDR).(2) Prav tako je treba pri določanju stikov upoštevati mnenje razsodnega otroka. Mnenje razsodnega otroka ima v teh primerih odločilno težo in sodišče lahko od njega odstopi le, če ima za to tehtne razloge. Sodišče ne upošteva otrokovega mnenja, če npr. ugotovi, da otrokova volja ni svobodna, ker je otrok zmanipuliran.(3) Če otrok še ni sposoben razumeti pomena in pravnih posledic svojih dejanj, je njegovo mnenje le ena izmed okoliščin, ki jo sodišče presoja pri ugotavljanju otrokove največje koristi, saj je z njo lahko v nasprotju, posebej upoštevajoč otrokovo dolgoročno korist.

10Iz dejanske podlage izpodbijanega sklepa izhaja nesporna ugotovitev, da oba otroka stike z nasprotnim udeležencem zavračata. Odpor otrok do stikov z očetom je posledica predlagateljičinega ravnanja, in sicer sistematičnega, kvarnega vplivanja na predstavo otrok o njunem očetu. Predlagateljica je torej tista, ki s svojim ravnanjem povzroča odpor otrok do stikov. To izhaja tako iz mnenja Centra za socialno delo L., izvedencev kliničnih psihologov, ki sta bila postavljena v tem nepravdnem postopku, kot tudi izvedencev, ki so podali svoje izvedensko mnenje v kazenskem postopku VII Kp 58591/2011, ki jih sicer prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ni presojalo. Ne glede na slednjo okoliščino, pa iz dokazov, izvedenih v tem postopku, izhaja, da so bila predlagateljičina ravnanja usmerjena v onemogočitev stikov in izvajana z namenom, da bi otroka od očeta odvrnila. Tako iz mnenja Centra za socialno delo L., na katerem so se izvrševali nadzorovani stiki hčerke B. z nasprotnim udeležencem,(4) izhaja, da so potekali ob izraziti stiski otroka, ker ga predlagateljica nikoli ni ustrezno pripravila na stik. Glede poskusa osebnih stikov obeh otrok z nasprotnim udeležencem pa iz mnenja omenjenega centra izhaja, da jih je predlagateljica s svojim ravnanjem posredno in neposredno izrazito oteževala ali povsem onemogočala, tako da sta jih otroka doživljala izrazito ogrožujoče in jih odklanjala.

11Izvedenec N. je ravnanje in odločitve predlagateljice opredelil kot ogrožujoč dejavnik duševnega zdravja in nemotenega psihosocialnega razvoja otrok. S svojimi ravnanji otrokoma sporoča (verbalno in neverbalno), da je njun oče slab, nevaren, hudoben, lažniv, agresiven, da se ga je potrebno bati, izogibati. Navedel je, da predlagateljica na tak način uresničuje svojo željo in prepričanje, da je biološki oče nepotreben in moteč. Pri tem tisto, kar sama meni o očetu otrok, ponudi kot otrokov razlog, da ne želi stikov. Izvedenec je še navedel, da je mld. A. z nekaterimi izjavami in prepričanji fotokopija odtujujočega roditelja (predlagateljice). Enako izhaja iz mnenja izvedenke K. Ugotovila je, da so imela za negativno doživljanje na otroka največji vpliv materina negativna stališča, saj jima z besedami in s svojim odnosom sporoča, da je oče slab, nevaren, hudoben, da bi se ga morala bati in da jima samo ona in njen prijatelj G. lahko zagotovita varnost. Navedla je še, da so vsi dosedanji poskusi stikov za otroka predstavljali psihično obremenitev, ker so tako obremenitev predstavljali mami. Ugotovila je še, da predlagateljica zaradi svojih specifičnih osebnostnih lastnosti otrokovo duševnost zaznava kot del sebe in s tem otroku onemogoča, da bi razvil lastno osebnost.

