VDSS Sodba in sklep Pdp 344/2018

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se v I. točki izreka razveljavi v delu, da je dolžna tožena stranka za tožečo stranko na znesek 3.265,62 EUR obračunati in plačati davke in prispevke in se tožba v tem delu zavrže.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku na neto znesek 3.265,92 EUR obračunati in plačati pripadajoče prispevke in davke ter mu izplačati znesek 3.265,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.470,32 EUR od 29. 9. 2013 do 10. 10. 2014, od zneska 3.265,62 EUR pa od 11. 10. 2014 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je še naložilo, da tožniku v roku 8 dni povrne stroške spora v znesku 1.103,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. V pritožbi uvodoma navaja, da tožnik ne more zahtevati plačila davkov in prispevkov od neto zneska odškodnine, saj za to ni pravne podlage. Sicer pa je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, da sodišče v delovnem sporu ne more odločati o plačilu davkov in prispevkov. Če gre za odškodnino, tožnik ni zatrjeval niti dokazoval elementov odškodninske odgovornosti (škoda, protipravnost, vzročna zveza, krivda). Meni, da premoženjska škoda tožniku ni nastala. V obravnavanem primeru ne gre za kršitev pogodbe o zaposlitvi, zato ni podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožena stranka trdi, da sta poseben misijski dopust in odsotnost v trajanju 96 ur urejena kot enakovredni počitek oziroma ustrezno varstvo. Temu je namenjena višja nominalna plača pripadnikov Slovenske vojske na misijah v tujini. Sodišče prve stopnje je napačno izračunalo vrednost odškodnine za dan neizkoriščenega tedenskega počitka, saj bi morala biti metodologija za izračun tega postavljena ob upoštevanju 30 dni na mesec in vseh ur dela na teden. Pri opravljanju vojaške službe v tujini gre za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov SV, ki utemeljuje drugačno plačilo v okviru posebnega plačnega režima. Poseben pravni in dejanski položaj pripadnika Slovenske vojske pri opravljanju vojaške službe v tujini s pravnega vidika pomeni specialno pravno ureditev, med drugim tudi plače in posebnih dodatkov v specialnem predpisu o Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Ta posebni plačni režim pripadnikov SV je posledica njihovega drugačnega pravnega in dejanskega položaja, ki izvira iz drugačne vsebine dolžnosti in delovnih nalog vojaške službe v tujini, ureditev v citirani uredbi pa priznava druge dodatke, ki so povezani z naravo dela v tujini. Uredba temelji na obračunu dnevne in ne urne postavke, plača pripada le za dejanske dneve dela izven države. Sodišče prve stopnje pri izračunu plače ni upoštevalo Uredbe, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Pri izračunu višine ne bi smelo upoštevati dodatkov k plači, prav tako pa bi moralo tožnikovo nominalno plačo deliti z vsemi dnevi v mesecu in tako dobiti dnevno postavko, to pa pomnožiti s številom dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Ker sodišče prve stopnje prisojene odškodnine ni izračunalo na tak način, je njegov izračun napačen. Navaja, da gre pri tedenskem počitku za neprekinjenih 24 ur, torej za en dan brez prekinitve, in da je bistvo tovrstnih tožb prav zatrjevanje tožnikov, da niso imeli neprekinjenih 24 prostih ur, zato bi bil tudi morebiten izračun po posameznih urah vsebinsko napačen in bi bil možen le v primeru, ko bi bilo možno oziroma dopustno tedenski počitek "drobiti", vendar pa tožnik postavlja trditveno podlago prav nasprotno, da mora iti za neprekinjenih 24 ur. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati poseben pravni in dejanski položaj tožnika kot pripadnika Slovenske vojske na misiji v tujini in specifičnosti pri njegovem delu ter bivanju na tej misiji. Zgolj nošenje uniforme, urejenost, skrb za higieno, upoštevanje hišnega reda, in pozdravljanje, s čimer je sodišče utemeljilo presojo, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, še ne pomeni opravljanja vojaške službe. V zvezi s tem bi bilo potrebno Sodišču Evropske unije zastaviti predhodno vprašanje glede Direktive 2003/88/ES z dne 4. 11. 