VSL Sodba I Cpg 193/2017

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka ter prva in druga toženka sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi in drugi toženki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plačata 87.002,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je toženki še zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeči stranki v višini 4.630,11 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

2Zoper navedeno sodbo se v celoti iz razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP)) pravočasno pritožuje prva toženka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tudi druga toženka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožbi prve in druge toženke sta bili vročeni tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbi predlaga njuno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka toženkama.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbama in v okviru uradnega preizkusa zadeve po 2. odstavku 350. člena ZPP, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge prvostopenjske sodbe in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

7Tožeča stranka in prva toženka sta dne 10.1.2008 sklenili skladiščno pogodbo (priloga A1 spisa), na podlagi katere je prva toženka (skladiščnik) prevzela skladiščenje blaga za tožečo stranko (položnik) v Skladiščno prodajnem centru Ljubljana. Prva toženka (skladiščnik oziroma zavarovalec) pa je pri drugi toženki (zavarovalnica) sklenila vlomsko zavarovanje, katerega predmet je bilo tuje blago v hrambi (police za vlomsko zavarovanje v prilogah B1, B2 in B29 spisa). Navedeno ni pritožbeno sporno.

8V času od 16.47. ure 10.5.2013 (petek) do 23.12. ure 12.5.2013 (nedelja) je nedvomno prišlo do vloma v zadevno skladišče prve toženke. Iz Kazenske ovadbe Policijske uprave Ljubljana št. ... z dne 17.6.2013 (priloga A22 spisa) izhaja, da sta najmanj dva neznana storilca v času od 16:47. ure 10.5.2013 do 23:12. ure 12.5.2013 neovirano pristopila do zadnje strani skladišča, preplezala mrežno kovinsko ograjo in z notranje strani z orodjem odstranila ključavnico obešanko, nato odprla vrata, z neznanim vozilom zapeljala na dvorišče skladišča, tam odstranila ključavnico obešanko, odprla vrata v skladišče in vanj vstopila, nad vrati odstranila senzorja gibanja ter iz skladišča naložila in odpeljala blago tožeče stranke (aluminijasto in cinkovo litino), kar sta glede na odtujeno količino (cca. 50 ton oziroma 70-80 palet) večkrat ponovila. Da je prišlo do vloma potrjuje tudi poročilo varnostnika R. T. z dne 12.5.2013 (priloga A31 spisa), prav tako pa tudi izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, njenega prokurista, zakonitega zastopnika prve toženke ter prič J. Š., T. T., B. T. in V. D. Iz dnevnika alarmov (priloga A31 oziroma B69 spisa) je nadalje še razvidno, da je bilo v boksu, v katerem je bilo skladiščeno blago tožeče stranke (t. j. boks št. 5), v kritičnem času sproženih več alarmov, in sicer 11.5.2013 ob 18:36. uri, ob 18:37. uri in ob 18:38. uri ter 12.5.2013 ob 23:04. uri, pri čemer vzroka alarmov sproženih dne 11.5.2013 varnostniki niso ugotovili (prilogi B44 in B53 spisa ter izpovedba priče R. M.). Vlom so nato varnostniki odkrili 12.5.2013 po prihodu na zadevni objekt ob 23:12. uri (poročilo v prilogi A31 spisa).

9V predmetni zadevi tako tožeča stranka od obeh toženk zahteva nerazdelno plačilo zneska 87.002,45 EUR (ki predstavlja vrednost ukradenega blaga oziroma višino oškodovanja tožeče stranke zaradi zadevnega vloma), in sicer od prve toženke na podlagi skladiščne pogodbe, od druge toženke pa na podlagi vlomskega zavarovanja.

10Ena od poglavitnih obveznosti skladiščnika je strokovno varovanje blaga.¹ Tako mora skladiščnik z blagom ravnati na način, da ga kdo ne ukrade. Od skladiščnika se pričakuje posebno strokovno znanje o varovanju in oskrbi stvari, zato se lahko odgovornosti za škodo na blagu razbremeni le izjemoma, in sicer, če dokaže, da je škoda nastala zaradi okoliščin, ki se jim ni bilo mogoče izogniti ali jih odvrniti, ali da je nastala po krivdi položnika, zaradi hib ali naravnih lastnosti blaga ali zaradi slabe embalaže (1. odstavek 748. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)).² Poglavitna obveznost zavarovalnice pa je, da v primeru nastanka zavarovalnega primera upravičencu izplača zavarovalnino ali odškodnino (943. člen OZ ter 1., 9. in 10. člen Splošnih pogojev za vlomsko zavarovanje v prilogi B30 spisa). Zadevna zavarovalna pogodba je bila sklenjena v korist tretjega (položnika oziroma tožeče stranke), saj je predmet zavarovanja tuje blago v hrambi (police za vlomsko zavarovanje v prilogah B1, B2 in B29 spisa).³ Skladno s 126. členom OZ pridobi tretji v takšnem primeru lastno in neposredno pravico proti dolžniku iz zavarovalne pogodbe (zavarovalnici oziroma drugi toženki).

