VSL Sodba in sklep I Cpg 610/2017

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba v 1. točki izreka razveljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 30.276,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2016 do plačila in v 2. točki izreka ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. V preostalem delu 1. točke izreka (v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.087,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2016 do plačila) pa se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 35.364,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2016 do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 30,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom terjala povrnitev škode, ki ji je nastala v posledici prometne nesreče dne 14. 2. 2009, v kateri se je hudo telesno poškodoval njen zavarovanec, nesrečo pa je povzročil voznik osebnega vozila, zavarovanega pri toženi stranki. Zaradi posledic te nezgode je bil zavarovanec tožeče stranke razvrščen v prvo kategorijo invalidnosti. Škoda, ki jo tožeča stranka uveljavlja na podlagi 190. člena in 190. a člena Zakona o pokojninskem in pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-2) predstavlja v letih 2013, 2014 in 2015 izplačana invalidska pokojnina in invalidnina v višini 5.087,96 EUR. Iz naslova izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa v skladu z 18. členom Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) tožeča stranka zahteva povračilo zneska 30.276,40 EUR.

V zvezi z zahtevkom za vračilo invalidske pokojnine in invalidnine

5Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki se tiče invalidske pokojnine ter invalidnine zavrnilo, ker tožeča stranka po enotnem stališču sodne prakse na podlagi 18. člena ZOZP, ki je lex specialis v razmerju do ZPIZ-2, ni upravičena do regresiranja izplačanih nadomestil za invalidnost oziroma invalidske pokojnine od zavarovalnice (tožene stranke). Odločitev sodišča prve stopnje je bila pravilna in je pritožbeni razlogi ne morejo izpodbiti.

6Pritožba vztraja pri nasprotnem stališču, da ima na podlagi določbe 193. člena ZPIZ-2 (ki je pričel veljati 1. 1. 2013) pravico tudi do regresa invalidske pokojnine in invalidnine. Sklicuje se še na spremembo, uveljavljeno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah (ZPIZ-2B), ki je začel veljati s 1. 1. 2016, ki je med primere škod, ki jo ima zavod pravico zahtevati od zavarovalnice, uvrstil tudi 190. a člen ZPIZ-2 in škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu. Tako naj bi iz 193. člena ZPIZ-2 jasno izhajalo, da ima zavod prednostno pravico zahtevati (od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje) povrnitev škode, ki obsega tudi zneske izplačane pokojnine oziroma invalidnine.

7O razmerju med dvema veljavnima določbama dveh zakonov (193. člen ZPIZ-2 in 18. člen ZOZP) je bilo prelitega že veliko (sodnega) črnila in tudi novejše korekcije določb ZPIZ-2B ne rešujejo osnovne dileme, ali je in če, v kolikšni meri in na kakšen način dopustno posegati oz. spreminjati temeljni področni zakon (tj. zakon, ki sistemsko in celovito ureja ureja obseg obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti in odgovornost zavarovalnic iz tega naslova) z zakoni, ki urejajo povsem drugo problematiko. Problem dikcije iz 193. čl. ZPIZ „ne glede na omejitve določene v drugih zakonih“, je v tem, da je ZOZP sistemsko „prvi“ zakon, in da so vsi ostali zakoni, vključno s ZPIZ, v razmerju do ZOZP drugi zakoni. Dokler bo določba 18. člena ZOZP, ki primarno določa vrste škod oziroma stroškov, ki so kriti z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti in ki je tudi uvrščena v zakon, katerega edina vsebina je v ureditvi razmerij, ki izhajajo iz obveznega zavarovanja v prometu, veljala v sedanjem besedilu, bo vsak poseg v to določbo (ki je ne bo izrecno razveljavil) s strani drugih zakonov, povzročal spore in dvome.

8Smiselno enako stališče je bilo sprejeto tudi v najnovejši odločbi Vrhovnega sodišča RS (III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017), po katerem določbe 193. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako, da naj bi bile podlaga za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg zavarovalnega jamstva predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.