12Iz izvedenskih mnenj izhaja, da gre pri materi za mejno osebnostno motnjo oziroma, kot je ugotovila izvedenka K., materino ravnanje kaže na to, da je čustveno poškodovana oseba (v svojem otroštvu je bila prikrajšana za varno navezavo na svoje starše), ki sama doslej ni bila sposobna preseči simbiotičnega odnosa s svojima otrokoma. Za odpravljanje tega, bi bila potrebna terapevtska obravnava, saj je obstoječe stanje podlaga za razvoj kasnejših osebnostnih motenj oziroma celo globlje psihopatologije. Omenjena izvedenka je na naroku 14.7.2015 poudarila, da z gotovostjo trdi, da gre pri otrocih za največjo možno stopnjo odtujitve. Takšno onemogočanje stikov otrok z očetom je oblika zlorabe, ki pogosto trajno poškoduje oziroma uniči čustveno vez med očetom in otrokom s posledicami: slaba samopodoba, sovraštvo do sebe ali egocentrizem, depresija, možnost duševne motnje, zasvojenost, pomanjkanje zaupanja vase, občutek odtujenosti. Navedene posledice se pojavijo v adolescenci in odrasli dobi.

13Zaključek izvedencev je, da se stiki mladoletnih otrok z nasprotnim udeležencem morajo vzpostaviti. Pri tem je izvedenka K. navedla, da to res trenutno predstavlja „psihično obremenitev otrok, ki pa je neprimerljiva s težko popravljivo škodo otrokoma, ki jo povzroča njuno izkazovanje lojalnosti materi zaradi izguba stika z lastnimi potrebami, občutki in željami“.

14Predlagateljičin pritožbeni očitek nestrokovnosti izvedencev je prazen oziroma nerelevantno argumentiran. Nikakršnega razloga ni, da bi sodišče utemeljeno podvomilo v njuno strokovnost. Sicer pa je bistvo njenih navedb tako tekom prvostopenjskega postopka kot tudi v pritožbi poudarjanje zakonskih in konvencijskih pravil, po katerih je izključeno, da bi o otrokovih interesih sodišče odločilo v nasprotju z otrokovimi željami. Po njenem mnenju je nedvoumno izražena otrokova volja, da ne želi imeti stikov z nasprotnim udeležencem, tista, ki bi morala opredeliti zaključek sodišča o največji otrokovi koristi. Pri tem se sklicuje na stališče teorije družinskega prava, da četudi je eden od staršev s svojim nepravilnim ravnanjem otroku povzročil tak odpor do stikov z drugim od staršev, da ga ni več mogoče streti brez škodljivih posledic za otrokovo duševno ravnovesje, stiki otroku niso več v korist,(5) stališča sodne in ustavno sodne prakse(6) ter stališče Evropskega sodišča za človekove pravice, da se stiki v takem primeru lahko omejijo ali odvzamejo.

15Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah in Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic nalagata državam podpisnicam, da otroku, ki je sposoben izoblikovati lastno mnenje, zagotovijo svobodo izražanja v vseh zadevah v zvezi z njim, vendar pa se o tehtnosti izraženih mnenj presoja skladno s starostjo in zrelostjo otroka(7) oziroma, da otroku, ki ima zadostno stopnjo razuma, med drugim priznajo pravico, da izrazi svoje mnenje in da izraženo mnenje ustrezno upoštevajo.(8)

16V obravnavani zadevi je sodišče s pomočjo izvedencev ugotovilo, da izražena volja obeh otrok do odklanjanja stikov z nasprotnim udeležencem ni pristna. Izvedenka K. je glede starejšega otroka A. ugotovila, da se glede na svojo starost in čustveno zrelost še ni sposoben sam opredeljevati o vprašanjih, ki so bistvena za njegovo odraščanje. Mlajša B. pa sledi občutkom ter verbalni in neverbalni komunikaciji svojega brata, saj sta medsebojno navezana. Navedla je še, da otroka glede stikov nimata mnenja in v celoti povzemata samo mnenje matere („Čutita in doživljata samo to, kar prejmeta od matere!“). Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje o neupoštevanju mnenja otrok, saj njuna volja ni pristna, ampak je zmanipulirana s strani matere.(9) Obravnavana dejanska situacija torej ni enaka tisti, ki je bila podlaga odločitvi Ustavnega sodišča RS Up-383/11, na katero se sklicuje predlagateljica ali Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Hokkanen proti Finski ali Sbarnea proti Romuniji, ko je šlo za otroke, ki so bili zadosti zreli in sposobni izraziti svojo voljo o bistvenih okoliščinah, ki se je nanašala na njihovo varstvo in vzgojo oziroma stike z drugim staršem.

