VSRS Sklep I Ips 31593/2011

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 27. 9. 2013 je bil obtoženi B. K. spoznan za krivega, da je storil z dejanjema pod točkami I. in II. izreka sodbe dve nadaljevani kaznivi dejanji poneverbe po prvem in petem odstavku 209. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), z dejanjem pod točko III. izreka sodbe kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko IV. nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena v zvezi s 54. členom KZ-1. Sodišče mu je določilo posamične kazni pet mesecev, šest mesecev, en mesec in eno leto in dva meseca zapora ter mu nato ob uporabi določb o steku izreklo enotno kazen dve leti zapora. O načinu izvršitve zaporne kazni je odločilo po določbi tretjega odstavka 86. člena KZ-1, da obtoženec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dnevih, praviloma ob koncu tedna, ko bo moral biti v zavodu za prestajanje kazni. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), naložilo mu je plačilo stroškov v višini 154,63 EUR ter dodatno priglašene stroške pooblaščencev oškodovane družbe, ki bo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo vsi znani in sodno takso. Oškodovani družbi Kmetijsko gozdarski zadrugi S., z. o. o. KGZ je delno priznalo premoženjskopravni zahtevek (17.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 6.000,00 EUR od 4. 3. 2009 do plačila, od zneska 1.100,00 EUR od 27. 10. 2009 do plačila in od zneska 10.000,00 EUR od 4. 11. 2009 do plačila – dejanje pod točko I; ter 80.000,00 EUR z 9 % zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2010 dalje do plačila – dejanje pod točko IV) ter ga naložilo obtožencu v plačilo, s presežkom pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo in sklepom z dne 5. 9. 2014 odločilo, da se ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke in delni ugoditvi pritožbi zagovornice obtoženca ter po uradni dolžnosti sodba sodišča prve stopnje razveljavi v odločbi o krivdi in posamezni kazni, določeni za nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena v zvezi s 54. členom KZ-1, opisanim pod točko IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje, in v odločbi o izrečeni enotni kazni zapora ter o načinu njene izvršitve in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem (nerazveljavljenem) obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zagovornica je zoper to delno (materialno) pravnomočno sodbo vložila dne 13. 2. 2015 zahtevo za varstvo zakonitosti.

3Po delni razveljavitvi sodbe je Okrožno sodišče v Kranju v ponovljenem sojenju s sodbo z dne 25. 3. 2015 obtoženega B. K. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 in mu določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, ter mu ob upoštevanju že določenih kazni zapora v sodbi istega sodišča z dne 27. 9. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 5. 9. 2014 izreklo enotno kazen dve leti zapora. Odločilo je, da je obtoženec dolžan plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe in morebiti dodatno priglašene stroške pooblaščenca oškodovane družbe, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom, ko bodo znani. Kmetijsko gozdarsko zadrugo S., z. o. o., KGZ je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 80.000,00 EUR z 9 % zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2010 dalje do plačila napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 1. 12. 2015 ugodilo pritožbi obtoženčeve zagovornice zoper navedeno sodbo, ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem, ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 2. 12. 2016 obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 ter mu določilo kazen šestih mesecev zapora in nato ob upoštevanju že (pravnomočno) določenih kazni izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da mora plačati sodno takso. Oškodovanko Kmetijsko zadrugo S., z. o. o., KGZ je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Obtoženca je iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11. 7. 2017 sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu ob odločanju o pritožbi zagovornikov spremenilo in obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. O stroških postopka je odločilo skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi določbe tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Obsojencu pa je (kljub pravnomočno določenim zapornim kaznim po delno pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju z dne 27. 9. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 5. 9. 2014) izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enotno kazen enajst mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju štirih let in nadaljnji pogoj, da plača Kmetijsko gospodarski zadrugi S., z. o. o., 17.100,00 EUR. Pritožbo državne tožilke zoper oprostilni del sodbe je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Sodba je postala formalno in materialno pravnomočna glede vseh delov sodbe dne 24. 7. 2017 (končne odredbe list. št. 754 spisa). Po pravnomočnosti sodbe je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 20. 11. 2017 (odpravljen 18. 12. 2017) pozvalo obsojenčeve zagovornike, naj se izjavijo ali vztrajajo pri zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila odvetnica M. V. (zahtevo je tudi poslalo v vednost). Sodišče je dne 29. 12. 2017 prejelo odgovor Odvetniške družbe Č., da obdolženi vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 10. 2. 2015, ki jo je Okrožno sodišče v Kranju prejelo dne 13. 2. 2015. Vrhovno sodišče je zadevo prejelo dne 4. 5. 2018.