9Prvi odstavek 18. člena ZOZP določa, da so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po plačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Do povrnitve zneskov izplačanih invalidskih pokojnin ter invalidnine tako tožeča stranka ni upravičena in je bila odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

V zvezi s plačilom dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje

10Del zahtevka, ki se nanaša na sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je sledilo ugovoru tožene stranke, da ta terjatev še ni zapadla, saj tožena stranka še ni izplačala neposrednega oškodovanca. Tožena stranka se je sklicevala na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 828/2012 z dne 9. 4. 2015 (priloga B1), na podlagi katere je dolžna oškodovancu izplačevati mesečno rento v znesku 609,45 EUR vse do njegove starostne upokojitve. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da zaključek sodišča, da vtoževana terjatev še ni zapadla, ker bo tožena stranka mesečno rento oškodovancu izplačevala do njegove starostne upokojitve, ni pravilen.

11Drži, da dobesedna razlaga 18. člena ZOZP napotuje na zaključek, da morajo biti neposredni oškodovanci poplačani prej kot posredni (kamor spada tožeča stranka). Vendar pa 18. čl. ZOZP ne ureja situacije, ko obveznost zavarovalnice (do neposrednega oškodovanca) obstaja v obliki rente, ki se bo izplačevala dolgo obdobje v prihodnosti. Po dobesednem tolmačenju prvega odstavka 18. člena ZOZP bi bilo zaradi tega zapadlost odškodninskega zahtevka zoper zavarovalnico lahko odložena za zelo dolgo obdobje, ki bi se lahko merilo tudi v desetletjih. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je edini namen določitve vrstnega reda poplačila odškodninskih zahtevkov v 18. člena ZOZP le v zagotovitvi zadostne zavarovalne vsote za neposredne oškodovance, in s tem preprečiti, da bi bila v primeru izčrpanja zavarovalne vsote tožeča stranka kot posredni oškodovanec poplačana, neposredni oškodovanci pa bi ostali brez odškodnine. Preizkus, ali zavarovalna vsota zadošča za poplačilo, pa je že mogoče opraviti, ko so znani (oz. sodno ugotovljeni, če so sporni) vsi odškodninski zahtevki vseh oškodovancev. Iz tega razloga je treba določilo 18. člena ZOZP tolmačiti v skladu z njegovim namenom. Obveznost zavarovalnice do oškodovanca je zato glede na pravnomočnost sodbe, s katero je bila določena, že mogoče izračunati, enako, kot je bilo mogoče izračunati zahtevek tožeče stranke iz naslova sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj tudi ta predstavlja bodočo škodo (tožeče stranke). Rešitev, da v tem primeru enako kot terjatev tožeče stranke, kapitalizira tudi odškodnina, ki jo bo morala plačevati tožena stranka v obliki rente, je bila tudi v sodni praksi že sprejeta (VSL sklep I Cpg 844/2016).

12Povedano je v tej zadevi pomembno zgolj glede odločitve o zapadlosti terjatve tožeče stranke, ki je v svojem bistvu tudi bodoča terjatev, preračunana na zdajšnji čas. Če ta terjatev v smislu 18. čl. ZOZP konkurira z dolgom tožene stranke do neposrednega oškodovanca v obliki rente, ki se bo izplačevala določen čas v bodočnosti, se šteje za zapadlo (najkasneje) od trenutka, ko so znani vsi elementi, ki omogočijo istovrsten preračun obveznosti tožene stranke do neposrednega oškodovanca iz naslova rente. Ni nujno, da se ta trenutek veže na datum pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo v konkretnem primeru odločeno o višini in času izplačevanja rente. V skladu s teleološko razlago 18. člena ZOZP je vrstni red poplačila škode določen izključno zaradi preizkusa zadostnosti zavarovalne vsote. V večini primerov lahko zavarovalnica tak preizkus opravi že v trenutku, ko prejme zahtevke vseh oškodovancev. Če bi želela tožena stranka zapadlost terjatve tožeče stranke odložiti (mimo splošnih pravil o tem, kdaj nastane in zapade odškodninska terjatev, na katere se povsem utemeljeno sklicuje pritožba), bi morala argumentirano ugovarjati, da zavarovalna vsota ne bo zadostovala za poplačilo terjatve tožeče stranke, ali, da to v trenutku prejema njenega zahtevka še ni bilo mogoče ugotoviti. Ker takega ugovora ni uveljavljala, ni razlogov za odloženo zapadlost tožničine terjatve.

13Zaradi napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovljeno odločanje. Višina zahtevka iz tega naslova je bila v postopku na prvi stopnji sporna, zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je zahtevek tožeče stranke iz tega naslova utemeljen. Zaradi razveljavitve sodbe bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo tudi o stroških postopka, vključno s pritožbenimi.