VSRS Sklep II Ips 309/2016

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Tožnik je lastnik poslovno stanovanjske stavbe na naslovu..., ob kateri potekata pločnik in cesta. V tožbi je navajal, da je neznani izvajalec na sosednjem zemljišču v letu 2002 ali 2003 opravljal dela (lahko da se je kopal kanal za plin ali telefon) in ob delih poškodoval povezavo med peskolovom vertikalnega odtoka meteorne vode in cestno kanalizacijo. Po zasipu kanalizacije je bila ustvarjena drenaža po celotni dolžini objekta, zaradi česar je voda ob vsakem deževju zamakala v tožnikov objekt. Tožnik je takoj po izvedenih delih opazil povečano vlago v kletnih prostorih in na fasadi objekta, na kar je opozoril izvajalca, ki napake ni odpravil. Po celotnem objektu se je pojavila velika vlažnost, ki povzroča odpadanje ometov in opleskov. Zaradi izpiranja tal pod temelji so določeni deli kleti v stanju rušenja, posedel se je tramovni strop, kar je povzročilo dvig tlaka v pritličju, prišlo je tudi do razpokanja prostorov v pritličju in nadstropju. Zaradi vlage in meteorne vode se je razrahljala kamnita nosilna konstrukcija, tako da objekt ni več primeren za normalno bivanje. Od toženk je zahteval solidarno plačilo nastale premoženjske škode oziroma stroškov sanacije, ki jih ocenjuje na 80.000,00 EUR. Menil je, da sta za škodo odgovorni prva toženka kot lastnica nepremičnine, na kateri so se izvajala dela, druga toženka pa kot imetnica služnostne pravice za rekonstrukcijo komunalnih voda. Obe sta odgovorni tudi kot upravljalki ceste, saj sta morali podati soglasje za izvedbo del. Toženki je pozval k razkritju, kdo je bil izvajalec navedenih del, vendar toženki teh podatkov nista imeli. Trdil je tudi, da bi toženki morali vedeti, kaj se dogaja na nepremičnini v njuni lasti oziroma upravljanju. Poleg tega je menil, da gre za prekomerne imisije, ki izvirajo iz splošno koristne dejavnosti. Vtoževana škoda presega normalne meje in je zato nedopustna.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da mora prvi toženki povrniti 2.043,00 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 2.712,79 EUR (II. točka izreka).

3Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je še, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

4Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je revizijske stroške.

5Revizija je bila vročena toženi stranki. Prva toženka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje

6Odločitvi nižjih sodišč temeljita na naslednjih dejanskih ugotovitvah:

- v letih 2002 ali 2003 so se pred tožnikovim objektom izvajala dela na cesti; ob prestavitvi odtoka peskolovca v javno kanalizacijo poseg ni bil izveden strokovno, saj se je stara priključna cev le odrezala, ne pa tudi zamašila, kar je pomenilo, da je preko te cevi ob deževju velik del meteornih voda dreniral v podlago tožnikovega objekta;

- nepravilno izvedena povezava med peskolovom in cestno kanalizacijo je vzrok za vlago v kletnih prostorih tožnikove hiše; tožnik je vlago v kleti in na fasadi objekta opazil že v času izvedbe del;

- v času izvedbe del je bila v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnine vknjižena prva toženka; cesta je bila sicer v spornem odseku kategorizirana kot občinska.

Odločitev sodišča prve stopnje

7Sodišče prve stopnje je presodilo, da pasivna legitimacija prve toženke ni podana, ker ni lastnica dela javne ceste, v zvezi s katerim tožnik zatrjuje nastanek škode. V skladu z drugim odstavkom 39. člena Zakona o cestah-1¹ so državne ceste v lasti države, občinske pa v lasti občin. Ker je cesta v delu, ki poteka mimo tožnikove hiše, kategorizirana kot lokalna občinska cesta in kot taka v lasti in upravljanju druge toženke, je podana njena pasivna legitimacija.

8Tožnik je kot protipravno ravnanje opredelil kršitev pravil gradbene stroke pri prestavitvi odtoka peskolovca v javno kanalizacijo, kar je storil izvajalec ali podizvajalec del na telefonski kanalizaciji, torej nekdo tretji. Kljub ugovoru toženk, da ne vesta, kdo in kdaj je nestrokovno posegal v nepremičnino, tožnik ni konkretiziral njunih nedopustnih ravnanj, zato je tožba nepopolna in nesklepčna. Očitek tožnika, da toženki ne vesta in ne povesta, kdo in kdaj je na njunem premoženju nepravilno izvedel dela, na nastanek škode nima vpliva.

9Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na odgovornost za škodo, ki izvira iz splošno koristne dejavnosti (133. člen Obligacijskega zakonika)². Škoda ni nastala iz delovanja sistema javne kanalizacije, temveč iz napačne gradbene izvedbe odklopa starega in priklopa novega priključka na sistem javne kanalizacije. Ta priključek ni del javne kanalizacije, poleg tega tožnik ni razmejil običajne škode od prekomerne.

10Nenazadnje pa je terjatev tudi zastarala. Tožnik je povečano vlažnost zaznal že pred več kot desetimi leti, njen vpliv na celoten objekt pa šele kasneje. Vendar je težko verjeti, da tožniku ob primerni skrbnosti druga toženka kot upravljalec ceste in pločnika ni bila znana.

Odločitev sodišča druge stopnje

11Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji, da prva toženka za nastalo škodo ni odgovorna, ker ni bila lastnica nepremičnine. Ker so občinske ceste v lasti občine že na podlagi zakona, se tožnik neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je bila v času škodnega dogodka prva toženka zemljiškoknjižna lastnica ceste.

12Glede druge toženke je pritožbeno sodišče pojasnilo, da odsotnost podaje soglasja za poseg v občinsko cesto ne pomeni njene protipravne opustitve. Čeprav je druga toženka argumentirano opozarjala na pomanjkljivo trditveno podlago, tožnik ni identificiral njenega dolžnostnega ravnanja. Poudarilo je, da tožnik ni zatrjeval kršitve javnopravne dolžnosti izvajanja nadzora nad deli na občinski cesti niti ni uveljavljal subsidiarne odgovornosti občine kot koncedenta na podlagi 53. člena Zakona o gospodarskih javnih službah.³ Pravilna je nadalje presoja, da ne gre za položaj, ki ga ureja 133. člen OZ, saj je tožniku škoda nastajala izključno zaradi nepravilne gradbene izvedbe priključka na javno kanalizacijsko omrežje.

13Pritrdilo je tudi presoji o zastaranju tožnikove terjatve. Tožniku je premoženjska škoda na objektu nastajala sukcesivno zaradi izpiranja in posedanja tal pod temelji objekta. Pri sukcesivno nastajajoči škodi je pravočasno uveljavljanje prve nastale škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, zato je tožnikova odškodninska terjatev, katere plačilo je zahteval več kot deset let po škodnem dogodku, v skladu s 352. členom OZ zastarana.

Povzetek revizijskih navedb

14Presoja, da prva toženka ni pasivno legitimirana, je napačna. Nepravilno je stališče, da so občinske ceste v lasti občine že na podlagi zakona. Odlok ne more imeti konstitutivnega učinka, saj pravica nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo. Odgovornost toženk kot dobrih gospodarjev je, da lastninsko stanje zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo uredita; posledic neurejenega zemljiškoknjižnega stanja ne more trpeti tožnik. Sporna ulica v naravi meri več kot štiri kilometre, medtem ko se tožnikova hiša nahaja v starem delu mestnega jedra, kar predstavlja le 500 m celotne ulice. Tožnik ne more vedeti, kateri del ulice je v čigavi lasti.

15Napačna je presoja, da predpostavka protipravnosti ni izkazana. Tožnik je trdil, da sta toženki podali soglasje ali bili celo sami investitor del pred tožnikovo hišo. Toženki sta to zanikali, nista pa izrecno izjavili, da nista podali soglasja k delom. Opustitev izdaje soglasja je njuno nedopustno ravnanje. Toženki sta ravnali malomarno, saj bi kot dobra gospodarja morali vedeti, kaj se dogaja na nepremičnini, katere lastnica je bila prva toženka, druga toženka pa njena upravljalka.

16Napačen je tudi zaključek, da škodna nevarnost ni nastala iz delovanja javne kanalizacije. Peskolovec ni naprava, ki bi bila v lasti tožnika, temveč del javne kanalizacije, kar izhaja iz Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine Krško. Tudi iz uradnih podatkov o objektih in napravah javne kanalizacije je razvidno, da je jašek, katerega nestrokovna izvedba je povzročila zamakanje stanovanjske hiše, del javne kanalizacije. Dolžnost lastnika nepremičnine in njenega upravljalca je, da odvrne vzroke, iz katerih za njene uporabnike izhaja potencialna nevarnost za nastanek škode, ter sprejme potrebne ukrepe, da omogoči varno uporabo kanalizacijskih vodov. Če lastnik in upravljalec nepremičnine tako ne ravna, je pravna podlaga njegove odškodninske odgovornosti že v temeljnem načelu prepovedi povzročanja škode. Tožnik je dokazal posedanje objekta, kar pomeni, da škoda presega običajno mejo.

