VSRS Sodba II Ips 80/2018

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Tožnica je od toženke zahtevala plačilo premoženjske škode v skupni višini 141.878,81 EUR. Plačilo je zahtevala na podlagi Pogodbe o zavarovanju poklicne odgovornosti, ki jo imata odvetniška zbornica in odvetnik A. A. sklenjeno pri toženki. Trdila je, da ji je škoda nastala, ker njen takratni pooblaščenec, odvetnik A. A., v pravdni zadevi, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici pod opravilno številko Pg 340/2009 zaradi uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov, ni ravnal s poklicno skrbnostjo in je zamudil prekluzivni rok za vložitev tožbe iz naslova jamčevanja za stvarne napake. Tožnica je zaradi napake pooblaščenca pravdni spor zgubila.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 75.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2008, 60.142,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2009, 4.936,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2011 in 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2011 dalje (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).¹

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o temelju tožbenega zahtevka spremenilo tako, da je toženka odgovorna tožnici za njeno v tej pravdni zadevi vtoževano škodo (1. alineja I. točke izreka). Sodbo sodišča prve stopnje je glede odločitve o višini tožbenega zahtevka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. alineja I. točke izreka). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).²

4Toženka zoper vmesno sodbo in sklep sodišča druge stopnje vlaga revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa razveljavi oziroma spremeni tako, da pritožbo tožnice zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Predlaga še, da revizijsko sodišče stroške celotnega postopka naloži v plačilo tožnici.

5Revizija je bila vročena tožnici, ki predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo toženke zavrne in potrdi sodbo sodišča druge stopnje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)

6Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E.

Ugotovljeno dejansko stanje

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

− tožnica je 1. 4. 2008 z družbo B., d. o. o. (kot leasingodajalcem), sklenila pogodbo o finančnem leasingu št. 13 (v nadaljevanju Pogodba o finančnem leasingu); na podlagi te pogodbe je leasingodajalec kupil in oddal tožnici v zakup turistični avtobus znamke Iveco z enainpetdesetimi sedeži; tožnico je pooblastil za uveljavljanje zahtevkov iz naslova pravnih in stvarnih napak zoper prodajalca (1. točka Pogodbe o finančnem leasingu); celotno tveganje, povezano s predmetom leasinga, je bilo na tožnici;

− avtobus je tožnica prevzela 11. 4. 2008;

− tožnica je zaradi opaženih stvarnih napak julija 2008 pooblastila odvetnika A. A. za zastopanje pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov zoper prodajalca;

− 7. 10. 2008 je družba C., d. o. o., izdala poročilo o kontroli omejevalnika hitrosti št. 722, iz katerega izhaja, da ta ne ustreza zahtevam pravilnika; tožnica je o tem še isti dan obvestila prodajalca;

− odvetnik A. A. je menil, da je rok za vložitev tožbe iz 480. člena OZ začel teči šele, ko je bilo na pooblaščenem servisu ugotovljeno, da ima avtobus takšno konstrukcijsko napako, da v nobenem primeru ne bi bilo možno niti dodatno vgraditi omejilnika hitrosti, ki bi opravljal funkcijo v skladu s pravilnikom;

− odvetnik A. A. je 23. 12. 2008 od pogodbe o nakupu avtobusa v imenu tožnice odstopil ter zahteval vračilo kupnine in plačilo odškodnine; zavedal se je, da bi moral za učinkovit odstop od pogodbe odstopiti v imenu družbe B., d. o. o., kot kupke avtobusa, pri čemer tožnice o tem ni obvestil;

− glede rešitve stvarnih napak in posledično položaja tožnice je po poslanem obvestilu o odstopu od pogodbe komunikacija potekala tudi med odvetnikom in družbo leasingodajalko, ki je odvetnika za vložitev tožbe pooblastila šele 4. 11. 2009; leasingodajalka se z vprašanjem pravočasnosti vložitve tožbe ni ukvarjala;

− odvetnik je poznal ureditev jamčevalnih zahtevkov; tožbo je nameraval vložiti že januarja 2009, a je od prodajalca dobil odgovor z dne 25. 1. 2009, da bo uredil potrebno za pregled in odpravo napak; trudil se je za mirno rešitev spora;

− 8. 10. 2009 je odvetnik A. A. pooblaščencu prodajalca poslal dopis, da bo vložil tožbo;

− 6. 11. 2009 je odvetnik A. A. v imenu tožnice in leasingodajalca zoper prodajalca vložil tožbo za vračilo kupnine in plačilo odškodnine;³ tožnica mu je 17. 12. 2009 pooblastilo preklicala;

− Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo in sklepom Pg 340/2009 z dne 14. 4. 2011 primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, podrednega pa zavrglo; Višje sodišče v Kopru je s sodbo Cpg 161/2011 z dne 6. 10. 2011 odločbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici potrdilo. Primarni tožbeni zahtevek je zavrnilo z argumentoma, 1) da je bil odvetnikov odstop od pogodbe o nakupu avtobusa neučinkovit, ker ni bil dan v imenu leasingodajalca kot stranke prodajne pogodbe, oblikovalno upravičenje pa je prenehalo, ker je bila tožba vložena po poteku roka iz 480. člena OZ, in 2) da odškodninski zahtevek ni bil vložen v prekluzivnem roku iz 480. člena OZ. Strinjalo se je z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil prodajalec o skriti napaki avtobusa (nepravilno delovanje sistema za omejevanje hitrosti vožnje) obveščen 7. 10. 2008. Podredni tožbeni zahtevek je zavrnilo z argumentom, 1) da je pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe prenehala s potekom enega leta od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti (najkasneje 7. 10. 2009), oziroma enega leta od prenehanja sile (prvi odstavek 99. člena OZ), in 2) da trditve o izpodbojnosti pogodbe o nakupu avtobusa niso bile dovolj konkretizirane;

− odvetnik A. A. je imel na podlagi Pogodbe o zavarovanju poklicne odgovornosti odvetnikov ter v skladu s Splošnimi zavarovalnimi pogoji PG-opo/08-4 in Posebnimi pogoji PG-opo-ood/07-2 preko Odvetniške zbornice Slovenije pri toženi stranki zavarovano poklicno odgovornost po polici št. 0100009536.

Jedro revizijskih navedb

8Revidentka graja materalnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da je temelj odškodninske odgovornosti odvetnika podan. Meni namreč, da iz izvedenega dokaznega postopka in na njegovi podlagi sprejete dokazne ocene takšnega materialnopravnega stališča ni mogoče sprejeti. Odvetnik A. A. in odvetnica D. D. sta bila namreč po mnenju toženke polno angažirana, tožnico pa sta o svojem pravnem naziranju tudi seznanjala. O grobi strokovni napaki oziroma o malomarnem ravnanju odvetnika zato ni mogoče govoriti. Različno pravno naziranje ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost odvetnika, saj je slednje vgrajeno v samo bistvo pravniškega poklica, kar je še posebej izrazito v zapletenih primerih, kot je obravnavani. To dokazuje tudi okoliščina, da je odvetnik, ki je prevzel pravdo iz naslova jamčevalnih zahtevkov, zagovarjal enaka stališča kot odvetnik A. A.; prav tako pa tožnica ni izkoristila vseh pravnih možnosti, saj zoper pravnomočno odločitev v sporu ni vložila revizije. Ravnanja konkretnega odvetnika se ne sme presojati po merilih idealnega odvetnika, ampak po kriterijih povprečnega strokovnjaka pravnika. Odvetnik strokovno-tehničnega znanja za rešitev predhodnega vprašanja, ali gre za stvarno napako avtobusa in kdaj je bila napaka znana, nima, zato se je zunajsodno polno angažiral ter zbral informacije in znanje o napaki na avtobusu. Šele na podlagi teh informacij je lahko dokončno (v decembru 2008) zaključil, da gre za stvarno napako. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da odvetniku ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, zlasti glede na tehnično in pravno zahtevnost primera ter glede na skrbnost in angažiranje pri zbiranju informacij. Drugačnega pravnega naziranja ni mogoče obravnavati kot grobo strokovno napako, saj je takšno napako potem izvršil tudi sodnik sodišča prve stopnje, ki je v obravnavani zadevi zaključil, da odvetnik ni storil protipravnega ravnanja. Toženka ugovarja tudi stališču izpodbijane sodbe glede aktivne legitimacije tožnice v delu, ki se nanaša na terjatev, ki jo je v pravdi zoper prodajalca samostojno uveljavljal leasingodajalec. Ugotoviti je treba tudi, ali je tožnica pravdo izgubila zaradi prepozne vložitve tožbe in ali bi jo izgubila tudi iz kakšnega drugega razloga. Ugotoviti je torej treba vzročno zvezo.

