VSM Sklep V Kp 38206/2015

Pritožba zagovornice obdolženega T.K. se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče na Ptuju na podlagi določbe četrtega odstavka 340. člena, v zvezi s 83. členom in drugim odstavkom 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlog zagovornice obdolženega T.K. za izločitev dokazov, ki ga je podala na predobravnavnem naroku dne 16. 4. 2018, zavrnilo.

2Zoper ta sklep se je pritožila zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in predlogu za izločitev dokazov ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se v sklepu ni opredelilo do vseh navedb zagovornice iz predloga za izločitev dokazov kot nedovoljenih. Sklep nosi enako kršitev kot po pritožbi že prej nezakoniti odredbi za opravo hišne preiskave, nezakoniti zato, ker sta nezadostno (nesubstancirano) obrazloženi. Ne dosegata namreč standarda obrazloženosti, kakršen je bil postavljen z odločbo Ustavnega sodišča RS 1006/13-20 z dne 9. 6. 2016. Bistvo obrazloženosti ni v tem, da sodišče prepiše predlog za opravo hišne preiskave in nekaj členov, temveč to, da je iz odločbe razviden miselni proces, ki ga je sodnik opravil, ko je presojal utemeljenost predloga. Ta iz odredb za hišno preiskavo v obravnavni zadevi, kakor tudi ne iz napadenega sklepa, ni razviden. Odredba za hišno preiskavo iz leta 2015 je skopa, vsebuje le dobesedni prepis predloga ODT, odredba iz leta 2016 pa je spisana na hitro in več ali manj prepisana iz predloga ODT. Zato ni mogoče zavzeti stališča, da sta preiskovalna sodnika ob izdaji odredb samostojno in neodvisno ocenila dokazno vrednost in resničnost informacij, ki so jih pridobili policisti, ali da sta opravila presojo pogojev iz prvega odstavka 214. člena ZKP, čeprav prvi odstavek 215. člena ZKP jasno določa, da sodišče hišno preiskavo odredi le z obrazloženo pisno odredbo. Neobrazložena sodna odločba pomeni kršitev pravice do poštenega sojenja, kot jo zahteva 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), obrazložitev sodne odločbe pa po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni poseben vidik pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Hišna preiskava je hud poseg v človekovo pravico do zasebnosti iz prvega odstavka 36. člena Ustave Republike Slovenije, zato mora sodišče pred izdajo odredbe zanjo presoditi, ali so za to podani ustavni in zakonski pogoji. Ustavno sodišče je v citirani odločbi zapisalo, da se presoja sodnika odraža v obrazloženi odredbi o hišni preiskavi, v kateri mora sodnik pojasniti, na podlagi česa ocenjuje, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in zakaj ocenjuje, da obstaja verjetnost, da se bodo iskani predmeti našli prav pri določeni osebi in na določenem naslovu. Dejstvo, da je predlog za odreditev hišne preiskave obrazložen, pa preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da sam presodi obstoj pogojev za hišno preiskavo in nato svojo odločitev skrbno obrazloži. Pri tem sklicevanje na dokumente, ki mu jih predloži policija oziroma tožilstvo, ne more nadomestiti sodnikove lastne presoje o tem, ali so pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni. Zgolj sklicevanje na predlog tožilstva pomeni, da se sodnik odreka garantni funkciji, neobrazložena odredba o hišni preiskavi pa onemogoča učinkovito naknadno kontrolo. Odredbi za hišno preiskavo v obravnavani zadevi sicer ne vsebujeta zgolj stavka s sklicevanjem na predlog tožilstva, a daleč od tega nista, če ga zgolj prepišeta. Gre za situacijo, na katero se nanaša ustavna odločba in zato bi sodišče prve stopnje predlogu za izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi izvršenih odredb za hišno preiskavo, ki ga je podala obdolženčeva zagovornica, moralo ugoditi. Z napadenim sklepom pa je predlog zavrnilo. V kolikor sodišče dokazov, katerih izločitev je predlagala obramba, ne bo izločilo in bo nanje oprlo sodbo, bo zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato pritožnica predlaga, da se pritožbi ugodi in se dokaze, pridobljene na podlagi nezakonite odredbe za hišno preiskavo, zlasti zapisnik o hišni preiskavi, potrdilo o zasegu predmetov in poročilo o preiskavi NFL, kot pridobljene s kršitvijo človekovih pravic izloči iz spisa.

5Napadeni sklep je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je predlog zagovornice za izločitev dokazov utemeljeno zavrnilo, tako svojo odločitev pa tehtno in sprejemljivo obrazložilo. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, ki napadenemu sklepu očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in s tem kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pri dokazih, katerih izločitev je predlagala zagovornica, ne gre za dokaze, na katere sodišče ne bi smelo opreti svoje odločbe (drugi odstavek 18. člena ZKP), kakor tudi ne za dokaze, ki bi jih bilo potrebno izločiti iz kazenskega spisa na podlagi določb prvega, drugega in tretjega odstavka 83. člena ZKP ali 219. člena ZKP. V primeru odredb preiskovalnih sodnikov prvostopnega sodišča I Kpd 38206/2015 z dne 8. 10. 2015 in I Kpd 34749/2016 z dne 30. 8. 2016 po pravilni presoji prvostopnega sodišča namreč ni mogoče govoriti o neobrazloženosti sodne odločbe, kot je to bilo v zadevi, na katero se nanaša odločba Ustavnega sodišča RS UP 1006/13-20 z dne 9. 6. 2016, ker obe odredbi vsebujeta konkretno obrazložitev o tem, na podlagi česa sta preiskovalni sodnik in preiskovalna sodnica ugotovila, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, kakor tudi razlogi o tem, da je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi odkriti sledove kaznivega dejanja ali predmete, ki so pomembni za kazenski postopek. Prvostopno sodišče je za navedeno presojo v napadenem sklepu navedlo vsa odločilna dejstva, pa zato pritožbenim izvajanjem, da je obrazložitev napadenega sklepa obremenjena z enakimi kršitvami, kot jih imata po pritožbi odredbi za opravo hišne preiskave, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje ni prezrlo odločbe Ustavnega sodišča UP 1006/13-20 z dne 9. 6. 2016 in odločilo v nasprotju z njo, kot to navaja pritožba. Iz obrazložitve napadenega sklepa (točka 1) je namreč razvidno, da je obrazloženost obeh odredb za hišno preiskavo presojalo prav v skladu s kriteriji, navedenimi v odločbi Ustavnega sodišča, pri tem pa prišlo do pravilnega zaključka, da sta obe odredbi jasno in določno obrazloženi ter da je iz njune obrazložite razvidna presoja preiskovalnega sodnika in preiskovalne sodnice o tem, ali obstajata vsebinska in zakonska podlaga za izdajo odredb za hišno preiskavo. Z razlogi napadenega sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

7Ker pritožba zagovornice ne prinaša ničesar novega, temveč ponavlja razloge, ki jih je zagovornica navedla v predlogu za izločitev dokazov, sodišče prve stopnje pa je o predlogu pravilno odločilo in tako svojo odločitev v napadenem sklepu povsem sprejemljivo obrazložilo, pritožba nima prav, ko sodišču prve stopnje očita obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke 371. člena ZKP. Iz obrazložitve napadenega sklepa ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje vztrajalo v pritožbi zatrjevanem formalističnem pristopu in v slepi veri v delo policistov ter tožilstva in preiskovalnega sodnika in da ni kritično in z razumnostjo povprečnega človeka presodilo utemeljenosti predloga za izločitev dokazov, temveč nasprotno. Iz obrazložitve napadenega sklepa izhaja, da je predlog vsebinsko in ustavnopravno presodilo ter o njem pravilno odločilo, v obrazložitvi sklepa pa odgovorilo na vse pomisleke obdolženčeve zagovornice, ki jih slednja ponavlja v pritožbi zoper sklep, ter jih pravilno zavrnilo kot neutemeljene.

8Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi napadenega sklepa, pritožba pa ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v njegovo pravilnost, v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev Ustave Republike Slovenije ter EKČP pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je o pritožbi zagovornice pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).