17Napačna je tudi presoja o zastaranju zahtevka. Tožnik je težave zaznal šele v letu 2011, ko se je hiša pričela posedati. Povečana vlažnost tožniku ni povzročila škode, ampak jo je povzročila meteorna voda, ko je požirala temelje hiše.

Povzetek navedb prve toženke iz odgovora na revizijo

18Prva toženka v odgovoru na revizijo v celoti pritrjuje presoji sodišča prve stopnje. Predlaga zavrnitev revizije.

O utemeljenosti revizije

19Revizija je utemeljena.

20Sodišči prve in druge stopnje sta tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnili zaradi pomanjkanja njene pasivne legitimacije, saj sta presodili, da ni lastnica nepremičnine, na kateri so bila nestrokovno izvedena dela, zaradi katerih je pričelo zamakati v tožnikov objekt. Zahtevek zoper drugo toženko pa sta zavrnili, ker naj bi tožnik podal pomanjkljivo trditveno podlago glede njenega protipravnega ravnanja, medtem ko naj bi bila zahteva za povrnitev škode, ki nastaja pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, neutemeljena, saj je škoda nastala zaradi nepravilne izvedbe priključka na javno kanalizacijo. Poleg tega naj bi terjatev tudi zastarala.

O pasivni legitimaciji prve toženke

21Nižji sodišči sta pri presoji lastništva nepremičnine kot odločilno šteli, da je bil del ceste ob tožnikovi nepremičnini kategoriziran kot občinska cesta. Zakon o javnih cestah,⁴ ki je veljal v času izvedbe del, je res določal, da so državne ceste v lasti države, občinske pa v lasti občin (prvi odstavek 3. člena). Vendar ta določba ne pomeni podlage za ex lege pridobitev lastništva v korist države oziroma občine, saj bi to pomenilo, da bi do razlastitve dotedanjih lastnikov prišlo zgolj s kategorizacijo ceste kot državne ali občinske, brez izvedbe razlastitvenega postopka. Takšna ureditev bi bila protiustavna, kar je Ustavno sodišče pojasnilo v odločbi U-I-224-00 z dne 9. 5. 2002, v kateri je presojalo protiustavnost 85. člena ZJC. Ta člen je za zemljišča, ki so bila do uveljavitve zakona uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo javnih cest in niso bila vpisana v zemljiško knjigo kot družbena lastnina, omogočil, da se v zemljiško knjigo vpišejo kot javno dobro; prejšnji lastniki, ki za svoje zemljišče še niso prejeli odškodnine, pa so imeli pravico to zahtevati v skladu z zakonom. Ustavno sodišče je ob njegovi razveljavitvi poudarilo, da zakon ne more imeti neposrednih razlastitvenih učinkov ter da bi bila vsaka ex lege zakonska razlastitev v nasprotju z 69. členom Ustave. Izpodbijana ureditev je pomenila legalizacijo odvzema lastninske pravice, do katerega bi sicer lahko prišlo šele s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, pri čemer ni zagotavljala sodnega varstva lastninske pravice na nepremičninah. Ker zakon ne more imeti razlastitvenih učinkov, tudi ne more sanirati morebitnega razlastitvenega učinka podzakonskega predpisa, tj. akta o kategorizaciji cest.⁵ Ustavno sodišče je v kasnejših odločbah ugotavljalo protiustavnost občinskih odlokov, ki so občinske ceste kategorizirali preko zasebnih zemljišč, ter občinam naložilo, naj protiustavnost odpravijo tako, da z lastniki sklenejo ustrezne pravne posle za pridobitev zemljišč, začnejo razlastitvene postopke ali izpeljejo postopek ukinitve javne ceste.⁶ V noveli ZJC-B,⁷ ki je kot odziv na odločbo U-I-224/00 za obstoječe javne ceste predpisala poenostavljen postopek razlastitve, pa je bilo izrecno pojasnjeno, da pridobi razlastitveni upravičenec, torej država ali občina, lastninsko pravico z dokončnostjo odločbe o razlastitvi (19. člen).