2013, ki ureja le dva položaja – delovni čas in počitek. Takšno stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, bi pomenilo, da bi bil tožnik dejansko v službi 24 ur na dan 7 dni v tednu, kar je pravno nevzdržno. Navaja, da je pripravljenost naravno stanje vojske oziroma stanje, ki naj ga dosega vojska, da bi bila sploh sposobna izvrševati svoje poslanstvo. To pa še ne pomeni, da njeni pripadniki ves čas tudi opravljajo delo. Ne gre za obliko dela oziroma za pripravljenost v smislu delovnopravnega instituta. Povišana pripravljenost ni neko posebno delo ali posebej odrejeno delo, temveč gre za splošen status kontingenta na vsaki misiji. Zmotno razumevanje enega ali drugega pojma pripravljenosti (vojaškega in delovnopravnega) oziroma njuno enačenje pripelje do zmotnih zaključkov o vprašanju zagotavljanja tedenskega počitka na mirovnih misijah in operacijah. Pripadniki Slovenske vojske so na misijah v tujini vsak dan 24 ur na dan 7 dni v tednu, ne odhajajo na delo od doma in se ne vračajo z dela nazaj domov. Njihovo celotno življenje se tudi po opravljenem delu odvija v vojaški bazi v tujini. Iz tega razloga dan tedenskega počitka na vojaški misiji v tujini ne more imeti enake izraznosti, kot jo ima v Sloveniji, predvsem tudi ne z vidika varnostnih razmer. Tedenski počitek ne pomeni, da lahko posameznik dela prav vse, kar se mu zahoče. Življenje pripadnikov Slovenske vojske na misiji je pogojeno z določenimi varnostnimi protokoli. Ti protokoli so varnostni standard, ki je postavljen za zaščito pripadnikov in v njihovo korist, ne pa z namenom krnenja njihovega tedenskega počitka. To, da se je pri življenju v vojaški bazi treba nujno soočiti z določenimi omejitvami, ki izhajajo iz narave njene organizacije, še ne pomeni, da ne gre za tedenski počitek v smislu 156. člena ZDR. Ker pripadniki kontingenta ves čas, tudi ko ne opravljajo svojega dela, bivajo na območju delovanja, že po sami naravi stvari zanje veljajo določeni drugačni pogoji življenja in pravila bivanja, ki vsebujejo tudi pravila medsebojnega obnašanja. Hišni red ne predpisuje delovnih obveznosti, pač pa način življenja oziroma bivanja v večjih skupnostih, s tem pa ne more biti okrnjena regeneracija po delu, ki naj jo zagotavlja tedenski počitek. Dejstvo nošenja uniforme ne pomeni, da je pripadnik Slovenske vojske opravljal delo, temveč je to dejstvo izraz povišane pripravljenosti kontingentov na misijah. Nadalje pritožba navaja, da je tožena stranka zagotavljala tožniku tedenski počitek in o tem redno vodila tudi mesečne evidence, ki jih je predložila in iz katerih so jasno razvidni dnevi tedenskega počitka. Pri tem izpostavlja, da je bila edina trditvena podlaga tožnika ta, da naj mu na misiji tedenski počitek ne bi bil nikoli zagotovljen. Uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni upoštevalo vsebine evidence. Prav tako sodišče ni obrazložilo, zakaj evidence niso verodostojne. Zoper evidence tožnik ni vložil ugovora po službeni poti. Meni, da je napačno odločeno tudi o teku zakonskih zamudnih obresti od dneva vrnitve z misije, ter poudarja, da po drugem odstavku 299. člena OZ pride tožnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetim začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Posledično ni pravilna odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017, po katerem sodišče v delovnem sporu ni pristojno za odločanje o obračunu in plačilu davka in prispevkov od prejemkov iz delovnega razmerja, pomeni odstop od dosedanje ustaljene sodne prakse v tovrstnih sporih in nasprotuje načelu pravne varnosti. Če bo sodna praksa vztrajala pri navedenem stališču, bo to imelo za posledico izgubo pravice do varstva delavcev v primerih, ko delodajalci ne plačujejo davkov in prispevkov. Po mnenju tožnika ni pričakovati, da bo v primeru neplačila davkov in prispevkov davčni organ učinkovito zaščitil pravice delavcev. Dejstvo je, da ima že sedaj v tovrstnih primerih davčni organ možnost izterjave plačila prispevkov od delodajalcev, pa je ne izkoristi. Zato delavci v sporih pred sodišči vlagajo izvršilne predloge za odvod davkov in prispevkov. V nadaljevanju prereka navedbe tožene stranke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek v času od 22. 3. 2013 do 22. 9. 2013 in pri odločitvi pravilno upoštevalo stališča ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, odločitev pa je tudi v skladu s stališči iz sodbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Bistvo pogodbene odškodninske odgovornosti je, da lahko pogodbi zvesta stranka od kršitelja pogodbe zahteva povrnitev vrednosti izjalovljenega pričakovanja. Na podlagi 2. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. - ZSSloV) se uporabi 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.- ZJU), ki smiselno enako kot 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.- ZDR) oziroma sedaj veljavni 179. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja. Zagotovitev posebnega (misijskega) dopusta oziroma odsotnosti v trajanju 96 ur ter višja plača na misiji pa ne izključujeta pravice do tedenskega počitka oziroma upravičenja do plačila odškodnine v primeru, da ta pravica ni zagotovljena, kar je tudi v skladu z uveljavljeno sodno prakso (npr. odločba VDSS opr. št. Pdp 264/2014 z dne 3. 7. 2016, Pdp 74/2017 z dne 6. 4. 2017, Pdp 597/2017 z dne 19. 4. 2018, …).

