VSL Sodba VII Kp 7963/2013

I. Pritožbi zagovornikov obdolžene pravne osebe F., d.o.o., se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se:

iz opisa kaznivega dejanja izpustijo:

- v prvem odstavku navedba „in 4. točke“;

- celotni tretji odstavek;

- v četrtem odstavku navedba „s tem“;

ter se izrečena denarna kazen zniža na

40.000,00 EUR (štiridesettisoč evrov).

II. V preostalem se pritožba zagovornikov, v celoti pa pritožba zastopnika obdolžene pravne osebe, zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je obdolženo pravno osebo F., d.o.o., spoznalo za odgovorno za nadaljevano kaznivo dejanje preslepitve pri pridobivanju posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, in sicer po 3. in 4. točki 4. člena in 9. točke 25. člena ZOPOKD. Izreklo ji je denarno kazen v višini 45.000,00 EUR, ki jo je obdolžena pravna oseba dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, ter odločilo o stroških kazenskega postopka.

2Zoper sodbo so se iz pritožbenih razlogov iz 1. do 4. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pritožili zastopnik obdolžene pravne osebe in njeni zagovorniki. Višjemu sodišču so predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženi pravni osebi izreče oprostilno sodbo, oz. podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3V odgovoru na pritožbo zagovornikov je državni tožilec predlagal, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Delno utemeljena je le pritožba zagovornikov.

5Bistvena kršitev določb kazenskega postopa iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki so jo zastopnik obdolžene pravne osebe in njeni zagovorniki uveljavljali z navedbami o nerazumljivosti in nejasnosti izreka, manku njegove sporočilnosti, ki da je tudi sam s seboj v nasprotju, ni podana. Kakšno (slovnično) strukturo izreka sodbe bo izbralo sodišče prve stopnje, je vseeno, dokler zadosti zahtevi iz prvega odstavka 359. člena ZKP o tem, kaj mora izrek vsebovati. Pritožbeno sodišče v nasprotju z zagovorniki in zastopnikom obdolžene pravne osebe ugotavlja, da so iz opisa kaznivega dejanja razvidni tako abstraktni kot konkretni znaki ne kateregakoli, temveč kaznivega dejanja iz prvega odstavka 230. člena KZ-1 v nadaljevanju (tj. v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1). Iz njega jasno izhajajo okoliščine in vsebina posameznih, skupno pa sedemnajstih izvršitvenih ravnanj A. A., s katerimi je slednji izpolnil znak predložitve neresničnih podatkov o premoženjskem stanju obdolžene pravne osebe oz. neresničnih podatkov, pomembnih za odobritev ugodnosti, kar vse je bilo izvršeno v korist in na račun obdolžene pravne osebe, komu je A. A. zahtevke predložil in na kakšni pravni podlagi, jasno pa je razvidna tudi logika in struktura dejstev, zakaj obdolžena pravna oseba ni izpolnjevala pogojev za podelitev in izplačilo t.i. kompenzacij iz naslova opravljanja gospodarske javne službe – javnega linijskega prevoza potnikov v notranjem prometu. V opisu dejanja je za vsakega od posameznih izvršitvenih ravnanj razvidno, v kateri rubriki zahtevka za izplačilo kompenzacije je A. A. navedel napačne podatke in zakaj so sploh bili napačni, ter koliko protipravne premoženjske koristi si je s tem vsakokrat pridobila ravno obdolžena pravna oseba. S tem je bil v zadostni meri konkretiziran tudi temelj kazenske odgovornosti iz 3. točke 4. člena ZOPOKD. Razpravljanje zagovornikov o kršenju slovničnih pravil je tako povsem nepotrebno, sploh ker bi si najmanj zaradi površnega povzemanja razlogov izpodbijane sodbe ter silne nepreglednosti in nestrukturiranosti pritožbenih navedb zelo podobno grajo zaslužil tudi njihov pisni izdelek. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti očitka t.i. protispisnosti, saj je sodišče prve stopnje, ko je povzemalo vsebino posameznih dokazov, pri tem ravnalo verodostojno. Kot se bo izkazalo še v nadaljevanju, pa imajo zagovorniki prav, da v izreku sodbe niso konkretizirani znaki temelja odgovornosti pravne osebe iz 4. točke 4. člena ZOPOKD.

6Obdolženi pravni osebi se je najprej očitalo, da je h kaznivemu dejanju A. A. prispevala po temelju iz 3. točke 4. člena ZOPOKD, ker je razpolagala s protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo v skupni višini 134.097,71 EUR, kolikor je znašal seštevek vseh sedemnajstih, neupravičeno s strani takratnega Ministrstva za promet oz. Direkcije RS za ceste (v nadaljevanju: DRSC) izplačanih kompenzacij. Po izvedbi pretežnega dela dokaznega postopka na glavni obravnavi pa je državni tožilec obtožni predlog spremenil na način, da je kazenskopravnemu očitku obdolženi pravni osebi dodal še en temelj odgovornosti iz 4. člena ZOPOKD, in sicer, da so njeni vodstveni organi opustili dolžno skrbnost nad zakonitostjo ravnanja A. A. (4. točka 4. člena ZOPOKD). Prvostopenjsko sodišče se je o razlogih, zaradi katerih je kljub nasprotovanju obrambe na glavni obravnavi dne 23. 2. 2017 dopustilo omenjeno spremembo, določno izreklo v tč. 4 do 6 sodbe, in sicer glede obeh pogojev iz 344. člena ZKP; torej ne drži očitek zagovornikov, da s tem v zvezi slednja nima razlogov.