Povzetek navedb tožnice iz odgovora na revizijo

9Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da obseg aktivnosti odvetnika pri reševanju primera ne more biti merilo za presojo skrbnosti ravnanja zavarovanca toženke. Prav tako ne more biti upoštevan niti ugovor o zamudi roka zaradi različnih pravnih naziranj, saj je določba 480. člena OZ jasna. Odvetnik bi moral kljub morebitnim drugačnim materialnopravnim stališčem ravnati tako, da bi zavaroval koristi tožnice. Vprašanja, ali gre za stvarno napako in kdaj je bila stvarna napaka znana, ni mogoče šteti za zahtevno strokovno-tehnično zadevo, kompleksnost stvarne napake pa pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov ni relevantna. Pri obravnavi konkretnega spora je tako bistveno, ali je odvetnik ravnal z ustrezno skrbnostjo pri izvajanju dejansko potrebnih aktivnosti za uveljavljanje pravic in koristi stranke, ki jih zaradi stvarnih napak zagotavlja zakonodaja. Ker odvetnik ni pravilno odstopil od pogodbe in ni pravočasno vložil tožbe, je zagrešil dve hudi strokovni napaki. Vzročna zveza med ravnanjem odvetnika in nastalo škodo je podana. Podana je tudi aktivna legitimagija tožnice za uveljavljanje vtoževanih zahtevkov.

Pravna podlaga

10Odvetnikova odškodninska odgovornost pomeni posebno vrsto civilnopravne odgovornosti, ki se rešuje v skladu s splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti ter splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo, in ki jo kot lex specialis dopolnjujejo pravila Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), Statuta Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju Statut), Kodeksa poklicne etike Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju Kodeks). OZ civilno odgovornost za škodo, ki jo odvetnik povzroči stranki pri svojem delu, ureja po pogodbenem temelju (mandat),⁴ osrednje vprašanje njegove odgovornosti pa je standard dolžne skrbnosti. Odvetnik praviloma ne prevzame obveznosti za uspeh; njegova dolžnost je, da uporabi vse svoje profesionalno znanje za dosego določenega rezultata, da torej ravna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ), ki kot merilo postavlja tipično, običajno, normalno ravnanje povprečnega strokovnjaka z istega področja.⁵

11Po določbi drugega odstavka 11. člena ZOdv je odvetnik dolžan pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške etike ter ima pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsa pravna sredstva, za katera misli, da lahko koristijo stranki, ki jo zastopa. Opisano poklicno skrbnost zahtevata tudi drugi odstavek 6. člena in prvi odstavek 768. člena OZ. Kodeks v 41. členu predpisuje, da je odvetnik dolžan stranko vestno zastopati tako, da uporabi zanjo vsa možna in dopustna pravna sredstva, pri čemer 43. člen zapoveduje, da je osnovno vodilo ravnanja odvetnika zaupanje stranke. Po izrecni določbi 44. člena Kodeksa je odvetnik dolžan stranko vnaprej seznaniti s potekom postopka, kolikor je to mogoče, nato pa stranko redno obveščati o dogajanju in jo poučiti o dejanskem stanju in o pravnih vprašanjih ter ji omogočiti tako vsebinsko odločitev v lastni zadevi kot tudi morebitno menjavo pooblaščenca.

Presoja utemeljenosti revizije

12Revizija ni utemeljena.

13Pravilen je materialnopravni zaključek v izpodbijani sodbi, da je podlaga odškodninske odgovornosti toženke podana. Pri ravnanju zavarovanca tožene stranke namreč ni šlo (le) za zmotno pravno naziranje, kot zatrjuje revidentka, ampak za ravnanje, ki ne ustreza standardu profesionalne skrbnosti. Odvetnik je namreč tako s podajo neučinkovitega odstopa od pogodbe, ki se ga je celo zavedal, kot tudi z zamudo prekluzivnega roka iz 480. člena OZ ravnal v nasprotju s standardom dobrega strokovnjaka. Ko je sprejel tožničino naročilo, se je namreč zavezal, da jo zastopa pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov iz naslova stvarnih napak avtobusa, s čimer je bilo med strankama pogodbe vzpostavljeno pogodbeno mandatno razmerje (766. člen OZ), v katerem je bil zavarovanec toženke kot prevzemnik naročila dolžan naročilo izvršiti po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik, pri tem pa v vsem paziti na naročiteljeve interese kot temeljno vodilo pri izvrševanju naročila znotraj njegovih meja (prvi odstavek 768. člena OZ).