11Toženki ves čas postopka na prvi stopnji kot tudi v pritožbi trdita zgolj, da ni mogla biti odtujena takšna količina blaga, kot jo navaja tožeča stranka (okoli 50 ton), ter da zato ni podana vzročna zveza med zadevnim vlomom in škodo v vrednosti manjkajočega blaga, ki jo vtožuje tožeča stranka. Pri tem toženki nista konkretizirano in obrazloženo prerekali navedb tožeče stranke, da je neposredno po zadevnem vlomu v skladišču ostalo le še 12.987,00 kg artikla Al blok DIN 226, kot izhaja iz popisa blaga v prilogi A29 spisa (2. odstavek 214. člena ZPP). Ravno tako pa tudi nista podali konkretnih trditev v smeri, da bi tožeča stranka blago v vmesnem času (med 10.5.2013 in 13.5.2013) sama dvignila ali kdo v njeni sferi.⁴ Zatrjevali sta le, da blaga v takšni količini, kot jo navaja in dokazuje tožeča stranka, že dne 10.5.2013 ni bilo oziroma ni moglo biti v skladišču, saj od sprožitve prvega alarma 11.5.2013 ob 18:36. uri pa do 12.5.2013 do 23.04. ure, ko je bil sprožen zadnji alarm in ugotovljen vlom, ni bilo možno neopaženo odtujiti za okoli 50 ton aluminijaste in cinkove zlitine, zložene na 70 do 80 paletah, še zlasti glede na obhode varnostnikov in ob upoštevanju posnetkov nadzorne kamere, ki je zabeležila le malo število vozil (dva kombija in nekaj avtomobilov). Posledično je druga toženka še zatrjevala, da zavarovalni primer ni nastal.

12Z vidika predmetne zadeve je torej odločilna količina tožničinega blaga v skladišču prve toženke neposredno pred vlomom na dan 10.5.2013. Tožeča stranka je tudi po presoji pritožbenega sodišča uspela dokazati, da je imela neposredno pred vlomom dne 10.5.2013 v skladišču prve toženke naslednje količine blaga: 16.669 kg Zamak bloki 3, 4.556 kg Al 230D, 10.021 kg Al 231D, 18.930 kg Al 226D, 10.923 kg Zamak bloki 5 in 2.440 kg Zamak bloki 2. Navedeno izhaja iz kartice artikla tožeče stranke za obdobje od 1.1.2013 do 30.6.2013 (priloga A30 spisa), pri čemer so podatki o posameznih prevzemih blaga skladni z odpremnicami in računi T. ter prevoznicami v prilogah A2 do A16 spisa ter nadalje CMR mednarodnimi tovornimi listi in računi N. in R. v prilogah A17 do A19 spisa ter dobavnico in računom K. d.o.o. v prilogi A20 spisa, tako da tudi pritožbeno sodišče za obdobje do 10.5.2013 ne dvomi v pravilnost vodenja omenjene evidence tožeče stranke, v kateri so zabeleženi tako prevzemi kot izdaje blaga ter stanje zaloge. Prva toženka, ki svoje evidence skladiščenega blaga ni vodila, čeprav bi jo skladno s skrbnostjo dobrega strokovnjaka morala, in je s tem sebi (pa tudi drugi toženki) bistveno otežila dokazni položaj, ni uspela z ničemer omajati dokazne vrednosti evidence tožeče stranke glede količine njenega blaga v zadevnem skladišču na dan 10.5.2013. Ob odsotnosti konkretnih očitkov o napačnosti podatkov omenjene evidence tožeče stranke, ta ni bila dolžna dokazovati vsakega evidentiranega prevzema oziroma izdaje blaga do 10.5.2013 posebej še z dobavnicami oziroma dokumenti o izdaji (glede slednjih prva toženka celo sama navaja, da jih ni izdajala). Očitek, da v omenjeni evidenci tožeče stranke ni upoštevan manjko blaga zaradi zadevnega vloma, z vidika ugotavljanja količine blaga v skladišču neposredno pred vlomom na dan 10.5.2013 ni odločilen. Nenazadnje pa pravilnost podatkov iz evidence (kartice artikla) tožeče stranke o količini njenega blaga v skladišču prve toženke na dan 10.5.2013 pred vlomom potrjujejo tudi izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke I. G., prokurista tožeče stranke V. O. ter priče T. T.⁵ (zaposlenega pri prvi toženki) o tem, da je bila tega dne v predmetnem skladišču večja količina blaga tožeče stranke, in sicer več kot 50 ton oziroma za dva „šleparja“ oziroma 70 do 80 palet. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožeče stranke ter njenim pričam, ne drži, saj je sodišče prve stopnje vse zgoraj navedene dokaze skrbno ocenilo in jih med seboj primerjalo, s čimer je ustrezno upoštevalo napotek iz določbe 8. člena ZPP. Ker pa prva toženka o blagu tožeče stranke, sprejetim v skladišče, ni vodila nikakršne evidence, se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju količine tožničinega blaga na dan 10.5.2013 utemeljeno oprlo na zgoraj navedene dokaze.

