184. člen ZDR-1

Tožnik v pritožbi navaja, da je že v času do škodnega dogodka opravljal dejavnost samostojnega podjetnika in da je v tistem času iz te dejavnosti pridobival višje prihodke kot po škodnem dogodku. To bi lahko bilo ključno pri odločitvi o višini odškodnine, vendar tožnik tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, zato sodišče prve stopnje teh dejstev ni moglo ugotoviti. Brez kakršnekoli trditvene podlage tožnika o višini škode zaradi izpada dohodka, ki naj bi mu nastajala v času čakanja na delo doma, sodišče prve stopnje samo - ne glede na razpolaganje z listinami, iz katerih izhaja dogovorjena plača tožnika - višine škode ne more ugotoviti.

Ker gre v obravnavanem primeru za relativno enostavno in preprosto (lahko bi rekli: običajno in vsakodnevno) opravilo, pri čemer se je tožnica zavedala nevarnosti prenašanja vozička z naloženo vodo, bi bilo pretirano od delodajalca zahtevati, da mora tožnici dati navodilo, da mora nestabilne elemente (vedra z vodo) preko stopnic prenašati posebej in ne skupaj z vozičkom. Ker stopnice (v teraco izvedbi) tako v primeru, da je podlaga suha, kot tudi, če je mokra, ustrezajo varni uporabi, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da na varne stopnice ni treba nameščati protidrsnih oblog. Takšne stopnice zato ne predstavljajo nevarne stvari.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku na misiji KFOR 28 tedenski počitek ni bil kršen, saj mu je tožena stranka omogočila koriščenje 21 dni počitka (za en dan neizkoriščenega počitka pa mu je že bila pravnomočno dosojena odškodnina s sodbo IV Pd 1078/2016 z dne 17. 4. 2018), zato je tožnikov zahtevek za plačilo zneska 3.952,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2015 zavrnilo.

Četudi bi bilo mogoče izvedencu iz varstva pri delu očitati nekoliko neprimeren odnos oziroma neprimerno, mestoma že tudi nekoliko žaljivo izražanje pri podaji odgovorov na pripombe tožene stranke in vrednostne sodbe v dopolnitvi izvedenskega mnenja, pa zgolj zaradi takšnega izražanja izvedenca, ki je bilo vsaj deloma izzvano tudi s strani tožene stranke v njenih pripombah, njegovo izvedensko mnenje še ni avtomatično nestrokovno, nepopolno ali nejasno, da ga sodišče pri svoji odločitvi ne bi moglo upoštevati. Sam način izražanja izvedenca v izvedenskem mnenju in pridobivanje dodatne dokumentacije, za katero je izvedenec iz varstva pri delu, kot izhaja iz podatkov v spisu, predhodno pridobil tudi dovoljenje sodišča prve stopnje, tudi ne predstavljata takšnih okoliščin, ki bi vzbujala dvom v njegovo nepristranskost oziroma bi izkazovala njegovo pristranskost, ki bi terjala njegovo izločitev v skladu s 6. točko 70. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 247. člena ZPP. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je, čeprav sicer samo pomivanje posode ni nobeno posebno delo, saj ga doma večinoma opravlja vsaka povprečna gospodinja vsak dan brez posebnih nav

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialno pravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje o višini soprispevka tožnika in o višini prisojene odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Tožnik je kritičnega dne delo v pralnici opravljal samovoljno. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.

Priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju ni predpogoj za ugotovitev odškodninske odgovornosti delodajalca za škodo iz naslova poklicne bolezni, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je svojo ugotovitev o tem, da se je pri tožnici razvila poklicna bolezen zaradi zastrupitve s svincem, oprlo na izvedensko mnenje ter druge dokaze.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da druga toženka dela ni organizirala na varen način, tako da ga ne bi hkrati opravljala dva delavca na istem mestu, pri čemer je tožnik delo opravljal ročno, sodelavec pa z uporabo viličarja. Pri tem ni pojasnilo, na kateri dejanski in pravni podlagi je prišlo do takšnega zaključka, pred tem pa je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je bilo pri drugi toženki poskrbljeno za varno delo. Razlogi sodbe so med seboj dejansko v nasprotju, zato izpodbijane sodbe glede odločilnega dejstva (obstoja krivdne odgovornosti druge toženke) ni mogoče preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodelavec je pri manevriranju (obračanju) z ročnim električnim viličarjem zapel ob zraven stoječe vozičke, tako da je vsaj en voziček, ki je tehtal med 50 - 100 kg, z vilic padel in poškodoval tožnika. Ob navedenem dejanskem položaju oziroma glede na dejanske okoliščine primera je nejasen zaključek sodišča prve stopnje, da škoda ni nastala zaradi delovanja viličarja. Če je v zvezi z uporabo delujočega viličarja nastala škoda, potem bo odgovornost druge toženke za to škodo objektivna.

Glede podano trditveno podlago, ko je tožnik navajal število ur, predložil vso dokumentacijo, s katero je razpolagal ter tudi predlagal sodišču, da toženo stranko pozove k predložitvi podatkov o opravljenem delu oziroma o številu kilometrov ter urah, ki jih je opravil, tožena stranka pa zakonsko določene evidence ni vodila, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo trditve tožnika ter se oprlo na evidenco delovnega časa, ki jo je navsezadnje pri obračunu plače upoštevala tudi tožena stranka ter tožbenemu zahtevku glede plačila nadur ugodilo. V skladu z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1 delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na zapis iz pogodbe o zaposlitvi, da tožnik soglaša s takšnim odtegovanjem zneskov. Takega predhodnega in povsem splošnega zapisa, ko sploh še ni podane nobene škode, in na katerega delavec pristane kot šibkejša stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče šteti za pisno soglasje po drugem odstavku 136. člena ZDR-1.

V obravnavani zadevi je podano protipravno ravnanje tožene stranke. Ta je opustila dolžnost zagotoviti tožniku varno opravljanje dela na delovišču v tujini. Glede na to, da je šlo za delovišče, na katerem je delo opravljalo hkrati več delodajalcev, je opustila dolžnost sklenitve pisnega sporazuma o določitvi skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in določitve delavca, odgovornega za izvajanje teh ukrepov (25. člen ZVZD). Ni določila navodil za varno delo, ki ga je opravljal tožnik, s pomočjo katerega bi tožnika obvestila o varnem načinu dela. Ob ugotovitvah, da je tožnik zgolj sledil navodilom za delo, in da ni samovoljno polagal lesenih letev pod konstrukcijo, temveč je bilo to njegova naloga, tožniku ni mogoče očitati soodgovornosti za nezgodo. Zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in s tem usposabljanje za varno delo je temeljna obveznost delodajalca, ki jo je v obravnavanem primeru kršila tožena stranka.

Vsako nepravilno ravnanje delodajalca še ne pomeni, da je izpolnjen tudi pogoj protipravnosti glede odškodninske odgovornosti. Zgolj ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. prenehanja delovnega razmerja še ne pomeni, da bi sodišče iz tega naslova tožniku priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Postopanje Vlade RS v zvezi z razrešitvijo tožnika z mesta direktorja (ker ni imel možnosti sodelovanja v postopku), ne predstavlja ravnanja, za katera bi bila odgovorna toženka (javna agencija). Zatrjevanje tožnika, da mu je škoda na ugledu nastala v posledici razrešitve in prenehanja delovnega razmerja pri toženki ter ni imel možnosti za zaposlitev v RS, ne gre za škodo, ki bi bila v vzročni zvezi z ravnanjem toženke, temveč morebiti le z nezakonitim odpoklicem s funkcije direktorja. Za ravnanje drugih oseb, razen za svoje delavce pri delu ali v zvezi z delom toženka ne odgovarja (prvi odstavek 147. člena OZ).

