VSL Sklep IV Ip 2151/2018

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) delno ugodilo ugovoru zoper sklep o zavarovanju, in sicer za glavnico v znesku 140,00 EUR v obsegu, kot je to natančneje določeno v 1. točki izreka sklepa, in v tem obsegu zavrnilo predlog za zavarovanje; v preostalem delu (2.) pa ugovor zavrnilo in (3.) dolžnici naložilo, da krije sama svoje stroške ugovornega postopka, (4.) upnici pa povrne njene stroške v znesku 608,63 EUR s pripadki.

2Zoper sklep se je pritožila dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru v celoti ugodi, sklep o zavarovanju razveljavi in postopek ustavi, upnici pa naloži plačilo stroškov postopka.

3Upnica je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je nadaljnje izvršilne stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6Sodišče prve stopnje je na podlagi seznama izvršilnih naslovov, št. DT 4930-468/2018-1 08-722-17 z dne 16. 2. 2018 (v nadaljevanju: seznam izvršilnih naslovom z dne 16. 2. 2018), dovolilo zavarovanje denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke na nepremičnini (243. člena ZIZ).

7Pritožnica (dolžnica) najprej uveljavlja bistveno kršitev določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ko navaja, da ni prejela seznama izvršilnih naslovov, na podlagi katerega je sodišče dovolilo izvršbo. Vztraja pri ugovorni navedbi, da je s sklepom o izvršbi prejela le seznam izvršilnih naslovov z dne 19. 2. 2018, ki ga tudi prilaga in se v spisu nahaja kot priloga B1.

8Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je pritožnica seznam izvršilnih naslovov z dne 16. 2. 2018 prejela skupaj s predlogom za izvršbo. To izhaja iz vročilnice sklepa o izvršbi. Višje sodišče je vpogledalo v elektronski spis Z 84/2018, v katerem se v prilogah k predlogu za izvršbo nahaja le seznam izvršilnih naslovov z dne 16. 2. 2018. Pojmovno torej ni moglo priti do zatrjevane kršitve pravil postopka. Tudi če bi dejansko bila ta vročitev opravljena napačno, to je, da bi bil pritožnici vročen drug seznam izvršilnih naslovov, to ne spremeni dejstva, da je njen pooblaščenec 12. 3. 2018 pregledal predmetno zadevo. Pri pregledu spisa se je lahko seznanil s stanjem prilog k predlogu za izvršbo, pooblaščencu pa sta bila izdana tudi prepisa sklepa o zavarovanju in predloga za zavarovanje, ki vsebuje jasno označbo seznama, ki ga upnik v tem postopku uveljavlja kot izvršilni naslov. Torej bi pritožnica že pred vložitvijo ugovora in pred iztekom ugovornega roka lahko zahtevala tudi predložitev seznama izvršilnih naslovov z dne 16. 2. 2018 (primerjaj prvi odstavek 286.b člena ZPP). Zatrjevana kršitev pravil postopka ni bila storjena.

9V nadaljevanju pritožnica navaja, da obstoji spor glede davčne obveznosti, njenega nastanka, njenega povečanja ali zmanjšanja, zato bi moralo sodišče ravnati skladno z drugim odstavkom 76. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2 in upnico pozvati, da dokaže dejstva, na podlagi katerih je nastala davčna obveznost, navedena v seznamu izvršilnih naslovov. Sodišče bi torej moralo ugotavljati materialno zakonitost in pravilnost posameznega izvršilnega naslova, pa je napačno zaključilo, da gre za pravnomočen izvršilni naslov, zoper katerega ni dopusten ugovor. Nadalje navaja, da je seznam izvršilnih naslovov v 9. točki 145. člena ZDavP-2 sicer določen kot izvršilni naslov, vendar ne kot izvršilni naslov, do katerega je vodil kontradiktoren postopek; torej pravnomočna odločba, ki bi bila izdana v postopku, v katerem je možno pravno varstvo (z ugovorom ali pritožbo), temveč je določen kot izvršilni naslov, katerega utemeljenost, pravilnost in zakonitost mora v primeru spora dokazati davčni organ. Zato ta seznam izvršilnih naslovov po pritožbenem stališču dejansko predstavlja knjigovodsko evidenco, ki jo mora davčni organ v primeru spora šele dokazati kot utemeljeno in zakonito. Ugovor je zato ne le dopusten, ampak pomeni, da izvršilnega naslova ni dokler upnica ne dokaže drugače, kar izhaja tudi iz odločitev Ministrstva za finance.

