VSL Sklep II Cp 636/2018

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo intervencijo Slovenskega zavarovalnega združenja, GIZ.

2Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje predlagatelj intervencije. Predlaga spremembo sklepa. Meni, da so razlogi za zavrnitev intervencije posledica napačne dejanske in materialnopravne presoje. Sodišče je šlo v svoji razlagi predaleč in je prejudiciralo odločitev o medsebojnih pravicah in obveznostih tožene stranke in predlagatelja intervencije kot solidarnih zavezancev. Poleg te pravde teče pred istim sodiščem še ena zoper predlagatelja stranske intervencije (III P 188/2017). Tožena stranka v tem postopku trdi, da ravno zaradi solidarne odgovornosti in iz tega izvirajočih regresnih zahtevkov, tožeča stranka nima pravnega interesa za posebno tožbo zoper njo. Stranski intervenient odgovarja na podlagi 27. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Zaključek, da tožena stranka proti njemu nima regresa, je napačen in prejudiciran. Solidarnost dolžnikov je normirana v Obligacijskem zakoniku (OZ), do zneska minimalne zavarovalne vsote imata interes za skupen uspeh v pravdi zaradi morebitnih kasnejših medsebojnih zahtevkov po 404. in 405. členu OZ. Vedno, kadar upnik toži enega izmed solidarnih dolžnikov, imajo drugi dolžniki pravni interes, da bo toženi dolžnik v pravdi zmagal.

3Pravdni stranki na vročeno pritožbo nista odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5V vlogi, v kateri stranka predlaga obvestitev tretjega o začeti pravdi, mora navesti razlog obvestitve in stanje, v katerem je pravda (1. odstavek 204. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Sodišče ne preverja utemeljenosti strankine zahteve, naj tretjega obvesti o pravdi. To posledično pomeni, da mora razloge za priglasitev stranske intervencije in s tem pravni interes zanjo pojasniti ter izkazati predlagatelj stranske intervencije, kar izhaja iz 1. odstavka v zvezi s 3. odstavkom 199. člena ZPP.¹ Pogoj za vstop stranskega intervenienta v pravdo je torej, da zatrdi, z dejstvi utemelji in verjetno izkaže svoj intervencijski interes. Ta je podan, če je s stranko, kateri se hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju², da bo izid postopka vplival na njuno pravno razmerje³. Obstajati mora vsebinska zveza med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti, in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnava v pravdi.⁴

6Pritožnik je ob priglasitvi stranske intervencije pojasnil, da „se pridružuje navedbam tožene stranke iz njene 4. pripravljalne vloge, s tem, da navaja, da je (ob podanem temelju) odgovornost stranskega intervenienta po višini omejena z zakonsko predpisano zavarovalno vsoto in samo do tega zneska lahko obstoji njena solidarna obveznost s povzročiteljem in zavarovalnico, pri kateri je bilo ob prometni nesreči zavarovano povzročiteljevo vozilo“. Iz trditev tožene stranke, ki jih povzema sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (in katerim se verjetno pridružuje pritožnik), pa izhaja še, da je imela tožena stranka - povzročiteljica prometne nesreče, svojo odgovornost zavarovano pri tuji zavarovalnici, tako da je pritožnik solidarno odgovoren za škodo.

7Sodišče prve stopnje v obstoj solidarne odgovornosti pritožnika s toženo stranko ni podvomilo, kljub temu pa je predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da med toženo stranko in predlagateljem stranske intervencije ni takšnega razmerja, ki bi opravičevalo intervencijo. V zatrjevanih dejstvih namreč ni našlo podlage za regresni zahtevek tožene stranke.⁵ Regresni zahtevek enega dolžnika do drugega ni samoumevna posledica solidarne odgovornosti, je posledica konkretnega pravnega razmerja med dolžnikoma. Kadar pa tega razmerja ni oziroma je solidarna obveznost sklenjena v izključnem interesu nekega solidarnega dolžnika (prim. 2. odstavek 405. člena OZ), je ta dolžan povrniti celoten znesek obveznosti sodolžniku, ki je poplačal upnika (kar seveda pomeni tudi, da v primeru, ko sam plača celoten znesek, tega ne more zahtevati od drugega dolžnika). Predlagatelj stranske intervencije, kot utemeljeno izpostavlja sodišče prve stopnje, ni podal trditev, ki bi utemeljile regresni zahtevek tožene stranke.

8V pritožbi se predlagatelj stranske intervencije dodatno sklicuje na določbo 27. člena ZOZP, ki (v korist oškodovanca) res ureja njegovo pasivno legitimacijo za primere, ko je bila oškodovancu povzročena škoda v Republiki Sloveniji z uporabo vozila, ki izvira iz države članice EU. Ne pojasni pa, v čem naj bi omenjena določba vzpostavljala s toženo stranko (pri tuji zavarovalnici zavarovano povzročiteljico prometne nesreče) tak odnos, ki bi ji dajal (regresni) zahtevek zoper predlagatelja stranske intervencije oziroma vzpostavljal med njima pravno razmerje, na katerega bi lahko kakorkoli vplival izid tega postopka. Tudi pritožbeno sodišče v določbi 27. člena ZOZP in drugih določbah ZOZP takšnega razmerja ne najde.

9Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ Tako tudi VSL sklep I Cpg 832/2016.
² Ude, L. v : Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, 2006, Založba uradni list RS in GV Založba, stran 268.
³ Primerjaj VSL sklepa I Cp 4755/2010 in I Cp 1523/2009.
⁴ Primerjaj tudi VSL sodba II Cp 1473/2016.
⁵ Primerjaj tudi VSL sklep II Cp 729/2015.