5Po prvem odstavku 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti v primerih, naštetih v točkah 1 do 3 istega odstavka. Zahtevo za varstvo zakonitosti je tako mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo praviloma šele potem, ko je kazenski postopek v zadevi pravnomočno končan. Izjema od tega pravila je predpisana v četrtem odstavku 420. člena ZKP, ki dovoljuje vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom zoper pravnomočno odločbo o odreditvi ali podaljšanju pripora, s sklepom vrhovnega sodišča ali po vložitvi obtožnice.

6Pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je tako pravnomočnost sodne odločbe v materialnem in formalnem smislu. V primeru delne razveljavitve sodbe je mogoče šteti, da je sodba pravnomočna glede vseh delov, če je sodba razveljavljena na primer v oprostilnem delu, v obsodilnem delu pa je potrjen krivdorek in ostali deli sodbe in tako postane sodba v pravnomočnem delu (po prvem odstavku 129. člena ZKP je ni več mogoče izpodbijati s pritožbo) formalno pravnomočna in praviloma tudi izvršljiva. Pravnomočni del obsodilne sodbe je mogoče izvršiti, ker je izrečena pravnomočna kazenska sankcija in morebitne druge odločbe. V primerih, ko je del sodbe postal pravnomočen in tudi izvršljiv, je šteti tudi pri delnih razveljavitvah sodbe, da je kazenski postopek v tem delu pravnomočno končan (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 276/2006 z dne 17. 5. 2007 in sklepa I Ips 149/2009 z dne 7. 5. 2009 ali I Ips 46408/2010 z dne 26. 11. 2015). Z odločbo sodišča druge stopnje z dne 5. 9. 2014 je sodba sodišča prve stopnje z dne 27. 9. 2013 postala v nerazveljavljenih delih materialno pravnomočna (v tem delu je o predmetu obtožbe dokončno odločeno). Sodba je tako postala pravnomočna le glede krivdoreka za dejanja, opisana pod točkami I., II. in III. ter glede določenih kazni za ta kazniva dejanja. Zagovorničina zahteva zoper delno pravnomočno sodbo je bila vložena med postopkom. Sodba je bila delno razveljavljena v odločbah o krivdi za dejanje pod točko IV, določeni kazni za to dejanje in o enotni kazni (sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, čeprav v izreku odločbe sodišča druge stopnje z dne 5. 9. to ni navedeno, da je posledica razveljavitve krivdoreka za kaznivo dejanje pod točko IV. tudi razveljavitev odločbe o premoženjskopravnem zahtevku za to dejanje). Zato ni mogoče šteti da je sodba, zoper katero je vložena zahteva za varstvo zakonitosti, že pravnomočna. Sodba je bila razveljavljena v delih, ki so sestavni del obsodilne sodbe (1., 3. in 7. točka 359. člena ZKP). Zahteva za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano sodbo, ki tudi ni samostojna, ampak je sestavni del druge sodbe (Okrožnega sodišča v Kranju z dne 2. 12. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 7. 2017), ki je postala materialno in formalno pravnomočna v vseh delih dne 24. 7. 2017, tako ni dovoljena, ker je zahtevo mogoče vložiti takrat, ko postane sodba formalno in materialno pravnomočna glede vseh delov sodbe. Dopis sedanjih zagovornikov obsojenca, da obdolženec vztraja pri zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena med postopkom, dne 13. 2. 2015, ne pomeni, da je mogoče šteti, da je zahteva vložena po pravnomočnosti sodbe.

7Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP zahtevo obsojenčeve zagovornice, odvetnice M. V. z dne 13. 2. 2015, zavrglo ko nedovoljeno, saj ni bila vložena po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo.

8Izrek o stroških temelji na 98. a členu v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ob presoji premoženjskih razmer, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse.