UPRS Sodba I U 963/2018-16

Tožba se zavrne.

1Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ v zadevi priznanja mednarodne zaščite z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži zaradi ugotavljanja istovetnosti in za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, ter da se mu omeji gibanje od ustne naznanitve ukrepa, in sicer od 23. 4. 2018 od 14.00 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali (istovetnost in državljanstvo), oziroma do predaje odgovorni državi članici po Uredbi.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik 23. 4. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Iz razlogov sklepa, v katerih se povzema vsebina tožnikovih izjav, ki jih je dal ob prijetju s strani policije in ob podaji prošnje, nadalje sledi, da tožnik ob podaji prošnje in do izdaje sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) mogoče (kot nesporno) ugotoviti njegovo istovetnost. Obenem pristojni organ na podlagi podatkov, zbranih uradoma in od tožnika, ugotavlja, da obstaja dvom v osebne podatke tožnika, kot tudi dvom glede ostalih navedb, ki jih je podal med postopkom. Tožnik je namreč dejal, da mu je potni list vzel tihotapec v Turčiji, medtem ko je osebno izkaznico in vozniško dovoljenje, prav tako v Turčiji, izgubil. Takšne navedbe šteje pristojni organ za neprepričljive, saj enako trdi velika večina prosilcev, ki prihajajo iz držav na severu Afrike. Pri tem ko je osebni dokument pomembna listina in je takšne velikosti oziroma oblike, da jo je možno varno spraviti in imeti ves čas pri sebi, česar se ljudje zavedajo in z njo skrbno ravnajo. Tožnik pa je celo sam ustvaril situacijo, da jih nima, zato pristojni organ dvomi, da je podal resnične podatke o svoji identiteti. Po prvotnih navedbah, ki jih je dal policiji, Slovenija ni njegova ciljna država, ampak je to Francija. Zato je mogoče sklepati, da tožnik namerava nadaljevati pot, s podajanjem napačnih osebnih podatkov pa želi doseči, da kasneje ne bo vrnjen v Slovenijo.

3Dne 6. 4. 2018 je še pred podajo prošnje pobegnil iz sprejemnih prostorov Azilnega doma Vič, ker je želel naprej proti Franciji, pri podaji prošnje pa navedel, da je njegova ciljna država Slovenija ter na ta način spreminjal izjave. V policijskem postopku je razen tega navedel, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov, pri podaji prošnje pa, da v izvorni državi ne more biti svoboden zaradi tega, ker je Berber in ker je kristjan. Različni so tudi razlogi, ki jih je navedel pred policijo in v prošnji, o tem, zakaj in kdaj je zapustil Grčijo, kar vse kaže na lažne navedbe, tudi glede identitete, zato se je pristojni organ odločil, da mu omeji gibanje na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter mu s tem onemogočiti, da bi se pri tem, ko istovetnost ni izkazana, prosto gibal po državi ter obenem preprečiti nadaljnje prehajanje mej držav članic Evropske unije (v nadaljevanju EU).

4Z ozirom na določbe Dublinske uredbe, po katerih mora obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito ena država članica, in sicer tista, ki je po določbah Uredbe odgovorna za obravnavo, je Ministrstvo 23. 4. 2018 pristojnemu organu Grčije posredovalo prošnjo za ponovni sprejem prosilca, saj je tožnik navedel, da je za azil že zaprosil v Grčiji, da pa ni počakal na odločitev. Glede na določbe Uredbe je pristojni organ nadalje presojal, ali je tožnik izrazito begosumen in ali mu je zato treba omejiti gibanje. Za zaščito v Grčiji po lastnih navedbah ne bi zaprosil, če ga ne bi tam prijeli in zaprli. Nakar je ilegalno prehajal meje mnogih držav EU (preko Albanije v Črno goro, dalje v Bosno in Hercegovino, Srbijo in dalje na Hrvaško), s tem da izjave, ki jih je dal tožnik v zvezi s prehajanjem mej, pristojni organ ocenjuje kot kontradiktorne. Če bi bil tožnik v izvorni državi resnično ogrožen, bi nedvomno zaprosil za mednarodno zaščito že na Hrvaškem, pa tega ni storil, ker je nameraval še naprej ilegalno prehajati meje. Grčijo je zapustil, čeprav je vedel, da tega ne sme storiti do konca postopka, kar je okoliščina nesodelovanja v postopku, kot jo opredeljuje 5. alinea prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Možnosti bivanja tudi nima v Sloveniji, kar skupaj s tem, da je meje prehajal nezakonito, po presoji pristojnega organa pomeni, da sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alinee drugega odstavka istega člena ZTuj-2. V Sloveniji ne bi zaprosil za azil, če ga ne bi prijela policija. Pa tudi Slovenijo bi lahko, če mu ne bi bilo omejeno gibanje, zapustil še pred koncem postopka, kar vse utrjuje pristojni organ v prepričanju, da je tožnik begosumen ter da bi na ta način preprečil predajo odgovorni državi članici, še zlasti, ker ve, da bo vrnjen v državo, kamor si ne želi.