7Pritožbeno sodišče ocenjuje, da prvostopenjsko sodišče z dopustitvijo spremembe obtožnega predloga ni kršilo 344. člena ZKP. Če namreč državni tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnem aktu navedeno dejansko stanje, ga sme spremeniti ob dveh pogojih, in sicer da se spremenjeni obtožni akt še vedno nanaša na isti historični dogodek in da sprememba ne pomeni zlorabe pravice državnega tožilca. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je predmet obtožnega predloga tudi po spremembi še vedno isto dejanje, to je sedemnajst posameznih faktov, ki sestavljajo nadaljevano kaznivo dejanje, ki ga je izvršil A. A., in da dodan temelj odgovornosti obdolžene pravne osebe te presoje ne spreminja (tč. 5 sodbe). Očitek obdolženi pravni osebi se z novim temeljem odgovornosti ni spremenil, ker slednji ne pomeni novega izvršitvenega ravnanja, ki je v predložitvi neresničnih podatkov o premoženjskem stanju obdolžene pravne osebe oz. podatkov, pomembnih za odobritev kompenzacij s strani DRSC pri takratnem Ministrstvu za promet, čeprav obdolžena pravna oseba za njihovo odobritev ni izpolnjevala zahtevanih pogojev. Ne gre niti za nov znak očitanega kaznivega dejanja. Temelji odgovornosti iz 4. člena ZOPOKD kažejo na subjektivizacijo kazenske odgovornosti pravnih oseb v podobni funkciji, kot jo pri fizičnih osebah kot storilcih kaznivih dejanj opravlja krivda, in niso „novo izvršitveno ravnanje“ očitanega kaznivega dejanja, temveč materialni pogoj za njeno kazensko odgovornost. Sodišče prve stopnje ocene o istovetnosti historičnega dogodka ni utemeljilo na dejstvu, da je A. A. krivdo za nadaljevano kaznivo dejanje priznal in bil zanj tudi pravnomočno obsojen, kot so to zmotno v pritožbi prikazovali zagovorniki, seveda pa ni resnična niti njihova nadaljnja trditev v sklopu te pritožbene navedbe, da iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je „fizična oseba“ sploh storila kaznivo dejanje, če je jasno, da je bil A. A. zanj že pravnomočno obsojen.

8Sicer drži, da je zastopnik obdolžene pravne osebe v zagovoru, ki je bil usmerjen v obrambo pred temeljem odgovornosti iz 3. točke 4. člena ZOPOKD, izpostavil tehnične možnosti obdolžene pravne osebe glede vlaganja zahtevkov kot tudi tista notranja razmerja med vodstvenimi in nadzornimi organi slednje in A. A., ki so bila ne le podlaga za nadaljnji dokazni postopek v smeri temelja odgovornosti iz 4. točke 4. člena ZOPOKD, temveč nazadnje tudi za spremembo obtožnega predloga (obdolžena pravna oseba ni imela ustrezne programske opreme za vlaganje zahtevkov; A. A. je za to delo najela zaradi njegovih izkušenj, on je bil tisti, ki je imel v zvezi z zahtevki kontakt s predstavniki ministrstva; vodstvo obdolžene pravne osebe ni razpolagalo z znanjem in sposobnostmi, da bi lahko A, A. delo nadziralo, zato mu je slepo zaupalo, ipd.). To pa ne pomeni, da je bila obramba postavljena v položaj presenečenja in da je državni tožilec s tem procesnim manevrom zlorabil svoja pooblastila. Privilegij zoper samoobtožbo se po ustaljeni sodni praksi ne razteza na pravne osebe, torej pravnega pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP prvostopenjsko sodišče zastopniku obdolžene pravne osebe (pred zagovorom) ni bilo dolžno podati, slednji pa potemtakem tudi ni bil prevaran v vprašanju, o katerih okoliščinah in dejstvih historičnega dogodka se mora izjaviti. Na predlog zagovornikov je bila glavna obravnava preložena ravno zato, da je lahko na naslednjem naroku obdolžena pravna oseba dopolnila svoj zagovor in se izrekla o spremembi obtožnega predloga. Za to so ji bili dani dobri trije tedni, kar je več kot primeren čas (in možnosti) za pripravo obrambe. Vprašanje, ali je bila obdolženi pravni osebi po spremembi obtožnega predloga zagotovljena tudi pravica do učinkovite obrambe, pa se v konkretnem primeru pritožbenemu sodišču ni pojavilo, saj se je izkazalo, da okoliščine in dejstva dodanega temelja kazenske odgovornosti v opisu spremenjenega obtožnega predloga niso konkretizirane.