7Delavec ima v skladu s 156. členom ZDR-1 poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. - ZObr) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Sicer pa je tudi Vrhovno sodišče RS že v zadevi opr. št. VIII Ips 30/2016 zavzelo jasno stališče, da tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenim poudarjanjem, da gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, ki utemeljuje poseben plačni režim, kar naj bi vplivalo tudi na posebno razumevanje pravice do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v predmetni zadevi.

8Četudi je sodišče prve stopnje v skladu z ustaljenim stališčem v sodni praksi v izpodbijani sodbi navedlo, da gre v primeru nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka za posebno odškodnino, glede katere ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske obveznosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle najti podlago tudi za pravni zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Tožena stranka v pritožbi glede tožnika izpostavlja, da ni navajal in dokazal škode, protipravnosti ter vzročne zveze, kar pa niti ni relevantno. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so namreč protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti.¹ Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom.² To glede tožene stranke ni bilo ugotovljeno. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ), česar pa ne uveljavlja, saj veže škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka. Tako nastanek škode kot protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pri čemer je upoštevati še nakazano domnevo vzročnosti.

9Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik na dneve, ki naj bi bili njegovi prosti dnevi, ni bil prost, mu je priznalo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek v višini, ki je temeljila na s strani tožene stranke opredeljenih plačilih tožnika. ZObr v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma mednarodnimi pogodbami pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174) in tožniku prisodilo odškodnino za 23 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v pravilni višini. Pri izračunu višine urne postavke pravilno ni upoštevalo mesečne 30-dnevne obveznosti, namesto 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka, ker za to ni materialnopravne podlage. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je bila toženi stranki zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vrednosti dneva glede na povprečno delovno obveznost, kršena pravica do izjave v postopku po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člen ustave RS. Tudi ni utemeljen očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s tem, prav tako ti razlogi med seboj niso v nasprotju. Ključno je vprašanje pravilnosti materialnopravnega razlogovanja, v posledici katerega pa sodišče prve stopnje ni zmotno ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, kar je torej prav tako neutemeljeni pritožbeni očitek tožene stranke.

10Ni odločilno poudarjanje pritožbe, da Direktiva 2003/88/ES ureja dva položaja - delovni čas in počitek, saj s tem tedenski počitek ni izključen. Tožena stranka se zavzema za prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Odstop zadeve v odločanje SEU je pravica sodišča, če ugotovi, da je to potrebno, ni pa to njegova dolžnost. Sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje SEU, je Vrhovno sodišče RS oziroma drugo sodišče dolžno izdati le v primeru, ko zoper odločbo Vrhovnega sodišča RS ali odločbo drugega sodišča, ki je odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropske unije, stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva (prim. drugi odstavek 113.a člena Zakona o sodiščih – ZS). Začetek postopka predhodnega vprašanja pred SEU s strani nižjih sodišč je torej fakultativne narave. V predmetni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev o tožbenem zahtevku ni odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropske unije.

11Glede na to, da je že Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka (VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016), so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke o posebnem pravnem in dejanskem položaju pripadnikov Slovenske vojske na misijah v tujini. To pomeni, da imajo tudi pripadniki Slovenske vojske na misijah v tujini v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR-1). Tožena stranka se svoje obveznosti o zagotavljanju tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, ki so povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji v tujini. Okoliščine, kot so nošenje uniforme, spoštovanje Pravil Slovenske vojske in pravil obnašanja v vojaški bazi, nedovoljeni zasebni izhodi, seveda vplivajo na presojo, da pripadnik ne koristi (tedenskega) počitka. Tožniku ni bil omogočen tedenski počitek niti v dneh, ko je bil v povišani pripravljenosti, zato so tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene (tako npr. tudi sodba VDSS, opr. št. Pdp 220/2017 z dne 18. 5. 2017 oziroma Pdp 333/2017 z dne 18. 5. 2017).

12Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno, da s strani tožene stranke sestavljene evidence ne dokazujejo, da je imel tožnik na označene dni dejansko proste dneve. Četudi je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, je mogoče dokazovati, da so pripadniki Slovenske vojske na ta dan dejansko opravljali določene obveznosti in niso bili povsem prosti, skladno z naravo dela na mednarodnih misijah. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik na misiji delo opravljal vsak dan, oziroma da je bil vsak dan ves čas vsaj v pripravljenosti za delo. Tožnik je imel v posameznem dnevu manjše število nalog, kljub temu pa je imel določene omejitve in obveznosti. Tožnik se je moral ves čas nahajati v bazi, ki je ni smel zapuščati in je moral ravnati v skladu s hišnim redom. Glede na te ugotovitve je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka tožniku v času, ko je bil napoten na misijo, izrabe tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur ni omogočala. Pri tem ni bistvena pritožbena navedba, da tožnik zoper evidence tožene stranke ni ugovarjal. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožniku tudi v dneh, ki jih je tožena stranka evidentirala kot proste dneve, ni bil omogočen 24 urni neprekinjeni tedenski počitek, zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo kot pravilno upoštevati njene evidence, neutemeljene.

13Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke glede odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravilno je ugotovilo, da je glede na določbo prvega odstavka 299. člena OZ tožena stranka prišla v zamudo s prvim dnem, ko se je tožnik vrnil iz misije. Pri ugotavljanju te zamude je treba uporabiti določbo 165. člena OZ, po kateri odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ta določba se upošteva tudi v obravnavani zadevi glede na 246. člen OZ, ki določa, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah tega odseka OZ, ki ureja pravico do povračila stroškov zaradi kršitve pogodbe oziroma neizpolnitev obveznosti, ni določeno drugače. Glede na to pride v obravnavanem primeru v poštev določba prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, in ne določba drugega odstavka 299. člena OZ, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi. To pa obenem pomeni, da za odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti ni bistven datum, ko je tožnik vložil tožbo za izplačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi.

14Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati le osnovno plačo, brez dodatkov, tako kot se obračunava plača v času koriščenja posebnega dopusta. Gre namreč za različna pravna instituta, ki se med seboj ne izključujeta in ju tudi ni mogoče enačiti. Tudi iz sodbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku.

15V citirani sodbi je Vrhovno sodišče RS v identičnem sporu (potem, ko je predhodno s sklepom opr. št. VIII DoR 31/2017 z dne 23. 5. 2017 dopustilo revizijo tožene stranke) odločilo tudi o vprašanju, ali se od prejemka zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka plačajo dohodnina in prispevki od plače, ki bi jo tožnik prejel za delo v domovini po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami ali od celotnega prejemka. V zvezi s tem vprašanjem je reviziji tožene stranke (ki jo je ta vložila le zaradi zmotne uporabe materialnega prava) delno ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 797/2016 z dne 2. 3. 2017 v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za obračun bruto zneskov odškodnine na neto osnovo 4.504,64 EUR (ki jo je tožnik v citiranem sporu vtoževal) ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine, v ostalem pa je revizijo zavrnilo. S to sodbo Vrhovnega sodišča RS je bil torej zavrnjen identičen tožbeni zahtevek (razen glede nominalne višine neto osnove), kot pa ga je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal tožnik in kateremu je sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe tudi ugodilo.

16Po dosedanji sodni praksi, na katero se sklicuje tožnik v odgovoru na pritožbo, je delovno sodišče denarne prejemke iz delovnega razmerja delavcem prisodilo tako, da je poleg obveznosti plačila prisojenega zneska naložilo delodajalcu tudi obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v zvezi s temi zneski. Pri tem je izhajalo tudi iz stališča Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-281/09 z dne 22. 11. 2011, po katerem prispevek, ki je vezan na delovno razmerje, pomeni določeno (pravno varovano) upravičenje delavca (zavarovanca), da ga bo delodajalec, ki ga je dolžan odvesti, tudi dejansko odvedel oziroma plačal. S pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS je varovano upravičenje delavca (zavarovanca), da delodajalec obveznost plačila prispevkov, ki sestavljata celoto, tudi dejansko izvede. Iz navedenega stališča Ustavnega sodišča RS sledi (pravno) varstvo delavca v zasebnem interesu, ki ima v primeru kršitve oziroma ogroženih pravic iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem tudi zahtevek za izpolnitev upravičenja do odvoda in plačila prispevkov, se pravi pravovarstveni zahtevek v individualnem delovnem sporu.

17Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi ugotavlja, da je v nekaterih zadevah zapis v odločitvah sodišča (o obračunu davkov in prispevkov od prisojenih bruto zneskov) predstavljal le dodatno opozorilo delodajalcu, da izvrši zakonsko obveznost z obračunom davkov in prispevkov, v drugih zadevah pa je prišlo tudi do vsebinskih odločitev o tem, da se od prisojenega prejemka delavcu obračunajo in zanj plačajo (ali ne plačajo) davki oziroma prispevki. Vrhovno sodišče RS nadalje ugotavlja, da se je dosedanja sodna praksa glede na ureditev področja davkov in prispevkov in glede na novejši razvoj sodne prakse (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017) izkazala za neustrezno. Sodišče bi z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih v tem sporu samo odločilo tudi o (potencialni) obveznosti plačila davkov in prispevkov tako delodajalca (kot plačnika davka) kot tudi samega delavca (kot prejemnika dohodka). Iz kogentnih predpisov izhaja, kdo in v kakšni višini je dolžan plačati davke in prispevke, pri katerih je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov. S tem bi sodišče prevzelo tudi odločanje matičnih davčno-upravnih organov, ki je sicer v njihovi pristojnosti (19. točka obrazložitve citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS). Vrhovno sodišče RS je v obrazložitvi te sodbe (potem, ko je pojasnilo postopek obračuna ter odvoda davkov in prispevkov, dolžnost plačila davkov, pristojnost davčnega organa glede nadzora nad zakonitostjo in pravilnostjo ravnanja davčnega plačnika, nastanek davčne obveznosti in nemožnost odločanja davčnih organov o nadzoru nad pravilnostjo odmere davka v davčnem postopku oziroma o sami odmeri pred nastankom davčne obveznosti) opozorilo na možnost učinkovitega sodnega varstva v upravnem sporu zoper odločitev davčnega organa, če se plačnik davka ali davčni zavezanec z odmero oziroma odločitvijo davčnega organa ne strinjata. V 22. točki obrazložitve navedene sodbe je nadalje zavzelo stališče, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca) oziroma pristojnih davčnih organov.

18Glede na zgoraj opisana stališča, ki jih je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 zavzelo Vrhovno sodišče RS, in ob njegovem poudarku na neustreznost dosedanje sodne prakse, pritožbeno sodišče zaključuje, da v primerih, kot je obravnavani (ko tožnik zahteva izplačilo neto nominalnega zneska odškodnine iz delovnega razmerja in obračun bruto zneska odškodnine na neto vtoževano osnovo ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine), sodišče v delovnem sporu ni pristojno za odločanje o tem, ali je tožena stranka kot delodajalec dolžna obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katere osnove jih je dolžna obračunati in plačati. To pa pomeni, da po spremenjeni sodni praksi odločanje o davkih in prispevkih (v takšnih primerih kot se odloča v tem individualnem delovnem sporu) ni več v sodni pristojnosti.

19Če sodišče odloči o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), stori bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pazi na to bistveno kršitev določb postopka pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in I. točko izreka sodbe delno razveljavilo ter tožbo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP). O tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka torej ni vsebinsko odločalo, kar predstavlja odstop od sodne prakse v nekaterih primerljivih zadevah pritožbenega sodišča (npr. sodba VDSS, opr. št. Pdp 486/2017 z dne 12. 4. 2018, opr. št. Pdp 885/2017 z dne 11. 4. 2018, Pdp 658/2017 z dne 19. 4. 2018, ...). Ker ob upoštevanju navedenega sodišče prve stopnje ni imelo podlage za vsebinsko odločanje o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obračun bruto zneska odškodnine na neto vtoževano osnovo ter na odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine, pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi izpodbija vsebinsko pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem delom zahtevka, ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso bistvenega pomena.

20Kljub temu, da je pritožbeno sodišče s svojim sklepom delno poseglo v sodbo sodišča prve stopnje, odločitve o pravdnih stroških, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni spremenilo, saj je ugotovilo, da je tožnik kljub delnemu zavrženju tožbe v tem individualnem delovnem sporu uspel praktično v celoti. Iz tega razloga mu je dolžna tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP povrniti njegove prvostopenjske pravdne stroške v višini, kot je to odločilo sodišče prve stopnje v III. točki izreka izpodbijane sodbe.

21Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

22Ker glede preostalega izpodbijanega dela sodbe ni bil podan niti uveljavljani pritožbeni razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, odgovor na pritožbo tožnika pa tudi ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017.
² Dr. Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260.