13Tako je imela tožeča stranka v skladišču prve toženke dne 10.5.2013 pred vlomom 16.669 kg artikla Zamak bloki 3, 4.556 kg artikla Al 230D, 10.021 kg artikla Al 231D, 18.930 kg artikla Al 226D, 10.923 kg artikla Zamak bloki 5 in 2.440 kg artikla Zamak bloki 2 (skupno 63.539 kg polizdelkov iz aluminijaste in cinkove zlitine). V času od 16.47. ure 10.5.2013 (petek) do 23.12. ure 12.5.2013 (nedelja) je prišlo do vloma v zadevno skladišče prve toženke, neposredno po vlomu pa je bilo v njem le še 12.987,00 kg tožničinega artikla Al blok DIN 226. V tem vmesnem času (med 10.5.2013 in 13.5.2013) tožeča stranka (ali kdo v njeni sferi) blaga ni dvignila. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu ter ob uporabi teorije o adekvatni vzročnosti⁶ pravilno zaključilo, da je vzrok obravnavanega manjka tožničinega blaga (skupno 50.552 kg polizdelkov iz aluminijaste in cinkove zlitine, in sicer od tega: 16.669 kg artikla Zamak bloki 3, 4.556 kg artikla Al 230D, 10.021 kg artikla Al 231D, 5.943 kg artikla Al 226D, 10.923 kg artikla Zamak bloki 5 in 2.440 kg artikla Zamak bloki 2 (popis blaga v prilogi A29 spisa ter kartice artikla tožeče stranke v prilogi A30 spisa)) ravno v zadevnem vlomu v skladišče prve toženke.

14Zagotovo je vlom rizik, ki ga je skladiščnik dolžan obvladovati (in torej ne predstavlja okoliščine, ki se ji ne bi bilo mogoče izogniti ali je odvrniti)⁷, zato prva toženka odgovarja za škodo tožeči stranki, ki ji je nastala zaradi zadevnega vloma in se kaže v zgoraj opisanem manjku blaga (1. odstavek 748. člena OZ). Vrednosti posameznih vrst odtujenega blaga (ki jim toženki nista izrecno in obrazloženo nasprotovali) so razvidne iz računov tožničinih dobaviteljev v prilogah A5, A8, A12 ter A17 do A20 spisa⁸ in potrjujejo, da je tožeči stranki nastala škoda najmanj v vtoževani višini (750. člen OZ).

15Glede na vse doslej pojasnjeno je tožeča stranka torej zadostila tudi svojemu dokaznemu bremenu glede nastanka zavarovalnega primera - to je, da je do vtoževane škode prišlo na zatrjevani način - z vlomom. Dejansko stanje obravnavane zadeve v bistvenem ustreza opredelitvi vlomske tatvine iz 1. točke 1. odstavka 2. člena Splošnih pogojev za vlomsko zavarovanje (priloga B30 spisa), zato je podana obveznost druge toženke (zavarovalnice) povrniti tožeči stranki (upravičencu) škodo, nastalo s tem zavarovalnim primerom. Trditveno in dokazno breme, da zavarovalni primer ni nastal (ugovor nenastale pravice), je na toženi stranki, pri čemer pa je tožeča stranka tista, ki mora dokazati svojo trditev, da je zavarovalni primer nastal (212. člen ZPP). Potrebno je torej upoštevati, da je pravna usodnost odločitve porazdeljena med obe stranki, zaradi česar mora biti enako porazdeljeno tudi dokazno tveganje. Enake porazdeljenosti pa ni mogoče doseči ob uporabi dokaznega standarda gotovosti, temveč le z dokaznim standardom verjetnosti.⁹ Ker je tožeča stranka svoje trditve o nastanku zavarovalnega primera dokazala najmanj za pretežno verjetne, je po presoji pritožbenega sodišča skladno z 215. členom ZPP dokazno breme prešlo na toženo stranko, ki pa ga ni zmogla. Ob upoštevanju ugotovljenih dejstev vloma v skladišče prve toženke, količine blaga tožeče stranke v omenjenem skladišču neposredno pred vlomom in neposredno po njem ter nadalje še, da tožeča stranka (oziroma kdo iz njene sfere) v kritičnem času blaga ni dvignila, zgolj vztrajanje pri nepojasnjenih podrobnostih vloma (na kakšen način in s čim so storilci v kritičnem času iz skladišča odtujili manjkajočo količino blaga¹⁰), po presoji pritožbenega sodišča ne more omajati tožničinega dokaznega uspeha glede nastanka zavarovalnega primera. Trditev in dokazov glede omenjenih podrobnosti vloma tožeča stranka po prepričanju pritožbenega sodišča ni bila dolžna podati, saj so zunaj njenega spoznavnega območja, še zlasti glede na to, da teh podrobnosti niti policiji ni uspelo dokončno raziskati (Kazenska ovadba v prilogi A22 spisa). Ker torej v obravnavanem primeru ni bistveno, ali so storilci manjkajoče blago odnesli po celotnih še zapakiranih paletah ali razpakirano po posameznih palicah oziroma blokih, tudi ni odločilno, koliko trakov in folije je bilo najdenih po vlomu, pri čemer je priča T. T. še izpovedal, da ni bilo nujno vse blago tožeče stranke v folijah in zvezano.