9Opis kaznivega dejanja mora vsebovati njegove zakonske znake, čas in kraj storitve, predmet, na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Zakonski znaki so pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, vendar pa morajo biti praviloma ti znaki konkretizirani z dejstvi in okoliščinami, kar pomeni izbrati iz obravnavanega življenjskega primera tista konkretna in pravno relevantna dejstva, ki se ujemajo z zakonskimi znaki določenega kaznivega dejanja. Ker pravna oseba po konceptu KZ-1 in ZOPOKD za kaznivo dejanje, ki ga je storila neka fizična oseba, ne odgovarja objektivno, temveč je ob pogojih iz 4. člena ZOPOKD njena kazenska odgovornost subjektivizirana, predstavlja del opisa kaznivega dejanja tudi t.i. temelj odgovornosti. V konkretnem primeru se obdolženi pravni osebi očita odgovornost za (nadaljevano) kaznivo dejanje, ki ga je storil A. A., in sicer po temeljih iz 3. in 4. točke 4. člena ZOPOKD. Zagovorniki imajo prav, da temelj odgovornosti pravne osebe iz 4. točke citiranega člena v opisu dejanja ni konkretiziran. Še več; opis, razen poimenovanja posameznikov, za katere je kot vodstveni organ obdolžene pravne osebe obstajala dolžnost nadzorstva nad zakonitostjo ravnanja A. A., navaja zgolj abstraktno zakonsko dikcijo tega temelja. Pritožbeno sodišče se strinja z zagovorniki, da bi moral opis kaznivega dejanja jasno opredeliti tudi, kaj je bila vsebina dolžnega nadzorstva in kateri predpis je obdolženo pravno osebo zavezoval k ravnanju v skladu z njim, kakor tudi, na kakšen način je vodstveni organ to dolžnost opustil. Če so konkretne okoliščine tega temelja odgovornosti iz opisa dejanja povsem izostale, jih z obrazložitvijo sodbe ni dopustno nadomeščati. Iz slednje sicer izhaja očitek direktorjema obdolžene pravne osebe, da bi morala A. A. nadzirati zaradi razmerja hierarhije med delodajalcem in delavcem, vendar ta pravna podlaga v konkretnem primeru več kot očitno ne more predstavljati vira dolžnega nadzorstva nad zakonitostjo izpolnjevanja zahtevkov za kompenzacije; že iz opisa dejanja namreč izhaja, da A. A. v obdolženi pravni osebi ni bil zaposlen, temveč je bil njen „pooblaščeni sodelavec“. V obrazložitvi se sicer kot vir dolžnega nadzorstva in njegova vsebina omenjajo „predpisi in koncesijska pogodba“ ter „potrebna skrbnost“ oz. „pravilnost in poštenost“ pri izpolnjevanju kompenzacijskih zahtevkov. Če se glede vsebine zadnjih dveh še da razbrati, da bi se moralo vodstvo obdolžene pravne osebe seznaniti z določbami koncesijskih pogodb o načinu izpolnjevanja kompenzacijskih zahtevkov in ugotoviti, da so bili s strani A. A. vpisani očitno prenizki podatki o prihodkih iz javnih sredstev, oz. se o tem pozanimati pri za to zadolženih osebah na pristojnem ministrstvu, pa pravni vir dolžnostnega ravnanja še vedno ostaja neznan (tč. 19 sodbe).

10Ker je prvostopenjsko sodišče obdolženo pravno osebo spoznalo za odgovorno (tudi) po temelju iz 4. točke 4. člena ZOPOKD, je v tem delu prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se je (med drugim) preganjala obdolžena pravna oseba, sploh kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

11Zagovorniki so uveljavljali tudi pritožbeni razlog kršitve pravice do obrambe v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje potem, ko je dopustilo spremembo obtožnega akta, kot nepotrebne zavrnilo vse dokazne predloge v zvezi z izpodbijanjem obstoja temelja odgovornosti iz 4. točke 4. člena ZOPOKD, vključno z dokazi, ki bi pokazali, kakšen je bil dejanski in pravni položaj A. A. znotraj obdolžene pravne osebe. Ker se je ob pritožbenem preizkusu izpodbijane sodbe pokazalo, da se obdolženi pravni osebi v tem delu zaradi pomanjkljivega opisa sploh ni očital prej navedeni temelj odgovornosti, je postala brezpredmetna tudi presoja tega pritožbenega razloga. Iz istega razloga je odpadla potreba, da bi pritožbeno sodišče presojalo tisti del v tč. 17 do 19 sodbe ugotovljenega dejanskega stanja, ki se nanaša na temelj odgovornosti iz 4. točke 4. člena ZOPOKD. Pritožbene navedbe zagovornikov in zastopnika obdolžene pravne osebe glede tega, ali je za slednjo obstajala kakšna dolžnost nadzora nad A. A. izpolnjevanjem zahtevkov za izplačilo kompenzacij, ali jo je objektivno lahko izvajala in zakaj ne, da obdolžena pravna oseba A. A. ni dajala nobenih navodil in usmeritev za delo, o tem, kako so nadzor nad istovrstnim delom A. A. izvajali drugi prevozniki, da je bilo Ministrstvo za promet tisto, ki bi moralo izvajati nadzor nad pravilnostjo izpolnjevanja zahtevkov za kompenzacije, kakšna je bila pravna narava razmerja med A. A. in obdolženo pravno osebo, o potrebnosti dopolnitve dokaznega postopka z odreditvijo izvedenca računalniške stroke, so ob ugotovljeni kršitvi iz prejšnje točke te sodbe postale nerelevantne.