10Sodišče prve stopnje je na pritožničin ugovor, da je seznam izvršilnih naslovov le knjigovodska evidenca, odgovorilo, da seznam izvršilnih naslovov predstavlja izvršilni naslov po 9. točki 145. člena ZDavP-2, v izvršilnem postopku pa se pravilnosti in zakonitosti posameznih izvršilnih naslovov ne sme in ne more preverjati. V ugovoru zatrjevani odločbi Ministrstva za finance (z dne 8. 12. 2017 in 18. 12. 2017) je zato lahko upoštevalo le v smislu prenehanja izvršilnega naslova za zavarovanje stroškov davčne izvršbe (v tem delu je ugovoru ugodilo; 1. točka izreka).

11Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni. Pritožnica ima sicer prav, da seznam izvršilnih naslovov predstavlja evidenco terjatev, vendar ne upošteva, da gre za evidenco ne samo zatrjevanih terjatev do dolžnika, gre za evidenco posameznih izvršilnih naslovov. Iz 9. točke 145. člena ZDavP-2 to jasno izhaja: seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Niti iz določb ZDavP-2 niti iz določb ZIZ ne izhaja, da bi sodišče v postopku izvršbe ali zavarovanja smelo preverjati pravilnost posameznega izvršilnega naslova. Iz tega nadalje izhaja, da lahko dolžnica v postopku izvršbe ali zavarovanja ugovarja dovoljeni izvršbi (zavarovanju) iz več razlogov (ki so primeroma navedeni v 55. členu ZIZ). Tako lahko na primer ugovarja opozicijski ugovorni razlog, da obveznosti ni, ker jo je izpolnila pa nastanku izvršilnega naslova ali prej, vendar v času, ko tega ni mogla več pravočasno uveljavljati v tistem postopku (ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ). Trditev o plačilu pritožnica v tem postopku konkretno ni podala. Ker je seznam izvršilnih naslovov dejansko le evidenca le teh, lahko ugovarja tudi, da posamezen izvršilni naslov, ki je vsebovan v seznamu izvršilnih naslovov, ne obstoji (v tem primeru je trditveno in dokazno breme o nasprotnem na upniku, ki zatrjuje obstoj izvršilnega naslova; primerjaj peti in sedmi odstavek 40. člena ZIZ), ali pa, da tam navedeno ni listina, ki bi bila izvršilni naslov – v primeru izterjave ali zavarovanja davčne terjatve je pravilno s tem razumeti ostale listine iz prvega odstavka 145. člena ZDavP-2 (primerjaj 2. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ in 243. člen ZIZ). Če je posamezen izvršilni naslov nepravilen po vsebini iz razlogov, ki jih je dopustno uveljavljati v pravnem sredstvu zoper listino, ki predstavlja izvršilni naslov, je to stvar (pravočasnega uveljavljanja) rednih ali izrednih pravnih sredstev, v primeru obračuna davkov torej popravka obračuna davčnih obračunov, kot to določa ZDavP-2. Nikakor pa to ni predmet izvršilnega postopka. Seznam izvršilnih naslovov dejansko le poenostavi procesno uveljavljanje posameznih izvršilnih naslovov (v fazi dovolitve izvršbe), kar je nazorno pokazal ta primer, ko ima seznam 1089 zaporednih številk.

12Zato upnik v odgovoru na pritožbo pravilno navaja, da se pritožnica neutemeljeno sklicuje na določbo 76. člena ZDavP-2, ki v drugem odstavku določa, da mora davčni organ dokazati dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane ali ne nastane oziroma se poveča ali zmanjša. Ta določba je umeščena v poglavje o dokazovanju v davčnem postopku (glej 2. poglavje drugega dela ZDavP-2). Za potrebe izvršilnega postopka dokaz o obstoju izvršljive obveznosti predstavlja izvršilni naslov, povedano natančneje: posamezni izvršilni naslovi, ki so vsebovani v seznamu izvršilnih naslovov. V primeru spora je njihov obstoj predmet dokazovanja.

13Vendar takega spora v tem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo, čeprav pritožnica meni drugače. Pritožnica namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje razen ugovora, da ji ni bil predložen pravilen seznam izvršilnih naslovov (zatrjevala je tistega z dne 19. 2. 2018), ni zatrjevala, da je v seznamu izvršilnih naslovov z dne 16. 2. 2018 navedena listina, ki ni izvršilni naslov (glede akontacije dohodnine bo višje sodišče odgovorilo v nadaljevanju) iz 145. člena ZDavP-2, ali pa, da ta v resnici ne obstoji.

