VSL Sklep VII Kp 13018/2015

Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je še odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovih zagovornikov, proračun.

2Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka, ki v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku posamezniku.

3Na pritožbo je odgovoril obdolženi, v svojem odgovoru pa ne odgovarja na navedbe tožilke v pritožbi, ampak izraža svoj pogled na kazenske postopke, ki se vodijo oziroma so se vodili zoper njega.

4Pritožba je utemeljena.

5Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ter preučitvi podatkov spisa se sodišče druge stopnje pridružuje smiselni oceni državne tožilke, da razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo izdajo oprostilne sodbe, niso prepričljivi ter da je dejansko stanje v konkretni zadevi ugotovljeno nepopolno, posledično pa tudi zmotno.

6Državna tožilka utemeljeno ne sprejema zaključka prvostopenjskega sodišča, da obdolžencu ni mogoče očitati, da je naklepno spravil izvršilno sodišče v zmoto, ker verodostojna listina, ki jo je obdolženi navedel v predlogu za izvršbo v rubriki oznaka zahtevka "odškodnina po zlorabi uradnega položaja" že na prvi pogled kaže, da gre za zahtevek, ki ne more biti predmet verodostojne listine. Pritožnica namreč pravilno izpostavlja, da je postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine avtomatičen in ne vključuje sodne presoje vsebine verodostojne listine. Dolžnost upnikov v izvršilnem postopku je, da predložijo verodostojno listino, ki dokazuje obstoječo terjatev. Na podlagi navedenega je zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ni podan namen zapeljevanja v zmoto, ker terjatev, navedena v verodostojni listini že na prvi pogled ne more biti predmet verodostojne listine. Če upnik predloži listino, ki je po obliki verodostojna, terjatev, ki je v njej opredeljena, pa dejansko ne obstaja, je podan element zapeljevanja izvršilnega sodišča v zmoto.

7Pritožnica v nadaljevanju tudi utemeljeno izpodbija oceno prvo-stopenjskega sodišča, da obdolžencu ni mogoče očitati, da je predložil neverodostojno listino, saj ima listina, ki jo je obdolženi predložil po obliki vse elemente verodostojne listine. Kot pravilno izpostavlja državna tožilka, mora verodostojna listina poleg oblike imeti tudi resnično vsebino, kar v tem primeru ni podano. Obdolženi je namreč enostransko določil obveznost B. B. na podlagi svojega subjektivnega prepričanja, da je B. B. odgovoren za škodo, ki je nastala obdolžencu oziroma njegovi družbi z odpovedjo pogodbe o obnovi talne signalizacije. Pritožbeno sodišče pa le še dodaja na tem mestu, da v pravdnem postopku, ki je sledil ugovoru B. B. zoper predmetni sklep o izvršbi, je bil zahtevek obdolženca pravnomočno zavrnjen, kar je le še dodaten dokaz, da obdolženi ni imel dejanske in pravne podlage za svoj zahtevek.