12Zakaj so zagovorniki sklepali, da je bila obdolženi pravni osebi odgovornost za dejanje A. A. očitana na podlagi vseh štirih temeljev iz 4. člena ZOPOKD, pritožbenemu sodišču ni jasno. V tč. 21 sodbe je sodišče prve stopnje resda citiralo omenjeno določbo v celoti, torej vključno s temeljema iz 1. in 2. točke, toda iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe je povsem jasno razvidno, da se v konkretnem primeru obdolženi pravni osebi očitata temelja iz 3. in 4. točke 4. člena ZOPOKD. Zgolj s tema se je v smislu dokazanosti očitka po obtožnem predlogu ukvarjalo prvostopenjsko sodišče tudi v obrazložitvi sodbe in na tem mestu je treba zavrniti prvi pomislek zagovornikov, da obdolženi pravni osebi temelj odgovornosti iz 3. točke ni dokazan zato, ker je ta izpolnila vse obveznosti iz sporazuma z DRSC z dne 26. 6. 2013, ki so se nanašali na vračilo očitane protipravno pridobljene premoženjske koristi. Kaznivo dejanje je bilo namreč dokončano s pridobitvijo kompenzacije vsakega od mesecev, ki so vključeni v kriminalno količino. Da je obdolžena pravna oseba več let kasneje skupno višino protipravne premoženjske koristi vrnila, lahko zato vpliva le na izbiro oz. odmero kazenske sankcije, nikakor pa ne na obstoj kaznivega dejanja.

13V nadaljevanju so zagovorniki na več mestih pritožbe uveljavljali stališče, da bi obdolžena pravna oseba za kaznivo dejanje, ki ga je storil že pravnomočno obsojeni A. A., po temelju iz 3. točke 4. člena ZOPOKD lahko odgovarjala le v primeru, ko bi bil A. A. njen vodstveni ali nadzorni organ. S tem se pritožbeno sodišče ne more strinjati, saj v konkretnem primeru odgovornost obdolženi pravni osebi ni bila pripisana objektivno, tj. zgolj zato, ker ga je A. A. izvršil v njenem imenu in na njen račun; subjektivizacija kazenske odgovornosti obdolžene pravne osebe je v tem, da je z njegovim dejanjem pridobila protipravno premoženjsko korist, s katero je razpolagala. V tem je bil njen prispevek k izvršenemu dejanju, katerega storilec je lahko katerakoli fizična oseba, nikakor ne le vodstveni oz. nadzorni organ pravne osebe ali njen član; drži pa, da je lahko avtor prispevka iz 3. točke 4. člena ZOPOKD le njen poslovodni ali nadzorni organ. V tem smislu gre razumeti tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 6979/2010 z dne 15. 4. 2010, na katerega so se sklicevali v pritožbi zagovorniki. Ti s pritožbo niso oporekali ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je obdolžena pravna oseba s premoženjsko koristjo iz kaznivega dejanja tudi razpolagala (tč. 16 sodbe), razumna in dopustna pa je presumpcija, da po inherentnih pristojnostih njenih vodstvenih in/ali nadzornih organov.

14Sodišče prve stopnje v dokazovanju obstoja objektivnih zakonskih znakov očitanih dejanj ni izhajalo zgolj iz dejstva, da je zanj A. A. že bil pravnomočno obsojen, temveč je – to so spregledali tako zagovorniki kot zastopnik obdolžene pravne osebe – z zaslišanji v tč. 2 sodbe naštetih prič in prebranih listin spisa raziskovalo ravno v izreku zatrjevano dejansko stanje. Sicer drži, da so razlogi izpodbijane sodbe o višini protipravno pridobljene premoženjske koristi ter o tem, katere „prihodke iz javnih virov“ je bila obdolžena pravna oseba v skladu z Zakonom o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2) in določili koncesijskih pogodb sploh dolžna upoštevati v inkriminiranih kompenzacijskih zahtevkih, skopi, vendarle pa so za pritožbeno presojo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja zadostni.

