VSL Sodba II Cp 543/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je razsodilo, da se je dolžna toženka v roku 65 dni izseliti iz dvosobnega stanovanja v pritličju stanovanjske hiše na naslovu X., last tožeče stranke, ter v istem roku izprazniti stanovanje svojih stvari (III. točka izreka sodbe in sklepa). Toženki je naložilo plačilo uporabnine v zneskih in z zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz IV. točke izreka odločbe. Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 6.255,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka odločbe).

2Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da za obravnavani primer ne more biti relevantna sprememba zakonodaje, do katere je prišlo po sklenitvi sodne poravnave N 1404/79 z dne 4. 5. 1981. V režimu ZSR/74 je imela stanovanjska pravica drugačen pomen, kot je veljal po določbah ZSR/82 ter v prehodnih in končnih določbah SZ/91. Po ZSR/82 je bil s stanovanjsko pravico poimenovan pravni naslov za vselitev in uporabo zgolj še družbenih stanovanj. Pravica uporabljati tuje stanovanje v zasebni lasti je bila po novem poimenovana kot pravica do uporabe stanovanja. S prehodnimi določbami SZ/91 je bila stanovanjska pravica ukinjena zgolj v pomenu stanovanjske pravice po ZSR/82. Določbe 141. in 147. člena SZ/91 so veljale samo za stanovanjsko pravico v pomenu določb ZSR/82, torej za nekdanja družbena stanovanja, ne pa tudi za obravnavani primer. Toženka je že v odgovoru na tožbo uveljavljala, da je razmerje med pravdnima strankama „sui generis“ pogodbeno razmerje, vzpostavljeno z navedeno sodno poravnavo. Namen dogovora je bil, da bo toženka lahko namesto uveljavljanja deleža na skupnem premoženju v predmetnem stanovanju trajno prebivala. Namen pogodbenikov je bil, da bo toženka imela kje živeti, kljub temu, da sta se z možem razvezala in da na skupnem premoženju ne uveljavlja ničesar. Sodno poravnavo je zato treba razlagati po vsebini prav po tem namenu pogodbenikov (drugi odstavek 99. člena ZOR). Toženka se ne strinja s presojo, da je po ukinitvi stanovanjske pravice na družbenih stanovanjih prenehal tudi njen pravni naslov za bivanje v spornem stanovanju. Razmerje med prednikom tožnice in toženko je bilo vzpostavljeno kot čisto obligacijsko razmerje, ne pa kot razmerje, urejeno po prisilnih predpisih o stanovanjskih razmerjih. Sodna poravnava še zmeraj predstavlja pravni naslov za toženkino uporabo spornega stanovanja.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz spisa N 1404/79 izhaja, da je bila 4. 5. 1981 sklenjena sodna poravnava, na podlagi katere je toženka postala imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Nepravdni postopek je bil začet na podlagi predloga toženkinega bivšega moža I. Š., s katerim se je toženka razvezala v letu 1978. Predlog je bil vložen na podlagi 20. člena ZSR/74, da sodišče določi, kdo od razvezanih zakoncev obdrži oziroma pridobi stanovanjsko pravico na spornem stanovanju, ki je bilo last I. Š.

6Poznejši ZSR/82 je za primer razveze zakonske zveze v 17. členu urejal vprašanje, kdo od prejšnjih zakoncev obdrži oziroma pridobi stanovanjsko pravico, na enak način, kot je bilo določeno v 20. členu ZSR/74. Vprašanje lastništva stanovanja za določitev imetnika stanovanjske pravice tudi po 17. členu ZSR/82 ni bilo odločilno (ta določba je veljala tudi za primere, ko je bilo stanovanje posebno premoženje enega od zakoncev). Določbe SZ, sprejetega 1991, so se glede uskladitve razmerij med imetniki stanovanjske pravice in lastniki stanovanj nanašale tudi na obravnavani primer, kot je pravilno pojasnilo prvo sodišče (19. točka obrazložitve), pravilna pa je tudi njegova ugotovitev, da toženka brez pravnega naslova oziroma nezakonito zaseda stanovanje, zaradi česar ga je dolžna izprazniti in se iz njega izseliti, saj s tožnico nima sklenjene najemne pogodbe za stanovanje, sodna poravnava pa ne predstavlja več pravnega naslova za zakonito uporabo tožničinega stanovanja.

7Sodna poravnava N 1404/79 z dne 4. 5. 1981 je pomenila zgolj to, da je toženka na njeni podlagi postala imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Ni šlo za nobeno „sui generis“ pogodbeno razmerje, na podlagi katerega bi imela ta sodna poravnava kakršnekoli stvarnopravne (na primer pridobitev osebne služnosti na stanovanju) ali obligacijskopravne (izven okvira 20. člena ZSR/74) učinke za toženko, kot je smiselno mogoče razumeti pritožbena izvajanja. Prav tako ni šlo za urejanje razmerij med razvezanima zakoncema v zvezi s skupnim premoženjem. Tovrstne pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljeno in zato neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj je toženka do konca prvega naroka zatrjevala le, da je do dogovora o njeni stanovanjski pravici prišlo zato, ker naj bi se zato odpovedala dediščini po bivšem možu (kar je brezpredmetno, saj toženka po razvezi zakonske zveze ni imela dedne pravice po bivšem možu). Za presojo vsebine sodne poravnave z vidika 99. člena ZOR zato ni nobenih razlogov.

8Pritožba je gola v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu uporabnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi v tem delu prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

10Toženka ni uspela s pritožbo, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k hitrejši rešitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).