14Pravno nepomembne so navedbe revidentke, da sta bila odvetnik A. A. in odvetnica D. D. pri zastopanju tožnice polno angažirana, da sta imela s tožnico veliko sestankov, da so se informirali in dogovarjali, kako pristopiti k zadevi. Revidentka opozarja na izpovedbo odvetnika, da je pri obravnavi spora odvetnik menil, da je bistvo problema v tem, da v mesecu oktobru 2008 tožnica zaradi omejevalnika hitrosti ni mogla opraviti tehničnega pregleda in da je bilo dogovorjeno, da dokončni odgovor poda pooblaščen servis, ter ob tem opozarja, da drugačna pravna stališča ne morejo biti podlaga za odvetnikovo odgovornost. Vrhovno sodišče pritrjuje stališčem sodišča druge stopnje, da je protipravnost ravnanja odvetnika glede na ugotovljeno dejansko stanje podana, pri tem pa dodaja, da dejansko stanje zadeve med oktobrom in decembrom 2008 ter aktivnosti, ki jih je pooblaščenec tožnice v tem obdobju opravil, odvetnika ne morejo razbremeniti odgovornosti za ravnanje, ki je v nasprotju s standardnim dobrega strokovnjaka. Odvetnik bi namreč kot dober strokovnjak moral vedeti, da mora ob dejstvu, da je bil prodajalec že 7. 10. 2008 obveščen o napaki na avtobusu, v skladu s povsem jasno zakonsko določbo 480. člena OZ tožbo vložiti v enem letu od tega dne, sicer bo sodno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka prepozno, pravice iz naslova jamčevanja za stvarne napake pa bo stranka po tem datumu izgubila. To velja ne glede na to, da se je zavzemal za drugačno materialnopravno stališče, saj bi moral varovati interese in pravice svoje stranke ter iz previdnosti tožbo vložiti v roku enega leta od obvestila o napaki. Ob dejanski ugotovitvi, da je bil odvetnik že julija 2008 pooblaščen za zastopanje tožnice, da je poznal ureditev jamčevalnih zahtevkov in da je že januarja 2009 prodajalca v dopisu opozoril na možnost vložitve tožbe, je mogoče zaključiti tudi, da je imel na razpolago tudi dovolj časa za sodno uveljavljanje zahtevka.

15Vrhovno sodišče se strinja s tožnico, da kompleksnost tehnične napake, na katero se sklicuje revidentka, za odločitev o odškodninski odgovornosti odvetnika ni relevantna. Dober pravni strokovnjak bi namreč moral vedeti, da mora v skladu z ureditvijo jamčevalnih zahtevkov po OZ kupec prodajalca o napaki le obvestiti, ni pa se mu treba ukvarjati z ugotavljanjem vzroka napake niti z možnostmi odprave napake. To je namreč naloga prodajalca, ki si po prejetem obvestilu stvar lahko ogleda, se z napako seznani, ugotovi njen vzrok in s tem pridobi možnost, da se svoje odgovornosti razbremeni.⁶ Pravno nepomembni so zato argumenti toženke, da se je njen zavarovanec med 7. 10. 2008 in decembrom 2008 aktivno ukvarjal s strokovno-tehničnimi vprašanji glede sporne napake na avtobusu, saj se kupcu z vzroki za napako sploh ni treba ukvarjati.

16Na neskrbnost ravnanja odvetnika pa nedvomno kaže tudi vložitev pravno neučinkovitega odstopa od pogodbe, ki ga je podal v imenu tožnice, kljub temu da je vedel, da bi moral za učinkovit odstop od prodajne pogodbe odstopiti v imenu leasingodajalca (kot stranke prodajne pogodbe). Tožnice o tem dejstvu sploh ni obvestil, kar nedvomno nasprotuje standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka, saj takšno ravnanje ob njegovi očitni pravni zmotnosti grobo posega tudi v načelo zaupanja med odvetnikom in stranko, vsekakor pa ne ustreza dolžnosti odvetnika, da stranki ponudi celovit in pravilen nasvet.

17Nepomembne za izid tega postopka so navedbe revidentke, da je pravdni spor iz naslova jamčevanja za stvarne napake z enakim pravnim naziranjem sprejela tudi odvetniška družba, ki je tožnico zastopala v postopku po preklicu pooblastila Ivanu A. A.u, saj to na presojo protipravnosti ravnanja zavarovanca toženke nima vpliva, kot tudi ne okoliščina, da tožnica v sodnem postopku zoper prodajalca avtobusa ni vložila izrednih pravnih sredstev.

