VSL Sodba I Cpg 838/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo zneska 12.376,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 8. 2014 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati njene pravdne stroške v višini 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 12.376,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 8. 2014 do plačila ter njene pravdne stroške. Podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Navaja, da je pritožba neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in stroške pritožbenega postopka naloži v plačilo pritožnici.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka s tožbo od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za škodo zaradi napake odvetnika A. A., ki je imel svojo odgovornost zavarovano pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka za škodo in povzročitelja vedela že maja 2012, ko je od odvetnika zahtevala plačilo odškodnine. Sklenilo je, da gre za odškodninsko terjatev, za katero velja subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ, po katerem odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Ker je bila tožba v tej zadevi vložena šele 16. 12. 2015, je presodilo, da je ugovor zastaranja utemeljen.

6Tožeča stranka v pritožbi poudarja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotnega materialnopravnega stališča, da gre v konkretni zadevi za neposlovno odškodninsko odgovornost, saj je odškodninska odgovornost odvetnika zaradi kršitev mandatne pogodbe poslovna odškodninska odgovornost. Zastaralni rok začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti in zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (prvi odstavek 336. člena v zvezi s 346. členom OZ).

7Tožeča stranka v tem sporu vtožuje plačilo odškodninske terjatve, ki naj bi ji nastala zoper zavarovanca tožene stranke, ki ni (kot pooblaščenec tožeče stranke) pred nastopom zastaranja vložil tožbe v neki drugi zadevi. V sedaj obravnavani zadevi uveljavlja torej tožeča stranka proti toženi stranki zahtevek zaradi kršitve, ki naj bi jo storil njen pooblaščenec kot zavarovanec tožene stranke pri opravljanju naročenega posla za tožečo stranko. Gre torej za poslovno odškodninsko terjatev. Zastaralni rok pri kršitvah pogodbenih obveznosti ureja tretji odstavek 352. člena, po katerem odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Ker se zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve mandatnega razmerja, je treba uporabiti splošni zastaralni rok iz 346. člena OZ, po katerem terjatve zastarajo v petih letih. Navedeno velja tudi za neposredni zahtevek tretjega oškodovanca proti zavarovalnici pri zavarovanju pred odgovornostjo (peti odstavek 357. člena OZ). Ne glede na navedeno pa je, po presoji pritožbenega sodišča, odločitev sodišča prve stopnje pravilna iz naslednjih razlogov.

8Tožeča stranka je glede kršitve, ki naj bi jo storil njen pooblaščenec navajala, da je imela z družbo S ..., d. o. o. (v nadaljevanju: S. d.o.o.) sklenjeno pogodbo o opravljanju zastopniške dejavnosti (v nadaljevanju: Pogodba), ki jo je S. d.o.o. s sklepom z dne 31. 5. 2002 odpovedala brez odpovednega roka. Tožeča stranka trdi, da bi ji zaradi nepravilne odpovedi Pogodbe pripadale še provizije za mesece od junija do vključno septembra 2002. Tožeča stranka je zato pred Okrožnim sodiščem na Ptuju zoper S. d.o.o. vložila tožbo pod opr. št. Pg 165/2002. Pooblaščenec tožeče stranke je na naroku dne 22. 4. 2003 tožbo umaknil, saj se je v tožbi pomotoma skliceval na napačno pogodbo. Tožeči stranki se je zavezal, da bo vložil novo tožbo zoper družbo S. d.o.o. Na ustne poizvedbe o tem, kaj je z vloženo tožbo, je odvetnik tožeči stranki v telefonskih razgovorih trdil, da je bila tožba vložena, da pa zadeva zaradi sodnih zaostankov še ni prišla na vrsto za obravnavanje. Tožeča stranka navaja, da je šele v letu 2012 ugotovila, da nova tožba dejansko ni bila vložena, takrat pa je terjatev tožeče stranke zoper družbo S. d.o.o. že zastarala.

