VSL Sodba VII Kp 14167/2012

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenemu A. A. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 14167/2012 z dne 29. 5. 2013, pravnomočno istega dne, in mu izreklo kazen enajst mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka za preklic pogojne obsodbe iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo je obsojenec vložil laično pritožbo, smiselno iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, in višjemu sodišču predlagal, da mu pogojne obsodbe ne prekliče.

3Pritožba ni utemeljena.

4KZ-1 v 61. členu določa, da če je bilo s pogojno obsodbo obsojencu naloženo, da izpolni kakšno obveznost iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1, pa je ni izpolnil v roku, ki mu je bil določen v sodbi, sme sodišče v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. V drugem odstavku 62. člena KZ-1 pa je določeno, da če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena tega zakonika, sme sodišče najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi.

5Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila obsojencu v preklicani pogojni obsodbi, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 14167/2012 z dne 29. 5. 2013, pravnomočno istega dne, določena enotna kazen enajst mesecev zapora in preizkusna doba štirih let, ki bi praviloma morala izteči dne 29. 5. 2017, rok za preklic pogojne obsodbe pa, skladno s citirano določbo drugega odstavka 62. člena KZ-1, dne 29. 5. 2018. Vendar pa je iz podatkov izpiska iz kazenske evidence za obsojenca razvidno, da je, upoštevaje določbo četrtega odstavka 59. člena KZ-1¹, preizkusna doba določena v pogojni obsodbi, ki je bila z izpodbijano sodbo preklicana, iztekla dne 4. 6. 2018, torej enoletni rok po poteku preizkusne dobe, v katerem je še mogoče preklicati pogojno obsodbo, izteče šele dne 4. 6. 2019.

6Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ter proučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obsojencu izrečeno pogojno obsodbo utemeljeno preklicalo in mu izreklo določeno zaporno kazen enajst mesecev zapora ter za svojo odločitev v točki 9 obrazložitve sodbe (z izjemo upoštevanja obsojenčeve obsežne predkaznovanosti, ki v primeru preklica pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve obveznosti, ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na presojo utemeljenosti preklica) pojasnilo z argumentiranimi in prepričljivimi razlogi. Glede na potek preizkusne dobe sodišče prve stopnje obsojencu niti ni moglo določiti novega roka za izpolnitev posebnega pogoja (61. člen KZ-1); na strani obsojenca izkazane okoliščine pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne potrjujejo njegove objektivne nezmožnosti za izpolnitev obveznosti, ki bi narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe in ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe,

7Obsojenec v pritožbi navaja, da je oškodovancema družbi B. d.d. in C. C. dolg delno plačal, kar potrjujejo tudi podatki spisa oziroma k pritožbi priloženi potrdili o plačilu z dne 16. 4. 2018, vendar pa s temi pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe, da obsojenec do v izrečeni pogojni obsodbi določenega roka (29. 11. 2014), kljub temu, da je bil v časovnem obdobju šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe na prostosti (od 29. 5. 2013 do dne 23. 11. 2013) obveznosti ni poravnal, po njegovem preteku pa je oškodovani družbi B. d.d. od naloženih 1.118,94 EUR povrnil le 148,94 EUR, oškodovancu C. C. pa od naloženih 40,00 EUR (do preklica pogojne obsodbe) ničesar. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je pričel z odplačevanjem dolga družbi B. d.d., po obrokih v višini 10,00 EUR, šele potem, ko mu je bil v prvem postopku za preklic pogojne obsodbe rok za plačilo posebnega pogoja podaljšan do dne 29. 5. 2017 (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 14167/2012-64 z dne 4. 5. 2015, pravnomočna dne 27. 6. 2015), da je vsa plačila izvršil s pomočjo tašče, ko je bil v zaporu, po prestani zaporni kazni (od dne 23. 6. 2017 dalje) pa, kljub temu da je po lastnih navedbah opravljal priložnostna dela, (do seznanitve s preklicem pogojne obsodbe) ni izvršil nobenega plačila.

8Obsojenec je k pritožbi priložil potrdili o plačilu, iz katerih izhaja, da je oškodovancema dne 16. 4. 2018 (istega dne je prejel izpodbijano sodbo, s katero mu je bila pogojna obsodba preklicana) plačal vsakemu 10,00 EUR, s čimer pa ne more omajati pravilne presoje prvostopenjskega sodišča, da pri obsojencu, kljub njegovemu slabemu premoženjskemu stanju, prestajanju zaporne kazni in oteženim možnostim pridobitve zaposlitve, niso podane okoliščine, ki bi upravičevale, da posebnega pogoja določenega v preklicani pogojni obsodbi ni izpolnil vsaj v pretežnem delu. Obsojenčevo ravnanje, da je družbi B. d.d. dolg pričel odplačevati šele po uvedbi prvega postopka za preklic pogojne obsodbe in še to s pomočjo tašče, v pritožbi navedeni plačili pa sta očitno zgolj posledica preklicane pogojne obsodbe, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje zaključke sodišča prve stopnje, da obsojenec za izpolnitev obveznosti ni izkazal nobenega truda ter se očitno ni zavedel pomena izrečene mu pogojne obsodbe in dolžnosti povrnitve škode.

9Pritožbene navedbe obsojenca, da je z odplačevanjem dolga družbi B. d.d. prekinil, ker ni bil zaposlen, dolžan pa je tudi skrbeti za mladoletno hčerko, niso prepričljive. Kot že omenjeno, je obsojenec na naroku dne 1. 2. 2018 povedal, da je po prestani zaporni kazni, v mesecih avgustu, septembru in oktobru 2017, na raznih gradbiščih pri prijateljih opravljal priložnostna dela, kljub temu pa oškodovancema ni plačal ničesar, v pritožbi zatrjevano skrb za otroka pa ni izkazal z nobenim ustreznim dokazom.

10Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

11Na podlagi določbe prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP je sodišče druge stopnje, upoštevaje njegove socialne, premoženjske in statusne razmere, obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

¹ Obsojencu, ki mu je za novo kaznivo dejanje izrečen zapor, se čas prestajanja te kazni ne šteje v preizkusno dobo, določeno s pogojno obsodbo za prejšnje kaznivo dejanje.