Rezanje solate z nožem za zelenjavo ne pomeni objektivne odgovornosti toženke, podana tudi ni krivdna odgovornost toženke in zavarovalnice. Veščina rezanja z nožem ne zahteva posebnega tečaja ali uvajanja, saj ni potrebna posebna spretnost ali pazljivost, saj solato v prehrani človeka uporabljamo vsi. Izostanek opravljenega izpita iz varnosti pri delu ni v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom. Kaj bi se moral naučiti na tečaju, kar bi vplivalo na to, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, tožnik ne pojasni. Vrtec mu je dal vse, kar je bilo treba za opravljanje njegovega dela (haljo, gumijaste rokavice in nož), povedano mu je tudi bilo, kako naj reže solato za otroke. Kovinskih rokavic ni bilo treba pribaviti in tudi to ni običajno za takšno delo. Tožnik namreč ni ravnal dovolj skrbno, saj je pred škodnim dogodkom obrnil nož tako, da je prste dal pod solato in se urezal.

Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala pri delu ali v zvezi z delom zaradi akutnega infarkta srca, ni utemeljen, ker toženki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja v smislu nepravilne in neskrbne zdravstvene obravnave pred napotitvijo na misijo in na misiji na Kosovu. Zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Tožena stranka je kot delodajalec opustila dolžne ukrepe varnosti in zdravja pri delu po ZVZD-1, saj ni poskrbela za ustrezno znanje in usposobljenost tožnika za uporabo stroja in predvsem za odpravo zastoja, do katerega je občasno prihajalo zaradi zagozdenja papirja, to znanje oziroma usposobljenost pa bi lahko preprečilo poškodbo tožnika. Pravilno je ugotovilo, da je ta opustitev v povezavi z odsotnostjo pisnih opozoril na samem stroju privedla do nesreče pri delu in je zato podana njena krivdna odgovornost za nastalo škodo. Ob upoštevanju povprečne skrbnosti delavca, bi se tožnik moral zavedati, da lahko pride do poškodbe zaradi poseganja v balirni stroj, ki je bil priključen v električno omrežje. Tudi, če je bil tožnik prepričan, da je tekoči trak ustavljen in da je zato odstranjevanje zagozdenega papirja varno, ni v celoti ravnal skladno z dolžno skrbnostjo in je prišlo do škodne posledice tudi zaradi njegovega ravnanja oziroma opustitve. Pritožbeno sodišče ocenjuje tožnikov prispevek k nastanku škode na 30 %, tožene stranke pa v višini 70 %.

Res je sicer, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da tožnik in toženec nista bila v razmerju delavec - delodajalec in da toženec kot zakoniti zastopnik in družbenik družbe z omejeno odgovornostjo po določbah ZGD-1 praviloma ne odgovarja za obveznosti družbe do tožnika kot delavca družbe. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni uveljavljal odgovornosti toženca - družbenika njegovega delodajalca na podlagi določb ZGD-1 o spregledu pravne osebnosti. Vendar pa v obravnavani zadevi to ni odločilnega pomena, saj je podana toženčeva civilna odgovornost zaradi storitve kaznivega dejanja, s katerim je bil tožnik oškodovan, saj mu je bila s kaznivim dejanjem, ki ga je storil toženec, povzročena škoda, ker mu delodajalec (na podlagi odločitve tožnika kot njegovega direktorja in družbenika) ni izplačal plače in regresa za letni dopust, pa tudi prispevki iz delovnega razmerja za tožnika niso bili plačani.