5Zato je za nadaljevanje postopka po presoji pristojnega organa nujno potrebno, da se tožnika pridrži na podlagi Uredbe oziroma da se mu omeji gibanje na podlagi 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pa tudi, da se mu v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 gibanje omeji na Center za tujce. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma izkazal za neučinkovitega, kar pomeni, da z uporabo milejšega ukrepa (namestitve tožnika v azilni dom) ne bi bilo mogoče doseči namena pridržanja tožnika do predaje odgovorni državi članici v skladu z Uredbo. Izrečeni strožji ukrep je po presoji pristojnega organa skladen tudi z določbami Recepcijske direktive ter kot takšen sledi sodni praksi Vrhovnega sodišča, npr. stališčem sodbe I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014.

6Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi poudarja, da je vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zato, ker je hotel ostati v Sloveniji. Alžirijo je bil prisiljen zapustiti zaradi maltertiranja in preganjanja. Potoval je preko Turčije, Grčije, Albanije, Črne gore, BiH ter skozi Hrvaško v Slovenijo, saj je njegova ciljna država Slovenija, kjer bi rad ostal in delal.

7Z omejitvijo gibanja tožena stranka ne bo mogla dobiti dokumenta s fotografijo tožnika, saj tožnik takega dokumenta nima, ker ga je med potjo pustil pri prijatelju, ki ga je izgubil. Ker tožnik nima dokumentov, mu ni mogoče očitati, da ima namen potovati, saj potovanje brez osebnih dokumentov v EU ni mogoče. Zato bi morala tožena stranka tožnika nastaniti v Azilni dom v Ljubljani. V Centru za tujce je bivanje nemogoče, ker gre za policijski režim in so okrnjene njegove pravice.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

9Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in predlogih.

10Tožba ni utemeljena.

11Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka) in (po 5. alinei prvega odstavka istega člena) v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

12V konkretnem primeru se tožniku gibanje omeji iz obeh navedenih razlogov in oba razloga sta sporna. Sporen pa je tudi način omejitve gibanja (na Center za tujce).

13Po pregledu spisov in po tem, ko je slišalo tožnika, sodišče sodi, da so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ugotavljanje istovetnosti oziroma državljanstva tožnika, neutemeljeni. Tožnik je namreč v Slovenijo nedvomno prišel brez dokumentov in ni ne takrat ne kasneje v postopku predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje pristojni organ, se istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, to je v zakonu, ki se v skladu s četrtim odstavkom 34. člena ZMZ-1 smiselno uporablja pri ugotavljanju istovetnosti prosilca v postopkih po tem zakonu (ZMZ-1). Poleg tega je pristojni organ podvomil v identiteto tožnika tudi zato, ker je bil tožnik neprepričljiv pri navajanju razlogov za to, da dokumentov nima pri sebi, pa tudi zato, ker je v postopku spreminjal svoje izjave, kar vse je pristojni organ po presoji sodišča utemeljeno pripeljalo do prepričanja, da tožnik svojo resnično identiteto prikriva ter da mu je zato (zaradi očitnega dvoma v resničnost posredovanih podatkov) potrebno omejiti gibanje na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Drugače kot v prošnji za mednarodno zaščito je tožnik glede dokumentov povedal tudi pred sodiščem, ko je najprej izjavil, da osebne izkaznice ni imel in nato, da jo je skupaj s potnim listom in vozniškim dovoljenjem v Turčiji izgubil. Drugače je izpovedal tudi glede rojstnega lista (da ga nima) ter obenem zanikal, da bi lahko pridobil od doma še kakršenkoli dokument, ki bi izpričeval njegovo identiteto, čeprav je še v prošnji navedel, da bo poskusil priti do potnega lista (ki ga ima tihotapec) ter da bo poskusil pridobiti rojstni list iz Alžirije. Pri tem je potrebno poudariti, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1). Ugotovitev istovetnosti prosilce pa je v tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

14Utemeljeni pa so po presoji sodišča tudi zaključki, ki jih je naredila tožena stranka glede izpolnjevanje pogojev za omejitev gibanja na podlagi določb 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu z določbo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe, je bila, kot izhaja iz obrazložitve sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil, ocena okoliščin konkretnega primera pa je opravljena glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču, ki ga je že večkrat zavzelo Vrhovno sodišče (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016) lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih zato ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. Predvsem v utemeljenost odrejenega ukrepa prepričuje tožnikovo ilegalno prehajanje državnih mej ter zadosti utemeljena verjetnost (z ozirom na tožnikovo izjavo, ki jo je dal policistom), da je tožnikova ciljna država Francija in ne Slovenija, kot je zatrjeval v nadaljnjem postopku pred upravnimi organi in pred sodiščem. Poleg tega se neprerekano ugotavlja še, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito ter da na odločitev pristojnih organov v Grčiji ni počakal, temveč je državo na ilegalen način zapustil. V Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito očitno zato, ker so ga tu pač prijeli policisti in mu ni preostalo nič drugega. kar vse tudi sodišče utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, če bi to možnost imel, zapustil Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici, ki jo je po podatkih spisov pristojni organ že zaprosil za nujni odgovor.

15Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri namestitvi v Center za tujce gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer na posebno vprašanje sodišča pove, da se v Centru za tujce v redu počuti in da v tej zvezi nima nobenih problemov.

16Sodišče je zato, glede na povedano, sledilo razlogom izpodbijanega sklepa kot pravilnim in skladnim z zakonom, tožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1.