8Oprostilno sodbo je sodišče gradilo tudi na obdolženčevem zagovoru, da je kot pravni laik ocenil, da lahko z izdelavo verodostojne listine doseže plačilo odškodnine v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine. Prvostopenjsko sodišče je navedeni zagovor sprejelo kot verodostojen. Tudi to oceno državna tožilka utemeljeno napada, ko izpostavlja, da so v obdolženčevi družbi že večkrat vlagali predloge za izvršbo na podlagi verodostojne listine in bili po drugi strani tudi podvrženi izvršbi na podlagi verodostojne listine. Tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče slediti zagovoru, da obdolženi ni vedel, da izvršilno sodišče izda sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine brez predhodnega vsebinskega odločanja o utemeljenosti terjatve. Poleg tega sodišča svojo odločitev utemeljuje z dejstvom, da se je obdolženi posvetoval z odvetniki, ki so mu svetovali, da naj odškodnino iztoži od B. B. Razliko med tožbo in izvršbo razume vsak pravni laik, zato je sodišče prve stopnje nekritično zaključilo, da je obdolženi vložil predlog za izvršbo skladno z nasvetom odvetnikov. Obdolženi pa je tudi v zagovoru povedal, da je bil vpis terjatve v poslovne knjige ter vložitev predloga za izvršbo poslovna odločitev, da bi družbo rešil pred stečajnim postopkom, kar dodatno nakazuje, da je šlo pri obdolžencu za zavestno odločitev, da poskuša prek postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine priti do izplačila odškodnine. V vsakem primeru pa bi moralo sodišče, če je sledilo zagovoru obdolženca glede pravne nevednosti oziroma pravne zmote, ki jo je tudi obramba izpostavila tekom postopka, pravno zmoto obravnavati skladno z določbami 31. člena KZ-1, ki ureja vprašanje pravne zmote. V tem smislu mora sodišče raziskati in obrazložiti v sodbi, ali je bila zatrjevana zmota neizogibna in tako opravičljiva oziroma izogibna in tako neopravičljiva. Namreč, le če se storilec ni mogel seznaniti s pravnimi pravili kot druge osebe v širšem okolju, je pravna zmota opravičljiva. Sodišče druge stopnje še dodaja, da je obdolženi v tem primeru podjetnik, zato bi moralo sodišče prve stopnje preveriti tudi okoliščine, ki bi morda nakazovale, da mora zaradi svojega dela poznati posebna pravna pravila na področju izvršbe.

9Pritožba je utemeljena tudi v delu, ko tožilka očita, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker je sodišče zavrnilo predlog za zaslišanje B. B., zoper katerega je bil usmerjen obdolženčev predlog za izvršbo, ker naj bi bile okoliščine dejanja razvidne iz drugih dokazov. Pritožbeno sodišče se strinja z navedbami tožilke, da bi moralo prvostopenjsko sodišče zaslišati B. B., ker se sodba opira na komunikacijo med obdolžencem in B. B., še posebej glede na dejstvo, da sta opomina, ki jo je obdolženi po njegovem zatrjevanju poslal B. B., označena z datumom 31. 12. 2013, to je kasneje kot je bil vložen predlog za izvršbo (28. 6. 2013). B. B. bo lahko s svoje strani razjasnil, v kolikšni meri in kako je potekala medsebojna komunikacija z obdolženim ter tako dodatno razjasnil obdolženčevo ravnanje pred vložitvijo predloga za izvršbo.

10Državna tožilka izpodbijani sodbi tudi očita, da so razlogi sodbe v nasprotju med seboj ter da je sodba zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka. Izpostavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je obdolženi predložil verodostojno listino, hkrati pa tudi, da terjatev, navedena v predloženi verodostojni listini "odškodnina po zlorabi uradnega položaja" na prvi pogled ne more biti predmet verodostojne listine. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre le za navidezno nasprotje v razlogih sodbe, saj je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da predložena listina izpolnjuje samo formalne pogoje verodostojne listine, sama terjatev pa po oceni prvostopenjskega sodišča ne more biti predmet verodostojne listine, na podlagi katere je dovoljena izvršba na podlagi verodostojne listine.

11Na podlagi vsega zgoraj navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse dokaze ter dokazni postopek dopolniti z zaslišanjem priče B. B., nato pa po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, z upoštevanjem in vrednotenjem vseh dejstev in okoliščin, na katere opozarja ta odločba, ponovno odločiti o zadevi. Pritožnica je sicer predlagala, da se po razveljavitvi sodbe zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku posamezniku, vendar tega predloga ni utemeljila. Ker tudi pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da v konkretni zadevi obstajajo tehtni razlogi, da zadeve ne obravnava isti sodnik posameznik, predlogu državne tožilke v tej smeri ni ugodilo. V zvezi s pritožbeno navedbo, da očitano dejanje izpolnjuje znake kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena KZ-1, pa pritožbeno sodišče le pripominja, da lahko državna tožilka v ponovnem sojenju obtožni predlog spremeni skladno z določbami 344. člena ZKP.