15Bistvo pritožbenih navedb je torej v tem, da je bilo dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, kateri podatki o prihodkih bi v kompenzacijskih zahtevkih sploh morali biti vpisani, delno zmotno ugotovljeno. Pristojno ministrstvo je namreč pri očitku, da bi morala obdolžena pravna oseba v rubriki „prihodki iz javnih virov“ prikazati tudi subvencije in prihodke, ki jih je v zvezi s prevozi (vsak inkriminirani mesec) prejela od lokalne skupnosti (Občine ...) in od takratnega Ministrstva za šolstvo in šport (v nadaljevanju: MŠŠ), izhajalo iz zmotne razlage ZPCP-2 in uredbe o načinu izvajanja obravnavane gospodarske javne službe. Prva napaka se je po pritožbenih navedbah zagovornikov pokazala pri enačenju javnega linijskega prevoza s posebnimi linijskimi prevozi. K., d.o.o., ki je za takratno prometno ministrstvo po pogodbi vzdrževala ekonomsko – finančni del te gospodarske javne službe in ki je napravila analizo pravilnosti s strani A. A. izpolnjenih kompenzacijskih zahtevkov, ni upoštevala, da se prihodki iz javnih sredstev, ki so vezani na posebne linijske prevoze, pri izračunu in izplačilu kompenzacij za gospodarsko javno službo javnega linijskega prevoza potnikov v notranjem prometu ne bi smeli upoštevati, s tem pa je odpadla tudi potreba po njihovem prikazovanju v inkriminiranih kompenzacijskih zahtevkih. Predstavljeno izhodišče je pravilno, saj o tem niso izpovedovali le zastopnik obdolžene pravne osebe in vsi v njej zaposleni delavci, temveč tudi B. B. iz K. ter C. C. s prometnega ministrstva. Do istega zaključka je, kot so to pravilno ugotovili zagovorniki, prišlo tudi sodišče prve stopnje (tč. 19 sodbe). Predvsem C. C. je tekom postopka večkrat pojasnjeval, v katerih primerih in kombinacijah prevoznika, ki opravlja tako javni linijski prevoz kot gospodarsko javno službo in hkrati še posebne linijske prevoze, je dolžan ta za namene izplačevanja kompenzacij za gospodarsko javno službo javljati tudi prihodke iz posebnih prevozov. Obdolžena pravna oseba oz. njen zastopnik je omenjeni razkorak v tolmačenju svojih dolžnosti pri poročanju prihodkov iz javnih virov navajala že v obrambnih vlogah in tekom dokazovanja na glavni obravnavi in prvostopenjsko sodišče je ne samó raziskalo pravni okvir za podatke, ki jih je bila obdolžena pravna oseba dolžna poročati na podlagi konkretnih koncesijskih pogodb, temveč je zanesljivo ugotovilo, da obdolžena pravna oseba v inkriminiranem obdobju ni opravljala nobenih posebnih linijskih prevozov. Kljub drugačnemu zatrjevanju zastopnika obdolžene pravne osebe, A. A. in D. D., sta B. B. in C. C. obstoj posebnih linijskih prevozov tekom inkriminiranega obdobja zanikala, enako pa izhaja še iz poročila K. z dne 9. 12. 2011. Kot je na glavni obravnavi pojasnil C. C., so na njihovem ministrstvu zaradi razčiščevanja preveč izplačanih kompenzacij obdolženi pravni osebi to dejstvo še posebej preverjali in ugotovili, da v inkriminiranem obdobju slednja posebnih linijskih prevozov ni imela registriranih. Pa ne samo to; da obdolžena pravna oseba „v navedenem obdobju ni imela registriranih posebnih linijskih prevozov“, je izrecno zapisano še v sporazumu o pripoznavi in obročnem odplačevanju z dne 26. 6. 2013. Kot izhaja iz določil tega sporazuma, je bil to tudi eden pomembnejših argumentov za ugotovitev vzroka odstopanja med poročanimi mesečnimi podatki o prihodkih iz javnih sredstev in podatki Supervizorja (KPK). Zagovorniki z drugačnim ocenjevanjem pravne narave prevozov, ki jih je obdolženi pravni osebi doplačevala Občina ..., zato ne morejo biti uspešni. Sploh pa se je očitek o prihodkih, ki bi jih bila obdolžena pravna oseba v kompenzacijskih zahtevkih morala prikazati, pa jih ni, nanašal le na dvoje od sedemnajstih posamičnih dejanj, in sicer za meseca julij in avgust 2010, medtem ko je bil v vseh drugih (pa tudi v zahtevku za julij 2010) zamolčan podatek o izplačanih subvencijah MŠŠ. To pomeni, da se je odločilna obrambna oz. pritožbena teza izčrpala že v dveh posamičnih dejanjih v sklopu nadaljevanega, za preostale – zakaj naj bi bil neresničen očitek o nepravilnem poročanju o prihodkih od MŠŠ – pa pritožniki niso ponudili konkretiziranega nasprotnega argumenta.

16Na tem mestu je treba zavrniti pritožbene navedbe zagovornikov, da obdolženi pravni osebi ni bilo razložljivo, od kod razlike v prihodkih, ki bi jih slednja bila morala poročati po ugotovitvah pristojnega ministrstva iz dopisa z dne 29. 10. 2012. Iz prebranih listin v spisu, ki izkazujejo vsebino komunikacij med slednjim in obdolženo pravno osebo potem, ko se je ministrstvo seznanilo z domnevnimi nepravilnostmi pri poročanju, izhaja, da ji je prometno ministrstvo tekom nadaljnjega leta dalo številne možnosti, da se izjasni o vseh za izračun kompenzacij relevantnih podatkih. Ko je ministrstvo razpolagalo še z ugotovitvami K. z dne 9. 12. 2011, jih je obdolženi pravni osebi posredovalo v vednost in izrecno omogočilo, da jim ta ugovarja in pojasni, zakaj se podatki o prihodkih iz javnih sredstev po Supervizorju toliko razlikujejo od poročanih v inkriminiranih kompenzacijskih zahtevkih. Na podlagi ugotovitev K. in ker odgovor obdolžene pravne osebe s tem v zvezi ni pojasnil ničesar, je ministrstvo izvedlo še razčiščevalni postopek. Konkretiziranega odgovora na (tudi) v tem kazenskem postopku razjasnjevane razlike v prihodkih iz javnih sredstev obdolžena pravna oseba nikoli ni podala, razen tega, da se je že takrat sklicevala na navedbe, ki jih je na glavni obravnavi ponovil tudi A. A., je pa s predlogom za sklenitev sporazuma za ureditev medsebojnih razmerij reagirala na dopis Direktorata za promet z dne 29. 10. 2012, da mora vrniti za skupno 164.199,23 EUR neupravičeno izplačanih kompenzacij, sicer bo ministrstvo uvedlo postopek odvzema koncesije. Obdolžena pravna oseba je hkrati plačala 10.000,00 EUR od prej citiranega zahtevanega zneska. Prvostopenjsko sodišče je potemtakem pravilno ugotovilo, da je bil sporazum z dne 26. 6. 2013 rezultat resnične volje obeh strank, saj je obdolžena pravna oseba z njegovim podpisom med drugim potrdila, da je bil nad njenim poročanjem javno-finančnih prihodkov v letih 2010 in 2011 v okviru koncesije za gospodarsko javno službo javnega linijskega prevoza potnikov v notranjem cestnem prometu opravljen strokovni nadzor, da v tem obdobju ni imela registriranih posebnih linijskih prevozov in da ji je bilo na podlagi nepravilnega poročanja izplačanih za 137.286,35 EUR več sredstev, kot bi jih bila prejela, če bi bili poročani podatki resnični in pravilni. Glede na predstavljeno tudi za pritožbeno sodišče ni nobenega dvoma, da obdolžena pravna oseba oz. njen zastopnik že takrat ni konkretizirano in obrazloženo oporekal pravilnosti ugotovitev K., čeprav je imel za to eno leto časa in prošenj ministrstva. Razlog pa ni v tem, pri čemer so pritožniki vztrajali še v pritožbah, da so namreč v omenjeni sporazum privolili le zato, da ne bi ostali brez koncesij oz. zato, ker so bili prepričani, da bo s tem „napaka“ A. A. odpravljena, temveč v tem, da so bili očitki o nepravilnem poročanju glede prihodkov utemeljeni, višina neupravičeno pridobljenih kompenzacij pa pravilno izračunana (tč. 15 sodbe). Pritožbena navedba zagovornikov, da tekom razščiščevalnega postopka obdolžena pravna oseba ni imela podatkov, da bi obrazloženo odgovorila na pozive ministrstva, pa je najmanj neresna, saj je slednje določno in jasno navedlo, katere podatke naj družba posreduje, nanašali pa so se na izpolnjene kompenzacijske zahtevke in podatke o prihodkih, ki so bili izplačani na njene račune.