17Neutemeljeno tudi predlagateljica utemeljuje pristnost odpora otrok do nasprotnega udeleženca z njuno lastno izkušnjo z očetovim nasiljem do matere in do njiju. V pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je prezrlo kazensko sodbo IV K 38244/2011, s katero je bil nasprotni udeleženec pravnomočno obsojen zaradi fizičnega nasilja nad predlagateljico. Tako iz poročila Centra za socialno delo kot ugotovitev izvedencev izhaja, da je pripoved otrok o nasilju odraz predlagateljičinega vplivanja na njihovo podobo o nasprotnem udeležencu, ne pa dokaz njunega travmatičnega doživljanja nasilnih ravnanj očitanih njunemu očetu. Iz poročila CSD z dne 8.11.2011 izhaja, da se je nasprotni udeleženec oglasil na CSD nekaj dni (27.11.2009) pred dogodkom, na katerem naj bi bil nasilen (30.11.2009), in sicer, kot so v poročilu zapisali, onemogočanja že dogovorjenih stikov, predlagateljičinega psihičnega stanja in pritiskov, ki jih izvaja nad njim v zvezi z otrokoma. Navedli so še, da je bila prijava nasilja in navedbe, ki jih je predlagateljica podajala proti nasprotnemu udeležencu, oblikovane namensko, v kontekstu zasledovanja lastnih interesov pri urejanju medsebojnih roditeljskih razmerij do skupnih otrok. Izvedenec N. pa je v svojem izvedenskem mnenju navedel, da mu je A.(10) povedal, da mu je mamica povedala, da jo je nasprotni udeleženec udaril na oko, da sam ne ve, zakaj je nasprotni udeleženec zloben, da pa to ve mama. Izvedenka K. pa je navedla, da je navedeni dogodek lahko travmatičen za mamo. Ob takih dogodkih pa mati uspe pomiriti otroka in v tem primeru zanj ne predstavlja travme, ki bi se lahko vlekla v tako časovno obdobje. Otroka torej nimata lastnih izkušenj z očetovim nasiljem nad materjo oziroma nad A.,(11) ampak njuno mnenje determinira mati.

18Nasprotni udeleženec pravilno opozarja na kazensko obsodbo predlagateljice zaradi dveh kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 (stiki nasprotnega udeleženca z mladoletnim A. in z mladoletno B.), ker je zlonamerno onemogočila uresničitev izvršljivih odločb o stikih nasprotnega udeleženca z mladoletnima otrokoma. V navedeni kazenski zadevi se je obravnavalo identično dejansko stanje (14. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Sodišče v obravnavani zadevi je bilo zato vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. To pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstoji kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Sodišče teh dejstev, če je to obenem podlaga za odločitev o spornem razmerju, ne sme ugotoviti drugače, oziroma vsaj ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča. Kot je bilo navedeno, je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da je predlagateljica zlonamerno onemogočila uresničitev izvršljivih odločb glede obeh otrok, in sicer tako, da je stike namenoma onemogočila in otrok ni pripeljala na kraje, ki so bili določeni v izvršljivih odločbah v zvezi s stiki, v kasnejšem obdobju, ko sta otroka očeta začela zavračati, pa tudi ni ravnala v smeri, da bi to odpravila in otroke na stike ni pripravila.

19V obravnavani zadevi je bilo s pomočjo izvedencev ugotovljeno, da bi bilo v korist otrok, da se stiki z očetom vzpostavijo v izogib razvoju kasnejših osebnostnih motenj pri otrocih oziroma celo globlje psihopatologije. Izvedenka K. je navedla, da bosta otroka preko stikov lahko postopoma razširila možnost novega učenja in samostojnega vključevanja v širši socialni prostor. Sedaj sta namreč vključena v zaprt družinski sistem, v katerem prevzemata zgolj vrednotes, stališča in mnenja matere. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je tudi po mnenju pritožbenega sodišča v največjo korist obeh otrok, da se vzpostavijo stiki med njima in nasprotnim udeležencem. Prav navedena ugotovitev izvedencev, da je v korist otrok, da se stiki vzpostavijo, je poleg ugotovitve, da mnenje otrok o stikih ni pristno, tista razlikovalna okoliščina, ki narekuje drugačno odločitev od omenjenih odločitev sodišč, ustavnega sodišča in ESČP, na katere se sklicuje predlagateljica. Omenjena izvedenka je ugotovila, da gre v obravnavanem primeru pri stikih za psihično obremenitev otrok, ki pa je neprimerljiva s težko popravljivo škodo, ki nastaja in bi lahko nastala otrokoma, kar pomeni, da gre za položaj, ko je treba izpostaviti in slediti dolgoročno korist obeh otrok.