18Revident ne more uspeti niti s pavšalnim očitkom, da je treba ugotoviti tudi, ali je tožnica pravdo izgubila samo zaradi nepravočasno vložene tožbe ali bi jo izgubila tudi še iz kakšnega drugega razloga. S takšnim, vsebinsko praznim revizijskim očitkom namreč ne more izpodbiti materialnopravnega zaključka o podani vzročni zvezi, ki temelji na dejanskih ugotovitvah, da je bila stvarna napaka ugotovljena, da se je pojavila v jamčevalnem roku, da je bil prodajalec o njej pravočasno obveščen in da je bil zahtevek zavrnjen iz razloga, ker je bila tožba vložena prepozno.

19Neutemeljeni so končno očitki revidentke, da je tožnica v tej pravdi aktivno legitimirana le za izgubljeno terjatev, ki jo je sama uveljavljala v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici Pg 340/2009, ne pa tudi za terjatev, ki jo je v pravdi uveljavljala leasingodajalka. Meni, da kasnejše urejanje poplačila med njo in leasingodajalko na odškodninsko odgovornost zavarovanca toženke nima vpliva, kar pa ne drži. Pravno razmerje med leasingodajalecem in tožnico je bilo urejeno že s Pogodbo o finančen leasingu, s katero se je pooblaščenec tožnice, ko ju je zastopal, tudi seznanil. V njej je leasingodajalec pooblastil tožnico za uveljavljanje zahtevkov iz naslova pravnih in stvarnih napak zoper prodajalca, hkrati pa je bilo dogovorjeno tudi, da je bilo celotno tveganje, povezano s predmetom leasinga na tožnici. Tako je jasno, da ima glede na vsebino pogodbenega razmerja, ki je bila zavarovancu toženke poznana, tožnica pravico tudi do povračila škode, ki izvira iz naslova plačila kupnine za avtobus, saj je bila tožnica kljub obstoju stvarne napake leasingodajalki dolžna plačati obroke finančnega leasinga, ki so pokrivali kupnino za nakup avtobusa. S tem je aktivno legitimacijo izkazala, presoja utemeljenosti zahtevka po višini pa bo predmet nadaljnjega odločanja pred sodiščem prve stopnje.

Odločitev o reviziji

20Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških

21Odločitev o revizijskih stroških je Vrhovno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je odvetnik kljub zamudi prekluzivnega roka za uveljavljanje zahtevka tožnice ter kljub neučinkovitemu odstopu od prodajne pogodbe pri svojem delu ravnal z ustrezno stopnjo skrbnosti. Njegovo drugačno materialnopravno stališče glede teka prekluzivnega roka iz 480. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) namreč po mnenju sodišča prve stopnje ne kaže na njegovo neskrbnost, saj skrbnost ravnanja pooblaščenca dodatno potrjujejo tudi druge okoliščine (npr. da je ugotavljanje stvarne napake predstavljalo zapleteno tehnično vprašanje, da si je odvetnik prizadeval spor rešiti mirno, da tudi uslužbenec leasingodajalca ni imel pomislekov glede pravočasne vložitve tožbe idr.).
² Sodišče druge stopnje je glede temelja tožbenega zahtevka sprejelo diametralno nasprotno materialnopravno stališče, zato je z vmesno sodbo zahtevku tožnice po temelju ugodilo. Zaključilo je, da je odvetnik ravnal v nasprotju s pravnim standardom dobrega strokovnjaka, kar je groba napaka pri opravljanju odvetniškega poklica v smislu 2. člena Posebnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov, saj bi odvetnik moral poskrbeti za učinkovit odstop od pogodbe o nakupu avtobusa med leasingodajalcem in prodajalcem, prav tako pa bi moral tožbo vložiti v roku iz 480. člena OZ.
³ Primarno je zahteval, 1) da se ugotovi, da je ustna prodajna pogodba med leasingodajalko in prodajalcem po zakonu razvezana, 2) da je prodajalec dolžan leasingodajalki povrniti kupnino za avtobus v višini 75.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 3) da je prodajalec dolžan leasingojemalki plačati odškodnino v višini 60.142,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S podrednim tožbenim zahtevkom je zahteval, 1) da se ustna prodajna pogodba med leasingodajalko in prodajalcem razveljavi, 2) da je prodajalec dolžan leasingodajalki povrniti kupnino za avtobus v višini 75.600,00 EUR in 3) da je prodajalec dolžan leasingojemalki plačati odškodnino v višini 60.142,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
⁴ Glej odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 147/2015 z dne 6. 10. 2016, II Ips 45/2009 z dne 17. 5. 2012 , II Ips 290/99 z dne 19. 1. 2000 in druge.
⁵ Nina Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, Založba GV, Ljubljana 2003, str.146.
⁶ Nina Plavšak in ostali, Obligacijsko pravo - splošni del, Založba GV, Ljubljana 2009, str.784.