22Razlastitveni upravičenec (država ali občina) mora za pridobitev lastništva torej z lastnikom nepremičnine skleniti pravni posel ali predlagati izvedbo razlastitvenega postopka. Obravnavana zadeva je specifična, saj je bila občinska cesta kategorizirana na nepremičnini v lasti države (prve toženke), ki ne more nastopati kot razlastitveni zavezanec (195. člen Zakona o urejanju prostora-2⁸, prej 94. člen Zakona o urejanju prostora-1, v nadaljevanju ZUreP-1⁹). Ker občina v takšnih primerih ne more predlagati izvedbe razlastitvenega postopka, lahko lastništvo nepremičnin, po katerih poteka občinska cesta, pridobi le, če na strani države obstaja volja za sklenitev ustreznega pravnega posla. Če oziroma dokler do sklenitve takšnega posla ne pride, ostaja država lastnica nepremičnin, po katerih poteka občinska cesta. V obravnavani zadevi je prva toženka med postopkom izvedla parcelacijo, nato pa v letu 2014 del nepremičnine, ki je kategoriziran kot občinska cesta in poteka ob hiši tožnika, prenesla na drugo toženko. Vendar za presojo pasivne legitimacije ni bistveno, kako se je lastništvo zemljišča kasneje prenašalo, temveč da je bila prva toženka lastnica nepremičnine, ko so bila na njej izvedena dela in ko je tožniku zaradi imisij z nepremičnine nastajala škoda.

O protipravnosti

23Glede druge toženke pa sta nižji sodišči zahtevek zavrnili že zato, ker sta menili, da tožnik ni konkretiziral njenega nedopustnega ravnanja. Presodili sta, da je bilo konkretno protipravno ravnanje, ki je tožniku povzročilo škodo, kršitev pravil gradbene stroke pri prestavitvi odtoka kanalizacije, kar je storil nekdo tretji, tj. neznani izvajalec del. Menili sta, da tožnikovi očitki, da toženki ne vesta in ne povesta, kdo in kdaj je nestrokovno posegal v njuno nepremičnino, za njuno odgovornost ne zadoščajo, temveč bi moral tožnik konkretizirano opredeliti bodisi aktivna dejanja bodisi opustitve njunih dolžnih obveznosti.

24Vrhovno sodišče ugotavlja, da za očitek o protipravnem ravnanju prve toženke zadoščajo že tožnikove navedbe, da je voda iz nepremičnine v njeni lasti iztekala v objekt tožnika. Stvarnopravni zakonik¹⁰ v 75. členu namreč določa, da je lastnik dolžan odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija). Lastnik je torej tisti, ki mora preprečiti iztekanje vode z njegove nepremičnine na nepremičnino soseda, saj gre za direktno imisijo, te pa so prepovedane. Poleg tega je tožnik konkretizirano opredelil, da je do zamakanja v njegovo nepremičnino prišlo zaradi nepravilno izvedenega priključka peskolovca na javno kanalizacijsko omrežje. Javno kanalizacijsko omrežje je v lasti druge toženke (prim. 14. člen Odloka o pogojih odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda na območju Občine Krško¹¹), katere naloga je tudi izgradnja sistema za odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih voda (2. točka prvega odstavka 26. člena Zakona o varstvu okolja¹² v zvezi z 128. členom ZUreP-1), ki mora biti izveden tako, da ne povzroča škode na premoženju tožnika. Ker je torej do prepovedanih imisij prihajalo iz kanalizacije v lasti druge toženke, za škodo, nastalo zaradi njih, tožniku odgovarja tudi ta. Nižji sodišči sta odgovornost zaradi prepovedanih imisij pomanjkljivo presojali le na podlagi 133. člena OZ, ki kot lex specialis ureja primere, ko je vzrok škode v opravljanju splošno koristne dejavnosti. Čeprav se je tožnik na ta člen izrecno skliceval, sodišče na pravno podlago, ki jo navede stranka, ni vezano. Iz tožnikovih trditev pa je bilo mogoče razbrati, da gre za nedopustne imisije, ki se presojajo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ v zvezi s 75. členom SPZ). Tožnik je torej s trditvami, da je iz sosednjega zemljišča, konkretneje iz slepega priključka javne kanalizacije, prihajalo do zamakanja njegovega objekta, ustrezno opredelil protipravno ravnanje toženk, saj sta tako prva kot druga toženka dolžni odpravljati vse škodljive vzroke, ki izvirajo iz njune nepremičnine oziroma kanalizacije.