20Ob enakih dejanskih ugotovitvah in nadaljnji ugotoviti, da se doslej odrejeni stiki pod nadzorom na CSD L. niso mogli izvrševati, ker jih je predlagateljica s svojim ravnanjem neposredno in posredno oteževala ali povsem onemogočala, in glede na vnaprejšnje sporočilo predlagateljice, da sebe niti otrok ne misli podvreči nikakršni terapevtski obravnavani, ter hkratni ugotovitvi, da je nasprotni udeleženec nakazal možnost, da se predlagateljici odvzame varstvo in vzgoja otrok in se zaupata njemu, je pritožbeno sodišče štelo, da gre za dejanski položaj, ki ga predvideva določilo šestega odstavka 106. člena ZZZDR.(12) Sklep prvostopenjskega sodišča je zato razveljavilo (sklep IV Cp 3434/2014 z dne 14.1.2015) z napotilom, da presodi dejansko stanje po navedenem zakonskem določilu. Ker sta izvedenca in Center za socialno delo nakazovala tudi možnost zaupanja otroka v vzgojo in varstvo drugi osebi, je prvostopenjskemu sodišču naložilo, da presodi tudi to možnost.

21Toženec je v ponovljenem postopku vložil predlog za predodelitev obeh otrok oziroma, da se sprva za čas šestih mesecev predata v rejništvo, da bi se onemogočilo materino manipulacijo z njima, njemu pa omogoči vzpostavitev stika, po poteku navedenega časa, pa naj se zaupata v vzgojo in varstvo njemu. Hkrati je predlagal izdajo začasne odredbe, da se začasno (za šest mesecev) oddata v rejništvo.

22Prvostopenjsko sodišče je bilo tako postavljeno pred zahtevo, da odloči o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo in o določitvi stikov z drugim od staršev. Presodilo je, da bo odločalo zgolj o stikih. Zavzelo je stališče, da je treba „prvenstveno“ čimprej vzpostaviti stike (29. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Za odločanje zgolj o stikih pa veljajo pravila nepravdnega postopka.(13) Vprašanje, ali je prvostopenjsko sodišče ravnalo smotrno, ko o obeh zahtevah ni odločalo skupaj po pravilih pravdnega postopka, je v času, ko je o stikih že izdana končna odločba, odveč. V sporu o varstvu in vzgoji otrok še ni bilo odločeno. O tem bo treba odločati po pravilih pravdnega postopka pred istim stvarno in krajevno pristojnim sodiščem.

23Nasprotni udeleženec se ne more upreti odločitvi sodišča v delu, ki se nanaša na razdružitev postopkov. Odločitev o izločitvi oziroma razdružitvi postopka predstavlja sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe (8. točka prvega odstavka 270. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP). Pritožbo zoper sklep N 85/2015 z dne 13.7.2015 v delu, ki se nanaša na to odločitev je bilo zato treba zavreči (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), v preostalem delu pa zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

24Pritožbeno sodišče je zato moralo slediti in presojati (zgolj) odločitev o stikih. Pri tem je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno določilo načina njihovega izvajanja.

25V obravnavani zadevi je izvedenka K. predlagala, da naj stiki potekajo ali na Centru za socialno delo ali pa na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Gotska ulica 18. Predlagala je tudi, naj mati pripelje otroka in ju preda strokovni osebi, od nje pa naj ju tudi prevzame. Stiki naj bi bili en dan v tednu v obsegu dveh ur. Oba izvedenca v postopku sta predlagala vpeljavo stikov obeh otrok z očetom ob ustrezni psihoterapevtski obravnavi obeh otrok, saj se morata otroka najprej znebiti strahu, povezanega z njunimi stališči in prepričanji, ki se nanašajo na očeta in ki so sicer stališče in prepričanje matere. Da bi stiki lahko stekli, pa bi morala psihoterapevtsko pomoč poiskati tudi oba starša. Ker predlagateljica odklanja vsakršno psihoterapevtsko obravnavo, ostane edina možnost, da se stiki izvršujejo pod nadzorom tretje osebe (peti odstavek 106. člena ZZZDR). Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom določilo uvajalne stike za obdobje šestih mesecev, ki naj bi potekali vsako sredo od 15.00 do 17.00 ure na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, Gotska ulica 18, ob prisotnosti strokovnega delavca svetovalnega centra (psihologa, kliničnega psihologa ali pedopsihologa). Po izdaji sklepa je omenjeni center obvestil sodišče, da tovrstnih storitev ne izvajajo in jih tudi niso pripravljeni sprejeti, kar pomeni, da je takšna odločitev prvostopenjskega sodišča neizvršljiva, o čemer med strankami ni spora.

26Izvrševanje stikov pod nadzorom tretje osebe v praksi izvajajo delavci centrov za socialno delo. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo izpodbijano odločitev tako, da je določilo stike, ki naj se izvršujejo pod nadzorom Centra za socialno delo L. v času in na način, določen v izreku tega sklepa. Izpodbijani sklep je spremenilo tudi tako, da je določilo zgolj izvrševanje stikov pod nadzorom. Ugotovljeno dejansko stanje namreč ne daje nikakršnega obeta za smiselnost določitve osebnih stikov brez nadzora. Center za socialno delo L. je sicer v svojem poročilu navedel, da bi bili stiki pod njihovim nadzorom neprimerni, vendar zgolj v kontekstu neprimernega postopanja oziroma ravnanja predlagateljice. Situacija je oziroma bi morala biti sedaj drugačna, saj je predlagateljica soočena s končno odločitvijo o stikih in pa z omenjeno kazensko obsodbo, s katero ji je bila določena enotna kazen leto in pol zapora, ki pa ne bo izrečena, če predlagateljica v preizkusni dobi štirih let ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da mora omogočiti uresničitev izvršljive odločbe v tej zadevi glede stikov vsakega od otrok.

27Sprememba izpodbijane odločitve zajema tudi zavrnitev predloga za določitev telefonskih stikov in stikov po elektronski poti. Pritrditi je treba stališču predlagatelja, ki temelji tudi na mnenju izvedenca N., da takšni stiki ne bi bili v korist otrok. Ker prisotnost predlagateljice ne bi bila izključena, bi bil tak stik vsakokrat priložnost za njeno manipulacijo z otrokoma, ki se je že izkazala pri poskusih nasprotnega udeleženca pri izvršitvi takšnega stika.

28Glede na navedeno je bilo treba na podlagi določil tretje točke 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP delno ugoditi obema pritožbama in spremeniti odločitev o stikih (tč. I do IV izreka sklepa z dne 29.12.2015).

29Iz razlogov, navedenih v prejšnjih točkah te obrazložitve, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o začasni odredbi, ki je identična odločitvi o glavni stvari glede določitve uvajalnih stikov in določitvi telefonskih stikov in stikov po elektronski poti. Z odločitvijo o glavni stvari že obstoji izvršilni naslov, v katerem je konzumirana tudi odločitev o predlogih za izdajo začasne odredbe. To pomeni, da je bilo treba ugoditi pritožbi nasprotnega udeleženca zoper sklep o zavrnitvi njegovega ugovora zoper izdano začasno odredbo.

30Ugoditi pa je bilo treba tudi pritožbi nasprotnega udeleženca zoper odločitev o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe, ki ga je podal hkrati z zahtevo, da se otroka zaupata v vzgojo in varstvo njemu (VI. točka izreka izpodbijanega sklepa z dne 29.12.2015). Sodišče je pri tem navedlo, da se ta začasna odredba nanaša na tožbo zaradi predodelitve otrok, o čemer bo odločalo v pravdnem postopku, v tem postopku pa, da je potrebno prvenstveno čimprej vzpostaviti stike. Navedeni razlog ni razlog za meritorno zavrnitev predloga. O tem predlogu bo sodišče odločalo v postopku odločanja o predodelitvi otrok, zato je bilo treba odločitev o zavrnitvi predloga nasprotnega udeleženca razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

31Nasprotni udeleženec tudi neutemeljeno izpodbija stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da naj vsak udeleženec sam krije svoje stroške postopka. Takšna odločitev ima podlago v prvem odstavku 35. člena ZNP in 413. členu ZPP, ki se v skladu s 37. členom ZNP smiselno uporablja v tem postopku. Ni se mogoče strinjati s stališčem nasprotnega udeleženca, da bi moralo sodišče naložiti predlagateljici povrnitev stroškov po krivdnem načelu.(14) To bi bilo mogoče, če bi predlagateljici očitali takšno uporabo procesnih pravic, ki nima nič skupnega z objektivnim ciljem tega postopka. Njeno upiranje stikom otrok z nasprotnim udeleženem in vodenje postopka v zvezi s tem samo po sebi še ni zakrivljeno ravnanje, ki bi pogojevalo uporabo določbe 156. člena ZPP. Nasprotni udeleženec pa bi moral tudi opredeliti, kateri so tisti stroški, ki so mu nastali prav po predlagateljičini krivdi.

32V nespremenjenem in nerazveljavljenem delu je pritožbeno sodišče pritožbi udeležencev zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

33Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah prvega odstavka 35. člena ZNP in 413. členu ZPP v zvezi z 37. členom ZNP.

34V tem postopku ni bilo odgovorjeno na vsa vprašanja spornega razmerja, zaradi stališča prvostopenjskega sodišča, da je treba „prvenstveno“ čimprej vzpostaviti stike, vendar pa je bila dana podlaga (dejanska in pravna) za čimprejšnjo odločitev o njih.

-------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 69/04, uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (2): Ugotovitev navedene okoliščine lahko pogojuje odvzem ali omejitev stikov.

Op. št. (3): Dr. Barbara Novak, Družinsko pravo, str. 70 in 71.

Op. št. (4): Takšni stiki so bili določeni tudi med mld. A. in nasprotnim udeležencem, in sicer z začasno odredbo v tej zadevi (N 198/2011) z dne 29.11.2011, vendar noben stik mld. A. ni bil izveden.

Op. št. (5): dr. Barbara Novak, Družinsko pravo, Ur. l. RS, Ljubljana 2014, str. 211, predpisi o Zakonski zvezi in družinskih razmerjih s pojasnili dr. Karla Zupančič in dr. Barbare Novak, Ur. l. RS, Ljubljana 2008, str. 76-78.

Op. št. (6): Odločba Ustavnega sodišča RS Up 383/11.

Op. št. (7): Prvi odstavek 12. člena Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah.

Op. št. (8): 3. člen Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic.

Op. št. (9): Dr. Barbara Novak, Družinsko pravo, str. 70 in 71: Če ima tehtne razloge, lahko sodišče odloči drugače kot si želi otrok. Eden takih razlogov je ugotovitev, da otroka volja ni svobodna, ker je zmanipuliran.

Op. št. (10): Mld. B. je bila v času očitanega nasilnega dejanja stara štiri mesece.

Op. št. (11): Iz sodb v omenjeni kazenski zadevi (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, IV K 58591/2011 z dne 14.7.2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, VII Kp 58591/2011 z dne 10.6.2015) izhaja, da je mld. A. o očetovem nasilju izpovedoval povsem neprizadeto, brez čustvene spremljave.

Op. št. (12): Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev, in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na zahtevo drugega starša odloči, da se staršu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja in se otroka zaupa drugemu od staršev, če meni, da bo ta omogočal stike in če je le tako mogoče varovati otrokovo korist.

Op. št. (13): Drugi stavek četrtega odstavka 106. člena ZZZDR: Sodišče odloča v nepravdnem postopku, razen kadar odloča o stikih skupaj s spori o varstvu in vzgoji otrok.

Op. št. (14): Pojem krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka (Lojze Ude et al., Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 40).