16Končno sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni sledilo ugovoru neobstoja solidarne odgovornosti, kot to smiselno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Solidarna obveznost se namreč ne tiče neposredno pravne podlage obveznosti toženk. Solidarna obveznost pomeni zgolj to, da odgovarja vsak dolžnik solidarne obveznosti upniku za celo obveznost in da lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni obveznost popolnoma izpolnjena. Skratka, pri solidarnosti dolžnikov gre za več obligacijskih razmerij, gre za več dolgov (ki lahko temeljijo na različnih pravnih podlagah), čeprav je dolgovana le ena stvar, eno upravičenje - to je odškodnina. V okviru zavarovalne vsote (v obravnavani zadevi 100.000,00 EUR¹¹) zato druga toženka za vtoževano škodo solidarno odgovarja s prvo toženko.¹²

17Toženki odločitev o pravdnih stroških izpodbijata le z argumentom napačnosti odločitve o glavni stvari. Slednji se je izkazal za neutemeljenega, zato je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovni del izreka izpodbijane sodbe.

18Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP). Pri tem se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

19O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Toženki s pritožbama nista uspeli, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbi v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato tožeča stranka ter prva in druga toženka krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Npr. V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, posebni del, 4. knjiga, str. 142 in str. 150; enako tudi tudi 4. člen pogodbe o skladiščenju v prilogi A1 spisa.
² V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, posebni del, 4. knjiga, str. 149 in naslednje.
³ Podobno npr. A. Polajnar Pavčnik: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, posebni del, 4. knjiga, str. 818 in 819.
⁴ Nesporno je tudi, da tožeča stranka ni imela ključev zadevnega skladišča, zato je bila za predajo in izdajo blaga vedno potrebna prisotnost delavca prve toženke.
⁵ Omenjena priča je potrdila točnost svoje izjave o količini skladiščenega blaga tožeče stranke dne 10.5.2013 (Uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 29.5.2013 v prilogi B71 spisa), ki jo je dala kriminalistom v okviru zbiranja obvestil policije.
⁶ Teorija adekvatne vzročnosti pojasnjuje, da se upoštevajo le tiste posledice, ki niso čisto zunaj tega, kar se po življenjski izkušnji lahko šteje za morebitno posledico kakšnega dogodka (npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 317/2010 z dne 10.10.2013). Pritožbeno sodišče se zato strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v okviru splošnih življenjskih izkušenj ter trditvenega in dokaznega gradiva strank manjko skladiščenega blaga možno pripisati vlomu v skladišče, še zlasti ob ugotovljeni izključenosti drugih dejavnikov, ki bi lahko v kritičnem času vplivali na količino blaga v skladišču.
⁷ Npr. V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, posebni del, 4. knjiga, str. 149 ter str. 153 in 154.
⁸ Navedene račune je tožeča stranka tudi že plačala svojim dobaviteljem, kar izhaja iz izpisa iz poslovnih knjig tožeče stranke v prilogah A35 do A38 spisa.
⁹ Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 171/2016 z dne 18.4.2018.
¹⁰ Npr. že varnostna kamera na sosednjem objektu je zabeležila, da se je v neposredni bližini zadevnega skladišča ustavilo in nato odpeljalo 15 osebnih ter 3 kombinirana vozila (Uradni zaznamek policije o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah KD v prilogi A58 spisa).
¹¹ Police za vlomsko zavarovanje v prilogah B1, B2 in B29 spisa.
¹² Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 167/98 z dne 17.9.1998 ter smiselno sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 526/2008 z dne 22.2.2010.