9Ker je imela tožeča stranka z družbo S. d.o.o. sklenjeno gospodarsko pogodbo v zvezi z zastaranjem velja, da je terjatev tožeče stranke zoper družbo S. d.o.o. zaradi kršitve pogodbene obveznosti zastarala v treh letih (tretji odstavek 352. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 349. člena OZ). Zastaranje te terjatve je začelo teči z dnem 30. 9. 2002, torej s koncem obdobja, za katero bi tožeča stranka terjala plačilo zaradi izgubljenih provizij in je nastopilo dne 30. 9. 2005. Od tedaj dalje bi lahko tožeča stranka od svojega pooblaščenca oziroma njegove zavarovalnice terjala plačilo odškodnine zaradi odvetniške napake. Glede na splošni petletni zastaralni rok za vložitev tožbe v tem sporu (kot je bilo podrobneje pojasnjeno v 7. točki te obrazložitve), je zastaranje nastopilo dne 30. 9. 2010. Ker je bila tožba v tem sporu vložena 16. 12. 2015, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi zastaranja pravilno zavrnilo.

10Podobno situacijo je obravnavalo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 1175/2008, in sicer se je ukvarjalo z vprašanjem zastaranja v primeru odškodninske odgovornosti odvetnika zaradi kršitve mandatnega razmerja. Pooblaščencu je bila očitana kršitev zaradi opustitve dolžnega ravnanja, saj zoper sodbo sodišča prve stopnje ni vložil pritožbe. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi sklenilo, da bi lahko tožnik od svojega pooblaščenca še na zadnji dan pritožbenega rok učinkovito zahteval, da opravi pogodbeno obveznost. S tem dnem je torej njegova terjatev iz mandatne pogodbe zapadla, zato je s tem dnem pričel teči splošni zastaralni rok.

11Tožeča stranka je navajala še, da je šele po preverjanju na sodišču leta 2012 dejansko ugotovila, da tožba sploh ni bila vložena, s čemer je utemeljevala stališče, da naj bi zastaralni rok za vložitev tožbe zoper toženo stranko v tem sporu začel teči šele leta 2012. Po presoji pritožbenega sodišča je iz že navedenih razlogov stališče tožeče stranke zmotno. Sicer pa tudi pri neposlovnih odškodninskih terjatvah na splošno velja, da oškodovanec začetka teka zastaralnega roka ne odloži zgolj s tem, da je pasiven, temveč začne zastaranje teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek (II Ips 163/2015). Po presoji pritožbenega sodišča je v zvezi z navedenim tožena stranka v odgovoru na tožbo utemeljeno opozarjala, da je tožeča stranka, glede na izkušnje pri obravnavanju zadeve pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, Pg 165/2002, vedela, da od vložitve tožbe do razpisa prvega naroka pri tem sodišču poteče pol leta. Tudi ob upoštevanju, da se je čas obravnavanja zadev zaradi sodnih zaostankov podaljšal, bi zadeva prišla na vrsto za obravnavanje vsaj v roku dveh let. Z umikom tožbe v zadevi Pg 165/2002 pa je bila tožeča stranka seznanjena že leta 2003, saj je bil njen prokurist (sedaj zakoniti zastopnik) prisoten na naroku dne 22. 4. 2003. Če torej tožeča stranka kar devet let ni zahtevala podrobnega pojasnila odvetnika o vloženi tožbi in poteku postopka ali ni sama opravila poizvedb pri sodišču o tem, zakaj njena zadeva še ni prišla na vrsto za obravnavanje, je tudi sama opustila dolžno skrbnost v zvezi s svojimi pravicami. Ne gre namreč za vprašanje kvalitete odvetniškega zastopanja, česar stranka kot laik ne bi mogla spremljati in nadzirati, temveč za opustitev vložitve tožbe, o čemer se lahko vsaka stranka, tudi če nima pravnega znanja, prepriča neposredno pri sodišču, kjer naj bi bila tožba vložena. Očitek tožene stranke, da bi se vsak povprečno skrben gospodarski subjekt o vložitvi tožbe sam prepričal že prej, je torej po presoji pritožbenega sodišča utemeljen.

12Po presoji pritožbenega sodišča je zato pritožba neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo priglasila stroške sodne takse, ki pa ji niso nastali, saj Zakon o sodnih taksah (ZST-1) ne določa taksne obveznosti za odgovor na pritožbo.