VSL sodba I Cp 1007/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna opustiti vsakršno uporabo parc. št. 296 vl. št. x k.o. X., zlasti hojo in vožnjo s koreto, kolesom, kakršnokoli kmetijsko mehanizacijo ali avtomobilom in da je toženka dolžna tožnici povrniti denarno škodo v znesku 4.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prenehala služnostna pravica hoje in voženj v breme nepremičnine parc. št. 296 vl. št. x k.o. X. v korist nepremičnin parc. št. 298, 299, 300 in 301 k.o. X. ter da je toženka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnice na nepremičnini parc. št. 296 vl. št. x k.o. X., zlasti hojo in vožnjo z vsemi vozili.

V nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje razsodilo, da obstoji služnostna pravica hoje, vožnje s kolesom in vožnje z vsemi kmetijskimi vozili in stroji na nepremičninah parc. št. 296/1 in 296/2 k.o. X. v korist nepremičnin parc. št. 298/0, 299/0, 300/0 in 301/0, vse k.o. X. ter da služnostna pravica hoje, vožnje s kolesom in vožnje z vsemi kmetijskimi vozili in stroji poteka v širini 3 m od lokalne ceste parc. št. 1152/1 k.o. x. in po skrajnem severozahodnem delu parc. št. 296/2 in 296/1 k.o. X. do parcele 293/0 k.o. X. Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 2.033,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica je proti takšni odločitvi vložila pravočasno laično pritožbo brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov in s predlogom, naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da obstoji povezava z glavne ceste preko nepremičnine parc. št. 292/5 k.o. X. do nepremičnin toženke, ki je širša, daljša in bližja, zato služnostna pot preko nepremičnine parc. št. 296 k.o. X. ni več potrebna. Za pravilno odločitev bi sodišče moralo presoditi gradbeni projekt za parkirišče in mnenje sodnega izvedenca, vendar je sodišče prve stopnje vpogled v oba dokumenta neutemeljeno zavrnilo. Toženka je v letu od 2005 do leta 2007 prodala vso živino, zemljišče pa oddala v najem SM, ki v 10-tih letih nikoli ni šel čez sporno nepremičnino. Služnost ni več potrebna, zahtevana širina 3 m pa je neizvedljiva. Ker je zvišala odškodninski zahtevek na 16.044,00 EUR, bi o zadevi moralo odločati okrožno sodišče. Uporaba poti je bila prekinjena že leta 2007. Če lastnik služeče stvari uporabi nasprotuje, priposestvovanje ni mogoče. Meni, da je imela premalo časa, da bi si lahko poiskala pooblaščenca. Toženka ni pridobila soglasja Ministrstva za ceste RS za prehod preko parc. št. 296/2 niti soglasja Elektra, ki ima služnostno dovoljenje za dostop do transformatorja, solastnik parcele 296/1 N. J. pa ni vstopil v pravdo. Zaključuje še, da so pravdni stroški previsoki in niso razčlenjeni.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je s prepovedno oziroma negatorno tožbo zahtevala od toženke, da opusti poseganje v njeno nepremičnino in sicer tako, da preneha uporabljati pot preko dvorišča na njeni nepremičnini za dostop do svojih nepremičnin (99. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Tožbo je razširila in zahtevala še plačilo odškodnine, podredno pa prenehanje služnosti. V razširitvi tožbe (dne 18. 11. 2008) je označila vrednost vsakega od zahtevkov in sicer za negatorno tožbo z zneskom 1.650,00 EUR, za prenehanje stvarne služnosti z zneskom 1.000,00 EUR, za plačilo denarne odškodnine pa je kot vrednost spora navedla znesek 13.394,00 EUR, čeprav je s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo odškodnine le v znesku 4.200,00 EUR. Kot vrednost spornega predmeta v primeru, ko se ta nanaša na denarni zahtevek, se vzame vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) oziroma v obravnavanem primeru znesek 4.200,00 EUR. Ker vrednost spornega predmeta ni presegla zneska 2,000.000,00 SIT oziroma 8.345,85 EUR, ki je predstavljal mejnik za stvarno pristojnost okrajnega sodišča, ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bilo za odločanje v sporu pristojno okrožno sodišče oziroma očitek iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Namen negatorne tožbe, ki jo je vložila tožnica, je v ugotovitvi, da je tožnikova stvar prosta omejitev, ki si jih je prisvajal toženec ter v vzpostavitvi ustreznega stanja. Negatorna tožba je utemeljena samo proti tistim poseganjem v lastninsko pravico tožnika, ki hkrati pomenijo omejitev njegovih lastninskopravnih upravičenj in so storjena protipravno, ker si je tisti, ki je vršil navedene posege, neupravičeno prilaščal stvarno ali obligacijsko pravico do takšnih posegov. V primeru negatorne tožbe mora zato tožnik dokazati, da je bila njegova lastninska pravica vzemirjena in da jo je vznemiril toženec. Če pa toženec trdi, da ima pravico do ravnanj, ki vznemirjajo lastnika nepremičnine, mora dokazati pravico, ki ga na to pooblašča.

