VSM Sklep II Kp 27138/2016

Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 27138/2016 z dne 20. 2. 2018 obdolženo M.M. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter potrebni izdatki obdolžene in nagrada njenega zagovornika, proračun.

2Proti tej sodbi se je pritožila državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženko spozna za krivo očitanega ji kaznivega dejanja ter ji izreče kazen eno leto in en mesec zapora.

3Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4Pritožbeno sodišče je ob obravnavi pritožbe okrožne državne tožilke prvostopno sodbo preizkusilo po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP in pri tem ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni in v precejšni meri s seboj v nasprotju.

5Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve sodbe zapisalo, da je po slišanem zagovoru obdolženke in izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da ni dokazano v taki meri, ki bi izključevala možnost drugačne odločitve, da bi obdolžena s svojim ravnanjem izpolnila vse objektivne in subjektivne zakonske znake očitanega ji kaznivega dejanja, zaradi česar jo je v skladu s 3. točko 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. V točki 11 obrazložitve pa je na koncu navedlo, da ni našlo dovolj dokazov za trditev obtožbe, da je bila oškodovanka napadena s strani obdolženke. V točki 12 obrazložitve sodbe, pa sodišče prve stopnje opozarja, da ni nobenih objektivnih dokazov, da je obdolžena res odtujila tester parfuma Sexy dentelle, saj ni bi narejen popis predmetov, iz katerega bi bil razviden primanjkljaj, ter da sodišče razpolaga samo s trditvijo oškodovanke in z izpovedbo priče D.K., ki je povedala, da manjkajočega testerja po dogodku ni našla na kakšni drugi polici v trgovini, da sama tatvine ni videla, temveč je videla le izboklino na žepu obdolženkinih kavbojk. Navedenemu sledijo razlogi, da tudi če je obdolžena tester parfuma res odtujila, pa je potrebno povedati, da tester ni namenjen prodaji in ga tudi ni moč plačati na blagajni, ter da je glede na vrednost testerja reakcijo oškodovanke, ki je kljub nosečnosti tekla za obdolženo in jo na vsak način skušala zadržati, šteti kot pretirano.

6Navedeni razlogi napadene sodbe so popolnoma nejasni in med seboj v nasprotju. Iz njih ni mogoče povsem jasno razbrati zakaj je sodišče prve stopnje obdolženko oprostilo obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP, ali zato, ker ni našlo dokazov za trditev obtožbe glede uporabe sile s strani obdolženke napram oškodovanki z namenom, da obdrži ukradeno stvar, kar sodišče razlaga z navedbo, da ni našlo dovolj dokazov za trditev obtožbe, da je bila oškodovanka napadena s strani obdolženke (točka 11 obrazložitve), ali zato, ker sploh ni dokazano, da bi obdolženka odtujila tester parfuma iz prodajne police v trgovini oškodovanke (točka 12 obrazložitve), ali pa zato, ker tester ni namenjen prodaji in ga tudi ni moč plačati, oškodovankina reakcija, ko je skušala zadržati obdolženko in je od nje zahtevala vrnitev testerja, pa je bila pretirana (točka 12).

7Kaznivo dejanje roparske tatvine stori, kdor je zaloten pri tatvini, pa z namenom, da bi ukradeno stvar obdržal, uporabi proti komu silo ali mu zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo (prvi odstavek 207. člena KZ-1). To kaznivo dejanje je sestavljeno iz tatvine in prisiljenja. Sila ali grožnja mora biti usmerjena na obdržanje ukradene stvari, uporabljeni pa sta lahko neposredno po tatvini, na kraju storitve ali pri oddaljevanju s tega kraja, če je storilec na begu zasledovan. Kaznivo dejanje je lahko izvršeno tudi glede t.i. „majhne tatvine“ (drugi odstavek 204. člena KZ-1). Za obstoj tega kaznivega dejanja je dovolj, da je bila uporabljena sila ali grožnja in ni pomembno ali je storilcu uspelo, da je stvar obdržal.¹

8Iz razlogov napadene sodbe ni mogoče jasno razbrati ali je sodišče prve stopnje obdolženko oprostilo obtožbe, ker ni dokazano, da je storila tatvino, ali zato, ker je bila ukradena stvar brez vrednosti (tester), ali zato, ker ni dokazano, da je uporabila silo napram oškodovanki, da bi obdržala ukradeno stvar ali pa celo zato, ker je bila reakcija oškodovanke glede na njeno stanje nosečnosti in vrednost testerja pretirana, ko je skušala na vsak način zadržati obdolženko in je od nje zahtevala, da tester vrne.

9Po obrazloženem in ker mora imeti sodba jasne, določne in razumne razloge o vseh odločilnih dejstvih, to je tistih, ki so pomembna za odločanje sodišča pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pa pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obdolženca, napadena sodba pa takih razlogov nima, je pritožbeno sodišče, ki v navedenem ugotavlja obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, skladno z določbo prvega odstavka 392. člena ZKP, ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke, napadeno sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo.

¹ mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 392 in 393.