25Nadalje je tožnik trdil, da je bila v času izvedbe spornih del prva toženka lastnica nepremičnine, druga toženka pa njena upravljalka kot tudi služnostna upravičenka glede rekonstrukcije kanalizacijskih vodov. S takšnimi trditvami je toženkama očital, da sta dopustili izvedbo del, ki so bila izvedena nestrokovno in so povzročila pričetek nastajanja škode na njegovem objektu. Obe toženki sta se branili, da za sporna dela nista izdali soglasja in da sploh ne vesta, kdo jih je izvajal. Vrhovno sodišče poudarja, da se toženki svoji odgovornosti ne moreta izogniti s sklicevanjem, da ne vesta, kateri izvajalec je opravljal sporna dela. Toženki sta tisti, ki sta imeli oblast nad zemljiščem in ki nepooblaščenih posegov vanj ne bi smeli dopustiti. Toženki zato v razmerju do tožnika odgovarjata za protipravne posege v njuno zemljišče oz. komunalno omrežje, če je iz teh posegov za tožnika nasta(ja)la škoda. Od tožnika ni mogoče zahtevati, naj opredeli (toži) konkretnega izvajalca del, saj tožnik ni dolžan vedeti za izvajalce del na sosednji nepremičnini in bi mu bilo s tako zahtevo naloženo pretirano breme. Ker investitor brez soglasja lastnika zemljišča, upravljalca ceste in lastnika komunalnega omrežja vanj ne sme posegati, pa je tako védenje mogoče pričakovati od toženk. Prva toženka je bila v času spornih del lastnica ceste, druga toženka pa njena upravljalka. Ne glede na to, da je bila nepremičnina v lasti države, je bil namreč sporni del ceste, na katerem so bila izvajana dela, kategoriziran kot občinska cesta. Država upravlja le z državnimi cestami (16. člen ZJC), medtem ko je upravljanje z občinskimi cestami (ne glede na njihovo lastništvo) naloga občine. Iz 11. člena Odloka o občinskih cestah v Občini Krško¹³ jasno izhaja, da z občinskimi cestami upravlja Občina Krško ter da so gradnja v varovalnem pasu ob občinski cesti, dela na občinski cesti in napeljevanje podzemnih vodov in naprav dovoljeni le s soglasjem pristojne občinske službe za ceste (31. - 34. člen odloka). Gre za smiselno enako ureditev, kot jo je ZJC v členih 47. - 50. določal za državne ceste. Četudi prvi toženki kot lastnici zemljišča in drugi toženki kot njegovi upravljalki izvajalec del, ki je z nestrokovnim gradbenim posegom tožniku povzročil škodo, ni znan, to ni odločilno. Ker bi jima moral in mogel biti znan, gre za njun riziko in ne riziko tožnika. Povedano drugače: v razmerju do tožnika sta za kršitev pravil gradbene stroke pri gradnji na zemljišču v njuni lasti oziroma upravljanju odgovorni toženki.

O zastaranju

26Nižji sodišči sta nadalje presodili, da je tožnikova terjatev tudi zastarala. Menili sta, da gre v obravnavani zadevi za sukcesivno nastajajočo škodo, pri kateri je pravočasno uveljavljanje prve istovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Pravo sukcesivno škodo obravnava kot podvrsto bodoče škode, za katero veljajo posebna pravila o zastaranju odškodninskih terjatev. Bodoča škoda je tista škoda, katere vzrok je že nastal in je zaključen, posledice pa še trajajo in bodo v identičnem, predvidljivem obsegu nastajale tudi v bodoče (kontinuirana bodoča škoda) ali pa bodo po normalnem teku stvari gotovo nastale kasneje (samostojna bodoča škoda). Zastaranje za bodočo škodo začne teči od trenutka, ko je ta škoda določljiva, to pa je trenutek, ko je oškodovanec izvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel realno postaviti odškodninski zahtevek. Ključno pa je, da je očitano škodno dejanje že zaključeno, le njegove posledice bodo v nadaljnjem obdobju še sukcesivno nastajale. Zato je treba odškodninski zahtevek za bodočo škodo uveljavljati v roku, ki teče od trenutka zapadlosti prve tovrstne terjatve. Takšno stališče je nujno, ker bi bil institut zastaranja lahko izigran, če bi oškodovanec lahko terjal odškodnino ne glede na začetek njenega nastajanja.

27Vendar pa je treba razlikovati med sukcesivno bodočo škodo, pri kateri je škodno ravnanje že zaključeno in škoda kljub temu kontinuirano nastaja, ter škodo, ki še vedno nastaja zato, ker škodno ravnanje še ni prenehalo. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011 (in kasnejših odločbah¹⁴) ravno za primere imisij pojasnilo, da zanje zastaralnega režima sukcesivno nastajajoče bodoče škode ni mogoče uporabiti. Pri imisijah gre namreč za kontinuirano škodno ravnanje, zaradi katerega sproti nastaja škoda. Če je v bodočnost premaknjeno tudi škodno dejstvo, s katerim je ta škoda vzročno zvezana, o zastaranju škode ni mogoče govoriti, saj bi sicer lahko prišlo do nevzdržnega položaja, ko bi posamezniku pravica zahtevati povrnitev škode zastarala, še preden bi se škoda sploh pojavila.

28Za podoben primer gre tudi v obravnavani zadevi. Tožniku je škoda nastajala zaradi nezamašene stare kanalizacijske cevi, ki ob delih na cesti, ko je bila nameščena nova priključna cev, ni bila odstranjena oziroma ustrezno sanirana (zamašena, blindirana), kar je povzročilo, da je voda po njej nemoteno iztekala v podlago tožnikovega objekta. Škodni vzrok je prenehal šele leta 2013, ko je Občina Krško „slepi“ priključek v sklopu sanacije starega mestnega jedra odstranila. Desetletno izlivanje vode predstavlja trajno in ponavljajoče se škodno dejanje. Zastaranje v takšnem primeru ne more pričeti teči, dokler škodno ravnanje traja in škoda kontinuirano nastaja. Toženki se zato ne moreta sklicevati na zastaranje odškodninske terjatve, saj v času vložitve tožbe škodni vzrok sploh še ni prenehal, kar posledično pomeni, da se škoda na stavbi še ni ustalila. Dokler se škoda ne stabilizira, oškodovancu niso na voljo vsi parametri, na podlagi katerih bi lahko določil njen (končni) obseg. Revident tako utemeljeno graja presojo nižjih sodišč, da je subjektivni zastaralni rok pričel teči od prvega pojava vlage. Obseg škode zaradi posedanja objekta oziroma izpiranja temeljev hiše ni enak škodi (pojavu vlage), ki se je na objektu pokazala v času izvedbe del, niti za tožnika ob pojavu prvih znakov vlage ni bil predvidljiv.

Odločitev o reviziji

29Vrhovno sodišče je tako zaradi zmotne materialnopravne presoje, da pasivna legitimacija prve toženke ni podana, da je terjatev zastarala ter da tožnik ni podal ustreznih očitkov glede protipravnosti, zaradi katere nižji sodišči preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti nista presojali, reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

O stroških revizijskega postopka

30Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 109/2010.
² Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.
³ Ur. l. RS, št. 32/1993 s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Ur. l. RS, št. 29/1997, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZJC.
⁵ Da podzakonski predpis ne more imeti razlastitvenega učinka, je Ustavno sodišče pojasnilo že v odločbi U-I-87/91 z dne 28. 1. 1993.
⁶ Ustavno sodišče je sprva izdajalo ugotovitvene odločbe in določilo način njihove izvršitve. Ker so bila stališča o neustavnosti občinskih odlokov jasna, občine pa so še naprej protiustavno posegale v lastninske pravice posameznikov, je Ustavno sodišče nato prakso zaostrilo in sporne določbe odlokov razveljavilo, sprva z odložnim rokom (prim. U-I-208/10, U-I-270/09), nato brez njega (U-I-160/10, U-I-211/10, U-I-269/10 in druge).
⁷ Ur. l. RS, št. 92/2005.
⁸ Ur. l. RS, št. 61/2017.
⁹ Ur. l. RS, št. 110/2002, s spremembami in dopolnitvami.
¹⁰ Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju SPZ.
¹¹ Ur. l. RS, št. 66/1996, s spremembami in dopolnitvami.
¹² Ur. l. RS, št. 32/1993, s spremembami in dopolnitvami.
¹³ Ur. l. RS, št. 71/1999, v nadaljevanju odlok.
¹⁴ Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 223/2011 z dne 6. 10. 2011, II Ips 3/2012 z dne 18. 7. 2013, II Ips 51/2010 z dne 5. 9. 2013, II Ips 129/2013 z dne 19. 12. 2013, II Ips 6/2014 z dne 10. 9. 2015.