Toženka se je pred tožbenimi očitki tožnice branila z nasprotno tožbo, s katero je zahtevala, da sodišče ugotovi, da ima na sporni nepremičnini stvarno pravico, na kateri temelji njeno poseganje v lastninsko pravico tožnice. Trdila je, da za dostop do svojih parcel že več desetletij uporablja sporni del zemljišča tožnice. Zatrjevala je torej, da je s priposestvovanjem pridobila stvarno služnost poti na tožničini nepremičnini. Po določbi drugega odstavka 217. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) nastane stvarna služnost s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. To pomeni, da ni potrebno, da bi priposestvovalec izvrševal služnost na pravnem naslovu, niti ni potrebna njegova dobra vera. Podlaga za takšno priposestvovanje služnosti je le njeno dolgotrajno izvrševanje in pa, da priposestvovalec pri tem ni zlorabljal zaupanja lastnika služeče nepremičnine, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo, ali če je bila služnost dovoljena do preklica (tretji odstavek 217. člena SPZ). Enake določbe je vseboval tudi Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (prvi in drugi odstavek 54. člena ZTLR), ki je veljal do 1. 1. 2003. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja toženke in številnih prič zaključilo, da je toženka najkasneje do leta 1997 priposestvovala stvarno služnost hoje, vožnje s kolesom in vožnje z vsemi kmetijskimi vozili in stroji v korist svojih nepremičnin. Zaključilo je tudi, da nihče do spora v letu 2007 takšni uporabi zemljišča tožnice ni nasprotoval. Takšen zaključek, ki je rezultat izčrpne dokazne ocene prvostopenjskega sodišča je pravilen in ga tožnica s svojimi pavšalnimi pritožbenimi trditvami ne more izpodbiti.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljena širina poti (3 m) ustreza namenu uporabe oziroma dejanskosti izvrševanja stvarne služnosti (za kmetijske potrebe gospodujočih nepremičnin).

Kot je bilo navedeno, je toženka zaradi več kot 20 letne dejanskosti uporabe tožničine nepremičnine pridobila stvarno služnost v takšnem obsegu, že najkasneje v letu 1997. Spremenjen način uporabe služeče nepremičnine (stanovanjska hiša z gostinskim lokalom in urejenim parkiriščem) na ugotovitev toženkine služnostne pravice v zatrjevanem obsegu ne more vplivati. Prav tako ne more vplivati na njeno prenehanje brez upoštevanja okoliščin tudi na strani gospodujočega zemljišča (222. člen SPZ). Pri presoji koristnosti je treba v celoti izhajati iz potreb gospodujočega zemljišča. Pri presoji spremenjenih okoliščin pa je treba tehtati interese izvrševanja lastninske pravice na obeh nepremičninah. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni uspela dokazati nekoristnost služnosti oziroma bistveno spremenjenih okoliščin. Takšen zaključek pa je v celoti oprlo na izpovedi toženke in prič, iz katerih izhaja, da toženka svoja zemljišča še vedno obdeluje in da do njih dostopa preko nepremičnine tožnice. Ugotovilo je tudi, da toženka nima boljših in enostavnejših povezav z javnim cestnim omrežjem. Povezave, ki jih je tožnica ponujala v svojih trditvah, predstavljajo možnost dostopa toženke do svojih parcel preko zemljišč drugih lastnikov, kar pa ne more biti upoštevno, saj bi bila takšna pridobitev služnosti odvisna od njihove privolitve. Zgolj interes lastnika služeče nepremičnine, da ta ne bi bila obremenjena s služnostjo, ne zadošča za njeno prenehanje.

Sodišče prve stopnje je pravilno dovolilo objektivno spremembo tožbe, v kateri je toženka upoštevala okoliščino spremembe oznake služeče nepremičnine. V takšnem primeru privolitev tožene stranke tudi ni potrebna (prim. 186. člen ZPP). Pravilno pa je prvostopenjsko sodišče uporabilo tudi pravilo o odtujitvi stvari, o kateri teče pravda (190. člen ZPP) in po katerem to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča, kar pomeni, da okoliščina, da eden od solastnikov novo nastale parcele ni vstopil v pravdo, ne more preprečevati odločitve o ugoditvi tožbenega zahtevka. Stvarna služnost je stvarna pravica na tuji stvari in izhaja iz povezanosti dveh nepremičnin oziroma iz njunega odnosa. Stvarna služnost je ustanovljena v breme služeče nepremičnine in zgolj posledično v breme njenega vsakokratnega lastnika. Navedba solastnika N. J. v izreku izpodbijane odločitve zato ni bila potrebna. Če ni bila potrebna, v tem delu v odločitev tudi ni bilo treba posegati.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve načela materialnega procesnega vodstva, ki je določen v 285. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25. 10. 2012 odločilo, da se glavna obravnava začne znova. Pri tem je v obrazložitvi sklepa navedlo razlog za takšno svoje postopanje in sicer, da se stranki opozori na spremenjeno zemljiškoknjižno stanje služeče nepremičnine. Tožnica je sklep prejela 9. 11. 2012, skupaj z vabilom na glavno obravnavo, ki se je vršila 28. 11. 2012. Na tej je sodnica ponovno opozorila tožnico na spremenjeno zemljiškoknjižno stanje in ji tudi poskusila pomagati pri popravi njenega zahtevka. S tem je v celoti izpolnila svojo obveznost, ki ji ga nalaga omenjena določba 285. člena ZPP. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je imela tožnica zadosti časa za pooblastitev kvalificiranega pooblaščenca, zato pravilno ni sledilo njenemu predlogu za preložitev naroka za glavno obravnavo, ki ga je tožnica že prej nekajkrat onemogočila z neupravičenim izostankom.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek neobrazloženosti stroškovne odločitve in povsem pavšalen očitek, da so prisojeni stroški previsoki. Stroške toženke je sodišče odmerilo v skladu z določbami odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah ter na podlagi stroškovnega zahtevka toženke. V obrazložitvi pa je tudi navedlo, v katerem delu odmerjeni stroški predstavljajo stroške odvetniške storitve, DDV, sodnih taks, potnih stroškov ter izdatkov za poštne in telekomunikacijske storitve.

Glede na navedeno je tožničina pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).