14Zato se višjemu sodišču ni treba opredeliti do tistih pritožbenih navedb na straneh 4 do 6 pritožbe, v katerih pritožnica konkretno opozarja na večkratni obračun davkov in prispevkov za isto obdobje (na primer zaporedne št. 40 in 41, nato 44 in 48, nato 53 in 54 ...). Poleg tega je upnica v odgovoru na pritožbo, ki je bila vročena pritožnici, ta pa nanjo ni odgovorila, na primer na primeru obrazca REK-1, vloženega 19. 8. 2010, pojasnila, da gre za postavke iz vloženega obračuna davka (primerjaj 2. točko 145. člena ZDavP-2), konkretno obračuna davčnih odtegljajev Obrazec REK-1 (glej na primer strani 32 in 33 priloge k odgovoru na pritožbo, oznake 40 in 41 oziroma 501 in 601 zdravstveno zavarovanje). Za izvršilno sodišče mora biti pomembno le, da obstoji izvršilni naslov, to je izvršljivih obračunov davka (primerjaj 2. točko drugega odstavka 145. člena v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 49. člena ZDavP-2); vse ostalo v tem postopku ne more biti pomembno. Sicer pa pritožbeno izvajanje v tem delu dejansko predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj v tako konkretizirani obliki pritožnica tega ni ugovarjala v ugovoru zoper sklep o izvršbi. V ugovoru je pritožnica v bistvenem zatrjevala le, da je glede seznama izvršilnih naslovov, ki je bil priložen davčni izvršbi na premičnine in ki je tudi edini izvršilni naslov, ki ga je prejela, po vsebini ugovarjala neupoštevanje dejanskega stanja obveznosti iz razloga nepravilnih knjiženj, neupoštavanja plačil, neupoštevanja odločbe sodišča, kar vse bi davčni organ moral upoštevati. Navedla je še, da dejstvo, da so ugovori utemeljeni, dokazujeta tudi pritožbi zoper sklepa davčnega organa in odločitvi Ministrstva za finance (vse navedeno na 3. strani ugovora; kakšna konkretno je bila vsebina ugovorov (pritožb) in vsebina odločitev, ni zatrjevala).

15V nadaljevanju pritožnica navaja, da je upnik kot izvršilne naslove navedel akontacije dohodnine (tudi to je pritožbena novota, saj take trditve v ugovoru zoper sklep o zavarovanju ni bilo), in navaja, da to niso izvršilni naslovi, kar je ugotovilo že Višje sodišče v Ljubljani v pritožbenem postopku prisilne izterjave, ki ga vodi Okrajno sodišče v Cerknici pod opr. št. In 26/2011. Višje sodišče na to odgovarja, da je višje sodišče v zadevi, na katero opozarja pritožnica, res odločilo, da akontacije dohodnine niso izvršilni naslovi, vendar je isto višje sodišče v podobni zadevi med istima strankama na ta pritožbeni očitek dejansko pritožnici že odgovorilo (VSL, sklep I Ip 1896/2017 z dne 6. 9. 2017; glej razloge v 6. točki obrazložitve). V tokratnem seznamu izvršilnih naslovov so izvršilni naslovi tudi v tem delu pravilno opredeljeni kot obračuni davka; nič ni označeno kot akontacija dohodnine (kar je bilo bistvo tiste odločbe, na katero se pritožnica sklicuje v pritožbi). Dejansko je v kasnejšem seznamu izvršilnih naslovov (enako kot v tistem v zadevi I 64/2016, v kateri je VSL izdalo sklep I Ip 1897/2017) upnik pravilno označil izvršilni naslov tudi v tem delu.

16Pritožnica v nadaljevanju navaja, da upnica obračunava zamudne obresti od zamudnih obresti, čeprav je Okrajno sodišče v Cerknici v sklepu In 26/2011, ki ga prilaga, izrecno navedlo, da upnica nima izvršilnega naslova za obračunavanje zamudnih obresti od zamudnih obresti.

17Tudi tega ugovora pritožnica ni uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sicer pa iz seznama izvršilnih naslovov ne izhaja, da bi prišlo do obračunavanja zamudnih obresti od zamudnih obrest; tudi sodišče ni dovolilo zavarovanja zakonskih zamudnih obresti od obresti. Kolikor pritožnica nadalje v pritožbi ugovarja tudi, da je obveznost delno izpolnila in se v tem delu tudi sklicuje tudi na realizacijo izvršilnega postopka in davčne izvršbe, pa višje sodišče odgovarja, da je tudi to pritožbena novota, zato je za višje sodišče neupoštevno na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP.

18Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Enako velja za upnico, katere odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ).