VSL Sklep Cst 291/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom B. C. zavrnilo ugovor upnika A. B. proti odpustu obveznosti.

2Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Uveljavljal je bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja ter višjemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru upnika zoper odpust obveznosti ter postopek odpusta obveznosti ustavi in zavrne predlog za odpust obveznosti, dolžniku pa naloži povrnitev upnikovih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po preteku paricijskega roka vse do plačila.

3Dolžnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je presodilo, da ne obstaja nobeden od razlogov, ki jih je upnik uveljavljal z ugovorom proti odpustu obveznosti (kršitev obveznosti iz 383.b člena in 384. člena ZFPPIPP), zaradi česar je ugovor zavrnilo (drugi odstavek 406. člena ZFPPIPP). Pravilno je stališče upnika, da ni potrebno, da so za utemeljenost ugovora proti odpustu obveznosti podane kršitve dolžnikovih obveznosti iz vseh določb ZFPPIPP, ki so naštete v 2. točki prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP (iz 383.b člena, 384. člena, 386. člena in 401. člena ZFPPIPP). Ker pa v konkretnem primeru pritožnik ni uspel izpodbiti ocene sodišča prve stopnje, da dolžniku ni mogoče očitati nobene kršitve obveznosti iz 383.b in 384. člena ZFPPIPP, na katerih je upnik utemeljeval ugovor, njegova pritožba ni utemeljena.

Kršitev obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP

6ZFPPIPP v 383.b členu ureja pravila, ki so predpisana zaradi dosegljivosti dolžnika, nad katerim teče postopek osebnega stečaja, sodišču in upravitelju. Dolžnik je dolžan sodelovati s sodiščem in upraviteljem ter se odzvati na sodna pisanja in pozive upravitelja (prvi odstavek 383.b člena). Dolžnik mora sodišču in upravitelju poleg identifikacijskih podatkov posredovati tudi naslednje kontaktne podatke, na katerih je zanesljivo dosegljiv: elektronski naslov ali telefonsko številko in poštni naslov za vročanje pošiljk, če je ta različen od naslova njegovega stalnega ali začasnega prebivališča (drugi odstavek 383.b člena).

7Iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje ne izhaja, da dolžnik ni bil dosegljiv sodišču ali da se ni odzival na sodna pisanja, kar je razumljivo, saj upnik ni podal nobene trditve, ki bi se eventualno nanašala na neprevzemanje sodnih pošiljk ali izogibanje dolžnika pozivom sodišča. Upnik je gradil ugovor, da ni pogojev za odpust obveznosti, na rednem poročilu upraviteljice za obdobje 1. 1. 2016 do 31. 3. 2016, v katerem je upraviteljica navedla, da dolžnik na njene pozive, da ji pošlje pogodbo o zaposlitvi v Avstriji, ne odgovarja.

8V zvezi z navedeno okoliščino je sodišče prve stopnje pridobilo izjavo stečajne upraviteljice, ki je navedla, da se stečajni dolžnik v začetku leta 2016, ko je bil zaposlen v Avstriji, res ni javil na njene pozive, potem pa se je ponovno začel redno javljati in pošiljati plačilne liste in bančne izpiske, ko ga je opozorila na možne pravne posledice nesodelovanja. Že iz naslednjega rednega poročila za obdobje 1. 4. 2016 do 30. 9. 2016 je upraviteljica poročala sodišču, da ji stečajni dolžnik, ki je zaposlen, tudi redno pošilja plačilne liste. Nobenih težav zaradi nesodelovanja ni upraviteljica več navedla vse do zadnjega dneva preizkusnega obdobja 11. 9. 2017, ko je upnik vložil ugovor proti odpustu obveznosti.

9Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri presoji očitanih kršitev obveznosti dolžnika, da se odziva na pozive upraviteljice, v konkretnem primeru pravilno obravnavalo dolžnikova ravnanja in njegovo obnašanje v celotnem obdobju od začetka stečajnega postopka 10. 7. 2014 do vložitve ugovora 11. 9. 2017, kot tudi mnenje upraviteljice, da je z dodatnim opozorilom dolžniku pri njem zelo hitro dosegla, da je začel aktivno sodelovati z njo in pojasnilo dolžnika, da pogodbe o zaposlitvi ni mogel predložiti upraviteljici, ker je ni dobil od delodajalca v Avstriji, medtem ko z drugimi delodajalci v Sloveniji pred in po tem ni imel nikoli težav. Stališče upnika, da se je želel dolžnik skriti pred upniki in jih oškodovati, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo. Če bi želel upnik uspeti s trditvami, da je bil dolžnikov namen prikriti višino plače, ki jo je takrat prejemal v Avstriji, bi moral tudi trditi in dokazati, da je prejemal višjo plačo od denarnega zneska, ki je bil v tistem obdobju nakazan na njegov račun v Sloveniji, česar pa ni trdil, dokazni postopek pa takega zaključka prav tako ni omogočil. Upnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da v neodzivnosti dolžnika ni prepoznalo neopravičljive kršitve njegovih obveznosti. Pri presoji, ali gre za kršitev, ki nalaga ustavitev postopka odpusta obveznosti, mora sodišče upoštevati tudi razloge, zaradi katerih je dolžnik tako ravnal. Zato mora pri obravnavi ugovora izvesti kontradiktoren postopek, razpisati narok, na katerem je dolžno izvesti dokaze o razlogu, ki se uveljavlja z ugovorom in odločiti o ugovoru na podlagi izida dokazovanja (peti odstavek 405. člena ZFPPIPP). Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Upnik pa zmotno izhaja iz stališča, da takšna presoja ni potrebna.

Kršitev obveznosti iz 384. člena ZFPPIPP

10V zvezi z določbo 1. točke šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP je dolžnik na naroku podal še trditve, da dolžnik ni obvestil stečajne upraviteljice o preselitvi ter novem naslovu, na katerem bo dosegljiv. Upnik ni trdil, da je dolžnik začetek leta 2016, ko je za nekaj časa odšel na delo v Avstrijo, spremenil tudi svoje stalno bivališče v Sloveniji. Sodišče prve stopnje pa je v razlogih sklepa navedlo, da verjame dolžnikovemu pojasnilu, da je imel ob nastopu dela v Avstriji nekaj težav, zaradi česar je za komunikacijo z upraviteljico zaprosil za kratek čas svojo mamo, ki je imela vse njegove kontaktne številke. Pritožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje zlorabo postopka odpusta obveznosti, ki naj bi bila podana zato, ker je dolžnik na naroku za obravnavo ugovora trdil, da naj bi njegova mama v začetku februarja 2016 poslala stečajni upraviteljici dopis, v katerem je navedla tudi njegov kontakt v Avstriji, nakar pa se je izkazalo, da upraviteljica tega dopisa nima. Stečajna upraviteljica ni potrdila dolžnikove nepoštenosti pri navajanju teh dejstev, saj iz njene izjave nedvomno izhaja, da ji je bil dolžnik zanesljivo dosegljiv, razen glede pridobitve pogodbe o sporni zaposlitvi v Avstriji (že 18. 4. 2016 pa ji je dolžnik posredoval pogodbo o zaposlitvi z novim delodajalcem v Sloveniji). Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je brez podlage zavrnilo trditve upnika, da je dolžnik prekršil zakonsko dolžnost sporočanja sprememb kontaktnih podatkov.

11V skladu z določbo šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP bi moral dolžnik upraviteljici nemudoma, ko je pričel delati v Avstriji, sporočiti spremembo podatkov o skupnem mesečnem znesku plače in o izplačevalcu. V konkretnem primeru je upraviteljica navedla, da je pridobila informacijo o zaposlitvi dolžnika v Avstriji od njegove mame, ki ji je sporočila tudi delodajalca, poslala plačilne liste in bančne izpiske, ni pa ji poslala pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu v Avstriji. Na podlagi dejstva, da dolžnik ni posredoval upraviteljici pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem v Avstriji, je po oceni pritožbenega sodišča pravilna ocena sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju drugih podatkov, ki jih je dobila upraviteljica v zvezi s kratkotrajnim delom dolžnika v Avstriji, dolžniku v konkretnem primeru ni mogoče očitati kršitve obveznosti iz 1. točke šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP.

12Glede na navedeno se izkaže, da upnik s pritožbo ni uspel izpodbiti dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo nobene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).