Ni podana toženčeva osebna odgovornost za zatrjevano tožničino škodo zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu in posegov v njene osebnostne pravice. Tožnici za škodo, ki naj bi ji jo povzročil toženec kot zakoniti zastopnik družbe (delodajalca) pri opravljanju oziroma v zvezi z opravljanjem svojih funkcij poslovodnega organa, odgovarja le pravna oseba - delodajalec in ne (tudi) toženec osebno. Njegova neposredna deliktna odgovornost je izključena, njegov ugovor pasivne legitimacije pa utemeljen.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za povračilo škode, ki je tožniku nastala ob obravnavanem škodnem dogodku. Ugotovilo je, da je tožnik spornega dne kot zaposleni pri drugotoženi stranki opravljal delo varovanja proizvodne enote prvotožene stranke. Ta je imela svojo civilno odgovornost zavarovano pri stranskem intervenientu. Delovno sodišče je za odločanje v sporu zoper zavarovalnico pristojno le, kadar je ta tožena skupaj z delodajalcem (drugi odstavek 5. člena ZDSS-1). V obravnavanem sporu prvotožena stranka ni niti tožnikov delodajalec niti uporabnik, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom, niti zavarovalnica delodajalca. Prvotožena stranka je zgolj imetnik proizvodne enote, za varovanje te enote pa je imela sklenjeno pogodbo o storitvah zasebnega varovanja z drugotoženo stranko. Na območju te enote je tožnik opravljal delo varovanja in je prišlo do škodnega dogodka. S tem pa prvotožena stranka še ni pridobila lastnosti delodajalca, uporabnika ali zavarovalnice, zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je stvarno pristojno za odločanje v tem sporu zoper prvotoženo stranko

Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da je odgovornost prvotožene stranke objektivna, ker žebljalnik, s katerim se je tožnik pri delu poškodoval, predstavlja nevarno orodje. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana izključitev zavarovalnega kritja po 2. točki drugega odstavka klavzule za dodatna kritja 03-ODG-01/06 (ki je del splošnih pogojev 03-ODG-01/06 - BII/2), ki določa, da zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov zaradi poškodovanja delavcev, do katerega pride zaradi opustitve uporabe predpisanih zaščitnih in varnostnih sredstev ter opreme, če se ugotovi, da ob uporabi le-teh do poškodovanja delavcev ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno razlogovalo, da gre v konkretnem primeru ravno za tako situacijo, saj prvotožena stranka tožniku ni zagotovila zaščitne opreme (zaščitnih očal), ki je bila za delo na tem delovnem mestu po pravilih varnosti in zdravja pri delu predpisana (ne glede na to, da ni bila predpisana pri sami prvotoženi stranki). Ni pa upoštevalo, da je podlaga za povrnitev škode podana že zaradi ugotovljene objektivne odškodninske odgovornosti prvotožene stranke. Zavarovalno kritje namreč tem primeru ni izklju

Tožnica se je spornega dne poškodovala pri opravljanju dela čistilke na železniški postaji. Po navodilih tožene stranke je za prevoz med železniškimi postajami uporabljala vlak. Do nesreče je prišlo pri izstopu iz potniškega vlaka na sporni postaji, na kateri ni perona. Zaradi zagotovitve varnega dostopa do vlaka bi morala biti, skladno z določbami Pravilnika o opremljenosti železniških postaj in postajališč, vsaka železniška postaja opremljena s peronom. Tožena stranka je bila dolžna tožnici zagotoviti varno delovno okolje, to svojo obveznost pa je na sporni postaji kršila. Zato je tožena stranka ravnala protipravno, podana pa je tudi njena krivda, saj je kot delodajalka dolžna zagotoviti delavcu varne delovne pogoje (varen dostop do železniške postaje).

Drugotožena stranka (delodajalec) se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se zahtevek zoper prvotoženo stranko (zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost) zavrne. V tem delu pritožba drugotožene stranke zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni dovoljena. Toženi stranki sta namreč v tem sporu navadna sospornika, zato je zoper vsakega izmed njiju mogoče izdati drugačno sodbo in vsak izmed njiju vodi svojo pravdo samostojno. Njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). Tožnik je bil na dan škodnega dogodka razporejen na ključavničarsko pomoč pri montaži na smetarskem vozilu, pri čemer je pomagal že v preteklosti, čeprav to ni bilo njegovo običajno delo na delovnem mestu ključavničar. Ker je bil za nadaljnjo montažo v napoto dvižni mehanizem, je bilo tožniku dano navodilo, naj ga dvigne s pomočjo lastne hidravlike. Tožnik se je zato povzpel na vozilo in s pritiskom ročke povzročil premik iztresalnega mehanizma, ta pa je tožnika udaril po glavi. Dejavnost, pri kateri se je poškodoval tožnik, predstavlja nevarno dejavnost, zato je podana objektivna odškodninska odgovornost drugotožen