17Zaključek sodišča prve stopnje o pavšalnosti in neutemeljenosti ugovorov obrambe, da znesek (protipravno pridobljene premoženjske koristi) ni bil pravilno ugotovljen, je bil torej pravilen (tč. 15 sodbe). Še v nadaljevanju pa je na podlagi rezultata dokaznega postopka zaključilo, da prevozov, za katere so pritožniki še v pritožbah zatrjevali, da so spadali med posebne linijske prevoze, obdolžena pravna oseba ni izvajala, saj jih ni niti priglasila (tč. 19 sodbe). Potemtakem je očitek zagovornikov v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da izpodbijana sodba nima odgovora na vprašanje, ali bi bili morali inkriminirani kompenzacijski zahtevki zajemati tudi prihodke iz posebnih linijskih prevozov, neutemeljen. Ne za obrambo ne za predstavnike prometnega ministrstva, posledično pa tudi ne za sodišče prve stopnje, namreč ni bilo sporno, da bi – če bi bila obdolžena pravna oseba dejansko opravljala posebne linijske prevoze – prihodke iz teh ne bila dolžna prikazovati v inkriminiranih kompenzacijskih zahtevkih. Toda izkazalo se je, da jih slednja sploh ni opravljala.

18Že na podlagi do sedaj predstavljenega se je kot neutemeljen pokazal tudi očitek pritožnikov o nepravilno ugotovljeni višini protipravno pridobljene premoženjske koristi. Drži, da je njen izračun v očitku obravnavanega kaznivega dejanja povzet po sporazumu z dne 26. 6. 2013, toda to nikakor ne pomeni, da je izračun pavšalen ali nepravilen. Pristojno prometno ministrstvo je namreč ravno zato, da je preverilo utemeljenost anonimne ovadbe zoper obdolženo pravno osebo, angažiralo pogodbene sodelavce iz družbe K., d.o.o., ki je za ministrstvo vzdrževala ekonomsko – finančni del obravnavane gospodarske javne službe. Ta je v poročilu z dne 9. 12. 2011 napravila analizo prejemkov iz javnih virov za obdolženo pravno osebo, in sicer za obdobje od januarja 2010 do julija 2011, torej še za dva meseca več od inkriminiranega obdobja. Zagovorniki so dokazni vrednosti te listine oporekali brez razumnega razloga, saj gre – v nasprotju z njihovo oceno – za dokončan izdelek, katerega avtor je znan (družba K., d.o.o.) in s specificiranimi razdelki analize, ki jo je zahtevalo Ministrstvo za promet. O rezultatih analize in o vhodnih podatkih je na glavni obravnavi izpovedoval tudi B. B., ki je kot direktor za poslovno sodelovanje v K. sodeloval v samem postopku, od vsega začetka pa je bilo jasno, da je ta družba podatke za primerjavo pridobila od Komisije za preprečevanje korupcije – KPK (Supervizor), MŠŠ ter Ministrstva za promet. Analiza je bila v postopku razčiščevanja na prometnem ministrstvu vročena tudi obdolženi pravi osebi z večkratnimi pozivi na izjasnitev o višini prejetih subvencij po podatkih KPK, vse v okviru izvajanja gospodarske javne službe javnega linijskega prevoza potnikov v notranjem prometu. Kot se je izkazalo že v prejšnjih točkah te sodbe, obdolžena pravna oseba nanjo ni posredovala konkretnih pojasnil in ni zanikala z analizo predočenih nepravilnosti v poročanih podatkih o prihodkih iz javnih virov. Nasprotno; na ta zaključek, izrecno zapisan v dopisu z dne 29. 10. 2012, je odgovorila s predlogom za sklenitev sporazuma za ureditev medsebojnih razmerij in takojšnjim plačilom prvih 10.000,00 EUR od skupnega zneska protipravno pridobljene premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče se zato v celoti pridružuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom prvostopenjskega sodišča v tč. 15 sodbe in jih v izogib nepotrebnemu podvajanju ne bo ponavljalo. Zagovorniki so namreč višini ugotovljene premoženjske koristi oporekali povsem pavšalno, brez konretizacije vsebine šolskih prevozov, prevozov za potrebe gasilcev, storitev čiščenja vozil, cest, „in drugega“, ter brez obrazložitve višine in meseca, v katerem naj bi bili ob analizi inkriminiranih kompenzacijskih zahtevkih slednji neutemeljeno zajeti v prihodkih iz javnih sredstev. Po povedanem zagovorniki niso s potrebno stopnjo verjetnosti izkazali za potrebnega niti dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca računalniške stroke, o čemer se je pravilno izjavilo že sodišče prve stopnje (tč. 10 sodbe).

19Pomisleki zagovornikov in zastopnika obdolžene pravne osebe, da se je prvostopenjsko sodišče v sojenju in obrazložitvi kazenske odgovornosti le-te omejilo na dejstvo, da je A. A. krivdo za isto (nadaljevano) kaznivo dejanje priznal ter bil pravnomočno obsojen, so odveč. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami zagovornikov glede vseh procesnih izhodišč kazenskega postopka in načel dokazovanja, ki v takšnem primeru obdolženi pravni osebi omogočajo, da izpodbija obstoj vseh objektivnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Vendarle pa je bilo v konkretnem postopku temu tudi zadoščeno; obdolžena pravna oseba je poleg temeljem svoje kazenske odgovornosti nasprotovala utemeljenosti obtožbe z navedbami, ki so se nanašale na znak neresničnih podatkov o premoženjskem stanju oz. podatkov, pomembnih za odobritev vsakomesečnih kompenzacij, ter glede višine (neupravičeno) pridobljenih kompenzacij. Iz zapisnikov o glavni obravnavi in iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je prvostopenjsko sodišče – kljub temu, da je A. A. kot storilec kaznivega dejanja v smislu iz 4. člena ZOPOKD krivdo zanj priznal – obdolženi pravni osebi omogočilo, da se učinkovito brani s tem, da je dokazni postopek obsegal tudi razjasnjevanje višine pridobljene premoženjske koristi iz kompenzacij in pravilnosti poročanih podatkov o prihodkih iz javnih sredstev. Ne drži pa, da se sodišče prve stopnje za ugotovitev identitete storilca kaznivega dejanja, ki se je očitalo tudi obdolženi pravni osebi, njegove krivde in obstoja izvršitvenih ravnanj v generalnem smislu ne bi smelo opreti zgolj na že pravnomočno sodbo zoper A. A. Obramba namreč dejstvu, da je vse od sedemnajstih kompenzacijskih zahtevkov za obdolženo pravno osebo izpolnil ravno A. A., nikoli ni oporekala, niti očitku, da so bili zahtevki izpolnjeni z neresničnimi podatki o bistveno nižjih prihodkih iz javnih virov od dejanskih in da je obdolžena pravna oseba kompenzacije prejela neupravičeno. Še v pritožbah je vztrajala pri zagovoru, da o (le) tistih prihodkih iz javnih sredstev, ki naj bi bili povezani s posebnimi linijskimi prevozi in z zamudami pri izplačanih subvencijah MŠŠ, utemeljeno ni poročala, in da je skupna višina neupravičeno izplačanih kompenzacij zato drugačna (nižja). V tem delu je bil izveden dokazni postopek v skladu z dokaznimi predlogi strank in pooblastili sodišča za zavrnitev pravno nerelevantnih oz. nepotrebnih dokazov.

20Zadostne razloge pa je prvostopenjsko sodišče predstavilo tudi glede drugega poudarka obrambe in pritožnikov v zvezi z „zmoto A. A. o vsebini prijave“, na katero se je v svoji izpovedbi skliceval sam, povzeli pa jo tudi zagovorniki v svoji pritožbi. Gre za to, da A. A. podatkov o prihodkih iz subvencij MŠŠ po lastnih navedbah v vsakomesečnem zahtevku za izplačilo kompenzacije naj ne bi vnesel zato, ker na tisti mesec vezane subvencije do dneva izpolnitve zahtevkov še niso prispele na račun obdolžene pravne osebe. Ker so bile te subvencije izplačevane z zamudo, se je zgodilo, da jih A. A. v zahtevkih, ki jih je bila obdolžena pravna oseba vlagati vsak mesec, ni nikoli sporočil; da prihodkov iz drugih subvencij za isto gospodarsko javno službo, ki so bili obdolženi pravni osebi izplačevani prav tako mesečno, v nasprotju z določili koncesijskih pogodb ni sporočil sploh nikoli, se A. A. ni zdelo nenavadno. Stališče obrambe, da se je A. A. le „držal določil koncesijske pogodbe“, ki je narekovala poročanje o prejetih plačilih oz. prihodkih iz naslova storitev gospodarske javne službe za pretekli mesec do določenega dne v mesecu, na način, da pač ni mogel poročati o plačilih, ki jih do datuma oddaje kompenzacijskega zahtevka še ni bilo na računu obdolžene pravne osebe, potem pa jih – ko so prispeli z zamudo – ni sploh nikoli prikazal, je nesprejemljivo. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s predstavljeno interpretacijo in njenim zavračanjem so razumni in prepričajo tudi pritožbeno sodišče, zato jih na tem mestu ne bo ponavljalo (tč. 19 sodbe). Z njimi slednje tudi ni napravilo kršitve iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (pravilno: 9. točka istega člena), saj ni prekoračilo obsega obtožbe; obdolženo pravno osebo je spoznalo za odgovorno za kaznivo dejanje v istem obsegu, kot ji je bilo očitano z obtožnim predlogom, z razlogi v obrazložitvi sodbe pa te kršitve ni mogoče napraviti.

21Kako naj bi manko razlogov o razlikah med poročanjem o „dejanski fakturirani ali plačani realizaciji“ vplival na pravilnost z izpodbijano sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, pritožniki niso pojasnili. Iz pritožbenih navedb zagovornikov niti ni jasno, v kakšnem kontekstu se je pojavilo „vprašanje, kako obravnavati fakturirano realizacijo in kako plačano“, zato jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Zagovorniki prav tako kljub obširnim pritožbenim navedbam niso uspeli obrazložiti, kako naj bi na obstoj posameznega od dejanj v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja vplivala okoliščina, da je bilo z obravnavanima koncesijskima pogodbama dogovorjeno letno poračunavanje zneska kompenzacij. Ni dvoma, da je bila obdolžena pravna oseba dolžna po določbah koncesijskih pogodb izpolnjevati mesečne kompenzacijske zahtevke, kar je tudi storila, in da so se kompenzacije obračunale in izplačale vsak mesec. To pomeni, da so bili s poročanjem o neresničnih zneskih o prihodkih iz javnih sredstev z vsakim od inkriminiranih mesečnih zahtevkov izpolnjeni objektivni zakonski znaki kaznivega dejanja iz prvega odstavka 230. člena KZ-1. Določba koncesijskih pogodb o letnem poračunu kompenzacij torej ne izključuje naklepa storilca ali odgovornosti obdolžene pravne osebe, na kar so nakazovali zagovorniki.

22Sodišče prve stopnje se je glede na določbe ZOPOKD pri izbiri kazenske sankcije upravičeno odločilo za izrek denarne kazni (tč. 22 do 24 sodbe). V tč. 25 sodbe pa je primerno težo dalo tudi izpostavljenim dejanskim okoliščinam glede kaznivega dejanja in ravnanja obdolžene pravne osebe po njegovem razkritju, medtem ko je pri odmeri denarne kazni utemeljeno izhajalo iz navedb obrambe ter javno objavljenih podatkov o višini letnega čistega dobička družbe. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča s tem v zvezi so zagovorniki v pritožbi le povzeli in pavšalno ocenili, da je višina obdolženi pravni osebi izrečene denarne kazni „odločno previsoka“. Kateri razlogi so jih vodili k takemu zaključku, pritožniki niso pojasnili. Ker je pritožbeno sodišče glede na ugotovitev o kršitvi kazenskega zakona v delu, kjer se je obdolženi pravni osebi očital tudi temelj odgovornosti iz 4. točke 4. člena ZOPOKD, iz opisa dejanja ta del očitka izpustilo, se je zmanjšala tudi kriminalna količina njenega prispevka h kaznivemu dejanju. Posledično je bilo treba znižati tudi odmerjeno denarno kazen, in sicer na 40.000,00 EUR, ki po oceni pritožbenega sodišča zasleduje namene kaznovanja ter je obravnavanemu dejanju, višini protipravno pridobljene premoženjske koristi in številu posameznih v nadaljevano kaznivo dejanje vključenih dejanj oz. obdobju ponavljajočega se protipravnega ravnanja primerna in pravična. Dejstvo, da je obdolžena pravna oseba celotno višino protipravne premoženjske koristi že vrnila, pa je med olajševalnimi okoliščinami upoštevalo že sodišče prve stopnje; pritožbeno sodišče ob odsotnosti pritožbenih razlogov o nasprotnem ocenjuje, da je bilo slednje deležno ustreznega vpliva na odmero denarne kazni. Čeprav pritožbeno sodišče razume, da bo lahko imela obsodba za kaznivo dejanje pomembne negativne posledice za pravni položaj obdolžene pravne osebe na javnih razpisih, pa to na obstoj (nadaljevanega) kaznivega dejanja ne more vplivati; s tehtanjem različnih obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki ga je pritožbeno sodišče ocenilo za ustreznega, pa je bilo zadoščeno tudi načelu sorazmernosti med izrečeno kazensko sankcijo in njeno odmero ter ocenjeno težo kaznivega dejanja in vsemi v tč. 25 ugotovljenimi okoliščinami dejanja in obdolžene pravne osebe.

23Delno je bila utemeljena le pritožba zagovornikov obdolžene pravne osebe, zato ji je v delu in na način, kot to izhaja iz izreka te sodbe, ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako v odločbi o krivdi kot v odločbi o kazenski sankciji (prvi odstavek 394. člena ZKP). V preostalem razlogi, s katerimi so slednji izpodbijali sodbo, v celoti pa razlogi zastopnika obdolžene pravne osebe, niso bili podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP). Ugotovilo ni namreč niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).